Zakaj nihče ne ustavi pošasti?

Sonja Merljak

Zdi se, da sem imela srečo.

Nihče me ni spolno nadlegoval, niti izsiljeval – ne na delovnem mestu niti kje drugje.

Neokusne pripombe ali geste v dvigalu in v bifeju ter grob objem na nekem novinarskem srečanju so mi ostali v spominu. A nikoli se nisem počutila kot žrtev; prej bi rekla, da so se mi smilili patetični starejši moški, ki se ob mladem dekletu niso mogli zadržati.

Zakaj sem sama imela srečo in zakaj, kot kaže, je mnoga druga dekleta nimajo? 

Moj poklic ne more biti razlog. Spolnim predatorjem niso izpostavljene le igralke. Že nekaj dni po aferi Harvey Weinstein je v ZDA v javnosti zakrožil tudi seznam moških iz tamkajšnje medijske srenje, ki so se neprimerno vedli do kolegic. Nekateri so jim zgolj pošiljali neprimerna sporočila ob nemogočih urah, a na seznamu so bili tudi tisti, za katere so ženske zapisale, da so bili do njih zelo grobi in da so jih celo posilili. 

V Sloveniji za tak seznam še nisem slišala, kot tudi ne za morebitno neformalno omrežje žensk, ki bi kolegice svarile pred pohotneži. O redkih primerih spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, ki so prišli v javnost, sem kot novinarka celo poročala. Spominjam se tako prvega – direktorja (ljubljanskega zavoda za zdravstveno varstvo) – kot zadnjega – rektorja (Univerze na Primorskem). 

V obeh primerih me je skorajda bolj kot samo dejanje pretresel odnos okolice do storilca. 

V primeru direktorja pristojni, predvsem ministrstvo za zdravje in svet zavoda, dolgo niso ukrepali. Čakali so na pravnomočno sodbo, direktor pa je ves ta čas ostajal direktor, pa čeprav se je vedelo, da se mu zaposlene prav zaradi njegovega položaja niso upale odkrito postaviti po robu. Rektor pa je zatrjeval, da z zadevo nima nič, saj da je tožena stranka Univerza na Primorskem; sporno ravnanje pa da je pol manj sporno, ker je tožnica zahtevala 30.000 evrov odškodnine, dobila pa samo polovico tega zneska.

Ali torej spolnega nadlegovanja pri nas ni oziroma ga je precej manj kot v zahodnih državah? Ga zgolj ne zaznamo? Ali pa se bojimo o njem spregovoriti in ga prijaviti? Po občutku bi dejala, da ga je res manj; in to bi povezala z dejstvom, da pri nas ženske tradicionalno – zaradi potrebe po drugi plači in ker jim urejen sistem vrtcev to omogoča – hodijo v službo, v ZDA, denimo, pa po rojstvu otrok praviloma ostajajo doma. (Kakšno je življenje tistih žensk, ki ostanejo doma, čeprav si tega ne želijo, nazorno predstavi knjiga Richarda Yatesa Krožna cesta [Revolutionary Road], po kateri so posneli tudi film. Izšla je že leta 1961, a občutek ujetosti in utesnjenosti odzvanja še danes.)

Morda pa je razlog drugje; morda s(m)o ženske v preteklosti spolno nadlegovanje in seksizem prenašale molče, ker s(m)o živele v družbi, ki je bila manj občutljiva na vsakršne oblike nasilja?

»Moja generacija je znala drugače rešiti problem. Če ni šlo z besedo, je padla klofuta,« je v komentarju na Facebooku pod prispevkom o spolnem nadlegovanju na Univerzi na Primorskem zapisala bralka. 

Danes ni slišati za morebitne klofute, a tudi rektor Univerze na Primorskem po obsodbi ostaja rektor. So pa prizadevanja mlajše generacije žensk pripomogla k odstopu Evalda Flisarja, predsednika slovenskega centra PEN, zaradi njegovih seksističnih opazk v pismih mladi kritičarki.

Harvey Weinstein naj bi igralke nadlegoval več kot tri desetletja. Ves ta čas se ni zgodilo nič. Potem je New York Times objavil usodni članek in jez je nenadoma popustil.

