Anti-Alamut

Mladen Dolar

Kratko in jasno: ponavljajoča se uvrstitev Bartolovega Alamuta med obvezno maturitetno branje se mi zdi škandal. Ta knjiga si tega ne zasluži ne po svoji literarni vrednosti ne po svojem miselnem dometu. Še posebej škodljivo je, če se postavlja v kontekst, kjer naj bi ponujala ključ za razumevanje današnjega islamskega fundamentalizma in terorizma.

Glede spiska za maturitetno branje pa naj dodam še tole. Leta 1995, ko je po osamosvojitvi prva generacija gimnazijcev opravljala na novo vzpostavljeno ›staro‹ maturo, je spisek predpisanih del obsegal sledeče: iz tuje literature Puškin, Evgenij Onjegin; Proust, V Swannovem svetu; Camus, Tujec; iz slovenske literature Jurčič, Deseti brat; Tavčar, Visoška kronika; Šeligo, Triptih Agate Schwarzkobler. Dandanes pa Alamut? Takrat se je od mladih ljudi še pričakovalo, da so se zmožni spopasti s spodobnim dovolj širokim naborom zahtevne literature, danes pa se jih podcenjuje, skupaj z jamranjem o njihovi nerazgledanosti in internetni zaplankanosti.

Zgodba gre takole: v daljni deželi nekje na Jutrovem je svojčas prebival mogočni vladar, ki so mu podložniki slepo sledili, ne meneč se za lastno smrt. Njihovo vdanost si je zagotovil z zvijačo: dal je postaviti rajski vrt, kamor so prenesli omamljene podanike, da so se naužili vseh sladkosti, ne vedoč, da gre za prevaro, nato pa jim je obljubil, da se bodo tja lahko spet vrnili, če bodo slepo izpolnjevali njegove ukaze. In podaniki so se brez pomisleka pretvorili v neustrašne morilce, v prepričanju, da jih po smrti čaka raj, ki so ga okusili zaživa. Vladar, ki je spoznal, da »nič ni resnično, vse je dovoljeno«, jih je lahko uporabil za svoje domnevno višje cilje.

Ta preprosta in otročja fantazija je jedro te največje slovenske literarne uspešnice vseh časov in če se ob tem širi splošna hvala in dviga nacionalni ponos, naj dvignem vsaj en disonantni glas: predpostavke tega uspeha so docela zgrešene, s to zgodbo je narobe vse.

Orientalizem

Za zgodbo ni nobenih zgodovinskih dokazov ali resnih indicev. Bartol se je sicer pridušal, da je vestno preštudiral vse vire, a ti so bili že po tedanjih kriterijih luknjičavi, nezanesljivi in prepreženi z umisleki. Po današnjem stanju vednosti je podoba izmailitske sekte z njenim voditeljem Hasanom Ibn Sabo povsem zgrešena. V izmišljenosti zgodbe bi sicer ne bilo nič hudega, če se ne bi po drugi strani tako dobro ujemala z določenim žanrom pisanja o Orientu, tistim, ki se ga je po Saidovi izvrstni knjigi prijelo ime orientalizem. Kritičnega bralca napotujem na slovenski prevod: Edward W. Said, Orientalizem. Zahodnjaški pogledi na Orient (Ljubljana, Studia humanitatis 1996), kjer bo dobil mnoge spodbude za resen razmislek, medtem ko Alamut s svojo fascinacijo razmislek naravnost preprečuje.

Orientalistična literatura se je začela kopičiti predvsem v 17. in 18. stoletju, ko so številni popotniki popisovali svoja potovanja na Orient, njihovi opisi pa so imeli bolj površno zvezo z orientalno realnostjo, toliko več pa so govorili o njihovih lastnih predsodkih, fantazmah, umislekih, ki so jih projicirali na ekran eksotičnih daljnih dežel. Tu ni manjkalo krutih despotov, prelestnih deklet, nebrzdane naslade v seraju, tem središču despotske oblasti, fantov, pripravljenih na smrt na vsak migljaj despotovega očesa – kritični bralec spet lahko seže po izvrstni knjigi, ki jo imamo v slovenščini: Alain Grosrichard, Struktura seraja (Ljubljana, Studia humanitatis 1985), kjer je ta fantazma analitično razgrajena do zadnje niti. Žanr se je nadaljeval skozi 19. stoletje (spomnimo se, denimo, Delacroixovih lascivnih platen), kjer se je odlepil od domnevnih potopisnih poročil in si dal duška v fantaziranju o vsakršnih peripetijah seksualnosti in nasilja, primerno prestavljenem v daljne kraje.

