Časovna kompozicija Primoža Čučnika

V četrtek se je na festivalu večidel neuveljavljene poezije Mlade rime v Menzi pri Koritu, ki kot vsako leto premore tudi bogat glasbeni del, zgodil performans z imenom Mikado. Za njim stoji pesnik Primož Čučnik, ki je letos izdal istoimensko pesniško zbirko in ki se že od nekdaj tako ali drugače udejstvuje tudi v glasbenih okoljih. Bodisi kot pisec in prevajalec, bodisi kot občasni performer – predvsem v zasedbi CPG Impro, kjer mu družbo delata Ana Pepelnik in Tomaž Grom. Tokrat je Čučnik zbral petnajstčlansko zasedbo, ki je izvedla nekakšno časovno kompozicijo v trajanju enainštiridesetih minut. Med nastopajočimi, raztresenimi po celotni Menzi, so bili med drugimi kontrabasist Tomaž Grom, pesnika Tone Škrjanec in Tomaž Šalamun, Andrej Fon na gajdah, Andraž Jež s svojim zmajevskim pevskim zborom, Ana Pepelnik z narativnim glasom, Matej Stupica na grafoskopu in pisalnem stroju ter še nekaj drugih.

Koncert se je rahlo nerodno začel s Čučnikovo predstavitvijo nastopajočih in tudi samega koncepta, ki pa ga ni do konca pojasnil. Tako je ostal ključ, po katerem je prišel do časovnih struktur, nejasen. Verjetno je bolje tako. V takem primeru pa bi bilo zanimivejše, če se razlage sploh ne bi lotil in publiko pustil v temi. Vsekakor pa smo imeli opraviti z določeno mero naključja pri določanju časovnih dolžin posameznih prispevkov. Tak pristop k organizaciji zvočenja ima seveda močne korenine v avantgardi prejšnjega stoletja. V primeru kompozicije Mikado je v ospredju vsekakor duh Johna Cagea, predvsem njegove uporabe naključnih procedur, kot so npr. met kovancev ali I Čing za določanje različnih parametrov. Dejstvo strukturne določenosti trajanj in aglomeracij – brez indikacij konkretne zvočne vsebine – pa spomni tudi na t.i. “game-pieces” Johna Zorna, med njimi Archery, Lacrosse in Cobra, kajpak brez možnosti klicanja vstopov s strani izvajalcev.

Kakorkoli že, tovrstno izhodišče vsekakor ponuja možnost vznikanja in poslušanja drugačnih dinamik in kombinacij – očiščenih ozke samovoljnosti ali usedlin žanrskih dramaturgij. Osebna izraznost in estetski kredo pa sta prihranjena za moment sprožitve posameznih partov. To je bilo očitno tudi v četrtkovem performansu. Verjetno namenoma raznolik izbor je tako postregel s kalejdoskopom idiomov, glasbenih utrinkov in osebnih zgodovin, med katerimi smo prepoznali ljudske napeve, konkretno glasbo, glasovno deklamacijo, sledi neidiomatske improvizacije, dadaistično naravnane in historično informirane zborovske intervencije ter kopico vmesnih in neujemljivih performativnih momentov. Vse te drobce pa je sprožala neka zunanja instanca razmerij in vrednosti, ki je bila v tej konkretni situaciji utelešena v Čučnikovi časovni partituri. Le-ta pa je imela moč dogajanje odmakniti od glasbene umetelnosti in jo približati razpršenim in naključnim aglomeracijam, kot jih srečamo v našem vsakdanjem zvočnem okolju kot celoti.

Vendar je tudi tak pristop tako s strani izvajalcev kot poslušalstva podvržen silnicam, ki bi rade glasbo – ali zvočno dogajanje – potegnile nazaj “noter”, h konvencionalnim dramskim lokom in strukturam pomena. Performans Mikado je tako kdaj zvenel osvobajajoče kakofonično in nenamerno, spet drugič pa skorajda preveč racionalno in poetično pomenljivo. Napetost in vznemirljivost dogajanja pa verjetno tičita ravno v takšnih presečiščih. Pri tem imajo seveda pomembno vlogo tudi sami obiskovalci, ki so svojim načinom poslušanja in odzivanja, pozornosti in nepozornosti,  ključni so-oblikovalci performativne izkušnje. Kot se v Menzi pri Koritu rado zgodi, je bilo treba računati tudi s tistim tipom publike, ki zaradi vinjenosti namerno ali nenamerno “začini” dogajanje. Kompozicija pa je ustvarila ravno takšno klimo, v kateri je praktično nemogoče, da bi kaj šlo zares narobe ali bilo neprimerno. Tako sta povsem naravni del dogajanja predstavljala vulgarno komentiranje nekaterih posameznikov kot tudi negodovanje drugih in sikanje “Pšššt!” V tem smislu lahko torej rečemo, da se je prostor odprl in ponudil možnosti zamajanja določenih prioritet – znotraj samega muziciranja ter tudi na področju odnosa izvajacev in publike.

Zavedajoč se vloge naključja pri kompoziciji Mikado pa sem ravno zato od celote morda pričakoval nekaj več kaotične nepredvidljivosti, ki jo je po mojem mnenju onemogočilo nekaj nepotrebnega racionalnega klestenja. Torej, resda je bila partitura določena s pomočjo naključja – a vmes se je nekaj moralo zgoditi in tako smo bili priča kar pogostim usklajenim vstopom delov nastopajočih, ki so kmalu postali predvidljivi. Zato razvezujoči potencial, ki ga v sebi nosi tak kompozicijski pristop, ni bil do konca izkoriščen. To pa seveda kliče po ponovitvi in razvoju tovrstnega glasbeno-konceptualnega udejstvovanja, ki bi se v tukajšnjem prostoru, sodeč tudi to  pozitivnem odzivu publike, lahko zgodilo še kdaj.

(foto: Iztok Vidmar)