Zakaj? Kaj je danes drugače, da je afera filmskega mogotca odnesla v treh dneh, čeprav se je o njegovem nadlegovanju šepetalo vrsto let? Zakaj so ženske ves ta čas molčale? In, kar je morda še bolj pomembno, zakaj so molčali moški, ki so se jim zaupale, in tisti, ki so s padlim mogotcem prijateljevali? 

Quentin Tarantino, eden od njegovih najboljših prijateljev, je denimo izjavil, da ni vedel za njegova dejanja. Je to mogoče? Zakaj potem prihajajo na dan zgodbe o publicistkah, ki so mladim igralkam obljubile, da jih ves čas sestanka z Weinsteinom ne bodo zapustile? 

Zakaj nihče vse do 5. oktobra 2017 ni naredil ničesar, da bi zaustavil pošast?

Nekaj tednov kasneje je izbruhnila še afera Evropski parlament. 

Britanski časnik The Sunday Times je poročal o poslancu, ki se je samozadovoljeval pred mlado asistentko; ter o številnih asistentkah in uslužbenkah, ki so jih starejši moški otipavali in jim pošiljali neprimerna sporočila. V časopisu so z imenom razkrili le nekdanjega francoskega ministra za okolje in sedanjega poslanca iz skupine Zelenih Yvesa Cocheta. Identitete drugih žrtve iz strahu za svojo kariero niso želele razkriti.

Pisanje časnika so dopolnili na portalu Politico; do spolnega nadlegovanja ne prihaja le v parlamentu, ampak tudi v zasebnem sektorju in celo v nevladnih organizacijah.

Nenadoma mi je postalo bolj jasno, o čem sta nedavno govorili mlajši kolegici – Madžarka in Poljakinja. Ena dela v medijih, druga je kariero začela kot asistentka v evropskem parlamentu. »Kot mlado dekle se ne zavedaš, kaj se dogaja. Zadovoljna si, ker imaš dobro plačano službo v ugledni ustanovi. Sprva ne opaziš, da fantje hitreje napredujejo, da jim zaupajo zahtevnejše naloge, ko ti še vedno kuhaš kavo,« je pripovedovala Madžarka. Poljakinja pa je dodala: »In nisi pozorna, da so okoli tebe starejši moški, poslanci, ki mislijo, da lahko rečejo in naredijo karkoli.« »Miniti je moralo nekaj let, da sem dozorela in se zavedela, kaj se dogaja,« sta obe sklenili svoji zgodbi.

Včasih je res težko zaznati, priznati in razkriti. 

Igralka Lupita Nyong’o je molčala, ker je mislila, da se to dogaja samo njej. Gwyneth Paltrow se je zaupala svojemu tedanjemu fantu Bradu Pittu, ki se je nato soočil z Weinsteinom. A njeno gostovanje v oddaji Davida Lettermana 1998 je bilo še vedno zelo povedno; žal smo njene besede doumeli šele danes.

O spolnem nasilju Harveyja Weinsteina so spregovorile še Ashley Judd, Rosanna Arquette in Angelina Jolie. Jane Fonda je v pogovoru s Christiane Amanpour izrazila obžalovanje, da ni spregovorila že prej, saj je zanj vedela vsaj eno leto. »Zdi se, da je to počel tako pogosto, da so morali vsi vedeti,« je dejala igralka, ki je razkrila tudi, da so tudi njo nekoč nadlegovali. Kaj bi kot filmska zvezda, ki je to postala, čeprav je zavrnila režiserja, ki jo je hotel spraviti v posteljo, svetovala mlajšim igralkam? »Moraš reči ne in moraš o tem govoriti. Če bi vsi o tem govorili, bi jih bilo preveč strah to početi. Menim. Upam.«

Menim. Upam. O takih stvareh je težko govoriti. Ženske s tem nič ne pridobijo, kvečjemu veliko izgubijo – kariero, zaupanje, ugled. 

Celo ženske, ki jih možje tepejo, da hodijo naokoli vse podplute, težko razkrijejo, kaj se jim dogaja. Tudi one pogosto mislijo, da so v tej izkušnji osamljene. 

