Komu mar?

Ko sem dobil vabilo na zgornji dogodek, si nisem predstavljal, kakšne raszežnosti bo dobil. Niti najmanj. Pač povabilo starih prijateljev, treba jih je iti pogledat. To bo še eno malo drugačno branje, pripravili smo jih na desetine, nič posebnega, saj tudi ne pričakujem ničesar posebnega. Na Kongresnem trgu se ljudstvo prav ta četrtek zbira v podporo Radiu študent. Ne vem, kako bi se glasbeno izobrazil brez tega medija, pomislim. V modnih lokalih potekajo množične degustacije. Ljudje so na ulici, toplo je za ta letni čas. Trnovo je močno razsvetljeno … pred Kudom pa: mirni posamezniki, obiskovalce preštejem na prste rok in kot kaže niti niso vsi zainteresirani za to, da bi šli v dvorano … nekaj se menijo in pljuckajo svoje pivo … peščica tistih pa, saj bi skoraj vse lahko naštel po imenih, takole po vrsti Božo in Darja, Julija in njena frendica (ime pozabil), Kutoš in Sergej, Monika in Tonetova sestra, še nekaj neznancev različnega spola, recimo jim ljudje A, B in C, Ana in jaz … brez opazne podpore kudovcev in sploh nobene evforije. Vse skupaj mi je seveda znano, me prešine, kaj vse smo že doživeli na teh branjih (dobesedno od nič do sto glav občinstva, pri čemer se je kazalec pogosto nagnil proti nižjim številkam) … kdo bi si torej jemal k srcu, upam, da se kolega počutita v redu, čas je, Podlogar ne mara zamujanja, zdaj se bo začelo.

Pa vendar, sramežljivo pomislim, kaj pa če je krivo oglaševanje,[1] morda prekratek napovedni rok ali premalo fejsbukanja in sploh nič tvitanja; ali pa smo, tako pravi Ana, vsi skupaj že en velik passé in se okoli tega ne da nič kaj dosti narediti. Tone skratka, v spremljavi vnaprej pripravljenih podlag svojega sina Gala bere v svojem značilnem, prepoznavnem slogu, nekaj novih komadov, ki so prav dobro narejeni, mogoče še bolje kot nekaj tistih starih klasik s Prahom na čelu. Ob tem, namesto komentarja, vsake toliko malo pokašlja ali posmrka, nekaj se je prehladil, stopi na požirek piva in jaz pomislim, ja, ampak to je dobro, to bi moral vsakdo slišati vsaj enkrat (in potem mogoče še enkrat), edino, kar malo pogrešam, je tisti živi bend, ki ga je spremljal v času Lovljenja ritma, ampak saj je vseeno, to je vsekakor vredno videti, če ne zaradi drugega zato, ker je ritem in je glas, ki lovi ta ritem, kajne, in to daje prijeten občutek, da so povezave poezije in glasbe smiselne, ne le na zunaj, tako zaradi lepšega in manj dolgočasnega in kar je še teh očitkov, ki letijo na običajno (pol)glasno branje, ki mora biti čimbolj jasno in razločno, se reče artikulirano in kar je še podobnih oznak. Med komadi smrtna tišina, nekaj se napoveduje, na koncu aplavz.

In tako je sledila pavza in s Sergejem in Kutošem smo se začeli nekaj pomenkovati, res dolgo se nismo videli, minila je cela večnost, bila je takšna topla noč, da nas je kar odneslo na parkirišče, pa o tem in onem, Sergej s prsti nekaj zvija na strehi avtomobila, pa o tem, kdaj smo se spoznali in kje, če se še kdo spomni, kako da ne, Kutoš je še vedno poosebljeno zibanje in seveda smo vsi že kar precej pozabili, in še malo o filozofih in pesniških kolegih, ko se je že spet oglasil zvonec, ki nas je poklical na drugi del.

