Danse Macabre

Milan Kleč, Lep pozdrav. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2014.

Aljaž Koprivnikar

Milan Kleč, ki je v svojem pesniškem prvencu Maroža (1976) tematiko črpal predvsem iz narave, je v svojih pesmih prek ponavljanja in spreminjanja besed z elementarnimi pomeni dosegel prvinske zapise, ki subtilno delujejo na bralčeve čute, ob tem pa izgradil svoj značilni navidezno impresionistični in komunikativni slog. V svojem nadaljnjem ustvarjanju je elementarni naravi dodal antropološke elemente, naravo pa oblikoval ne kot objektivno stvarnost, temveč absolutno enoto, s katero je človek neprekinljivo povezan. Ob tem je Kleč ustvaril svojevrstno dinamiko, ki ustvarja razkol med subjektom in objektom, ob tem pa hkrati izražal težnjo po skladnosti, enotnosti sveta, kar se kaže v vpeljavi erotike, ene glavnih tem njegove druge pesniške zbirke Kresnice (1987).

Ravno z uporabo erotike, ki je za avtorja eden pomembnejših gradnikov njegove poezije, so dobile pesmi nove razsežnosti, kjer se telesni stik postavlja v enotno oblikovano naravo. V njej Kleč človeka umakne pred modernistično zavestjo o dvojnosti subjekta in objekta. Vendar pa kmalu opazimo, da tudi prvinsko prečiščena ljubezen ni dovolj za premostitev razlik med subjektom in objektom, zato Kleč v poezijo vpelje ironijo kot enega glavnih prepoznavnih znakov svoje poetike. Ob tem se značilno povprašuje tudi o poeziji kot postopku, nadzoru med nastajanjem besed in pesmi. V pesmih raziskuje različne postopke ustvarjanja pesmi, ki nastajajo z obredi, scenografijo ter dramaturgijo, kar je dobro vidno v njegovi pesniški zbirki Tavla (1981).

Kleč na takšen način v svojem ustvarjanju ubesedi poetiko, ki izstopa iz običajnega obrazca, v kateri s svojo nenavadno govorico odpira pot v globine svoje avtorske zavesti. V svoji govorici deluje vedno paradoksalno, zato pa se sami problematiki ne izogiba in jo postavi v središče svojih pesmi. Po eni strani gradi na ironični distanci in lahkotnosti, po drugi strani pa nas z mitičnostjo ponovno vrača neposredno k obravnavani tematiki.

Četudi se čez Klečevo zadnjo pesniško zbirko Lep pozdrav zapiše trpek slog, v katerem odmevajo odhajanje, poslavljanje in smrt, po katerem se zbirka loči od njegovega preteklega ustvarjanja, pa po načinu obravnave tematike zbirka hkrati sovpada s preteklimi pesniškimi zbirkami. To se dobro vidi v pojavu fantastičnih elementov, denimo v navezavi na veverice »Vsi, ki se sami ubijejo, / naredijo to zaradi tega, / ker bi se drugače spremenili / v veverice« ali znotraj verzov »Zelo majhen klobuček. / Od veveric je, / ki jih od veselja mečejo / v zrak.« Prav tako je v določenih pesmih ohranjena obrednost, ki jo v Klečevih preteklih obrednostnih pesmih največkrat srečujemo prek nedramatičnih pomenskih zasukov, ki so v ritmičnosti stopnjevani do te mere, da bralcu omogočajo izgubo identitete. Obrednost je dobro prikazana v pesmi Tvoja vprašanja, kjer je ritualnost poudarjena še z ritmom »Kdo ne vidi ognja? / Jeziki, ki so slap. // Kdo prihaja / iz ognja? // Deklice, / ki so jeziki.« ali pa v pesmi Kako sem te spoznal »Pogledala se bom / v ogledalo, / reka pa me bo nesla naprej / ali pa bo celo ostala v njem. / Večno.«

