Ekologija pesmi

Denise Levertov, Novi in izbrani eseji. Prev. Tina Vrščaj. Ljubljana: LUD Literatura, 2019 (Labirinti)

Muanis Sinanović

Delo Denise Levertov, ene najvidnejših ameriških pesnic 20. stoletja, je bilo slovenskim bralcem predstavljeno že v dveh pesniških knjigah: izbranih pesmih z religiozno tematiko, naslovljenih Potok in safir, ki so izšle pri KUD Logos, ter še enem izboru brez tematskega predznaka z naslovom Proti točki nič, izdanem pri KUD Kentaver. Še tretja prevedena knjižna izdaja najbrž priča o njenem sicer tihem, podtalnem pronicanju v slovensko poezijo.

Takšen način pronicanja je bržčas tudi v skladu z njeno poetiko, ki je vase vpila najboljše plati modernizma in jih bila zmožna integrirati v tradicionalno dojemanje pesništva ter vse skupaj spojiti z izjemno pretanjenim liričnim doživljanjem kozmosa. Gre za poezijo vedre jasnine, kontemplacije, ki se na nenavaden način vgravira v bralce.

In ni presenečenje, da lahko tudi njene zapise iz Novih in izbranih esejev opredelimo v skladu s temi vtisi. V njih se srečamo z nenavadno kombinacijo organske eklektičnosti, dostopnosti in lucidnosti. Teoretski pristop, občasno priložnostna narava tekstov in nepretencioznost zapisov v knjigi bi na prvi pogled lahko delovali kot še en – sicer dobrodošel – avtopoetični prispevek velikih pesnikov, a se izkaže, da je tudi več kot to.

Pri tem igra veliko vlogo najprej izjavljalna pozicija pesnice, ki se v zgodovini nahaja tik za velikimi pesniškimi in političnimi prevrati 20. stoletja; Levertov je bila v času pisanja večine vključenih besedil že izkušena pesnica, dedinja ameriškega in britanskega modernizma, obenem pa je lahko tudi z življenjsko izkušnjo reflektirala zapuščino šestdesetih, denimo v obliki vprašanj spola in ekologije. Nič manj pa ni pomembno niti to, da je k vsemu skupaj pristopala kot kristjanka, vendar ne nujno s konservativne pozicije, ne kot nasprotnica, temveč kot včasih kritična sopotnica.

Eseji se ukvarjajo s številnimi temami, ki se dotikajo sodobnih pogojev pisanja poezije. Tu je odnos do predhodnikov in učiteljev, ki vpliva tudi na to, kako bomo odnose med pesniškimi predniki videli sami. Takšna je denimo obravnava Williama Carlosa Williamsa in T. S. Eliota ter njunega zapletenega razmerja. Tu so vprašanje odnosa med avantgardnostjo, inovacijo in tradicijo, vprašanje prostega verza in njegove vloge v današnji poeziji ter že omenjena vprašanja ekologije, politike in spola znotraj pisanja.

Rekli bi lahko, da avtoričino obravnavanje teh tem zaznamuje nenavadno mirna roka, ki dialektično sopostavlja nasprotja in iz njih tvori nove smisle. V najširšem smislu bi lahko nasprotja uvrstili v dve veliki skupini: na eni strani je tradicija, v prvi vrsti tradicija pesništva in nato tudi tradicionalna kultura, na drugi modernost (prav tako). Levertov v esejih že kritizira tisto, kar se danes kaže kot nekatere toksične plati ameriškega progresivizma, ki se širijo v Evropo: denimo vsesplošno politizacijo življenja in literature oziroma redukcijo literature na identitetne politike. Gre za pojav, v katerem izginja slutnja univerzalnosti in obljuba možnosti z veliko občutljivostjo prečiti kompleksne razlike ter najti skupni jezik, kjer se literatura vedno pogosteje zvaja na sociologijo, etika pa na politično korist. Istočasno kritizira tudi okorelost tradicije, denimo pri izvajanju v cerkvi, kjer opozori na molčanje belih ameriških kristjanov ob preganjanju temnopoltih. Pesnica stoji na poziciji, ki se danes, sploh v razklanih družbah, v kakršni trenutno živimo, zdi praktično nemogoča.

Ta velika družbena tokova pa sta v celoti speljana skozi vprašanja poetik. Tako se poezija kaže kot zgoščeno stičišče in bojišče velikih tem svojega časa, ki se nahaja v sami pisavi. Bojišče, ki je v 20. stoletju doživelo neverjetne simbolne bitke, propade, zavezništva in izdajstva.

Prav praktično izhodišče, nekabinetnost, neposrednost teh esejev najbolj očara. Gre za tisto vrsto prakse, ki se skozi čas sprime v posebno modrost in lucidnost. Pri tem se izkaže, da je praktično delovanje navsezadnje vedno ključ vseh vprašanj, naj gre za pesniško, družbeno ali politično prakso. In prav ti uvidi lahko ponudijo podlago za morebitno kasnejšo teoretsko obdelavo.

