Preizkus na križiščih svetovnih literarnih tokov

Muanis Sinanović

Pogovor z Muanisom Sinanovićem pred slovensko izvedbo festivala LitLink

Aljaž Krivec

Čez nekaj dni (30. 6. 2019) se bo v Klubu Cankarjevega doma odvil festival LitLink. Literarni festival, ki že nekaj let poteka na Hrvaškem, organizatorji_ke predstavljajo kot »alternativni model literarnih festivalov«. V osnovi gre za težnjo, da bi se odprl nov kanal, ki bi omogočal medjezikovno posredovanje, predvsem prevode iz manjših v večje jezike, obenem pa se zdi, da ne želi zapasti rigidnosti in wallstreetovskosti festivalov frankfurtskega kova. O tem kakšna je (lahko) vloga takega dogodka pri nas in kako tak festival dialogizira z značilnostmi različnih kulturnih prostorov (manjših, večjih, mednarodnih, lokalnih …) sva spregovorila s Muanisom Sinanovićem, organizatorjem slovenskega festivala.

Festival LitLink se je v nekaterih primerih že izkazal za uspešnega, uspel je tlakovati pot mednarodni karieri denimo Olji Savičević Ivančević in Bekimu Sejranoviću. Kaj je tista »posebnost« LitLinka, zaradi katere se je to lahko zgodilo?

Najbrž to, da je festival načrtno usmerjen k skavtiranju. Predstavniki posebej izbranih založb pridejo iskati dela za prevod. Prav toliko kot poslušajoči literarni javnosti je festival namenjen tudi založnikom. To pomeni, da so v tem duhu, s tem namenom izbrani tudi gostje. Na festivalih pogosto potekajo marsikakšni pogovori, porajajo se ideje, ki se ne uresničijo. Pri LitLinku je tako, da so ti dogovori osnovni namen.

Ocenjuješ, da še posebej majhni literarni prostori trpijo tudi zaradi dejstva, da se redkeje znajdejo na mednarodnih kulturnih radarjih? Se ti zdi, da to vpliva tudi na kvaliteto umetniškega ustvarjanja v nekem prostoru?

Najbrž je tako. Manjša vključenost avtorjev iz manjših jezikov pomeni manj možnosti za preizkus dela na križiščih svetovnih literarnih tokov, za preizkus uveljavljenih paradigem nacionalnih književnosti, kar lahko vodi v polenjenost in samovšečnost. Vendar ni nujno tako. Marsikdaj so provincialne književnosti tudi ustvarjale trende, poglejmo recimo latinskoameriški literarni bum ali jugoslovanske avantgarde. Tudi v slovenski književnosti je marsikaj posebnega, svežega in vrednega upoštevanja tudi na mednarodni ravni. Tudi ona lahko kaj ponudi mednarodnemu bralstvu. Merila domače in tujih literarnih javnosti so pogosto različna, različne pa so tudi javnosti znotraj posameznih držav, tudi Slovenije. Zato je smiselno, da je pretok prevetren, da se lahko predstavljajo najrazličnejši avtorji. Književnost je, navsezadnje, ena najbolj kozmopolitskih dejavnosti.

Po kakšnem principu se je izbiralo goste_je in po kakšnem lovce_ke na talente? Je šlo predvsem za poskus čimbolj neobremenjene izbire glede na kvaliteto ali je tu tudi kanček preračunljivosti, ki računa na to, kdo bi morda zaradi nekih zunanjih dejavnikov bil bolj zanimiv za tuje založbe?

Tokrat prihajajo predstavnice in predstavniki založb Verbecher Verlag iz Berlina ter Residenz Verlag iz Salzburga. Povabili so jih hrvaški kolegi. Sodeč po pogovorih so njihovi kriteriji slediči: dobro je, da so založbe vnaprej zainteresirane za prevajanje južnoslovanskih književnosti, imajo morda specializirane oddelke za te jezike, da imajo posluh za inovativne tokove, ki se kdaj stikajo s podzemljem, čeprav to ni nujno, da so same založbe prebojne, najsi bo to v smislu velike uveljavljenosti, ki presega pri nas uveljavljene predstave, ali pa pač vsebinsko prebojne. Nekateri avtorji, ki prihajajo predstavljat svoje vsebine, tudi izdajajo pri teh založbah, s čimer se ustvari skupni prostor delovanja, izmenjave, simbolno izhodišče za sodelovanje.

Posebej ta izdaja festivala vase vpenja kulturne prostore Mitteleurope (seveda LitLink obče ni zamejen na ta prostor). Zaznavaš, da poteka med temi kulturnimi prostori že zdaj neka živahna kulturna izmenjava? Ne glede na to, ali je ta bolj formalna ali neformalna …

