Desertni izbor z mankom kalorij

Ottó Tolnai, Kratki rezi: izbrane pesmi. Prevod: Gabriella Gaál. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2018 (zbirka Mozaiki)

Martina Potisk

Hočeš nočeš se zdi, da so slovenski prevodi osrednjih del madžarske književnosti, predvsem poezije, prej izjema kot pravilo; še manj spodbudno je, da so madžarski književniki in književnice na slovenskih knjižnih policah pogosto zanemarjani ali spregledani, in sicer kljub sosednji legi slovenskega in madžarskega sociokulturnega prostora. V teh nekaj prevodnih izdajah madžarskega pesništva, kar jih premoremo, imamo opravka predvsem z antologijami in posamičnimi (običajno priložnostnimi) izbori, na področju pridobivanja samostojnih prevodnih izdaj kakega madžarskega pesnika ali pesnice pa praktično ni opaznega napredka; med nasploh prvimi, ki so madžarsko književnost (poezijo) poskušali poglobljeno in s prevodnim posredovanjem predstaviti ali bolje povedano približati slovenskim bralcem, sta bila Jože Hradil in Kajetan Kovič, ki sta leta 1977 osnovala in objavila pregledno antologijo s preprostim naslovom Madžarska lirika 20. stoletja. Sledil je večji prevodni premolk. Šele štiri desetletja kasneje je pod okriljem ljubljanske založbe Beletrina izšla sorazmerno novejša antologija madžarske poezije Ki zmeraj lepše siješ: Panorama sodobne madžarske poezije (2018) z zastopanimi osemnajstimi odmevnejšimi predstavnicami in predstavniki sodobnega madžarskega pesništva.

Do intenzivnega slovenskega prevajanja in spoznavanja omenjene poezije prihaja predvsem v zadnjem obdobju – spomnimo: v znamenju madžarskega pesnjenja in/ali pisateljevanja so nedolgo tega potekali 21. Dnevi poezije in vina (2017), kot tudi mnoge prireditve znotraj 34. Slovenskega knjižnega sejma (2018). V okrilje počastitve prevajalskih prizadevanj s prvega od obeh dogajanj gre – poleg antologije Ki zmeraj lepše siješ – postaviti v slovenski jezik prevajano poezijo priznanega madžarskega književnika Otta Tolnaija. V tej izdaji njegovih pesmi, ki je pred nami s skrajno namigujočim naslovom Kratki rezi, je glavnino prevajanja postorila Gabriella Gaál. Le v nekaj posameznih primerih se s svojimi posegi ali prispevki pod prevajanjem podpisujeta še Milan Vincetič in Kristina Kočan v sodelovanju z avtorjem.

Ottó Tolnai (1940) nikakor ni neznanka – med drugim ga poznamo s predlanskega pesniškega srečanja Dnevi poezije in vina, a še pomenljiveje je, da njegovo poezijo, ki sodi v sam vrh sodobnega madžarskega pesništva, najdemo v vseh vidnejših antologijah s tega področja. Zato ga po vsej verjetnosti ni potrebno podrobno predstavljati – naj poudarimo predvsem, da je rojen v srbskem mestu Kanjiža in torej pripadnik madžarske narodnostne manjšine v srbski Vojvodini. Kot uspešen dolgoletni pesnik, pisatelj in prevajalec je prejemnik mnogih najvišjih nagrad in priznanj za književnost, npr. jugoslovanske Hidove nagrade (1974, 1978), madžarske Kossuthove nagrade (2007) in drugih. V splošnem velja za najbolj izstopajočega in produktivnega književnika z vojvodinskega madžarskega območja; precej njegovih pisanj je prevedenih v tuje jezike, zlasti v srbski, nemški, francoski in poljski jezik. Od leta 1998 je član Madžarske akademije umetnosti. Kritiki njegovo poezijo praviloma pozitivno sprejemajo in jo pojmujejo kot eno od še posebej polnokrvnih in slogovno izmojstrenih poetik povojne madžarske književnosti.

O izrazni enkratnosti in spontani govorici avtorjeve poezije se je mogoče prepričati tudi v pričujočih Kratkih rezih. Knjiga sestoji iz pestrega »prgišča« krajših in daljših pesmi, a razen tega, da gre za priložnostni izbor, nam ni dano izvedeti nič natančnega – pesmi sploh niso opremljene z letnicami nastanka ali izdaje, zaradi česar še zdaleč ni razvidno, iz katerih zbirk izhajajo. Z vidika vsega tega povedati kaj novega ali vsaj pronicljivega pa je precej jalovo početje. Lahko le v glavnem pritrdimo tujim mnenjem in premislekom, po katerih omenjeno poezijo pojmujemo kot kališče izbrušenih in gibkih podob, izpričanih skozi prizmo pretočnega in sproščenega lapidarnega besedovanja.

V Kratkih rezih se avtorjeva pisava nahaja na meji med lirsko izmuzljivostjo in epsko premočrtnostjo; živopisno izrisovanje pokrajine in predmetnosti pomenljivo prekinjajo in s tem soosmišljajo spominski prebliski, spontana meditiranja ali sanjsko-groteskna ponavljanja. Pesnik, ki je obdarjen z izjemno vitalnostjo in senzibilnim duhom, se vztrajno pomika naprej in nazaj po premici polpretekle zgodovine; s kratkimi, a vsebinsko nazornimi verzi oziroma izrekanji popisuje svoja notranja zrenja in zamejsko življenje v Vojvodini. V ospredje pesniškega stvarjenja postavlja večje in manjše »posameznosti« – ne le izkušnjo izpetega jugoslovanskega poenotenja, ampak tudi vsakdanje peripetije in vanje spravljene detajle; predvsem predmetni svet, ki pesnika spremlja v resničnih ali imaginarnih vizijah, je neposredni glasnik domačnosti in intimnega pripadanja. Zaradi večinske odsotnosti retoričnega patosa in poigravanja s pesniškimi sredstvi do izraza vse bolj prihaja preprost pesniški jezik v kombinaciji z jedko ironijo in humorjem. Vse skupaj pa avtorja nepreklicno in neustavljivo navdaja s slovesom impresivnega pesnika odprtih in presunljivih konotacij.

O avtorju. Martina Potisk, literarna kritičarka in recenzentka, doktorska študentka slovenistike.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Umazani magični realizem

    Muanis Sinanović

    Če se vam je zdelo, da ste morda razumeli magični realizem, da ste njegove igre prebrali in lahko brezskrbno uživate v njih, če mislite, skratka, da ste ga udomačili, je zelo verjetno, da vas bo kratkoprozna zbirka Silvine Ocampo, Gostje, vrgla iz tira.

  • Telo ni Stradivarijeva violina

    Tanja Petrič

    Monique Schwitter je pozorna in senzibilna opazovalka, ki pa se poskuša čustveno čim bolj izvzeti iz zgodb, zato ne moralizira in ne sodi. Njene zgodbe preveva premišljena hladnost, ki se kaže v skorajda doslednem surovo-lakoničnem tonu, začinjenem s kančkom črnega humorja na meji z absurdom.

  • Zvenenje v glavi

    Jasna Lasja

    Če se roman o Uni tu in tam bere skozi zmehčane metaforične primesi, zaradi katerih se zazdi, kot da je pripoved malo nad tlemi, je Pod pritiskom grobo na tleh ali še nižje.