Brez osebnega pečata

Tina Vrščaj

Nekatera literarna dela nas osupnejo s svojo drugačnostjo in lepoto, druga nas uspavajo z monotonostjo. Nekaterim uspe, da bralcu spontano privzgajajo posluh za sočloveka, pri drugih ostane jasno, da izražajo kvečjemu socialno občutljivost avtorja, ki ne zmore okužiti bralca. Bolj k slednjim sodi nova, že tretja zbirka kratkih zgodb Vzporedni svetovi avtorice Manke Kremenšek Križman.

Zgodbe Vzporednih svetov so kratke, med seboj podobne in s svojimi pomeni kar preveč na dlani. Vse tematizirajo socialni položaj junakov in junakinj, ki plavajo v morju potrošniške družbe in kapitalistične logike. Nekateri, na primer razni šefi, direktorji, prodajalec dragih izdelkov za zdravje in zobozdravnik, se kopljejo v materialnem blagostanju, na drugem bregu pa stojijo junaki socialne prikrajšanosti, ki jim avtorica namenja največ pozornosti: tovarniške delavke, odpuščeni delavci, sinovi brezposelnih, gradbinci z juga, upokojenci, natakarica iz Bosne. Socialna tematika je v ospredju, čeprav se preplete tudi z zasebno dimenzijo. Prva in glavna stvar, ki jo izvemo o junaku, je, na kakšnem delovnem mestu se je znašel, in iz njegovega dela – oz. zaslužka – izhajajo potem vsi značilni detajli njegovega življenja. Delavke in delavci imajo pač razpokane roke, so videti starejši, varčujejo pri malici tako, da si privoščijo sendvič z najcenejšo salamo in vodo. Tisti premožnejši živijo v popolni nevednosti glede preostalega sveta: »Res ni vedel, po koliko so sendviči. Ni jih kupoval. Med službo je vedno skočil v bližnji bistro na solatni krožnik s tunino ali čim podobnim in kozarec vina, ampak to je bilo seveda precej dražje.« Ta, ki si rad privošči solato s tuno, bo kmalu poletel v New York. Medtem pa drugi gmotno ogroženi dopustujejo ob manj znanem koroškem jezeru jeseni, ko je ceneje, čeprav je njihovim otrokom tam strašansko dolgčas.

Kakor namiguje naslov zbirke Vzporedni svetovi, se v isti zgodbi v vsej kontrastnosti pojavita oba pola takega ali drugačnega socialnega ali delovnega razmerja. Na eni strani srečamo dvojico prodajalca in njegovih kupcev, zalezujočega fotografa in fotografiranega tajkuna, šefa in delavca, ki ga je odpustil, šefa in izkoriščanega gradbinca z juga, ki prvemu po službi gradi še bazen ob hiši in od njega šefova žena povrh pričakuje spolne usluge, zobozdravnika in njegovega pacienta, obrekljivo, dobro situirano zaposleno, ki obdrži službo, na drugi strani pa skromno, marljivo delavko, ki jo vržejo na cesto, ženo, ki je zadovoljna s svojim življenjem, čeprav šiva ovratnike v tovarni, in njenega moža, ki ves čas računa na dediščino njenega strica in dela načrte s fiktivnim denarjem, ker bi se hotel pridružiti nekemu vzporednemu svetu, premožneža, ki pred letom v New York še malo brezdelno poseda ob kavici na Cankarjevem nabrežju, in razcapanega berača, ki prvega spravi v hudo zadrego, mamo preminulega sinka in mamo sinka, ki je prvega porinil z zidu – zaradi zavisti spričo razlike v njunih materialnih položajih! Že ta povzetek se bere podobno kot zbirka – monotono. Avtorica razmerja včasih v hipnih trenutkih tudi preobrne. Pokazati skuša, da denar ni vse, da nima zmeraj prav, ker materialna preskrbljenost še ne pomeni tudi notranje premoči ali duševnega miru, prav nasprotno. Nekateri junaki z dna družbene lestvice so s svojim delom sprijaznjeni ali zadovoljni. Ukvarjajo se predvsem s tem, kdaj in kako bodo jedli. Nič jim ne hodi na misel, da bi se upirali, stavkali, protestirali. Pisateljica ne kliče k spremembam, ne išče globljih vzrokov in ne meče polen na ogenj jeze. Zgolj opaža in beleži, kako se na subtilne načine v življenju in značaju ljudi kažejo gmotne razlike med njimi. Tisti junaki, ki jih obdaja vse udobje materialnega sveta, se običajno spopadajo s posebno vrsto nemira. Kot po pravilu so neobčutljivi za stisko drugih in zavrnejo pomoč tistim, ki jo potrebujejo, čeprav bi morali le migniti s prstom ali dati od sebe kak evro. V eni malo boljših zgodb zbirke Dopoldan zobozdravnik recimo pacienta, ki ga hudo boli zob, pošlje iz ordinacije, potem ko je ta že ležal pred njim z odprtimi usti; zato, ker mu kot gradbeni delavec brez delovnega dovoljenja in zdravstvenega zavarovanja ne more plačati. Zobozdravnik se na svojo obteženo vest ne ozira prav dosti. Konec zgodbe skuša vsaj na neki drugi, nematerialni ravni, uravnotežiti položaj. Isti pacient pri istem zobozdravniku tako leta pozneje vztraja, da mu ta izpuli boleči zob brez narkoze in tako pokaže prezir do človeka, ki gotovo ne bi zmogel prenašati njegovega življenja in bolečine.

