Dolgčas, vzgiba

Drago Jančar: Pisanja in znamenja. Modrijan, Ljubljana 2014. (Svila)

Tadej Meserko

Trinajst besedil zbranih v knjigi Pisanja in znamenja v večini predstavlja miselno prozo, ki je najbližje esejistiki, razen zadnjega besedila, ki je nagovor ob podelitvi nagrade. Velik del razmišljanj je nastajal v zadnjih nekaj letih, najstarejše pa seže v leto 2005. Besedila se dotikajo relativno oskega tematskega področja in so vezana na premišljevanje o literaturi, o delovanju pisatelja in drugih sopotnikov, odnosu pisatelja do lastnega ustvarjanja, ker gre za dokaj sveže pisanje, pa se pojavljajo tudi aktualna premišljevanja o krizi ter križih in težavah, ki so z njo povezani.

Avtorju je bilo težko, kajti: »Odraščal sem v diktaturi.« In v tej diktaturi, za katero pravi, da je bila nekoliko bolj odprtega tipa, so se dogajale nevšečnosti ali kot zapiše v drugem razmišljanju: »Rekel sem, da sem bil tudi sam v zaporu in torej o teh stvareh nekaj vem.« O tistem času pa naj bi bila še kar resnična predstava iz tretjega eseja: »o temačnih in hladnih pokrajinah, o starih mestih z razpadajočimi fasadami hiš in črnih avtomobilih, iz katerih pod brlečimi uličnimi svetilkami stopajo možje v usnjenih plaščih in neznano kam odvažajo ljudi, osumljene nasprotovanja pravičnemu družbenemu redu.« Jančar se tako pogosto obrača v preteklost. Mogoče celo nekoliko preveč, v kolikor so tisti problemi seveda relevantni, a so istočasno bile te teme že obdelane, tudi v tistem času in tudi s strani avtorja. Napajanje pri preteklem disidentstvu v današnjem času zatorej ne more biti pretirano plodovito.

Tega se na neki ravni zaveda tudi avtor, zato spregovori o tesnobi sedanjosti. Ko namreč pride do Jančarja mlada italijanska študentka (za katero avtor ne pozabi povedati, da je iz njegovega dela diplomirala z odliko, ob tem pa je še nekaj podobnih mest, ki se zdijo nepotrebna za razvijanje poante), naredi povezavo med tesnobo, ki jo avtor opisuje v času prejšnjega režima, in tesnobo, ki preveva današnjo družbo: »današnje brezvetrje, ko je dinamika zamrla in smo se povsod znašli v nekem čudnem zastoju, z občutkom, da smo na brezpotju.« Tesnoba kot tista temeljna podmena bivanja, tisto občutenja niča, ki nam nenehno grozi in ki se najbolj javlja v trenutkih, ko se vse skupaj zdi ničevo. Bilo je takrat in tako je tudi danes. »Hočem reči, da smo doživeli fantastičen razvoj na tehnični, racionalni, utilitarni ravni, nikakršnega pa na tisti temeljni, eksistenčni, o kateri govori literatura.« Je potem med danes in nekdaj sploh kakšna razlika, v kolikor se javljajo ista tesnobna občutja in isti, pogosto eksistenčni in eksistencialni problemi? Biti brez izbire možnosti nakupa boljšega ali imeti izbiro, a ne sredstev, da bi si lahko privoščil kaj drugega kot najslabše.

Ko preidemo zgornji problem, pa je tu še težava z večplastnim dolgčasom: »Pa ti veš, Drago, za kaj si midva pravzaprav prizadevava? Zdelo se mi je, da vem, začudeno sem ga pogledal. Za nekaj tako dolgočasnega, kot je Nizozemska, je rekel. Bi ti rad živel v takem dolgčasu?« Odgovor je da in ne. Odgovor daje paradoks. Odgovor nudi sama esejističnost. Umetnost. Literatura. Če bi literatura popisovala »ravnino«, »potem bi res dobili nekonfliktno in neproblematično, a zato sterilno prozo ali dramske tekste. Takšne literature nihče ne bi bral, tudi pisati je pravzaprav ni treba.« Ali v drugem razmišljanju: »Literatura ne potrebuje bralcev in kritikov, ki jo bodo presojali po moralnih, verskih ali ideoloških kriterijih, ampak bralce in kritike, ki bodo razumeli njene notranje napetosti, kontroverze, usode, zgodbe in sloge.« Nedoslednost ali paradoks? Napetost je vendar vedno napetost vrednosti, vere, ideologije in podobnega. Napetost nastaja ravno zaradi vrednotenja, kritičnega pogleda, moralne ali estetske presoje. Če te napetosti ni … potem je samo dolgčas. Potem lahko opisujemo zgolj stanje. Praznino.

