Dober prevod je izvirniku ne le zvest, temveč mu je siamski dvojček, stopata z ramo ob rami v isto smer.

Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., Mircea Eliade, Emmanuel Carrère, Mohsin Hamid, Harry Thompson, Eve Ensler, Marie-Aude Muraile in Caroline Walker Bynum, slednji čakata na izid. Piše pesmi in kratke zgodbe in se letno udeležuje delavnic LUD Literatura pri Urošu Zupanu in Andreju Blatniku.Preberi

Zgodbe o drobovju psihiatrije z ironijo in posmehljivostjo prikazujejo, kje se začne bolečina sveta.

Kako opozoriti in pokazati na nekaj, kar ne obstaja? Knjige je pregovorno treba vzeti v roke, toda kako prijeti knjigo, ki je ni?  V tem primeru zadostuje, da jo prebereš. Neotipljivo – berljivo je namreč e-knjiga, ki smo jo skupaj z avtorji Prišlekov pripravili v času tretjega Prepišnega uredništva (20.–24. april 2015), da bi z njo pokazali izbor tistega, kar bo v prihodnjih letih v zbirki Prišleki izšlo tudi v bolj oprijemljivi obliki.  Med tukaj objavljenimi avtorji so tudi takšni, ki bodo v prihodnjih letih izdali svoje prvence. Ker pa je posebej na prvo knjigo težko – in nujno – čakati, si lahko ta čas vsaj nekoliko skrajšamo. Obetajo se nam zanimive knjige z raznolikimi poetikami. Vedno bo pravi čas zanje. S svojimi teksti se predstavljajo:  Primož Čučnik , Mitja Drab , Leonora Flis , Jasmin B. Frelih , Blaž Iršič , Jedrt Maležič , Tomo Podstenšek , Arjan Pregl , Ana Svetel , Peter Svetina . Knjiga je izšla samo v  elektronski obliki !

Da pred menoj sproščeno plešejo bejbe na televizorju, se mi je zdelo samoumevno, zato sem še pojačala zvok. A hkrati z vitkimi, kratkolasimi in uglašenimi skupinami, ki so migale na koreografije, se je začela po sobi za terapevtske skupine nemarno zvirati tudi trebušasta kreatura. Nekdo bi me moral uščipniti. S pošvedrano frizuro, polno vrtincev od nenehnega poležavanja na bolniški postelji v sosednjem prostoru, si je Marija dajala duška in vrtela svojo zaležano rit, kot bi me ne bilo tam. Njej glasba s televizorja nikakor ni bila namenjena. Preberi

»Čao lutka, lutkica, ej, maco, ksksks!« zaslišim izza hrbta. Na kolesu pridivja za mano in užaljeno trešči v teglc z mačehami, kot da sem se dolžna javiti na njene sike. »Ej, miš, naslikala sem ti nekaj lepega,« zagruli. Da vidim čudo preveliko, pomislim in odcapljam za njo nekaj ulic stran, v atelje. Vozi hitro in nič ne kaže, da bo razjahala, jaz pa tudi ne nameravam pospeševati. Prestopim njeno razklumpano kolo ob pragu razvaline starega vrtca in vstopim med vonje barvil. Tukaj sta se dajali dolPreberi

Priznam, kot prebivalki urbane vasice se mi je zdel London v prvih dneh rezidence v nebo vpijoče ustrahujoč. Večkrat potujem sem čez vikende ali za kak teden, po obiskih. Ko pa sem se pricijazila za mesec dni z velikimi načrti o zatišju za pisanje, obisku knjižnega sejma in vsesplošnem večernem razvratu, sem naletela na strahce v svoji glavi in vsi so čebljali drug prek drugega, češ, nekatere ljudi London izvrže, kakor hitro šavsne po njih. Tiste dni me sploh ni čudilo, da je centru Londona dobesedno uhajal plin! NesrečniPreberi

Tam dol na ravnem Po-ho-lju
stoji, stoji en beli grad …
Beli grad!

V kleti smo. »Slecite se, prosim, pa brez izgovorov in do konca,« reče čokata gospa v borosankah. Mislila sem, da so takšna obuvala že izumrla. In njen prosim ni podoben nobenemu prosim, kar sem jih slišala doslej. Kot stroj je. Znašla sem se v daljni deželi, kjer prosim v resnici pomeni zdajle takoj. Nejasno jo vidim. Očala sem odvrgla pred vhodom vPreberi

Mogoče sem zgrešila z vsem,
kar sem doslej napisala,
mogoče življenje peni ob besa
nad mojim napačnim tolmačenjem
nenehnega nareka vesolja.

Treba je razumeti, da vsakemu
globokoumnemu vzgibu
nujno sledi célo gibanje tistih,
ki mislijo, da razumejo, kaj je
avtor v resnici povedal.Preberi

Petek, 5:00 zjutraj

»Dajte no malo bolj podrgnit,« se je oglasila starka, medtem ko ji je Krivenšek umival intimni predel. »Ne bom se znucala.« Krivenšek je pomislil, kako mu je vsega dovolj in bi staruhi najraje potisnil umazano gobo v obraz. Ko je zaključil izmeno v domu za ostarele, mu izpred oči niso hotele izginiti slike striženja oroženelih nohtov.Preberi