Kolikor je slovenska kultura pač vselej zamujala, je treba Bartolov roman iz leta 1938 brati kot zapozneli primerek tega žanra. Pri vsem tem sicer nikoli ni šlo le za nedolžno fantaziranje in projiciranje, temveč je ta pogled na Orient vseskozi proizvajal in utrjeval predsodke in stereotipe, katerih druga plat je bila še kako realna zahodna politika kolonializma in hegemonije nad Orientom, materialni protipol razvneti domišljiji. »Nikoli ni bilo nematerialne oblike orientalizma, še manj pa česa tako nedolžnega, kot je ›ideja‹ o Orientu,« pravi Said, ki je zvezo enega in drugega, kolonialne politike in fantaziranja, izčrpno in prepričljivo dokumentiral. In tudi sedanja popularizacija Alamuta, kot bomo videli, ni nekaj nedolžnega.

Manipulacija

Seraj je kraj, pridržan despotu. Le on se lahko tu še na tem svetu naužije onstranskih rajskih užitkov, če naj verjamemo tem zgodbam. Ta privilegij je vir alamutske manipulacije: če bo pretkani tiran le za kakšno noč spustil svoje predane privržence na ta kraj neskaljene naslade in jih naplahtal, da je to pravi raj, potem bodo pripravljeni zanj brezrezervno žrtvovati življenje. Vir manipulacije je torej izkušnja raja, realno izkustvo užitkov, predvsem kajpada seksualnih, in mladi fantje si ne bodo pomišljali ne moriti ne umreti, da bi le lahko prišli nazaj. Od tod tedaj izhaja fanatizem, zametavanje lastnega življenja, slepa pokorščina? To je teorija, ki nam jo ponuja Alamut, in težko si je predstavljati kaj bolj naivnega. Seveda je človeška zgodovina natrpana z vsakršnimi manipulacijami, ki so se tako ali drugače bohotile od samozvanih prerokov in samodržcev preko političnih in verskih vodij do sodobnih medijev, a pri tem masivnem početju je osupljivo nekaj povsem nasprotnega: kako malo je potrebno za manipulacijo, kako zlahka se človeška bitja zadovoljijo z nadomestnimi zadovoljitvami namesto pravih, kako rada verjamejo v tisto, v kar si želijo verjeti.

Če ni manjkalo ideološke, verske, politične zaslepljenosti in fanatizma, njihovega vira ne gre iskati v insceniranih paradižih nebrzdane seksualnosti, temveč je bilo dovolj neskončno manj: ponujanje nadomestnih užitkov, kanec verjetja, obljuba, fikcija, fantazma. Če je že kje iskati ključ do različnih ›totalitarizmov‹, katerih parabola naj bi bil Alamut, potem povsem zadošča manipuliranje z nadomestnimi objekti, obljubami in fantazmami. Kaj je nazadnje že sama fantazma drugega kot takšen umetni raj, način organizacije uživanja, za katerega se ni treba podati na rajske vrtove? Konec koncev, ali ni bilo za nas, zahodnjake, popolnoma dovolj, da smo verjeli v orientalno fikcijo, pa smo bili pripravljeni nekaj stoletij podpirati imperialno in kolonialno politiko do Orienta? Smo bili zmanipulirani mi, ko smo v vzhodnjakih gledali prototip zmanipulirancev in slepe pokorščine? Smo bili zaslepljeni prav v tem, ko smo v drugih gledali zaslepljence?

