Milan Kleč, ki je v svojem pesniškem prvencu Maroža (1976) tematiko črpal predvsem iz narave, je v svojih pesmih prek ponavljanja in spreminjanja besed z elementarnimi pomeni dosegel prvinske zapise, ki subtilno delujejo na bralčeve čute, ob tem pa izgradil svoj značilni navidezno impresionistični in komunikativni slog. V svojem nadaljnjem ustvarjanju je elementarni naravi dodal antropološke elemente, naravo pa oblikoval ne kot objektivno stvarnost, temveč absolutno enoto, s katero je človek neprekinljivo povezan. Ob temPreberi

Ko smo leta 1984 začeli ustanavljati knjižno zbirko Aleph (mimogrede, eno zelo redkih oblik slovenskega založniškega delovanja, ki je leto 1991 ni uničilo, in eno še bolj redkih preživelih, ki se ni preobrazila v profitno zasebno družbo), je bilo življenje precej drugačno kot danes. Drugačno tudi v tem, da denar – razen redkim vizionarjem, ki so takrat polagali keramične ploščice, danes pa so med najbogatejšimi Slovenci – ni bil kaka posebna vrednotaPreberi

Obstaja cel kup razlogov, zakaj boste v mestu težko naleteli na koga, ki je prebral celoten Klečev opus. Prvi je ta, da je človek, ki bi se lotil te avanture, bolj malo v mestu. Svojega stanovanja pač ne more zapustiti, saj je vsakič, ko odloži Klečev zadnji roman, zunaj že njegov nov zadnji roman. Milan Kleč je za slovensko prozo to, kar je Tomaž Šalamun za poezijo. V Sloveniji je preprosto še premalo založb, daPreberi

Za konec ponovne uspešne izvedbe festivala Fabula, ki sta ga letos kronala obisk škotske literarne zvezde Irvina Welsha in njegov nastop pred nabito polnim Klubom CD, so organizatoji k besedi (in branju) povabili tri slovenske avtorje in eno avtorico. O mitih, njihovem vplivu na naše vsakdanje življenje, pomenu za literaturo ter naši (ne)zavedni vpetosti v mitske svetove so se pogovarjali Stanka Hrastelj, Milan Kleč, Marko Sosič in Dušan Šarotar. Ob tej priložnosti je izšla tudi zbirka kratke proze Miti naši vsakdanji z eno zgodbo od vsakega povabljenega avtorja oz. avtorice.Preberi