Dež, ki utrjuje korenine

Alja Adam, Dolgo smo čakali na dež. Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2015. (Aleph)

Domen Slovinič

Barbara Korun se na zavihku zbirke Dolgo smo čakali na dež (Aleph/174), ki jo je lani izdala Alja Adam, med drugim dotakne razsežnosti družbeno-kritičnega v navezavi z osebnim, intimnim izkustvom. Ta princip je dejansko novost pri poeziji Alje Adam, saj smo lahko v njenih prejšnjih zbirkah (sploh v Zaobljenosti, pa tudi v Zakaj bi omenjala Ahila) brali intimne ter erotične pesmi, ki so na eni strani temeljile na nekakšni dualnosti subjekta kot objekta, na drugi pa na želji po stabilnosti, osmislitvi, treznosti, umiritvi. Tudi v novi zbirki so nekatere teh tematik ponovno raziskovane (denimo telesnost) – njihova refleksija doseže celo svoj vrhunec –, vseeno pa tukaj ne gre za družbenokritično zbirko v klasičnem pomenu, če se sme tako reči.

Kritični angažma kot nova komponenta pesniškega glasu Alje Adam je sicer novost, ampak v sami zbirki niti ne odigra tako pomembne vloge, kot je morda videti na prvi pogled, saj je neposrednih družbenokritičnih pesmi malo, sploh tistih zares pretresljivih (npr. Tekstilna delavka). Veliko več pa je pesmi, ki se prerešetanja posameznika skozi družbo lotijo na drugačne načine, denimo skozi družinsko perspektivo. V tem oziru je v ospredju zanimiva medgeneracijska povezovalnost ter dialoškost med govorko in njenimi prednicami (mame, babice) in naslednicami (hčerke), kjer se, skozi različne zgodovinske čase in različna trpljenja, vzpostavijo nekakšna vzporedna življenja, ki skoraj dokumentarno pričajo o bojih za preživetje v različnih oblikah družbe (skozi prizmo vojne, lakote, odraščanja itd.). Tovrstne pesmi so neposredno povezane s spomini na avtoričino lastno otroštvo, katerih obravnava pa dobiva kozmične razsežnosti: »Sedaj v sanjah lovim podobe svojih prednic, / njihove glasove, ki kot genski zapis / potujejo skozi galaksije celic. / Vsakič, ko se jim približam, / se pod menoj odprejo tla / in padem v neprepoznaven prostor vesolja.« Lahko bi rekli, da se ravno v takšnem pristopu do opisovanja intimističnih tematik s kritično noto do zgodovinskih plati različnih zgodb pokaže tista prava novost pri poeziji Alje Adam, ki naredi novo zbirko bogatejšo in tematsko nekoliko bolj razgibano v primerjavi s prejšnjima.

Vendar pa je v zbirki največ poudarka prav na klasični časovni komponenti minevanja in večnega kroženja stvari. Pomemben delež zbirke so namreč tiste pesmi, ki tako ali drugače tematizirajo in reflektirajo spomine na odraščanje – pri tem je, kot rečeno, ključnega pomena doživljanje sveta v otroštvu (velikokrat v povezavi z naravo), ki je v kofliktu s surovo, nasilno stvarnostjo kasnejših let. Temu aspektu je namenjena druga, boljša polovica zbirke, saj so pesmi proti koncu knjige celovitejše, tehtnejše v podajanju občutkov in pesniškem upovedovanju drobcev zgodb. Pravzaprav so orisi primarnih človeških konfliktov (telesnost – duhovnost, nasilje – ljubezen, smrt – življenje, itd.) prisotni domala v vsaki pesmi, četudi z različnimi stopnjami učinkovitosti.

Kar pa seveda ni nujno dobro ali posebej svojevrstno – slogovno gledano je to še vedno poezija, ki ne prinaša bistvenih odmikov od ustaljenih vzorcev osebnoizpovednega pisanja; veliko je že slišanih pesniških formulacij, oguljenih metafor in patosa, rezultat tega pa je nedovršena zbirka (če jo beremo kot celoto), saj so nekatere pesmi preprosto prešibke, sploh v primerjavi s tistimi, ki so res dobre (npr. Saloma ali Še en ogled stanovanja). Ob branju se tako nikakor nisem mogel otresti občutka, da bi Alja Adam na nekaterih ravneh lahko šla še bistveno dlje, kajti v takšni poeziji, ki je osnovana na tematski odprtosti (po eni strani zelo intimistični, refleksivni, po drugi splošnokritični do družbenih konvencij), bi se lahko nekaterih problematik (zlasti družbenokritičnih) lotila bolj brezkompromisno in surovo ter manj tipično poetično. Zanimiv primer tega je pesem Tisto vmes, v kateri je očitno govora o androginem moškem, ki je »drugačen« in »ne moški ne ženska«; govorka »globoko vdihne« njegovo drugačnost, ampak kakšne progresivne poglobitve v problematiko spolnih identitet tu ni – problematika je zgolj nakazana, ne pa poglobljena v smislu kakšne radikalne refleksije. Učinek in sporočilnosti sta zato manjša, sploh če izhajamo iz tega, da je domnevni cilj te zbirke tudi angažiranost.

Dolgo smo čakali na dež je tako zbirka, ki je v nekaterih segmentih (v okviru elementov izpovednosti, zlasti v pesniškem prepletanju večgeneracijskih družinskih vezi in zgodb) sicer premišljena, v nekaterih drugih (družbenokritična relevantnost v današnjem času) pa manj dovršena. Zato bi bila lahko še bistveno boljša. Če pa sodimo po njenih prejšnjih zbirkah, ki so slogovno šibkejše in tematsko bistveno bolj enoznačne (prevladovanje predvidljivih erotičnih pesmi, ki jih je v slovenski poeziji na pretek), lahko brez pretiravanja rečem, da je to njeno najbolj zrelo pesniško delo doslej. Več drznosti pa prihodnjič.

