»Daleč je resnica in drugje.« 

Emil Filipčič, Drame. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2015.

Anja Radaljac

Slovenskih dram se ne izdaja in ne uprizarja. Skoraj nikoli. O slovenskih dramah se redko piše. Posledično se slovenskih dram tudi bere ne. (Skoraj) sploh ne. Ste mislili, da so drame literarne »avtoritete«, kakršna je Emil Filipčič, izjema? No – niso.

Izbranih dram, ki so izšle v antologiji (z zares izvirnim naslovom) Drame, ki je pred kratkim izšla pri Cankarjevi založbi, pred to izdajo skorajda ni bilo mogoče dobiti v roke. Okej; če ste si jih res želeli prebrati (od kje vam sploh ta želja, kako je bila porojena?), ste si lahko nekatere (denimo Keglerja, Bolno nevesto, Psiho … ) izposodili v Slovenskem gledališkem inštitutu ali na AGRFT. Nekatere, če ste imeli malce več sreče, celo v NUK ali v Univerzitetni knjižnici Maribor. V splošnih knjižnicah (tudi v MKL)? Ne. (Ali pa so pred kratkim odpisali vse izdaje Filipčičevih dram?)

Vsekakor je antologija Drame po moji skromni oceni pomembna knjiga. Prvič: opozarja nas, da morajo drame (četudi gre za literarno-teoretsko izredne tekste) na objavo pogosto dolgo čakati (denimo dvajset ali več let), kar je vsekakor pomenljiv podatek. Hkrati seveda plasira na bralni trg kar devet (!) dramski tekstov (nekateri še nikoli niso bili objavljeni, denimo Figaro se ženi, drugi nikoli uprizorjeni). Drugič: antologija, kakršna je ta, gre težko mimo neopažena – bodo zaradi nje slovenska gledališča morda premislila tudi o kakšni uprizoritvi še kako aktualnih Filipčičevih tekstov? Tretjič (in to ni najmanj pomembno): antologija je premišljeno zastavljena (vzpostavlja fin notranji lok, izbrane drame pa imajo relativno širok (ravno pravšnji) nabor skupnih točk) in prinaša devet odličnih literarnih besedil.

Zakaj sem poudarila »literarnih besedil«? Ker bi rada – če sem že ravno začela v tej maniri – opozorila na še eno dejstvo, ki zadeva slovensko dramatiko: drame se v našem gledališkem in literarnem prostoru še vedno dojema kot nekakšne »necelovite stvaritve«, ki brez odrske uprizoritve niso scela izpolnjene. Vsekakor lahko zatrdim, da nisem niti enkrat samkrat med branjem Filipčičevih dram pomislila – uh, kako bi bilo pa tole videti na odru? Ne gre za to, da bi bile drame premalo gledališke, nikakor – temveč za to, da so preprosto res izredna literarna dela, ki ne potrebujejo nobene dopolnitve; vzemite jih v roke in jih berite. Kdaj ste – ne nazadnje – prebrali kako slovensko dramo? (Z izjemo obveznih Cankarjevih Hlapcev?)

Ne bi se – zdi se mi, da ni na mestu, ker v tako omejenem prostoru ne bi zmogla biti dovolj temeljita – spuščala v popis izrednosti, ki jo Filipčič kaže pri igranju z jezikom – o ludizmu, ki to ni, o rušenju sveta, ki je hkrati vzpostavljanje novega reda, o rabi pogovornega jezika, narečij in izraziti igrivosti, gibkosti etc. lahko berete drugje. (Če ne drugega, preberite koncizno spremno besedo k Dramam, ki jo je spisal Blaž Lukan.) Podobno zagotovo odpade podrobna obravnava vsake drame posebej; za kaj takega je literarna kritika seveda odločno prekratka.

Predvsem se mi zdi pomembno, da je jasno razvidno vse zgoraj našteto (in sklep: »Tovrstno antologijo je resnično nujno treba pozdraviti!«), hkrati pa bi rada izpostavila nekaj tistih stičnih točk vseh devetih dram v antologiji, ki so – na eni strani – vezivo zbirke, ki kljub izraziti neponovljivosti vsakega od besedil deluje skladno in (celo) homogeno, ter ki – na drugi strani – presenetljivo natančno dregajo v nekatere simptome naše družbe.

Tovrstne konvergenčne točke so zagotovo odnos do transcendence, odnos do avtoritete (prvo se povezuje z drugim in obratno), droge, teater v teatru (ves svet je oder), odnos do vojne (vojna kot kulisa), zunanji posegi v človeško družbo (prihod Nezemljanov), odnos do slovenstva, odnos do športa (in zdravega/nezdravega življenjskega sloga) in spremenljivost oziroma (ne)fiksiranost identitete.