Tovrstno sopostavljanje pri Manki Kremenšek Križman ni preveč vsiljivo. Vseeno pa je transparentno. Deluje kot kliše našega časa, podaljšek vsakdana, že tako in tako prenapolnjenega s podobami socialne razslojenosti. Njeno upodabljanje v literaturi lahko kaj hitro deluje poenostavljajoče in Vzporedni svetovi bralcu v tem smislu ne omogočajo presežnega doživljaja. Iz več razlogov. Najprej bi morali zavrtati bolj v globine. Če zgodbe drsijo po površini, kot da jih ves čas spremljamo le od daleč (čeprav jih v resnici čisto od blizu), ne omogočajo novih uvidov. Težko je avtorjem vstopati v čevlje junakov, ki opravljajo tako različne poklice, prihajajo iz raznovrstnih okolij in živijo tako drugo od drugega oddaljena življenja, ki se le občasno staknejo med seboj. Laže je vse te raznovrstne junake zgolj oblizniti z jezikom literature in jih pospraviti v škatlico zgodbe, kjer pa, vsaj tokrat, izgubijo svoje bistvo.

 Zgodba Bazen – menda prvoosebna pripoved južnjaškega gradbinca – na primer deluje stereotipno in neavtentično hkrati. Take pripovedi nam ne približajo različnih svetov prav nič bolj, kot to storijo mediji; in celo manj, kot če imamo te različne svetove priložnost opazovati sami v realnem življenju. Tudi estetski izkušnji se ne piše nič bolje kot spoznavni. Zgodbe sicer gladko tečejo svojo pot brez slogovnih ali vsebinskih spodrsljajev. So pa popolnoma nezavezujoče – kot kratkočasne vaje iz pisanja nekoga s spretno roko, a brez literarne nuje. S tem si pojasnjujem prisiljene ali klišejske metafore, kakršna kraljuje v zgodbi Zapacane sanje. Plakat z golo mladenko ob tropskem morju simbolizira junakove sanje. In ko junak plakat na koncu izbrska iz smetnjaka, je ta pomečkan in zapackan. Kot njegove sanje, zdaj, na stara leta.

 Pri mnogih literarnih delih tiči problem v tem, da avtorji ne znajo pisati o ničemer drugem kot o sebi. Vzporedni svetovi imajo nasprotno težavo. Pripovedni slog je neizrazit, brez osebnega pečata. Vse zgodbe zvenijo enako, njihovi naslovi so poljubni in med seboj zamenljivi, vsi junaki so eno in isto bitje, ker so avtorici najbrž predaleč, čeprav se jih loteva z vsem sočutjem. Konci so nesorazmerni s tistim, kar nam obeta besedilo, ki sicer ni preveč razburljivo, a vendar nekam moli taco in vzbuja pričakovanje. Včasih se zdi, da je ob sklepu dogodek pretiran, še večkrat pa preobrat deluje preblago ali celo umanjka. V tem bi lahko nemara videli moč zbirke, ki se upira senzacionalističnemu duhu našega časa. Toda delo nas mora pretresti, tudi če je njegova taktika minimalizem. En mali pretresek uspe zgodbi Silvestrski večer, kjer si natakarica potem, ko je vso noč sestradana stregla svojim gostom izbrane in dišeče jedi, zaradi omedlevice privošči juho in jo poje kar za eno od miz v restavraciji. Enostaven, neobičajno običajen konec bralca končno zgane in mu da misliti o nepremostljivih družbenih razlikah. Večinoma pa ob knjigi ostanemo precej uspavani in žejni soka resničnosti.

O avtorju. Tina Vrščaj je diplomirala iz primerjalne književnosti in angleškega jezika. Objavila je romana Zataknjena v pomladi (2010) in Odradek (2012) in prevedla roman Jezusovo otroštvo J. M. Coetzeeja. Piše tudi kratke zgodbe, kritike in eseje. Njeno kritiško delo gre nekaterim prav do srca.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Take zmajske

    Veronika Šoster

    Knjiga sledi številnim zakonitostim žanra mladinske pustolovščine. Imamo zemljevid, ki ga druščina odkrije po pomoti, a se kmalu izkaže za ključnega. Imamo začetno poletno brezdelje, ki kar kliče po akciji, po nečem razburljivem, kar bo previharilo dolge soparne dneve in jih naredilo predvsem bolj vznemirljive. Imamo tudi pisano druščino otrok, ki se spoprijateljijo ravno zato, ker se lotijo nenavadnega in celo nevarnega podviga.

  • Akcija na kvadrat

    Gaja Kos

    Tako kot gresta skupaj krof in marmelada, gresta skupaj Dav Pilkey (ki deluje v tandemu s koloristom Josejem Garibaldijem) in odbita akcija.

  • Gospod Cogito se znajde v kritiki Veronike Šoster

    Veronika Šoster

    Čeprav spada Zbigniew Herbert med velike poljske pesnike in mislece 20. stoletja, je pri nas razmeroma nepoznan. Pred nekaj leti smo dobili prevod njegovih zadnjih dveh zbirk, v devetdesetih pa je pri Društvu slovenskih pisateljev izšel malo obširnejši izbor, ki sta ga pripravila Tone Pretnar in Niko Jež.

Izdelava: Pika vejica