Leslie Morgan Steiner, avtorica knjige Crazy Love in zagovornica žrtev nasilja v družini ter tudi sama nekoč žena nasilneža, je v svojem nastopu na dogodku TEDxRainier spregovorila o svoji nori ljubezni. »Čeprav mi je na glavo nastavil pištolo in me potisnil po stopnicah, pred intervjujem za službo po glavi zlil ostanke kave in grozil, da bo ubil našega psa, se nisem počutila kot žrtev nasilja, ampak kot močna ženska, ki ljubi zelo težavnega moškega. Bila sem edina na svetu, ki mu je lahko pomagala, da se sooči s svojimi demoni.« 

Zakaj je ostala? »Ker žrtve nasilja v družini vedo, česar drugi ponavadi ne. Vedo, da je to zanje zelo nevarno. Zadnji korak je smrt.«

Uspelo ji je oditi, a šele po enem posebej brutalnem pretepu, ko je spoznala, da jo bo moški, ki ga ljubi, ubil, če mu bo to dovolila. 

»Svojo noro ljubezen sem lahko končala, ko sem spregovorila. Še vedno govorim. To je moj način, da pomagam drugim žrtvam in to je tudi moja prošnja, ki jo naslavljam na vas. Govorite o tem, kar ste slišali tukaj. Zlorabe uspevajo v tišini.«

A včasih je težko spregovoriti, ker veš, da ti ne bodo verjeli, ker veš, da ti ne bodo prisluhnili in ker veš, da te bodo na koncu vprašali – kako si bila oblečena, ko se je to zgodilo.

Ne verjamete?

Jessica Valenti, Guardianova kolumnistka, je v svoji knjigi Sex object opisovala, kako je morala poslušati opolzke opazke mimoidočih že kot enajstletnica; recenzentka njene knjige Andi Zeisler pa je ob tem dodala: »Najbolj pokvarjeno pa je, da drugi tovrstna dejanja poskušajo normalizirati kot nekaj, čemur se ne da izogniti. Ko sem prijokala domov pri petnajstih, ker so še posebej zoprno žvižgali za mano, me je mama vpraša, kako si bila oblečena? Prijateljici pa so dejali, da bi morala biti zadovoljna, ko jo je tujec zgrabil in poljubil na koncertu.« 

Spominjam se tudi pravnomočne obsodbe Omarja Naberja, ki je po ugotovitvah sodišča na plesišču otipaval študentko.

Sem torej imela srečo? 

So pri nas nespodobna, neprimerna in nedopustna ravnanja izjema ali pravilo, ki uspeva v tišini?

Ne glede na odgovor pa velja, če vam kdo zaupa, kaj se mu je zgodilo, še posebej če je storilec oseba, ki jo spoštujete, mu prisluhnite. Ne zamahnite takoj z roko, češ, to pa že ne more biti res. Kajti morda pa je.

O avtorju. Novinarka in kolumnistka, urednica spletnega časopisa za otroke Časoris. Napisala je romana Dekle kot Tisa (2008) in Njeni tujci (2011).

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zmeraj bo kaj pomembnejše

    Jedrt Lapuh Maležič

    Ni enega samcatega vzvišenega problema, ki bi ga lahko kot družba rešili, da bi se vsi ostali takoj zatem poglihali kot hiše v Trsti in se samodejno razvozlali.

  • Ker ravno nisi vprašala

    Jedrt Lapuh Maležič

    Kdor v 21. stoletju daje prostor ne zgolj predsodkov polnim, temveč nezaslišano butastim izjavam tipa »ženske niso enako sposobne moralne presoje« ali »nikakor nismo in ne smemo biti enaki«, se bržčas ne zaveda, da s tem daje prostor in krila vsakemu domačemu tiranu in pocestnemu nadlegovalcu, ki ima »seveda drugačne seksualne potrebe kot ženske«.

  • Kažemo jezik

    Jedrt Lapuh Maležič

    Občutljiva raba jezika – ali ni kljub vsemu malce radikalna, ko skuša nadomestiti prevlado enega slovničnega spola s prevlado drugega? In ali ni malce neučinkovito »komplicirati« v birokratskih aktih, ko pa je že vendar toliko družbenih listin nepotrebnih in služijo zgolj formalizmu?