Samota

Miha Pintarič

Kako veličasten je mir v tišini, ki ga človek prepozna po tem, da sebe v njem ne občuti. Kakor da bi se mir čutil v sebi in človeka sploh ne bi potreboval. Niti Gœthejeva slavna pesem »Über allen Gipfeln« (Nad vsemi vrhovi) ne more izraziti tega občutja, ampak ga odmika v sicer bližnjo prihodnost. No, ni vrag, da mora človek prav tedaj kihniti ali zakašljati. Če bi ga samo zasrbelo, popraskal bi se, vsaj tišina bi bila rešena. Toda ne, kašelj se sliši in tišine ni več. Kašelj spomni na telo, telo je konkretna prisotnost posamičnega, zavemo se sebe in dejstva, da narava ni sama, temveč jo spremlja naš pogled, brez katerega je konec koncev niti ne bi bilo. V odnosu človeka do narave je šlo očitno nekaj narobe. Dokler potrebujemo naravo kot okolje za svoje dejavnosti, športne in druge, tega ne občutimo, saj dajemo tedaj poudarek svoji fizični prisotnosti v naravi in nas ne kihanje ne kašljanje ne moti. Čim pa začnemo naravo občudovati, najsi bo na romantičen ali kakršen koli drug način, ali v njej celo meditirati, nas začne naša fizična prisotnost v njej motiti (kaj šele prisotnost drugih). Dokler imamo namreč občutek, da nas ni, oziroma da smo zgolj v pogledu, je vse v najlepšem redu. Ko pa se neizogibno vrne občutek telesne prisotnosti, najsi že se to zgodi s kašljanjem, kihanjem ali kako drugače, gre to na račun duhovne prisotnosti ali se vsaj tako zdi. Naša kontemplativnost se izkaže za poceni robo, bolj čustveno kakor duhovno. 

S tem, ko se vrne telo, se vrne tudi čas, občutenje časa, z njim pa minevanja. Kihanje ali kašljanje v tišini narave nas spomnita na telo, to pa na našo končnost, torej na smrt. Konec je tedaj našega miru v naravi, tišine in kontemplativnega občudovanja njene lepote. Nekaj nas neustavljivo potegne naprej, v akcijo. V beg. Bežimo pred smrtjo, toda bežimo v edini smeri, ki nam je odprta, bežimo naprej, naravnost njej v naročje. Če nas tedaj zaustavi neka sila, ki je močnejša od tega impetusa, imamo občutek, kakor da bi nas strpali v zapor. Tedaj se naša tako imenovana duhovna plat skoraj skrije, izniči, se zdi, in jo nadomesti občutek strahu in klavstrofobije, ki z njo nima na videz ničesar skupnega. Seveda ne, ker tudi sama ni imela pravih temeljev, poreče tisti, ki se mu še ni zgodilo, da bi zakašljal v tišini narave. Socializirana oblika takšnega občutka je dolgčas (za razliko od naveličanosti). Občudovanje in kontemplacija narave se v danem trenutku, ki je lahko trenutek, ko zakašljamo, ni pa nujno, spremeni v dolgčas, ta pa je trajanje telesa, ki ga nič (ali nihče) ne povzema in ne usmerja, oziroma mu ne daje možnosti za iskanje smisla. Francoski filozof Blaise Pascal se s svojim prepričanjem, da do vseh nesreč tega sveta prihaja zato, ker ljudje ne znamo biti pri miru v svoji sobi, očitno nanaša na čas pred »kašljem«, ki pa je hipotetičen. Časa po-tem, ko je človek že zunaj svoje sobe in veselo koraka usodi naproti, filozof ne priznava (kakšen filozof bi pa bil, če bi ga?). In vendar predpostavka človeka, sposobnega ostati v sobi – v sebi – in se ne podati na pot iskanja smisla, ni krščanska, kar je vsaj malce čudno za filozofa, ki velja za »krščanskega«. 