Navezava zbirke na preteklo avtorjevo ustvarjanje je očitna tudi na primeru telesnosti. Vendar pa se njena pozicija v zbirki radikalno obrne; če je ta prej služila kot ponazoritev subjekta v absolutni naravi, okoli katere se je vse razvijalo, jo Kleč v zbirki Lep pozdrav postavi kot absolutno, okoli nje pa elemente narave prikaže kot podrejene. Ravno preko telesnosti se Kleč spoprijema z glavno problematiko zbirke, in sicer umiranja, smrti in vprašanjem življenja po njej. To je razvidno predvsem v pesmih, ki jih posveti svojim umrlim ljubeznim, ob katere postavlja še sanjske prizore majhnih deklic, ki predstavljajo čistost, kot denimo v pesmi Punčka: »Tako si preprečevala, / z drugimi punčkami seveda, / da bi prišle iz gozda / živali v mesta,« kjer avtor predstavi deklice znotraj mladosti in neizkušenosti kot varovalke človeštva. Tako še dodatno prikaže kontrast na primeru dekliškega razdevičenja, ki je povezano s krvjo, s tem pa že napove vstop v nov cikel življenja, ki vodi v smrt. »Deklice se ne smejo nikoli, / ampak zares v nobenem primeru, / usesti na šahovsko desko, / ker se v tem primeru okrog njih / obvezno pojavijo kapljice krvi, / ki onemogočijo nadaljevanje poti.« Kleč prek številnih ljubezni prikaže smrt kot anonimno in kolektivno, po drugi strani pa v zbirko dodaja spomin na vsako izmed njih. Na ta način mu uspe smrt prikazati izredno kompleksno, vendar pa osebni spomini bralcu velikokrat ne omogočijo identifikacije, saj se omenjeni spomini nahajajo le v subjektu, kot take pa so nam pesmi lahko nedostopne, absurdne, toda hkrati s tem še dodatno opozarjajo na element minljivosti in pozabe.

Oblikovno so pesmi v zbirki postavljene v prosti verz, v večini primerov kot enokitične pesmi, v katerih večji del govori subjekt v vlogi avtorja, vendar pa v določenih pesmih spregovorijo tudi ženski glasovi, bodisi nekdanjih ljubimk bodisi majhnih deklet, s čimer Kleč razbije monotonost. Bolj nazorno je dialoškost pesmi sicer poudarjena v bolj razčlenjenih oblikah, ko avtor za vsako repliko uporabi novo kitico. To ima dvojno funkcijo, po eni strani nam pomaga razločiti sanjske prizore, ki se pojavljajo v bolj razčlenjenih oblikah (denimo v pesmih Smeh, Brez palčka ne gre, Parniki, Ti o gozdu, Tvoja vprašanja …), v katerih se subjekt prek dialoga tudi neposredno izpostavi, do bolj verističnih ali vsakodnevnih prizorov, kjer se pogovor opisuje v obliki spominjanja, zato pa je bolj strnjen in neizpostavljen, že del subjektove zavesti. Če nam prve pesmi kažejo na individualiziranost, pa lahko v drugih, ki so po svojem številu tudi prevladujoče, vidimo kolektivnost, ki se ujema s cikličnim, mitskim časom, ki smrti ne problematizira iz sedanje izkušnje zahodnega človeka. Skladno s tem deluje tudi ritem, ki v veliki meri temelji na ponavljanjih že skorajda refrenov, pa tudi s stopnjevanjem tematike, ki se v napredovanju zbirke vedno bolj kopiči. Pretirane napetosti in zasičenosti zbirko odrešita prva in zadnja pesem, ki vključujeta tudi bralca. Tako se avtorski subjekt v prvi pesemi, Bral sem, sprašuje o odgovornosti poezije nasploh, obenem pa prek pesmi že vpelje glavno tematiko smrti in ljubezni. Pesem izraža strah pred posnemanjem fikcije v resničnosti, problem pa avtor rešuje z odpovedjo branju. S tem se Kleču že na začetku do pisanja posreči postaviti distanco, hkrati pa si zagotovi pozornost bralca. V zadnji pesmi, Ribnik, se subjekt na začetku sicer ponovno distancira od vloge bralca, vendar pa zgolj kot opazovalec, ki gleda, kako drugi berejo, v samem dejanju opazovanja postaja »vedno bolj […] pozoren / na bralce.«  Na ta način lirski subjekt iz začetne pozicije prispe na končno, Kleču pa uspe s tem zbirko dobro zaokroži kot dramaturško celoto.