Podlogar in družba so se napravili v bele srajce in pripravili platno, na vse to se je projiciralo besedje in črkovje, Sašo je stopnjeval mračne zvočne podlage in projektor je brnel, na gramofonu je navijal neznane elpejke, Podlogar pa je bral, kot vedno, pravilno in artikulirano, razločno in odločno, Sašo mu je spustil kakšen vnaprej posneti del, ki ga je nato ponovil, potem je pa je še kaj zapiskal, poškrtal, zvočne gmote so se strmo valile, zadevale in odbijale vse do la la, lala, lala iz Oklepaja. V skrajno, takšen je bil vtis, naštudiranem tempu in izenačenem ritmu improvizacije je nastop – in verjemite mi, da ni bil prvi te zasedbe, ki sem ga doživel – zares pustil vtis najboljšega nastopa tega tria do sedaj (kar lahko potrdi tudi Božo, Podlogarjev oče, redni spremljevalec tega benda, ki je bil istega mnenja). Skratka, vse je bilo dozirano v primerni količini, celo nove bele srajce so bile povsem smiselne, skupna količina pa je bila zelo primerna tudi za nekakšno bolečino, o kateri bom skušal spregovoriti v zadnjem odstavku.

Besede so dale besede in besede so se začele pomenkovati, pa se je povedalo, da je to verjetno eden zadnjih dogodkov, če ne kar zadnji dogodek v tem placu, kjer smo doživeli tako veliko lepih reči in previseli precej prijaznih ur, in naenkrat je tisto Tonetovo smrkanje tudi zame dobilo čisto drugačen pomen, jebemti, sem pomislil, Tonetu ni vseeno, »meni je mar«, je rekel v Prahu, in to je tudi zares mislil, vse se ujema, in tudi Ani je šlo na jok, ne brez razloga, saj tudi njej ni bilo vseeno, in Kutoš je prišel, po res dolgem dolgem času, je rekel, kot da bi hotel reči, saj tudi meni ni vseeno, in Sergej pa tisti na A, B in C, ki sem jih prej omenil, na koncu je pristopil še Koban, ki mu prav tako ni bilo vseeno, čeprav je malo zamudil prvo točko, ker so ga trinajsturno izžemali v televizijski montirnici. Vsi smo torej tukaj, sem pomislil, za to ker nam ni vseeno, čeprav se sam, preden sem prišel, sploh nisem zavedal, kam grem in s kakšnimi občutki se bom od tukaj vračal, kaj šele, da bi načrtoval, da se bom znašel v vlogi nekakšnega poročevalca s terena, kritika literarnega dogodka svojih starih kolegov (saj ni to, da ne bi imel kaj povedati na to temo, ampak nikoli se nisem tako počutil), dogodka, ki se je zame zdaj spremenil v mešanico nostalgije in gneva nerazumevanja, da so plac s takšnim potencialom v razmeroma kratkem času tako zajebali, saj zdaj ni pomembno, kdo in točno kako, to vejo samo oni, in s tem se nisem mislil posebej ukvarjati, ko sem stal tam spredaj, v toplem jesenskem večeru in mogoče naročil zadnjega guinessa (takoj za mano jih je namreč zmanjkalo in Tone je moral piti temno laško); saj ni to, da bi bil prav hudičevo navezan na kakšne spomine, zadnja leta sem bil v Kudu res redko, pa je vseeno nedoumljivo, kako to gre, in skoraj si očitam, da sem za vse skupaj malo kriv tudi sam in tako naprej in tako nazaj do samega zavedanja, da moram nekaj narediti, če ne drugega, napisati, in tako se je tole začelo in s tem se bo tudi končalo.

Tako preprosto: zima bo in ni denarja za ogrevanje. Zaprto. Natakar nas je prijazno povabil za šank, naj kadimo kar notri, saj je zadnjič. Hvala, smo rekli. In še naprej ostali na dvorišču, kramljajoč tja v eno noč, dokler nismo, kot v zrak kadeči se hašiš, o, sladke pogačice v svetu svetega sveta, drug za drugim počasi izginili v temo.

Svet in svet – On, 23. stoletje from Komposter on Vimeo.

Gregor Podlogar – poetry, sounds, voices
Sašo Kalan – sounds, voices, music
Luka Umek – visuals

24. oktober 2013, KUD, Ljubljana

thanks to Aksioma