Koliko takšnih in drugačnih izrazov za dolgčas oziroma za naveličanost je človek izumil v zgodovini, niti na misel mi ne pride, da bi sestavljal kakšen izčrpen seznam, naj omenim samo nekatere, trubadurski enui, samostanski tedium vite, romantični ennui, Baudelairjev spleen itd. Mnogo izrazov za (negativni) »dolgčas«. Obstajajo pa tudi pozitivno mišljeni izrazi, četudi jih je manj in niso enoznačni, na primer Eckhartov, gelassenheit, ali pa alegorična oseba iz srednjeveškega Romana o Vrtnici, Dame Oiseuse (pozitivna za srednji vek, načeloma pa precej manj za nas). Toda iz te Eckhartove »opuščenosti«, ne gre namreč za »naveličanost«, izvira dejavnost, kajti to stanje nikakor ni samo sebi namen. Če tedaj namreč revež potrka na vrata, boš vstal in mu dal jesti. Ne gre za vzročno-posledično povezavo, temveč za nekakšno »meta-vzročno«, saj ne boš storil dejanja ljubezni do bližnjega zaradi stanja zamaknjenosti, v katerem si, temveč temu navkljub, iz ljubezni same, ki je večja od zamaknjenosti. V tem primeru ne gre za mehanizem bega pred smrtjo, saj zakašlja drugi, s tem pa ti daje možnost, da stopiš iz pascalovske kamrice predegotripa neposredno na pot smisla. Podobno, četudi še zdaleč ne na isti način, velja za Oiseuse. V bistvu mora zakašljati drugi, če naj bi se človek podal na pot, ki naj bi ga morda kam pripeljala. Če kašljaš sam, lahko slediš zgolj lastnemu odmevu in se v najboljšem primeru vrneš na svojo Itako. (itak!) Ta seveda ni nič boljša, lepša, krepostnejša, kot je bila, ko si jo bil zapustil. Križarjenja so še danes priljubljena, ker te vedno (no, skoraj vedno) vrnejo v izhodiščno destinacijo, od koder si lahko ponovno oziroma še naprej tisto, kar si bil, in se lahko še naprej nemoteno dolgočasiš. Ludvik XIII. je bil bolan od napadov dolgočasja, če le držijo anekdote o njem. Tedaj je pred njim trepetal vesoljni svet, kajti prvi dvorjan, ki ga je srečal, je moral na povabilo, »Gospod, pridite, se bova skupaj dolgočasila«, ostati pri njem in z njim deliti usodo, kolikor dolgo se je kralju že zdelo. Najpogosteje sta skupaj gledala skozi okno. 

Stari svet, ki se je še v moji mladosti končeval za vogalom sosednje hiše, si je dolgčas torej priznaval. Kdor si nekaj prizna, to uzavesti in v najboljšem primeru naredi razpoložljivo. Včasih so ljudje, starejši, upokojeni, bolni, preprosto – gledali skozi okno. To je bil njihov način deleženja, participacije, edini način, ki so ga zmogli, ki pa ga je okolica sprejemala kakor nekaj samoumevnega. Gledali so svet, ki je hodil mimo, odzdravljali mimoidočim, ki so jih pozdravili, ali se jim je tako le zdelo, in potem, nekoč, izginili s tistih oken, kakor da se ni nič zgodilo, kot da ni nihče opazil. O, pa so opazili. Samo nihče ni vprašal, na glas, kje pa je gospa Štrumbljeva, ali gospod ta in ta (res je povečini šlo za ženske, brez zamere). Nismo vprašali, kajti hodili smo po preveč svežih stopinjah za njimi. Tega danes ni več. Ljudje ne gledajo več skozi okno. Dokler lahko kaj počnejo, okno tako in tako ne pride v poštev, potem pa tega zamenjajo z oknom v barvah, pred katerim lahko nemoteno tudi zaspijo, česar si pred onim niso mogli dovoliti. Kdo pa sme zaspati na straži? Tisto okno je zaradi stika z živimi ljudmi terjalo vsaj minimalen napor in dostojanstvo, ki ga televizijski ekran ne zahteva. Verjetno ni nihče teh od življenja utrujenih samotnikov (generični moški spol) niti pomislil, da je bil v tistih trenutkih podoben nekemu francoskemu kralju. 

Kot toliko reči, ki po stoletjih kontinuirane prisotnosti drsijo v pozabo, tudi ta navada, ki je povezovala francoske kralje z vogalom naše ulice, doživlja isto usodo. Če torej zakašljate v samoti, imate možnost in, seveda, nujo odhiteti naprej po poti, za katero mislite, da je vaša. Če ste francoski kralj, le s težavo najdete, na osebnem področju, kar koli vrednega prizadevanja, zato verjetno lastnega kašljanja sploh ne slišite. Kajti če ste res francoski kralj, potem ste morali lastni kašelj tolikokrat preslišati, da ste se ga navadili ignorirati. Če ste starka ob oknu, morate prav tako pogosto preslišati svoj kašelj, ker pač veste, da si lahko dušo izkašljate, pa ne bo zunanjega odziva, oziroma nikogar ne bo blizu. Če ste res starka ob oknu (ugotovili pa smo, da takšnih ni več), zato le po malem pokašljujete, sem ter tja pokimate, ljudje pa vam z lahnim nagibom glave in, če imate srečo, z nasmeškom odzdravijo. 

