Davek na dodano vrednost

Katja Perat

Prišleki (2014) • poezija

  • Nominacija za Veronikino nagrado
  • Nominacija za Jenkovo nagrado
  • Nominacija za kritiško sito

Ne le zato, ker je mit o Sizifu praktično edina izrecna literarna referenca (Kučanova misel o današnjih sanjah in jutrišnjem dnevu to morda vseeno še ni), ki nastopi v Katjini drugi knjigi pesmi, temveč preprosto zato, ker gre za spoznanje, izraslo iz nemogočih zahtev, ki jih pred nas postavlja literatura, naj še enkrat ponovimo: Svet je nedovzeten več o knjigi

Izpolniti nemogoče zahteve literature je
učiti se preživeti.

Iz kritike
  • V [… zbirki] se trdne in gotove stvari razblinjajo v krhkih in negotovih, kakršne so ljubezen, pomlad, poletje, nežnost, umetnost in lepe obleke. S tem poustvarja drobce resničnosti, drobce, ob katerih se zdi, da je največja odlika poezije Katje Perat prav v tem, kako natančno zna izmeriti in popisati neznatnost življenjsko pomembnega doživljaja. Manca G. Renko, Delo

  • Skratka, slovenski poeziji se godi slabo […]. Potrebna je sveže krvi in Katja Perat ji jo daje – tako z močjo svoje lastne poezije kot z močjo svoje radikalne refleksije. Res, da je za pomlad ena lastovka premalo, res pa je tudi, da je za očiščenje in pomlajenje ena mlada in čista pesnica veliko. Peter Kolšek, Pogledi

  • Vsekakor je pesniška zbirka Katje Perat Davek na dodano vrednost tiste vrste izrekanje, ki s svojo svežino, nepotvorjenostjo, stvarnostjo pristopa, z močjo lastne negotovosti, predvsem pa z obračanjem k navadnosti besede prinaša nov, pristen in nepopustljiv veter v slovensko poezijo, saj razkriva dejstva sveta kot taka in si ne izmišlja navideznih svetov, očaranih nad lastnim gospodovanjem. Marko Elsner Grošelj, Radio Slovenija

  • Njen jezik je čist, a na mnogih mestih metaforičen in dovolj kompleksen, da je zmožen nositi resna pesniška sporočila Rok Smrdelj, Sodobnost

  • Z izkušnjo podkrepljena dialektika med jazom in svetom, upovedana z dobršno mero refleksije […] je torej tisto, kar dela to poezijo tako specifično in zanimivo Gabriela babnik, Mentor

  • Davek na dodano vrednost ponovno pretresa in ruši visok­oletečo veličastnost umetniške dejavnosti, ki ji pogovorno pripisujemo »dodano vrednost«. Tanja Petrič, Literatura

Predstavitev knjige

Ne le zato, ker je mit o Sizifu praktično edina izrecna literarna referenca (Kučanova misel o današnjih sanjah in jutrišnjem dnevu to morda vseeno še ni), ki nastopi v Katjini drugi knjigi pesmi, temveč preprosto zato, ker gre za spoznanje, izraslo iz nemogočih zahtev, ki jih pred nas postavlja literatura, naj še enkrat ponovimo: Svet je nedovzeten za naša iskanja smisla, pa naj ga odevamo v še tako lepa oblačila in ga plemenitimo s kar najprodornejšimi mislimi. Če gre – in zakaj ne bi šlo? – že prvo pesem in z njo vso knjigo razumeti tudi v duhu njenega zakonodajnega naslova, potem je premišljevanje odnosa med stvarmi in ljudmi ena prednostnih postavk v opisu del in nalog, ki naj jih poezija danes opravlja. Od katere pričakujemo, da jih bo opravila zaradi in namesto nas. Nas s svojo nežnostjo varovala in med seboj povezovala tuja svetova, ki se nikakor ne moreta sporazumeti glede svojega skupnega bistva. Branila dosegljivo pred našim polaščanjem in tešila človekovo bolečino neubesedljivega. O Katjini poeziji bi lahko rekli, da gladi in rahlja nesporazume, ki so nastali med obema stranema. Njen pesniški postopek, ki je pri svojem bratenju lirskega subjekta z empiričnim avtorjem včasih že kar spogledljivo neposreden, doživljam kot pisanje opomb, pripomb in pojasnil k udarnemu verzu, ki nastopi v večini njenih pesmi. Ta namreč kljub svoji pomenski intenzivnosti (ravno zaradi nje so avtoričini verzi tako primerni za trganje iz konteksta in samostojno podajanje v obliki aforizmov) za svoj celovit izraz potrebuje – pesem. Učinek, ki ga ustvarja in včasih kar v obliki pesemskega sklepa prinese ta postopek, je lahko skoraj neznaten in celo »banalen«, kot je na videz banalno vse, česar v določenem kontekstu nismo vajeni. Kot v pesmih, ki niso ravno popevke, nismo vajeni srečati človeka, ki je preprosto srečen, pa čeprav le za hip, ali ponuditi objema, ki bo nekomu pomagal nositi težo globokih spoznanj. Poezija Katje Perat je poezija, ki raste iz zavedanja, da je samo življenje trdovratnejša navada od mišljenja. In ki ji tega ni nerodno priznati. Kajti vrednosti so relativne, in stopnje davka so tiste, ki dajejo svetu neko zasilno trdnost.

Urban Vovk

Katja Perat

Katja Perat se je rodila januarja leta 1988 v Ljubljani, najlepša leta svojega življenja je žrtvovala Filozofski fakulteti. Trenutno opravlja priložnostna dela v kulturi. Leta 2011 je izdala pesniško zbirko Najboljši so padli, ki je prejela nagrado za najboljši prvenec in bila večkrat nominirana. Leta 2014 ji je sledila še prav tako večkrat nominirana zbirka Davek na dodano vrednost.

Druge avtorjeve knjige