V Filipčičevih dramah pogosto nastopajo antropomorfni bogovi (od Kronosa do Keglerja), ki pridobijo scela človeške lastnosti, velja pa tudi obratno; pogosto ni docela jasno, ali je bog človek ali pa človek bog (zanimiv je tudi primer Venere in »Mene« (Jaz v Bolni nevesti)). Skozi subjekt se ne le ruši nekdanje, temveč tudi vzpostavlja novo – »Jaz« je tako v Bolni nevesti kot tudi v Altamiri »stvaritelj«, ki poganja (in hkrati ustvarja) dramsko dogajanje in (re)konstruira svet. Vendar pa je treba razumeti, da tovrstno (samo)porajanje nove realnosti nikdar ni brez avtoritete: bogovi jo še vedno skušajo ohranjati (»stari red« ne bo padel brez boja), kar je posebej razvidno v Psihi in Ujetnikih svobode, hkrati pa tudi subjekt, ki je središče oz. izvor dogajanja, nujno (četudi ne nujno po lastni volji) privzame funkcijo vodje – kot denimo Dingo v Atlantidi. Ker pa subjekt v Filipčičevih dramah ni trden – večkrat so likom tekom drame menjana imena, pridobijo drugačno funkcijo ipd. – tudi svet ni trden. Nenehno se spreminja, žubori, se preobrača in spreminja obliko: in ali ni tovrstno nenehno spreminjanje, nestalnost natančno odčitana lastnost današnjega sveta? Dodatno stalnost realnosti maje uporaba drog (Atlantida, Figaro se ženi … ) Na to nestalnost, ki je stalnost nove resničnosti, nakazuje tudi pogosto umeščanje drame v teater oz. eksplicitna navedba, da se dogajanje odvija v gledališki dvorani. Bržkone je v tem smislu pomembno tudi vprašanje, kdo je torej tisti, ki sedi v dvorani? Gledalec, ki pasivno spremlja dogajanje, ali režiser, »kreator«, ki dogajanje po svoje zaobrača?

Seveda so v Filipčičevih dramah močno prepoznavne (pop)kulturne, literarne, filozofske, gledališke, mitološke etc. reference (gre za postmodernizem at its best) – relativizacija pa je kajpak (vzročno-posledično) naslonjena na določeno ekonomsko, politično, zgodovinsko … stanje oz. na stanje subjekta v nekem določenem ekonomsko-političnem momentu. Filipčičeve drame se pogosto odvijajo na kulisi vojne in/ali nasilja, čeprav niso nikoli vulgarno eksplicitne, raje zagonetno cinične. Številne so kajpak tudi medbesedilne in metafikcijske navezave, cepljenje dialoga, replik, likov.

Ena bolj zanimivih navezav (ki služi kot še ena stična točka) je zagotovo navezava na šport. Psiha se denimo v celoti odvija na Zimsko-poletnih Olimpijskih igrah v Sloveniji, podobno so protagonisti Ujetnikov svobode označeni s (štartnimi) številkami. Resničnost se vzpostavlja kot igra, a je hkrati tudi tekmovanje za (pre)moč. Filipčičeve drame se pogosto berejo tudi kot tekma oziroma boj; boj s časom, boj z nasprotnikom, boj za prevlado, boj za razrešitev neke situacije v lasten prid itd. Če v Psihi tekmujeta Psiha in Venera (ter Amor kar z vsemi povprek), se Ujetniki svobode bojujejo proti Kronosu (času); a kakorkoli – svet Filipčičevih dram ni brez vodstva; vselej ga nekdo vodi, le da ni vselej čisto jasno, kdo ta vodja v resnici je. Glede na to, da se avtor pogosto navezuje na (takrat) aktualne politične in ekonomske situacije, gre nujno (tudi) za politične tekste. Fascinantno je, kako so nekatere situacije in navezave še vedno pomenljive – Filipčič upoveduje koruptivna dejanja, nepremišljene investicije, (ne)transparentno poslovanje etc. ter se pri tem spretno navezuje na stare mite in izročila, ki jih pomeša s sodobnimi primeri – da so povsem legitimni tudi danes, bržkone kaže, da nekatera vprašanja ne glede na stalno spreminjajočo, rušečo se in nenehno vzpostavljajočo se strukturo sveta – morda prav tista, najbolj tesno vezana na globoke identitetne vzorce – ostajajo stalnica.

Vsekakor je antologija Drame knjiga, ki jo je vredno vzeti v roke; teksti, zbrani v njej so – preprosto – izvrstni in (predvsem) nadčasovni.

O avtorju. Anja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nekrolog slovenski dramatiki (spisan v upanju na vstajenje) (2. del)

    Anja Radaljac

    Šorli in Brodar navajata sledeče podatke glede uprizarjanja slovenskih dram: »Slovenski gledališki letopis za sezono 2013/14 beleži uprizorjenih 253 del tujih avtorjev in 207 slovenskih. Glede na to, da … →

  • Nekrolog slovenski dramatiki (spisan v upanju na vstajenje) (1. del)

    Anja Radaljac

    Uvodno pojasnilo: pričujoče besedilo (objavljeno bo v dveh delih) je nastalo kot odziv, ki se je zdel najustreznejši ob komentarju, ki sta ga k moji kritiki za Grumovo nagrado … →

  • Kdo je prost

    Cene Čop

    Dva človeka skratka nimava pojma, za kaj gre, medtem ko je, vsaj tako se zdi, marsikomu popolnoma jasno.

    Zamrznil se bom, vam povem.

    Boste že videli, nič se ne bo zgodilo.

    To bo še tvistov ta teden, nismo še končali.

    Pa to ne morš verjet, nje.

    Ablast, Ablast, Ablast, samu ablast ablast in ablast.

Izdelava: Pika vejica