O avtorju. Rojen v Šempetru pri Gorici (1985), večni študent primerjalne književnosti, zadržani eksperimentalni glasbenik, ki ima vsaj sedem posnetih home-made albumov  pod psevdonimom Akami, a še vedno nima benda, analogni priložnostni fotograf z napakami, antifašist in hranitelj brezdomskih mačk.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Orlanda says:

    Čar Aljine poezije je v mehkobi,
    v tej ženski mehkobi, ki pronica skozi kožo in
    nas niti ob enem ponovnem branju ne pusti žejne.
    Je kot dež, na katerega smo res dolgo čakali.
    Ne razumem kakšno angažiranost iščete v pesmih,
    kako drugače mi MORALA zložiti verze,
    da bi bili bolj pronicljiva.

    Meni se ravno zdi,
    da se bralca dotakne s tem,
    da ko ostane pri sebi,
    ko s svojim doživljanjem trenutka,
    da bralcu prostor da reflektira sam,
    se poglobi vase in prevpraša,
    kje je on kako on doživlja sebe v podobnih trenutkih in situacijah.
    Ravno ta mehkoba Alje Adam nas prevzame,
    dejstvo, da se proti družbenem ustroju in ideologijam
    ni moč boriti z ideologijo,
    ker bi s tem postala podobna vsemu čemur nasprotuje,
    ampak se nas dotika s svojo pristnostjo
    “in je vsaka natančno odmerjena misel vbod,
    vsak korak, s katerim se približam drugemu,
    šiv, ki ne bo zašil ran tega sveta.”
    ..bo pa zašil moje rane,
    in rane vseh bralcev, ki vdahnejo njeno pesem,
    kot na njenih branjih,
    ko pogledamo publiko in se zgodi nekaj,
    česar bi si želel vsak pesnik:
    ljudje naenkrat odložijo telefone,
    prisluhnejo,
    se spojijo s trenutkom in ramena jim padejo
    v neusločene drže.
    Pogledam neko starejšo pesnico,
    ki je zaprla oči in na njenih ustih je zarisan nasmeh,
    sreča, ker ljudje slišijo,
    čutijo poezijo,
    ki jo ima tako rada.
    Vsi smo začutili to življenjsko energijo,
    smisel, in nič več niso pomembne
    kritike, radikalne refleksije, ker vsi sprejemamo to,
    da nekdo ni ne moški, ne ženska
    ker ni pomembno, da izpostavljamo to problematiko
    spolnih identitet, ker smo tudi mi že vsi
    sprejeli in vdahnili drugačnost.
    Ravno zato, ker je Alja Adam storila to tako mimogrede,
    da iz tega ni naredila
    osrednje teme ali zarezala v nas z neko angažiranostjo,
    ampak nam je dala prostor,
    da se vprašamo,
    zakaj bi pravzaprav to tako vznemirjalo naše doživljanje sveta,
    naš tok življenja,
    zakaj bi si smetili um s tem,
    ko pa lahko sprejmemo
    in dihamo čisto drugačem, mehkejši zrak,
    zaradi česar opazimo trte in paradižnik,
    in poganjajočo mlado travo.
    Aljina zbirka je pristna in zelo neklišejska in
    nikakor pa ne vsebuje oguljenih metafor.
    (menim da bi bilo ob taki obtožbi na mestu kakšen konkreten primer).

    Zato predlagam vsem, da si preberejo še tale odziv
    Diane Pungeršič, ki prepozna kvalitete,
    ki jih zgornja kritika spregleda in kot cela naredi Aljini zbirki krivico,
    objavljena in napisana, ostaja na njenih straneh
    kot madež neka gnile češnje (če se zatečem k patosu in oguljenim metaforam),
    ki ga bo težko izbrisati.

    http://www.rtvslo.si/kultura/beremo/alja-adam-dolgo-smo-cakali-na-dez/396462
    ki opazi,
    »Struktura zbirke nas popelje, shematično rečeno, od slutnje spremembe, prek nosečnosti do rojstva otroka, ki spodbudi nova bivanjska prevpraševanja – v odnosu do hčerke, partnerja, lastne preteklosti, prednic in drugih žensk, kakor tudi v odnosu do družbe, predvsem pa narave in naravnih procesov … vse do sklepnega spoznanja o neločljivosti disharmonije od življenja.

    ZA konec pa morda le še tole:

    “Pesem ki diha,
    je kot trta v oktobru-
    vsak dan drugače obarva besede,
    vsak POZOREN bralec premaknje njeno steblo.”

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Skozi žilo v tekst

    Silvija Žnidar

    »Zares« se je začelo z romantiki. Droge in njihovi uživalci so dobili posebno mesto v literaturi – ne zgolj kot postranski pojavi, liki ali motivi – bili so osrediščeni, posvečene so jim bile številčne strani, postali so tekstualna podlaga za neizrekljive, ubežne misli, fantazme in imaginacijske kreacije.

  • Nikoli je samo beseda

    Domen Slovinič

    Delta je pesniški prvenec Kaje Teržan, performerke, koreografinje in plesalke, ki je lansko leto izšel pri Alephu. Zbirka je bila letos nominirana za Veronikino nagrado in predstavlja svež ter svojevrsten … →

  • Nikoli se ne izliješ v isto delto dvakrat

    Veronika Šoster

    Nikoli ne stopiš v isto reko dvakrat, vsaj tako je trdil Heraklit, in priznajmo mu, da je nekaj na tem nenehnem gibanju in spreminjanju; človeka in reke, pesnice in pesmi. Kaja … →

Izdelava: Pika vejica