Dnevnik uživalca literarnih prireditev

Uvodnik Literature št. 275

Urban Vovk

Namesto da bi vsi nekaj prispevali in profitirali, vsak misli, da ravno brez njega, kakopak daleč najpomembnejšega člena v verigi, ni scene.

Marko Godnjavec – Jizah, »Scena sama sebe ne spoštuje«, Odzven

Naneslo je, da sem v zadnjih dveh letih (so)organiziral, »gostil«, obiskal oziroma tako ali drugače pospremil okoli 500 prireditev, skoraj izključno literarnih ali vsaj tesno povezanih s knjigo. Moji dvomi v smiselnost mnogih med njimi se zato niso niti omajali niti okrepili. Če že kaj, potem mi je postalo malo bolj jasno vsaj to, kako naj bi se stvarem v današnjih težkih, a modernih časih streglo. Ob pisanju tega uvodnika sem se v mislih in prebranih besedah vrnil v čase, ki jim izsvoje današnje perspektive pravim »romantični«: okoli leta 2000 se nas je nekaj literaturcev – skupina je bila velika približno »za en avto«, kar v izbranem kontekstu ne bo nepomembno – odločilo, da bi bilo že dodobra prepoznavni revijalni in čedalje bolj uveljavljeni knjižni program treba obogatili še s spremljajočo dogodkovno ponudbo istega organizatorja. Posebnega denarja za to takrat seveda še ni bilo, uspešna sodelovanja na razpisih so bila še domena načrtovanih prihodnjih podvigov, najprej se je bilo treba pokazati in dokazati s tem, kar zmoremo izpeljati (tudi) brez sredstev. Gostovanja v drugih slovenskih mestih so bila podprta izključno z zanesenjaštvom tistih, ki smo si v odsotnosti drugih morebitnih življenjskih izbir to (še) lahko privoščili. Tudi materialne stroške poti smo krili sami, cilji pa so bili za današnje čase naravnost idealistični: uveljaviti blagovno znamko Literatura in (velja predvsem za literarni del prireditvene ekipe) svoja besedila predstaviti čim širšemu občinstvu. Predvsem to, saj nastopi še niso prinašali točk, vsaj ne uradnih, tako kot danes. Občinstvo za našo ponudbo mnogokdaj sploh ni bilo zainteresirano, saj smo pogosto gostovali tudi v prostorih, ki so rabili predvsem gostinskim namenom, in smo nič literarno nastopaškega sluteče ljudi zmotili pri njihovih pivskih samogovorih in debatah. Rezultati so bili seveda na moč različni, tudi porazni, a obupa med nami vseeno zlepa ni bilo zaznati, saj nas je gnala neustavljiva želja, da literarni dogodki ne bi več spominjali na (po)svet(n)e maše, temveč bi se odvijali v čim tesnejšem dialogu z neposvečenimi prostori in bralci. Verjeli smo, da se bomo temu cilju laže približali, če se bomo pri tem spogledovali in povezovali z drugimi umetnostnimi mediji, najpogosteje z glasbo. Branja z glasbo, pri katerih so glasbeni vložki predvsem v funkciji intermezza med bralnimi dejanji ali pa so na sporedu pred literarnim delom ali po njem, so bila že takrat dokaj običajen del dogodkovne A-produkcije, branja na glasbo, v zlitju z glasbeno podlago, ki naj bi dodatno izpostavila melodično in ritmično razsežnost besedila – ta je poleg uprizoritvene najpomembnejši element, s katerim živo podajanje nadgrajuje natisnjeno –, pa še zdaleč ne. Seveda nismo bili pionirji, a bili smo iskreni in bili smo – kolektiv.

Lažje vračanje v omenjene čase mi je omogočilo branje publicističnih zapisov, ki so takrat nastajali, med njimi tudi uvodnik v 117. številko Literature (pisalo se je leto 2001), ki ga je napisal Gregor Podlogar, ne bom rekel, da ravno ideolog, vsekakor pa eden bolj izpostavljenih avtorjev takratnega novega avtorskega vala, ki se je čedalje bolj odkrito spogledoval z novimi konceptualnimi prijemi pri organiziranju literarnih prireditev. Že naslov je za ta kontekst skrajno pomenljiv: »Za začetek DJ-ja, prosim!«. Tekst je bil napisan kmalu po avtorjevem dvomesečnem bivanju v Frankfurtu in se je opiral zlasti na opažanja razlik med našim in nemškim prostorom (s pomembnim poudarkom, da Frankfurt še ni Berlin), ki so do tega trenutka ostale tako rekoč enake: nastopi, ki se tam še naprej plačujejo, so pri nas za obiskovalce še vedno brezplačni, prostori literarnega dogajanja pa so bili pri nas že takrat bolj raznovrstni, in ta vtis je zdaj kvečjemu še močnejši. Vendar se v tem besedilu ne bomo hvalili s prednostmi, temveč se raje še enkrat zamislili nad slabostmi. Tudi te se namreč z leti le še krepijo – Podlogar med njimi izpostavlja vsakokratno srečevanje istih obrazov, manko kritične mase, branje literatov drug drugemu, predstavniki določene literarne klike spremljajo le nastope drugih predstavnikov te literarne klike …