Knjigo lahko beremo tudi kot nekakšna »pisma mladi pesnici«. Gre namreč za dostopen uvod v teme sodobne poezije, ki jih danes pravzaprav zares ne obravnava nihče več. Spet govorimo o razvoju in smislu prostih oblik, o stiku s tradicijo, zapuščini avantgarde, o političnosti v poeziji, ki je zadnje čase pereča tema nekaterih polemik v slovenskem literarnem prostoru. Posebej zanimiva je obravnava lika trpinčenega umetnika, ki kljub vsesplošni ciničnosti prevladuje tudi v današnji kulturi. Te se Levertov na nenavadno spreten način, z ustrezno pieteto, a tudi preprečljivo kritičnostjo, loti ob samomoru kolegice Anne Sexton. Ne da bi poeziji in pesniškemu življenju kaj odvzela, razmerje med življenjem in umetnostjo postavi v demistificirano, a izvirno in tako življenju kot poeziji naklonjeno perspektivo. Eseji tako lahko predstavljajo most med generacijami, v katerih so bile te teme vsaj za silo še žive, in novejšimi, ki se z njimi pravzaprav niti ne ukvarjajo, če že se, pa večinoma mimobežno, površno. Vendar pa brez večje osveščenosti o genezi sodobne poezije vseeno tvegamo, da nam uide kaj pomembnega o naravi poezije kot take.

Kljub relativni raznovrstnosti tem in nekonceptualni zaznamovanosti njenih obravnav pa vendarle lahko rečemo, da razmišljanja vodi neka osrednja ideja. To je ideja ekologije, ki vključuje tudi in predvsem človeško zavest: zavest je kompleksen sklop prvin, ki ga je treba urejati v skladu z načelom ravnovesja. V takšnem razmišljanju se kaže duhovna naravnanost pesnice, ki je bila ključna tudi za njeno pesniško delo. Zavest tako ni samo nemočen odsev kaosa v svetu, porušene ekologije in ravnovesij, temveč je nekaj, kar ima samoregulativno zmožnost. Kot taka pa je nadalje zavest sama glavna oblikovalka razmerij v svetu: med skupinami ljudmi, med ljudmi in drugimi bitji, ljudmi in naravo. Ekologija vesolja in ekologija zavesti sta v stalni povezavi in sovplivanju. Pri tem pa nikakor ne gre za kakšno površno newageevstvo, za kar se rado označuje zelo širok sklop idej, ki človekovemu notranjemu svetu pripisujejo pomembno vlogo pri stanju zunanjega, temveč za credo, ki izhaja iz široke načitanosti, zgodovinske izkušnje in pesniškega življenja.

Dodamo lahko še opazko, da se morda prav v takšnih izdajah, po katerih očitno obstaja potreba in ki lahko vplivajo na nepredvidljive načine, a bi se brez podpore le stežka uresničile, kaže osrednji smisel financiranja založništva ter da se v njih izraža knjižna kultura nekega miljeja.

O avtorju. Muanis Sinanović je rojen leta 1989 v Novem mestu. Izdal je 3 pesniške zbirke, nedavno pa še balkanofuturistični roman Anastrofa, izšel je tudi dvojezični izbor avtorjeve poezije. Objavlja v bolj izpostavljenih domačih in regionalnih časopisih, njegova poezija je bila uvrščena v nekaj antologij. Dela v redakciji za kulturo in humanistiko in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Beli človek, črno srce

    Iztok Sitar

    »Ne morem dihati!« je zahropel George Floyd in izdihnil. Lani je brutalna smrt temnopoltega moža, ki so jo povzročili beli policisti v Minneapolisu, v Ameriki sprožila val protestov. Protirasistične demonstracije so se kot požar razširile po vsem svetu in začele so padati glave kipov kolonizatorjev. V Richmondu so protestniki zrušili južnjaškega predsednika Jeffersona Davisa, v Bostonu so obglavili Kolumba, v angleškem Bristolu so trgovca s sužnji Edwarda Colstona vrgli v morje, v Belgiji pa so protirasistični aktivisti z rdečo barvo polili več kipov zloglasnega kralja Leopolda II., odgovornega za smrt desetih do petnajstih milijonov ljudi.

  • Kdaj se ti je nazadnje kdo nasmehnil?

    Lija Gantar

    Med sirotišnico za klone, vojsko zbirateljev kuščarskih figuric in angeli, ki grabijo oblake, je letenje le ena izmed številnih čudovito bizarnih možnosti, ki jih izraelski pisatelj Etgar Keret ponudi v triindvajsetih kratkih zgodbah svoje najnovejše zbirke.

  • »V prisotnosti njegovega veličanstva kralja si nihče ne upa dvigniti pogleda«

    Aljaž Krivec

    Mujica, rojen leta 1942 v Buenos Airesu, se je po skromnem otroštvu v zgodnjih šestdesetih preselil v newyorški Greenwich Village. V ZDA se je odločil za študij na (zloglasni) Free University of New York, znani kot »kalilnici idej«, ki jih radi strpamo pod skupno oznako »nove levice« (emancipatorna gibanja, vezana na vprašanje spola in seksualnosti, rase, podmazana s kritiko imperializma, kapitalizma …).

Izdelava: Pika vejica