Antropologija

Pogled na človeško naravo, ki ga ponuja Alamut, se najbolj zgoščeno kaže v ›filozofskem‹ soočenju, ko mora Hasan Ibn Saba upravičiti svoje početje pred prevaranim Ibn Tahirjem: »Spoznal sem, da je ljudstvo zanikrno in leno ter da se ne izplača, da se žrtvuješ zanj. … Misliš, da je ogromni večini ljudi kaj do resnice? Kje neki! Svoj mir zahtevajo ter bajke za svojo lačno domišljijo. Ali pa kaj do pravičnosti? Na to se požvižgajo, da le ugodiš njihovim osebnim koristim. Nisem se hotel varati več. Če je človeštvo tako, tedaj izrabi njegove slabosti, da dosežeš svoj visoki cilj, ki bi bil tudi njemu v korist, ki ga pa ne razume. Potrkal sem na neumnost in na lahkovernost ljudi. Na njihovo slo po užitkih, na njihove sebične želje. … Prostovoljno ne bi hotel iti nihče. Zakaj v nikomer ni bilo tako visoke zavesti o njegovi nalogi, niti tako velikega ponosa, da bi se bil žrtvoval za smoter. Moral sem najti drugo sredstvo. To sredstvo … je umetni raj za gradom, so vrtovi deilemskih kraljev.« Ljudstvo je torej zanikrno in topoumno, edino, kar ga lahko motivira, je čutna naslada, le ta lahko ljudi pripravi do žrtvovanja, saj jim za resnico in ideale ni prav nič mar. Še dobro, da imajo razsvetljenega despota, ki bo njihova pritlehna stremljenja znal uporabiti za visoke cilje. Ljudstvo je drhal, despot je razsvetljenec, ki se je dokopal do prave resnice – da namreč nič ni resnično in da je vse dovoljeno.

A ta pogrošna filozofija v romanu ni predmet kritike, analize, razgradnje ali ostre zavrnitve, prav nasprotno. Ibn Tahir je spregledal prevaro in se je ves besen vrnil na Alamut, da bi obračunal s prevarantskim despotom, iz slepega podanika se je prelevil v antagonista, poslušno orožje se je obrnilo proti svojemu tvorcu – bo zdaj konec prevar in manipulacij, se bo tiranija sesula? Iz vsega tega seveda ni nič, v ključnem soočenju, vrhuncu romana, se Ibn Tahir še enkrat spreobrne: spozna, da je imel varljivec prav, da je bila prevara le sredstvo višje resnice (da namreč nič ni resnično …), in prav on, Ibn Tahir, je naposled poklican za to, da bo postal despotov nadaljevalec, njegov duhovni sin. Fascinacija z despotom, z njegovo ›močno osebnostjo‹, z njegovo karizmo, vztraja do zadnje strani romana, fantazma se perpetuira in krepi in ni prav jasno, kako je lahko v tem kdo videl kritiko totalitarizma. Ne nazadnje je anekdotično sam Bartol hotel knjigo posvetiti »nekemu diktatorju« in šele urednik ga je od tega odvrnil.

Vrednote

Vrhovni izrek izmailcev naj bi se glasil »Nič ni resnično, vse je dovoljeno.« Historično seveda zopet ni prav nobene prave podlage za to (pač pa ta izrek lahko najdemo pri Nietzscheju, a nikakor ne kot njegovo lastno vodilo ali geslo, temveč so te besede v pomenljivem kontekstu položene v usta Zaratustrovi senci). Tu naj bi tedaj tičal ključ do totalitarizmov, ki da so totalitarni prav zato, ker so opustili vrednote? Je cinična manipulacija tako njihova zadnja resnica? Teza, ki jo ponuja Alamut, je v očitnem nasprotju z masivno zgodovinsko izkušnjo, da so se zločini in masakri vseskozi dogajali ravno v imenu vrednot in najvišjih namenov, tako da za krvavo plat zgodovine, za nesvobodo in zatiranje ni treba iskati ključev v opuščanju ali krizi vrednot. Za pojasnilo zadošča že kar sledenje najvišji resnici, prav iz prepričanja v posest najvišje, prave resnice je nemalokrat sledilo, da je vse dovoljeno. Fašistični diskurz je pri tem nadvse indikativen: ni se odvijal v imenu opustitve vrednot, temveč prav nasprotno, v imenu emfatične vrnitve k vrednotam. Njegova osnovna argumentacija je taka: liberalna demokracija naj bi prinesla opuščanje vseh vrednot, propad in moralni razkroj, ›mi‹ pa se moramo vrniti k pravim vrednotam naroda, zemlje, krvi, dolžnosti, časti, dela, žrtvovanja, skupnosti. Podoba ciničnega manipulatorja, ki da se je otresel vrednot in vleče niti zaslepljenih podanikov, pa je ravno tista paranoična slika oblasti, ki zastira njeno dejansko delovanje in njene vzvode.