Najbrž res. Skozi sodelovanje z Idiotom se je odpiral ta prostor na različnih ravneh. Odprle so se povezave z nekaterimi svežimi glasovi nemškega govornega področja, nekateri med njimi so pravzaprav tam že zasloveli. Zanimivo je, kako se vzpostavi neki tok književnosti, kako se z ljudmi potem tudi preko drugih povezav srečuješ na festivalih, dogodkih od Londona do Dunaja in se gradi občutek znanstva, zavezništva. Veliko je povezano tudi s Frankfurtom 2022, tako smo letos na prevajalski delavnici v Danah, ki jo organizira Brane Mozetič, prevajali s švicarsko pesnico in pesnikoma. Zelo sem presenečen, kakšne tople človeške vezi so se vzpostavile. Koliko si imamo povedati. Prostor Srednje Evrope nam je po nekaterih kulturnih vzorcih zelo blizu; razumemo mentaliteto vaških skupnosti, svobodo gora, specifično srednjeevropsko tesnobo in širino obenem. Po drugi strani pa nas ločuje ekonomska razlika, obenem pa naša povezanost z južnoslovansko zgodovino in mentaliteto, ki se njim včasih zdi eksotična. Sami sebi se pogosto zdimo precej zadrti, njim pa morda odprti. Najboljši dialog nastaja tam, kjer se med podobnostmi in razlikami razpira neka razpoka, ki jo želimo razumeti, jo premostiti, ki nas fascinira. To premoščanje, ta dialog je mogoč s civiliziranimi nameni, s plemenitostjo, ki je lahko sublimna. Tam, kjer umanjka, pa ravno splet podobnosti in razlik ustvarja strah. 

Se je med komunikacijo s sodelujočimi (iz založniške ali avtorske sfere) zgodilo kaj posebnega v smislu pričakovanj ali zahtev?

Čeprav zveni kot puhlica, so zame najpomembnejši človeški stiki; to, čemur se malo hecno reče medkulturna izmenjava, da vidiš, kako drugi razmišljajo o književnosti, kako tvoja generacija v drugih državah v času te globalne vsestranske krize razmišlja o svetu. Nikoli niso bila izrečena kakšna posebna, dolgoročna pričakovanja ali zahteve, se pa vzpostavljajo neki implicitni tokovi zavezništev, neobvezujočih oporišč, referenčna mreža.

Ocenjuješ, da na polju medkulturnih izmenjav kaj posebej manjka? Oziroma je tu zaznati kakšne probleme, ki posebej bijejo v oči?

Morda je pogosto problem, da so preveč formalizirane, toge. Premalo dinamične. Recepti so pripravljeni v naprej, premalo se razmišlja o tekoči zgodovini in kako to spreminja potrebe po medkulturni izmenjavi. Nekaj, kar je morda bilo zanimivo pred desetletjem, zdaj morda ni več, ker se je zgodovinska situacija spremenila. Morali bi bolj razmišljati o tem, kako tradicijo povezati s tekočim dogajanjem; ostati zavezani tradiciji, obenem pa jo razumeti v novih kontekstih.

Kdo v t.i. komunikacijskem krogu knjige nosi kakšno odgovornost za (ne)prodor denimo naslovov slovenske literature v tuje jezike?

Težko govorim o tem nasploh. Nekaj slovenske književnosti je prodrlo, imamo avtorje, ki so med tujimi bralstvi kar uveljavljeni. Včasih tudi zelo uveljavljeni. Morda smo glede na majhnost jezika tudi relativno prodorni. Vendar bi morda lahko bili tudi bolj. Kot enega od problemov vidim to, da je premalo razumevanja dinamik znotraj književnosti velikih jezikov. Mislimo, da bo nekaj, kar je uveljavljeno znotraj Slovenije, avtomatsko uveljavljeno znotraj drugih jezikov. Književnosti v jezikih, ki jih govorijo desetine ali stotine milijonov ljudi, so zelo razvejane. Pomembno je vedeti, kaj neka publika znotraj teh jezikov pričakuje. Pri nas se teži k centralizaciji, vendar na velikih trgih ni in ne more biti tako. Ni tako enotne nacionalne književnosti. Potrebno je poznati niše za posamezne slovenske avtorje; te niše se lahko zelo razlikujejo in sprotni nacionalni kanon se brez premišljenega pristopa zlahka raztopi. Ne pravim, da sem sam pri razumevanju teh kompleksnih dinamik uspešen. Vendar morda za razliko od nekaterih pristopov morda v izhodišču razumem to notranjo diferenciranost in nesamoumevnost.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Balkanski Pro-za

    Jedrt Lapuh Maležič

    Zalotim se, da sem pred občinstvom, v katerem sedijo celo trije pravoslavni patriarhi (to se pri nas gotovo ne bi zgodilo!), začela v polomljeni srbščini klamfati o dolgoletni tradiciji slovenske lezbične pisave, o bitki, ki jo človek bije ob LGBT razkritju, o tem, da so bojne barve mavrična zastava in o tem, kako neverjetno težko si cerkveni dostojanstveniki sploh zamislijo, kaj preživlja povprečna LGBT oseba.

  • »Sem apolitičen, ampak.« 

    Jedrt Lapuh Maležič

    »Osebno je politično,« bi najraje zakričala taksistu, vodiču, Ivanki, širnemu svetu, pa ne bom, ker vem, kaj so mislili, in ker ni zraslo na mojem zelniku.

  • Zvesta napaka

    Maja Šučur

    Koliko knjig mora prebrati kritičarka, koliko kulturnega življenja mora reflektirati poročevalka, s koliko nemškimi založniki se mora omrežiti novinarka, da njeno delo ne bo več mišljeno kot prosti čas?