Slavnostni zaključek festivala Fabula

Za konec ponovne uspešne izvedbe festivala Fabula, ki sta ga letos kronala obisk škotske literarne zvezde Irvina Welsha in njegov nastop pred nabito polnim Klubom CD, so organizatoji k besedi (in branju) povabili tri slovenske avtorje in eno avtorico. O mitih, njihovem vplivu na naše vsakdanje življenje, pomenu za literaturo ter naši (ne)zavedni vpetosti v mitske svetove so se pogovarjali Stanka Hrastelj, Milan Kleč, Marko Sosič in Dušan Šarotar. Ob tej priložnosti je izšla tudi zbirka kratke proze Miti naši vsakdanji z eno zgodbo od vsakega povabljenega avtorja oz. avtorice.

Zakaj so bili k sodelovanju povabljeni prav ti štirje avtorji, ni povsem jasno. Je organizatorje pri izboru vodila notranja in vsebinska podstat izbranih pisav ali je šlo bolj kot ne za naključni izbor? Glede na raznorodnost štirih zbranih zgodb, ki včasih z miti nimajo skoraj nič skupnega oziroma predstavljajo kar njihovo negacijo (Stanka Hrastelj), se zdi verjetnejša druga možnost. Kljub temu pa vsaj Dušanu Šarotarju in Marku Sosiču, po njunih reflektiranih odgovorih sodeč, tematika mitov ni tuja in jima je služila kot dobra izhodiščna točka za nastajajočo zgodbo.

Dušan Šarotar je poudaril, da je interpretacija mitov nekaj, kar ves čas počne, saj miti niso nič drugega kot spomin, vsi pa smo narejeni iz spominov. Miti po njegovih besedah tudi povezujejo ljudi v času in prostoru, opredeljujejo določeno skupnost skozi čas ter ji dajejo smisel in trdnost. Marko Sosič se je strinjal, da smo tako na polju nezavednega kot zavednega vpeti v slovensko ljudsko izročilo in antične mite. Vendar je poudaril, da moramo razviti kritičen odnos do mitskih podob zahodne družbe, ki služijo kot modeli in ideali. Da bi se lahko soočili z današnjim časom in s samim sabo, moramo po Sosičevih besedah pridobiti distanco, potrebno za kritično refleksijo.

Stanka Hrastelj se je osredotočila na ženske like, ki opredeljujejo slovensko mitološko polje. Razmišljala je predvsem o dveh: o lepi Vidi, ki se zdi samoumevna izbira, in pa o liku cankarjanske matere – trpeče matere in žene, ki se žrtvuje za moškega in v zameno pričakuje njegovo večno hvaležnost. Ta lik je – kot je pravilno ugotovila avtorica – v naši družbi še vedno zelo prisoten. Pri pisanju kratke zgodbe pa se je Hrasteljeva vendarle naslonila na lik lepe Vide, le da mu je dodala zasuk v obliki srečnega konca. Avtorica je še poudarila, da služijo miti kot ogledalo, ki razlaga naše obnašanje, saj izhajajo iz ravnanja človeštva.

Milan Kleč ni povedal prav veliko. Med Šarotarjevim in Sosičevim debatiranjem je poskrbel za komični predah z zgodbo o skoviku, ki se mu je zavlekel na balkon in se tam vztrajno oglašal ter motil njegov (duševni) mir, saj naj bi takšno skovikanje napovedovalo smrt. Štorija o junaškem soočenju s krilatim kalilcem miru v stanovanjski soseski in njegovo kasnejšo odstranitvijo je – v kombinaciji s Klečevo trpinčeno pojavo, saj je ves čas deloval, kot da bi bil v tistem trenutku raje kjerkoli drugje kot na odru Kluba CD – približno sto obiskovalcev večera dodobra nasmejala. Tina Kozin, ki je vsem gostom zastavljala ista vprašanja, se ni pustila zmesti in je, ko je bil za odgovor ponovno na vrsti Kleč, vprašanje spretno prilagodila glede na avtorjevo pripovedovanje (in stanje).

Na koncu je vsak od povabljencev prebral odlomek iz svoje kratke zgodbe, z izjemo Milana Kleča, ki se je odločil, da bo namesto svoje zgodbe raje prebral pesem pred kratkim umrlega Matjaža Kocbeka. Marko Sosič si je za osnovo svoje zgodbe »Prezir« izbral legendo o Devinski dami ter jo vpel v trenutno zelo aktualno tematiko brezposelnosti in posledičnim občutkom sramu; Milan Kleč je v zgodbi »Krakow« opisal izpolnjeno željo revne študentke in natakarice, ki ji plača potovanje v to poljsko mesto in nadnaravno zamenjavo, do katere pride na koncu zgodbe; Dušan Šarotar je v zgodbi »Med visoke oblake, ki bodo peli« dogajanje postavil v Soboto in ga uokviril s fascinacijo nad zvezdami in številnimi ljudskimi verovanji o zvezdah, ki so še vedno prisotna; Stanka Hrastelj pa je – kot že rečeno – povedala novodobno zgodbo o lepi Vidi s srečnim koncem.

Miti so izredno široka in hvaležna tematika, o kateri bi bilo seveda mogoče povedati še marsikaj. Kot je poudaril Marko Sosič, nastajajo miti iz človekovega poskusa po razumevanju sveta, toda kljub izjemnemu znanstvenemu napredku v zadnjih stoletjih ostaja človek v svojem bistvu isti, prav tako ostaja prisotna njegova potreba po zgodbah, ki naj mu osmišljajo svet.

Festival Fabula 2013, ki je tokrat praznoval že okroglo, deseto obletnico, se je s tem sklenil. Škoda le, da se je prav letos prekinila tradicija podeljevanja Dnevnikove fabule, edine slovenske literarne nagrade za najboljšo izvirno kratkoprozno zbirko. Kot vemo, je tovrstne tradicije veliko laže nadaljevati kot pa jih obujati od mrtvih.

Tina Kozin, Milan Kleč (foto: Matej Pušnik)

Marko Sosič (foto: Matej Pušnik)

Stanka Hrastelj (foto: Matej Pušnik)

Dušan Šarotar (foto: Matej Pušnik)

Milan Kleč (foto: Matej Pušnik)