Pred približno dvema mesecema se je precej govorilo in pisalo – z nekaterih strani je bilo to pritoževanje, z drugih jemanje v bran – o potezi CUK Kino Šiška, s katero se je v tej ustanovi odpravilo zastonjkarstvo, brezplačno obiskovanje prireditev, ki je bilo dolga leta samoumevni privilegij številnih udeležencev kulturniške produkcijske verige, znancev tega in onega, drugih ustvarjalcev, morebitnih sponzorjev in njihovih znancev, uradnikov na mestni in državni ravni, in še bilo lahko našteval. Bolj kot nad samo idejo in njeno realizacijo, ki ju podpiram, sem se zamislil nad primerjavo, ki tokrat ni šla v vertikalni smeri proti bogatejšemu severu, ampak po horizontali naše skupne kulturniške kloake: če se svet prenekaterega (kvazi)strokovnjaškega spremljevalca glasbenih prireditev končuje na točki, kjer bi bilo treba (po novem) za udeležbo na dogodku odšteti dva evra, kam je potem že davno tega zabredla literarna prireditvena scena, ki se v mnogih svojih izvedbah – zato, da opraviči svoj namen – razveseli že vsakega zastonjkarja? Takoj sem se spomnil na (post)jugoslovanski vic o neslani juhi in zamašeni solnici: Bosanec potrese solnico, in ko vidi, da iz nje ne bo prišlo nič, poje neslano juho, kmalu zatem pa pri istem opravilu opazuje Slovenca in ga vidi z zobotrebcem odmašiti luknjice na solnici in si posoliti juho, nato si Bosanec reče v brk: sploh mi niso všeč ti Slovenci, ampak nekaj jim je pa treba priznati – tehnično so tristo let pred nami! Mislim, da je zobotrebec iz vica odlična metafora za ceno dveh evrov, po kateri bodo odslej v KŠ plačevali obisk vsi z dolgega seznama nekdanjih privilegirancev in o kateri se je toliko polemiziralo. Na prvi pogled nevidno sporočilo tega polemiziranja pa bi bilo lahko tudi naslednje: da je dogodkovna industrija na glasbenem področju v svojih dilemah tristo let pred dogajanjem na literarnem: medtem ko se prva trudi z ukrepi, da ne bi bila več tako zastonjkarsko samoumevna, se druga s stalno masifikacijo dogajanja na vse kriplje trudi opozoriti, da sploh obstaja. Pri tem opozarjanju na obstajanje pa je žal na moč neinventivna: sodelovanja med literarnimi in glasbenimi ustvarjalci so že nekaj časa del sredinske produkcije – organizacije tovrstnih dogodkov se lotevajo tako konservativni organizatorji kot tisti, ki se imajo za napredne. Dlje od teh povezovanj sežejo le redki dogodki: literarni večeri so še naprej predvsem večeri v živo prebrane poezije ali proze z ničnim oziroma minimalnim uprizoritvenim presežkom, pri čemer se obiskovalec upravičeno sprašuje, ali ne bi imel morda več od prebranega, če bi bralno dejanje opravil sam in kje drugje, saj nastopi avtorjem pogosto pomenijo le izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, kar zelo vpliva na kakovost videnega/slišanega, medtem ko imamo na kakovost lastnega branja izbranega avtorja in dela precej večji vpliv.

