Aktualen avtor, neaktualne teme

Jonathan Franzen, Kako biti sam. Prevod: Urban Vovk in Jernej Zupanič. Ljubljana: LUD Literatura, 2014. (Labirinti)

Nina Sivec

Bralca, ki bi se zaradi navdušenja nad romanesknimi izdelki izpod peresa Jonathana Franzna njegovega novega prevoda v slovenščino lotil preveč navdušeno in bi v svoji entuziastični hitrosti spregledal nekatere ključne podatke o delu, ki ga drži v rokah, bi verjetno kaj hitro začudeno obstal in šel preverjat letnico originalne izdaje. V izogib temu se mi zdi smiselno zbirko esejev Kako biti sam najprej umestiti v časovnico avtorjevega opusa, saj je suhoparen podatek o tem, kdaj je knjiga izšla, v tem primeru bistven za njeno razumevanje. Po dveh sicer dobro sprejetih romanih s konca 80. in začetka 90. let si je Franzen za svoj tretji roman vzel precej časa, kar se mu je leta 2001, ko je roman Popravki (Corrections) izšel, izvrstno obrestovalo in ga v hipu iz »tišine nepomembnosti« izstrelilo v pisateljskega superzvezdnika (tudi s pomočjo Oprah). Leto po izidu te prelomne knjige, torej na vzponu njegove popularnosti, je izšla pričujoča zbirka esejev, v kateri nosi najstarejši letnico 1994 – torej kar pred 21 leti. Ne nepomemben podatek, če v zbirki beremo o Franznovih gorečih odzivih na »sodobne« pojave, kot so prevlada televizije nad knjigo, strah pred vse bolj prisotnim internetom in prezir do mladine, ki na javnih krajih uporablja prenosni telefon. V zbirki, s katero je želel Franzen »podati poročilo o potovanju iz jezne in prestrašene izolacije v sprejetje – celo slavljenje – branja in pisanja«, kakor zapiše v predgovoru, se torej spoznavamo z bodočim literarnim zvezdnikom in njegovimi razmišljanji o temah, ki so ga zaposlovale v 90. letih. Eseji nimajo izrazite rdeče niti ali neke skupne, značilne strukture, ki bi jih povezovala. Morda je za njih še najbolj značilna uporaba osebne izkušnje, bodisi kot argument ali kot izhodiščna točka za širši razmislek o določeni družbeni temi. Tako najdemo esej s posebej izrazito osebno noto, intimno izkušnjo o bolezni, umiranju in naravi spomina, že takoj na začetku zbirke. Teme, ki se jih avtor v nadaljevanju loteva, pa variirajo vse od razmišljanj o krčenju javnega prostora do pretirano podrobnega opisa problemov chicaške pošte kot ene redkih ostankov javne storitve, do že večkrat slišanega premisleka o surovosti cigaretnih multinacionalk in dvoličnosti države pri spopadanju s tem problemom, do dojemanja pred-enajsto-septembrskega New Yorka, razmisleka o ureditvi ameriških zaporov in okoliških mest itd. Med bolj osebno navdahnjen esej spada tudi Zakaj bi se trudil? (s podnaslovom Za Harper’s), ki je bil prvič objavljen že leta 1996, vendar ga je avtor za potrebe te zbirke v celoti predelal. Gre za, posebej z današnje perspektive, verjetno najzanimivejši prispevek, saj se v njem spoznamo s Franznovimi pomisleki glede vloge romana v sodobni družbi, posebej o odvečnosti družbenega romana. Z današnje pozicije je namreč jasno, da je so prav njegovi romani, ki se s svojo dolžino ne bi mogli bolj in bolje upirati 140 znakom, s katerimi vsakodnevno opisujemo svet, s svojo branostjo dokazali, da je roman še vedno uporaben medij, tudi za oris družbe. Kljub duhovitostim in ironiji, ki jih Franzen uspešno odmerja v svojih razmišljanjih in ki nekaj let kasneje zasijejo v vsem svojem sijaju v avtobiografskem delu Območje nelagodja (The Discomfort Zone), ta zbirka ne more skriti svoje neaktualnosti, ki je njen največji problem. Prav tako se za nekatere eseje zdi, da so vanjo umeščeni bolj na silo (prim. Izgubljen med pošto), pri drugih pa se zdi, da se loteva nekaterih družbenih problemov na že viden in slišan način (že omenjen cigaretni lobij v Sejanje pepela). To je knjiga, ki ji vrednost brez dvoma dviguje avtorjeva prepoznavnost, in s tega vidika so tudi nekatera avtorjeva razmišljanja, predvsem o knjigah in bralcih, zanimiva in dobrodošla. Vendar se ne morem znebiti občutka, da so avtorjev uspeh in superlativi v smislu »rešitelj vélikega ameriškega romana«, ki se pogosto pojavljajo ob Franznovem imenu, edini razlog, da ta zbirka obstaja.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ekologija pesmi

    Muanis Sinanović

    Delo Denise Levertov, ene najvidnejših ameriških pesnic 20. stoletja, je bilo slovenskim bralcem predstavljeno že v dveh pesniških knjigah: izbranih pesmih z religiozno tematiko, naslovljenih Potok in safir, ki so izšle pri KUD Logos, ter še enem izboru brez tematskega predznaka z naslovom Proti točki nič, izdanem pri KUD Kentaver. Še tretja prevedena knjižna izdaja najbrž priča o njenem sicer tihem, podtalnem pronicanju v slovensko poezijo.

  • Triger

    Davorin Lenko

    »Že leta se ukvarjam s tem vprašanjem …« je rekel zamišljeno. »Mislil sem, da se bo sčasoma pokazal odgovor. Pa se ni. Najbrž ga sploh ni.«

  • Teologija v budoarju

    Urban Leskovar

    Samoiskateljstvo preko spolnosti ni za slovensko literaturo nič novega. Že Vitomil Zupan je na tem področju prepoznal nekakšno mistično doživetje; združenje tako na telesni kot tudi na duhovni ravni, v katerem smo osvobojeni civilizacijske navlake in se neokrnjeno kažemo v svoji najprvobitnejši luči.

Izdelava: Pika vejica