Literatura

Alamut je napeto napisana štorija in kaže na obvladanje spretnosti trivialne literature (mimogrede, njegov domnevni uspeh v tujini je v večini primerov temeljil na tem, da so ga izdali v komercialnih zbirkah bolj trivialne literature). A celo njegovi občudovalci ne morejo mimo klavrnega stila, jezikovne okornosti in stereotipnosti (Miran Košuta govori celo o »jezikovni katastrofi«), ploskosti in premočrtnosti vseh likov, nazadnje mimo tega, da je v celoti in posameznostih napisan na eno samo (napačno) tezo. Tu se ne morem spuščati v kriterije za literarno presojo, zato naj zadošča le kratko praktično vodilo: dober roman je sestavljen iz dobrih stavkov, v Alamutu pa dobrega stavka zlepa ne boste našli.

Islamski fundamentalizem

Nova popularnost Alamuta, njegovo vsesplošno oživljanje, pospešeno prevajanje, narasla prodaja, vse to se naslanja na čas po 11. septembru, čas vzpona Al Kaide in nato ISISa. Zares je videti, kot bi bil ta roman napisan na kožo sedanjemu trenutku, saj kot da ponuja genezo islamskega fundamentalizma in fanatičnega samomorilskega terorizma in omogoča vpogled v njegovo ozadje. A kdor misli, da se je 11. septembra (z vsem, kar mu je sledilo) zgodil Alamut, živi v nevarni ideološki zablodi. Alamut je seveda kot naročen: fanatični zmanipuliranci, pripravljeni na samomorilski terorizem, so se kot zunanja katastrofa vzeli od nikoder, prišli so kot ufoti iz nekega drugega sveta, kjer jim zvijačni tirani z vse sorte ukanami perejo možgane in jih delajo za slepo orodje svojih pogubnih ciljev, zanje nič ni resnično in vse dovoljeno. Z drugimi besedami, Alamut ponuja prav tisti okvir razumevanja terorizma, ki je osnova zahodne ›war on terror‹ v zadnjem desetletju in pol.

Zato gre vsekakor za nadvse aktualno knjigo, a ne po tem, da bi nam pomagala razumeti islamski fundamentalizem in terorizem, za kaj takega je docela neuporabna, saj ravno onemogoča politično, historično, ekonomsko analizo njegovega nastanka; onemogoča videti, kako smo ga zahodnjaki s svojo nespametno imperialno politiko krepko pomagali proizvesti. Aktualna pa je kot simptom določenega mentalnega habitusa, ki še vedno uokvirja naš pogled in predpostavke boja proti terorizmu. Tako se je 11. septembra nemara res zgodil Alamut, samo ne na strani islamskih teroristov, temveč v glavah njihovih nasprotnikov, ki so terorizem dojeli skozi alamutsko prizmo in zasnovali vojno proti njemu na predpostavkah, ki bodo bržčas proizvedle še več terorizma, tako da se ni bati za popularnost in za nadaljnji uspeh te knjige. Če pa želimo terorizmu res priti na kraj, potem je prvi korak vsaj ta, da se nehamo slepiti s poceni fantazmami.

