Vsakdanje geometrije

Peter Svetina

Prišleki (2017) • poezija

Težko bi bilo najti poezijo, bolj občutljivo na vsakdanje detajle, bolj polno blage svetlobe in prežeto z nežnim čudenjem, da namreč resnično obstaja svet, v katerem živijo ljudje, ki naokoli nosijo svoja srca, odprta za ljubezen. Pesmi Petra Svetine so vedno v prijaznem dialogu s tem svetom, saj so edine omembe vredne podobe vedno tudi najbolj resnične: več o knjigi

Mimogrede ti takole
pripenjam poljub
na lice
kot na vrata listek,
na katerem piše:
Za hip sem se oglasil,
spet pridem.

Iz kritike
  • [Svetinovi poeziji] vsakdanjost kot taka zadostuje. Ta je sama na sebi dovolj topla, dovolj zafrkljiva in nežna, da je vredna ubeseditve. K njej se prilega naravni jezik, morda le na videz vsakdanji, vsekakor pa po eni strani dovolj komunikativen, spet po drugi pa ravno prav evokativen, da je zanimiv najrazličnejšim bralcem. Aljaž Krivec, Bukla

  • Tako kot prejšnji zbirki je tudi ta prežeta s srednjeevropskim humorjem, toplino in prepoznavnim zaščitnim znakom, skromnostjo. Igor Divjak, Delo

Predstavitev knjige

Težko bi bilo najti poezijo, bolj občutljivo na vsakdanje detajle, bolj polno blage svetlobe in prežeto z nežnim čudenjem, da namreč resnično obstaja svet, v katerem živijo ljudje, ki naokoli nosijo svoja srca, odprta za ljubezen. Pesmi Petra Svetine so vedno v prijaznem dialogu s tem svetom, saj so edine omembe vredne podobe vedno tudi najbolj resnične: denimo sladkor v prahu, ki posipava mestne strehe. In čeprav ta svet seveda še zdaleč ni popoln – belina je, po pesnikovih besedah, najbolj opazna, kadar jo popaca kavni madež –, pa vendar vedno znova navdaja z občutkom, da ga nekdo uravnava natanko tako, da je vse kar nekako prav. Da obstaja zato, da se lahko čudimo. In Peter Svetina se čudi ob drobnih simpatičnih domislicah o izvoru burje ali škripanju tramvaja, ko skoraj neopazno reflektira krogotok življenja, ujetega v obljubo minljivosti. Njegova poezija, zaznamovana z jasnostjo, navidezno preprostostjo in prijetno, ležerno duhovitostjo, namreč ve, da je naš občutek sreče, ki izvira tudi iz zajetosti subjekta v samem sebi, zgolj njen skromni začetek. Težko bi bilo najti poezijo, ki bi izžarevala več te topline.

 

Peter Svetina

Peter Svetina, rojen 1970 v Ljubljani. Študiral je slavistiko na ljubljanski filozofski fakulteti, doktoriral iz starejše slovenske poezije. Zdaj predava slovensko in južnoslovanske književnosti na univerzi v Celovcu. Piše za otroke, za odrasle, raziskuje in prevaja. Med knjigami za otroke je nazadnje izšla Ropotarna, med tistimi za odrasle pa Počasno popoldne.

Druge avtorjeve knjige