V tej celoti, ki se vrti med življenjem in smrtjo, med erosom in tanatosom, se nam Kleč ne prikazuje s pesniško zbirko, »kakršnih nismo vajeni«, kot to lahko preberemo v spremnem zapisu na knjigi. Znotraj zbirke se Kleč sicer prikazuje, z zanj neznačilnim žalostnim tonom slovesa, vendar hkrati prikaže uporabo najboljših elementov svojega preteklega pesniškega ustvarjanja. Slovo vzpostavlja skupaj s telesnostjo, pri čemur mu uspe, podobno kot v njegovih prejšnjih zbirkah, do ljubezni in smrti vzpostaviti ironično distanco, kar poskrbi za to, da zbirka ne zapade v samopomiljevanje ali patetiko. Ob neobremenjenem govoru pa s tem ustvari možnost, da smrt za bralca izgubi težo, ki jo nosi v današnjem času. Ob tem lahko ponovno govorimo o izgubljanju identitete bralca, le da se tu izraža v v bolj konkretnem okviru. Ne izgubi se celotna identiteta bralca, temveč zgolj tisti del, ki mu smrt prikazuje kot resno in grozečo, s tem pa se kaže tudi ena od odlik pesniškega dela. Prek celotne zbirke, ki bi jo lahko razumeli kot ples življenja in smrti, nam Kleč predstavlja smrt kot ključen del življenja, neizogiben dogodek, ki doleti vsakega izmed nas, s tem pa opozarja na temelj človeškega življenja; telesnost, ki nas rodi v življenje, in smrt, ki čaka za vogalom.

O avtorju. Aljaž Koprivnikar, pesnik in literarni kritik, je bil rojen neke pozne aprilske noči v Ljubljani. Redno sodeluje z različnimi slovenskimi in mednarodnimi spletnimi portali ter literarnimi revijami. Pesniški prvenec, Ανατομία (Anatomija) je leta 2019 izdal pri grški založbi Vakxikon, sicer pa so njegove pesmi objavljene v različnih literarnih revijah in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Luč temine ali o spominu na vojno

    Jasna Lasja

    Luč vojne, ki na eni strani osvetljuje razpredeno delovanje nevidnih služb, na drugi, subtilnejši, pa temino njenih posledic, je povojni roman o vojni, spletkah, zapuščenosti, razpadu družine in lažeh, ki jih zadajo starši otrokom.

  • Ranjene površine, predrte prostornine, krvaveče avre

    Silvija Žnidar

    Zbirko Membrane, membrane se tako vsekakor splača vzeti v roke, predvsem zaradi njene tematske raznolikosti, ki pokriva razne nianse urbanega življenja, se dotika tematik ustvarjanja, spolnosti, identitete, kritičnih presečišč človeka in družbe itd.

  • Svet je literatura, literatura je svet

    Silvija Žnidar

    Brez dvoma lahko trdimo, da je bil Doctorow vešč v spajanju zgodovinskih faktov in fikcije, pri čemer je ustvaril izjemno živ in razgiban konglomerat naracije, ki se bralcu morda bolj približa, oziroma mu sporoči več (in skoz različne prizme) o nekem obdobju ali dogodku kot zgodovinopisje samo.

Izdelava: Pika vejica