 

 


 

Gre za ponovno objavo besedila, ki je leta 2005 našlo svojo pot v gledališki list SNG Drama Ljubljana ob predstavi Alamut v režiji Sebastijana Horvata. Avtor je besedilo v odzivu na letošnjo (ponovno) uvrstitev Alamuta za maturitetno branje in na politične dogodke, ki so se zvrstili od datuma prve objave, nekoliko spremenil. V ponovno objavo sta privolila tako avtor kakor vodstvo SNG Drame Ljubljana.

O avtorju. Mladen Dolar, profesor in raziskovalec na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani, avtor ducata knjig v slovenščini in več v tujih jezikih (njegova knjiga o glasu je prevedena v devet jezikov), redno predava na univerzah v ZDA in v Evropi in objavlja znanstvene članke doma in v tujini.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • antonmohorcic says:

    Bolj kot trikratna uvrstitev Bartolovega Alamuta med obvezno maturitetno branje, je šokantna kritika pod naslovom “Anti-Alamut”. Za kritika je Alamut enostavno pokveka: tako zgodovinsko, filozofsko in literarno, kjer gre tako daleč, da dobesedno trdi: “[…] dober roman je sestavljen iz dobrih stavkov, v Alamutu pa dobrega stavka zlepa ne boste našli.” Šlo naj bi celo za nevarno pokveko: Alamut naj bi ponujal možnost napačne razlage modernega verskega terorizma. Kot da je to zdaj Bartolova krivda?! Obračun z njegovim Alamutom je dejansko obračun s slamnatim možem – bistvu se izogne in gradi napad na polresnicah. Tako se spravi na “naivnost” postopkov manipulatorja in domnevno zgodovinsko neustreznost, pri tem pa “spregleda” pravo težo Bartolovega dela. Alamut je prej mit, gledališko delo ali, kot to omeni sam Bartol, arhetipska stvaritev, ki bralca navaja na soočenje s temo o smislu in nesmislu, o šarlatanu manipulatorju in verniku, ki mu sledi. Mnoge, če ne večina, velikih religij in ideologij so delo šarlatanov oz. nekakšne mešanice šarlatanov in vernikov – ker v čisti obliki ne more obstajati ne eden ne drugi. Vernik kot tak je nam znana figura – o šarlatanih pa slišimo bore malo. Še posebej so zanimivi šarlatani-verniki, kajti na koncu koncev je bil Hasan Ibn Saba ravno to. Kljub vsemu kar je počel, ni bil čisti šarlatan, sledil je namreč nekemu svojemu načrtu, ki je “osmišljal” njegovo delo – in ravno ta smisel je njegova verska komponenta. Sčasoma je prišel do spoznanja, da množice zavračajo resnico in se raje utapljajo v verskih fantazijah. To njihovo nagnjenje je izkoristil za svoj načrt – pri tem je celo trdil, da gre tudi za korist teh, ki jih je zmanipuliral! In ravno to: resnica za izbrance in pravljice za množice, je vzorec, ki ga srečamo na vseh področjih človeškega delovanja. No, spomnimo se, še pred kratkim smo živeli v najbolj napredni družbi na svetu – ali smo res? In na drugi strani sledenje religioznim bajkam nam bo prineslo večno življenje – ali ga bo res? Zunaj religiozne in ideološke manipulacije (zavestne ali ne) skoraj da ni prostora. V premisleku, ki nam ga (kot možnost) ponuja branje Alamuta, lahko za trenutek v smrtni grozi uzremo ta prazen prostor. Počutje, ki ni bilo tuje niti Ibn Sabi: “Neznanska groza ga je obšla ob misli, da bo nekoč izginil v nič.”
    Bartolov Alamut je kot celota odlična knjiga, ki lahko ob prijetnem branju pripelje tudi ne-filozofa do resnih (in neprijetnih) premislekov o svetu in življenju. Zato je čudno, da ta knjiga nekoga moti. Le vprašamo se lahko ali bolj moti šarlatana ali bolj vernika?