Jančar se s tem stalno giblje na meji protislovja in paradoksa. Samo ta lahko nudi snov za pisanje. Ali kot pravi Alberto Moravia (Jančar ga sicer ne obravnava), ki skuša zajeziti primarnost dolgčasa: »Na začetku je bil torej dolgčas, ki mu po domače pravimo kaos. Ker ga je mučil dolgčas, je Bog ustvaril zemljo, nebo, vodo, živali, rastline ter Adama in Evo. Toda ta sta se tudi dolgočasila v raju in sta zato pojedla prepovedan sad. Bog pa se ju je naveličal in ju napodil iz paradiža. Kajn se je naveličal Abela, pa ga je ubil.« Pisatelj, ki v vsem vidi dolgčas, nima kaj napisati, saj je tako vseeno, kaj napiše. Vse-je-eno. Vseeno, enako. Če ni naravnega trenja, je treba paradoks izbrskati (lahko tudi v preteklosti) ali ga ustvariti. In Jančar je mestoma protisloven. Paradoksalno, mar ne?

Vrh te paradoksalnosti bi lahko videli v njegovem zavračanju dela preteklosti. Režima. Hkrati pa je ravno ta režim imel vse sestavine za vznemirljivo življenje. Črne avte, tajne agente, razpadajoče fasade. Objekt sovraštva se spremeni v objekt želje. Današnje razprtije in problemi so nas pričeli dolgočasiti po samo nekaj letih enakosti. Zato nenehno vračanje v preteklost. Takrat smo se iz spanca in mor zbujali sami, zdaj nas zbujajo drugi, mi pa bi najraje spali in vse skupaj prezrli, tako da bi se lahko še naprej nemoteno dolgočasili. Današnji dolgčas vseeno še prija in čaka svoj vrh. Agente, ki jih še ni, kakšno razpadanje in poltemo. In zatorej vračanje. Mladost je tako ali tako vedno najvznemirljivejši del življenja. Takrat ni nikoli dolgčas, krivic pa vedno dovolj.

O avtorju. Tadej Meserko (1984) je diplomiran filozof in magister sociologije. Do sedaj je imel objavljenih nekaj literarnih poizkusov (radijske igre in kratke zgodbe), sicer pa se posveča predvsem pisanju kritik (Delo, Radio Študent, Literatura, Apokalipsa, ARS), sodeluje pri ustvarjanju teoretske oddaje Teorema (RŠ), z različnih smeri pa pristopa tudi k esejistiki. … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Mučna bližina distance

    Mojca Kirbiš

    V prvencu Anje Radaljac spoznamo glavno junakinjo Sofijo, študentko primerjalne književnosti in »pisateljico v gradnji«, in jo spremljamo pri njenih obupanih poskusih napisati roman. Sofija … →

  • Teža človeških odločitev za kulisami zgodovine

    Robert Simonišek

    Pisati o romanu, ki je pred dvema letoma prejel kresnika, o katerem so bile napisane recenzije, o stvarnem ozadju katerega je avtor spregovoril v intervjuju, … →

  • Okupacija prepovedanih knjig v razbeljenem Mariboru

    Miša Gams

    Tokratni dnevi knjige v Mariboru so potekali v znamenju še posebej zanimive teme »prepovedanih« knjig. Marsikdo, ki je pričakoval, da se bodo na tapeti znašle najrazličnejše kontroverzne knjige … →

Izdelava: Pika vejica