Še bolj izčrpan prireditveni format so pogovori z avtorji, ki le redko postrežejo z novimi ugotovitvami o izdani knjigi, saj dela ne postavijo v širši problemski okvir, kjer bi lahko postalo zanimivo tudi za neliterarno občinstvo, literarno pa se na takšnih pogovorih znajde bolj ali manj le zaradi občutka dolžnosti, ki izvira iz prijateljskih ali službenih vezi. Le kako bi bilo lahko drugače, ko pa danes že skoraj vsaka prenosna naprava omogoča ogled, poslušanje ali branje vsebin, ki so (skoraj) identične tistim, ki bodo predstavljene v živem pogovoru z ustvarjalcem? Trenutno premoremo zelo malo literarnih avtorjev, ki bi organizatorju zagotovili dober obisk že zaradi ugleda, ki ga uživajo med bralci. Število je enomestno! Časovni ekonomiji se lahko v odsotnosti dodatnih spoznavnih dimenzij zoperstavi le občutek solidarnosti ali socialnega pridobitništva, če je položaj nastopajočega v kulturniškem ustroju dovolj ugleden, da se ga »splača« spremljati, saj utegne (zlasti) na tako majhni sceni zvestoba pravim priti kdaj še kako prav. Da mi bo vsaj malo prizaneseno z zgražanjem, naj omenim primer avtorja, ali pa je bila avtorica, ki se zelo pogosto udeležuje literarnih prireditev in tako s svojo navzočnostjo rad počasti nastopajoče kolege, njegov nastop pa je v isti prireditveni sezoni odpadel, saj zanj ni bilo nobenega zanimanja. Temu se reče dokaz, da še zdaleč ni vse v kolegialnosti, kot bi zadeve nemara predstavili optimisti, ampak so veliko pomembnejše postranske koristi od udeležbe na dogodku. Majhnost je bila v trenutnem kontekstu namerno omenjena šele prvič, saj je v tovrstnih obravnavah že zdavnaj postala obče mesto in kot označevalka scene zategadelj neuporabna, vendar tule vseeno ne bo odveč: v Ljubljani ali kjerkoli drugje v Sloveniji avtorjev podpis ali skupna slika z njim ne more biti zadosten motiv za obisk neobetavne prireditve, saj je do njega prelahko priti – če ne drugače, ga bomo prej ali slej spoznali v eni izmed drugih vlog, ki jih je kot predstavnik nedonosne panoge prisiljen naseljevati v svojem življenju. Nekoliko bolje kaže prireditvam, ki vključujejo večje število nastopajočih – skupinskim branjem in okroglim mizam. Za to obstajata dva razloga, prvi je manj, drugi pa bolj preprost: več ko je nastopajočih, teže je predvideti linijo dogajanja, saj včasih prav interakcije med nastopajočimi (in včasih med odrom in občinstvom) sprožijo nepredvidene zasuke, odprejo nova vprašanja in smeri razvoja in tako ustvarijo »dodano vrednost«. Seveda je bil to opis manj preprostega razloga, preprostejši je namreč čisto matematične narave – več ko je nastopajočih, več znancev, prijateljev, sodelavcev, družinskih članov in preračunljivcev se lahko na tem dogodku priključi tistim, ki so prišli izključno zaradi njegove vsebine. Od tod dober obisk raznih odprtih branj, kjer se lahko na oder povzpne vsakdo s potrebno mero poguma, pri čemer ne smemo zanemariti niti dejstva, da imajo akterji odprtih branj manj priložnosti za nastopanje, zato je »njihovo« pričakovano občinstvo za nastop toliko bolj zainteresirano.

Dotaknili smo se že marsikaterega vidika domače literarnodogodkovne realnosti in v seštevku vseh dejstev prišli do opažanj, ki lahko organizatorju literarnih prireditev, če mu je kaj do tega, pomagajo čim bolje napolniti prostorske kapacitete, še preden se seveda začne ukvarjati z vsebino dogodka in njegovo promocijo: zamisliti si dogodek z več nastopajočimi, ki že po avtomatizmu privabi večje število obiskovalcev. Pomaga tudi, če je med nastopajočimi čim več mlajših avtorjev, saj se njihovi najbolj verjetni spremljevalci praviloma pogosteje udeležujejo večernih prireditev, tudi ali celo literarnih, po drugi strani pa so tudi spretnejši in bolj zavzeti uporabniki družabnih omrežij, ki so danes postala precej učinkovitejše sredstvo obveščanja od časopisnih in radijskih napovednikov. Seveda so pomembne tudi stične točke z drugimi področji udejstvovanja, ki so tematsko povezljiva s predstavljenim delom oziroma izhodiščno temo pogovora, s čimer prehajamo že na področje vsebinske zasnove dogodka, s katero se organizatorji vse preredko ukvarjajo: kako na živem dogodku ustvariti novo vsebino ali »uporabljeno« vsebino postaviti v nova razmerja, ki lahko ponudijo nepredvidljive rezultate in nepričakovan potek/iztek, ter s tem dogodku vdihniti suspenz – tekmovanja v odrskem podajanju besedil, pisanju v živo, pesniški improvizaciji so zato kljub rahlo vprašljivi povezljivosti tekmovalnosti z ustvarjalnostjo dobrodošla popestritev prireditvene ponudbe, kar dokazuje tudi dober obisk vseh tovrstnih dogodkov.