    Anton Mohorčič

  • Boki says:

    Moram se strinjati s prej zapisanim od antonmohorcica. Alamut je spodoben roman in daje kar dovolj za razmišljanje, le plašnice je treba dati dol in pokukati izven lastnega vrtička. A kritikov “anti-Alamut” je v kontekstu v zadnjem času grobega rezanja žanrskega prostora. Namesto Alamuta bi imel za maturitetno branje kaj drugega. Raje ne razmišljam, kaj ima v mislih. Vse, kar ni v skladu z vodilno literarno smerjo, se diskreditira, tako ali drugače. Alamut je v osnovi žanrsko delo in že zato je tarča “sistemskih” kritikov. Žal zapiranje žanrskega prostora pomeni drsenje v neko čudno deželo. Alamut zagotovo maturantom ne bo priskutil slovenske literature. Prej obratno. Meni je obvezno šolsko branje skoraj priskutilo slovenske avtorje. na srečo sem v odrasli dobi spoznal, da je mnogo kvalitetnih in ustvarjajo v vseh žanrih. Bartol, Cankar, Kosovel, Finžgar, Jenko in še mnogi drugi so mi pričarali precej odličnih trenutkov ob knjigi. Le širina je potrebna.

  • deepstate says:

    Alamut je morda res “preprosta in otročja fantazija”, vendar je očitno še vedno preveč kompleksen za univerzitetnega profesorja, ki ne razume, da literarnih likov ne gre enačiti z avtorjem. Lahko mu priporočim Pet prijateljev, kjer na koncu vedno zmaga dobro.

  • deepstate says:

    Še to. Stavek “Nič ni resnično, vse je dovoljeno” je Bartol snel iz Genealogije, ne Zaratustre. Gl. delo M. Kosa.

  • matjaz says:

    Zanimivo se mi zdi, da se je ravno lakanovski filozof obregnil ob Alamuta in Bartola. Prej bi pričakoval kakšnega dušebrižnika iz cerkvenih krogov. Lakanovci so namreč znani (tako jih saj jaz razumem), da razkrivajo ideologije in razne fantazme. Enako se mi zdi, če skupaj z Alamutom beremo še Al Araf, da je Bartolova osrednja ideja, kako v posamezniku razbiti neko temeljno fantazmo in iz njega narediti pravega filozofa, ki osamljen stoji na Al Arafu (Alamutu) in zre v svet.

  • Boki says:

    V slovenski literarni misli je žal še vedno prevečkrat prisotna fantazma, da je fikcija, zlasti spekulativna, otročja in brez pripovedne vrednosti. In naj te dopolnim deepstate, ne gre, da je preprosta in otročja fantazija preveč za univerzitetnega profesorja, gre za odnos do vsega, kar je izven ozko odmerjenega slovenskega mainstreama. Gre za boj za prostor okoli sklede takšnega ali drugačnega obveznega ali priporočenega branja.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ruski človek, francoski pisatelj

    Ana Geršak

    Na račun železne zavese je Zahod dolgo poveličeval disidentsko literaturo, ki je vzhodnoevropske sisteme predvsem obsojala; Makinov roman ponuja v tem smislu svojevrstno tretjo pot.

  • Nikoli več, do kdaj? 

    Muanis Sinanović

    Zakaj so naše ideje tako tako nezmožne prispevati k izgradnji boljšega sveta, še več, sooblikujejo njegovo grozo in izpraznjenost? Prav zato, ker se nismo zmožni soočiti z dejstvom, da civilizacija, v kateri smo živeli dobrih dvesto let, ne obstaja več. Vsi naši boji so vpeti v razsvetljenske miselne sheme, bodisi kot obramba razsvetljenskih vrednot bodisi kot njihova zavrnitev.

  • »Tisti pomladni dan je bil lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit.«

    Nina Ditmajer

    Kosmač nam v svojem najdaljšem besedilu daje sporočilo, da se vse človekove rane zarastejo kot jame, kamor so zagrebli padle vojake ne glede na narodnost in politično prepričanje.