Dež, ki utrjuje korenine

Barbara Korun se na zavihku zbirke Dolgo smo čakali na dež (Aleph/174), ki jo je lani izdala Alja Adam, med drugim dotakne razsežnosti družbeno-kritičnega v navezavi z osebnim, intimnim izkustvom. Ta princip je dejansko novost pri poeziji Alje Adam, saj smo lahko v njenih prejšnjih zbirkah (sploh v Zaobljenosti, pa tudi v Zakaj bi omenjala Ahila) brali intimne ter erotične pesmi, ki so na eni strani temeljile na nekakšni dualnosti subjekta kot objekta, na drugi pa na želji po stabilnosti, osmislitvi, treznosti, umiritvi. Tudi v novi zbirki so nekatere teh tematik ponovno raziskovane (denimo telesnost) – njihova refleksija doseže celo svoj vrhunec –, vseeno pa tukaj ne gre za družbenokritično zbirko v klasičnem pomenu, če se sme tako reči.

Kritični angažma kot nova komponenta pesniškega glasu Alje Adam je sicer novost, ampak v sami zbirki niti ne odigra tako pomembne vloge, kot je morda videti na prvi pogled, saj je neposrednih družbenokritičnih pesmi malo, sploh tistih zares pretresljivih (npr. Tekstilna delavka). Veliko več pa je pesmi, ki se prerešetanja posameznika skozi družbo lotijo na drugačne načine, denimo skozi družinsko perspektivo. V tem oziru je v ospredju zanimiva medgeneracijska povezovalnost ter dialoškost med govorko in njenimi prednicami (mame, babice) in naslednicami (hčerke), kjer se, skozi različne zgodovinske čase in različna trpljenja, vzpostavijo nekakšna vzporedna življenja, ki skoraj dokumentarno pričajo o bojih za preživetje v različnih oblikah družbe (skozi prizmo vojne, lakote, odraščanja itd.). Tovrstne pesmi so neposredno povezane s spomini na avtoričino lastno otroštvo, katerih obravnava pa dobiva kozmične razsežnosti: »Sedaj v sanjah lovim podobe svojih prednic, / njihove glasove, ki kot genski zapis / potujejo skozi galaksije celic. / Vsakič, ko se jim približam, / se pod menoj odprejo tla / in padem v neprepoznaven prostor vesolja.« Lahko bi rekli, da se ravno v takšnem pristopu do opisovanja intimističnih tematik s kritično noto do zgodovinskih plati različnih zgodb pokaže tista prava novost pri poeziji Alje Adam, ki naredi novo zbirko bogatejšo in tematsko nekoliko bolj razgibano v primerjavi s prejšnjima.

Vendar pa je v zbirki največ poudarka prav na klasični časovni komponenti minevanja in večnega kroženja stvari. Pomemben delež zbirke so namreč tiste pesmi, ki tako ali drugače tematizirajo in reflektirajo spomine na odraščanje – pri tem je, kot rečeno, ključnega pomena doživljanje sveta v otroštvu (velikokrat v povezavi z naravo), ki je v kofliktu s surovo, nasilno stvarnostjo kasnejših let. Temu aspektu je namenjena druga, boljša polovica zbirke, saj so pesmi proti koncu knjige celovitejše, tehtnejše v podajanju občutkov in pesniškem upovedovanju drobcev zgodb. Pravzaprav so orisi primarnih človeških konfliktov (telesnost – duhovnost, nasilje – ljubezen, smrt – življenje, itd.) prisotni domala v vsaki pesmi, četudi z različnimi stopnjami učinkovitosti.

Kar pa seveda ni nujno dobro ali posebej svojevrstno – slogovno gledano je to še vedno poezija, ki ne prinaša bistvenih odmikov od ustaljenih vzorcev osebnoizpovednega pisanja; veliko je že slišanih pesniških formulacij, oguljenih metafor in patosa, rezultat tega pa je nedovršena zbirka (če jo beremo kot celoto), saj so nekatere pesmi preprosto prešibke, sploh v primerjavi s tistimi, ki so res dobre (npr. Saloma ali Še en ogled stanovanja). Ob branju se tako nikakor nisem mogel otresti občutka, da bi Alja Adam na nekaterih ravneh lahko šla še bistveno dlje, kajti v takšni poeziji, ki je osnovana na tematski odprtosti (po eni strani zelo intimistični, refleksivni, po drugi splošnokritični do družbenih konvencij), bi se lahko nekaterih problematik (zlasti družbenokritičnih) lotila bolj brezkompromisno in surovo ter manj tipično poetično. Zanimiv primer tega je pesem Tisto vmes, v kateri je očitno govora o androginem moškem, ki je »drugačen« in »ne moški ne ženska«; govorka »globoko vdihne« njegovo drugačnost, ampak kakšne progresivne poglobitve v problematiko spolnih identitet tu ni – problematika je zgolj nakazana, ne pa poglobljena v smislu kakšne radikalne refleksije. Učinek in sporočilnosti sta zato manjša, sploh če izhajamo iz tega, da je domnevni cilj te zbirke tudi angažiranost.

Dolgo smo čakali na dež je tako zbirka, ki je v nekaterih segmentih (v okviru elementov izpovednosti, zlasti v pesniškem prepletanju večgeneracijskih družinskih vezi in zgodb) sicer premišljena, v nekaterih drugih (družbenokritična relevantnost v današnjem času) pa manj dovršena. Zato bi bila lahko še bistveno boljša. Če pa sodimo po njenih prejšnjih zbirkah, ki so slogovno šibkejše in tematsko bistveno bolj enoznačne (prevladovanje predvidljivih erotičnih pesmi, ki jih je v slovenski poeziji na pretek), lahko brez pretiravanja rečem, da je to njeno najbolj zrelo pesniško delo doslej. Več drznosti pa prihodnjič.