Literarna in glasbena scena imata torej pri ustvarjanju prireditvenih vsebin in ravnanju s svojo dogodkovno ponudbo precej različna izhodišča. Upal bi si celo trditi, da je odrska navzočnost pri glasbenem podajanju vplivnejši dejavnik kot pri literarnem branju. Imata pa tudi kar nekaj sorodnih težav: kritiški kolega z glasbene scene, ki sem ga navajal zgoraj, je o glasbenikih zapisal, »da so raje v zaodrju, ko igrajo njihovi glasbeni kolegi, kot pa da bi sami postali publika in si nastop ogledali ter s tem podprli glasbene kolege«. Ta ugotovitev ne bi mogla biti bolj točna tudi za literate, le da ne gre za razdaljo med tem, da si za nekaj pripravljen plačati karto, in tem, da se boš raje tako ali drugače prešvercal, temveč za tristo let manj razvito dilemo, ali se prireditve sploh udeležiti ali raje ostati doma ali pa zaviti v gledališče, kino, pod koncertne odre. In kam se je potem izgubil kolektiv, ki sem ga tako očitno izpostavil v zaključku prvega odstavka svojega uvodniškega izvajanja? V marsičem ga je odpravil boj za točke, ki je le sodobna različica boja za obstanek: pregrobo bi bilo reči, da smo začeli drug drugemu privoščiti neuspeh, a dejstvo je, da merjenje uspešnosti, o kateri že zadnjih nekaj let odločajo predvsem podatki o številu (izdanih naslovov, zapisov o avtorju, opravljenih nastopov, po možnosti na tujem …), in sistematična in izenačena podpora, ki jo nastopajočim (prek organizatorjev) namenja Javna agencija za knjigo (najmanj 150 evrov bruto za nastop v okviru sofinanciranega programa prijavitelja, kar v praksi največkrat pomeni vsakomur 150, ne glede na težo opusa po oceni strokovnjakov, ugleda med bralci in navsezadnje kakovosti odrskega podajanja), ustvarjata dobre pogoje za boj vseh proti vsem.

»Kje je Literatura? Kje je LI-TE-RA-TU-RA???« se je približno deset let po začetku Literaturinega dejavnejšega vključevanja v domačo prireditveno ponudbo glasno spraševal eden izmed uredniških kolegov, ali pa je bila kolegica, ali pa sem bil to kar sam, in pri tem zanemaril podatek, da se v tisti sezoni sam ni udeležil niti enega dogodka, kjer ga ni bilo med nastopajočimi. Osnovna celica zdaj torej ni več klika, ampak precej ožje interesno združenje. Komentar je v motu. Če je na koncu sploh še potreben.

O avtorju. Urban Vovk se je rodil leta 1971 v Kranju. Končal je študij filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Nekaj časa je bil zaposlen kot gimnazijski profesor, od leta 2000 pa je svobodnjak. Leta 2002 je izšel njegov kritiško-esejistični knjižni prvenec V teku časa, za katerega je isto leto prejel Stritarjevo nagrado Društva slovenskih pisateljev za najperspektivnejšega kritika. … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Bodo knjižnice skladišča slabih knjig ali točke kvalitetnih dialogov med knjigami in bralci?

    Tina Bilban

    Slovenski literarni trg že nekaj časa obvladuje specifična anomalija, ki jo je težko najti drugje po svetu: števili založb in izdanih knjig strmo naraščata (po … →

  • Več kot zgolj literarni dogodek

    Andrej Hočevar

    Dijana Matković, avtorica pravkar izdanega kratkoproznega prvenca, in Igor Matković, trobentač in sploh glasbenik, aktiven tudi na polju jazza, sta prejšnjo nedeljo v Kinu Šiška … →

  • Na drugi strani

    Ana Geršak

    Slovenski dnevi knjige so se začeli tako, kot se spodobi: slabo. Pa ne le zaradi dežja. Res, na dan otvoritve je bilo nebo še posebej sivo … →