Vse v redu, toda … kaj pa, če ste nekdo, ki je fizično omejen na določen prostor, tako da ne more izvažati svoje naveličanosti, zraven pa ni niti francoski kralj niti starka na koncu življenjske poti, ki gleda skozi okno? Recimo, da gre za svetilničarja, ki mu postane dolgčas, ker se ne vidi več v svojem svetilniku, ker je iz bogve kakšnega razloga izgubil pripadnost do njega? Za svetilničarja, ki na samotnem otoku prav tako lahko kašlja, kakor ga je volja, pa ne bo slišal niti lastnega odmeva? Kaj, če se odloči ladjice potapljat? Zanimiva dejavnost, ni kaj, vendar za družbo, v kateri mora vladati red, nedopustna in pogubna. In ko je škoda storjena, ne gre več za to, kako ga bo družba kaznovala, temveč za večno spraševanje, kaj smo oziroma česa nismo storili, da bi to »dejavnost« preprečili. Svetilničar je očitno izbral pot, ki mu bodisi ni bila namenjena bodisi on ni bil namenjen mestu, na katerem se je znašel, kar je eno in isto. Kdo je kriv? Ni pomembno, saj gre za hipotetičen primer, ki ni terjal nobene žrtve, ker se pač ni zgodil. Pomembno je dejstvo, da je svetilnikov povsod okrog nas, kolikor hočete. In svetilničarjev v njih. Tudi proti lastni volji, saj so lahko ujetniki življenja. Oni ne kašljajo, kot smo predpostavljali doslej. Oni tulijo. In vendar jih nihče ne sliši, oziroma njihov glas – namenoma ? – zamenjujejo z zavijanjem vetra. Njihovi svetilniki, ki bi morali biti luč, so že zdavnaj ugasnili. Edina svetloba, ki medlo prihaja iz njih, je svetloba ekranov. Skoznje gledajo v svet, ki jim ne vrne niti pozdrava niti nasmeha. 

Mi pa se vrnimo v izhodišče, torej v naravo, kjer smo se znašli, preden smo zakašljali. Kašelj je mila oblika »izvirnega greha«, a saj je tako in tako prispodoba. 

– Adm, zkj kšljš?

– Zltl s m j

– A j? Kj p?

– Ah, nč, tl… jbk.

– Prsm? N slšm t dbr.

– Tl jbk, k s m g dl, n, m g j dl Ev…

– Adm… 

– Ja?

– Ktr jbk?

– Khm, khm… prhldl sm s.

– S s, j, pjd k zdrvnk.

– Tg m p ns dl.

»Sem mislil, da ne boš potreboval. Ampak tvoj prehlad je metafizičen, prav tako tvoj kašelj. Za to pa ni zdravnika na zemlji.«

Potem se je pač zgodilo, kar se je. Od raja na zemlji pa do danes Adam vleče svoj kašelj za seboj. Kar pomeni, da tudi Eden ni bil tako popoln, kot si včasih mislimo. Vse zlo modernega časa je bilo vsebovano že v tistem kašlju in v tisti laži, ki je bila njegova posledica. In vsakokrat, ko nam kašelj prekine kontemplativno vzdušje v naravi, mi pa zbežimo stran in koncu naproti, v kompulzivnem obredu ponavljamo tragikomično situacijo Adama in Eve. Kakor da bi iskali njuno Itako! Saj verjetno jo …

 

***

 

Človek se naveliča, ko začne razmišljati o tem, kar počne. Tedaj že ni več pri stvari in misli mu začno uhajati na druge reči. Ni več v sedanjem trenutku oziroma z njim ni več zadovoljen, opazuje se in zavest mu kakor uhaja nekam, ne v prihodnost, ki je ni, temveč v nekakšen nedefiniran prostor, od koder opazuje svoj sedanji trenutek, v katerem se razrašča naveličanost. Ta je v bistvu odsotnost smisla njegove dejavnosti. Kdor razmišlja o tem, kar dela, pravzaprav razmišlja o smislu svojega početja in, onkraj tega, o smislu svojega življenja. Če smisla ne najde oziroma ne uvidi, se naveliča delati, pa tudi živeti. To še posebej velja za konstruktivne dejavnosti, saj destruktivne same po sebi vsebujejo oziroma so oblike protesta. Pri njih gre torej za »narobe obrnjen smisel«, s katerim je lahko človek zadovoljen pogojno, no, pogoj pa ni takšne narave, da bi mu bil nujno v čast. »Čemù?« – To vprašanje si postavlja samo prvi, tisti, ki se ukvarja z nečim konstruktivnim. Drugi, destruktivec, se verjetno sploh ničesar ne sprašuje, če pa se, se sprašuje zgolj: »Zakaj?« Kdor med enim in drugim vprašanjem zaznava razliko v časovnosti (preteklost-prihodnost, oziroma obrnjeno), se verjetno ni zmotil. »Čemù?« postavlja pod vprašaj cilj, ki ga še ni, ker še ni dosežen, in po katerem se tisti, ki si zanj prizadeva, povsem legitimno sprašuje. Zaveda se, da je do cilja še dolga pot in da mu je morda niti ni usojeno prehoditi. »Zakaj?«, po drugi strani, pa relativizira sedanjost kot posledico preteklosti, zahteva dovršen cilj tukaj in zdaj, kar je seveda nemogoče. 

Destruktivnost je pogosto posledica prevelikega idealizma, četudi ne nujno paradne inteligence. Prav zato konstruktivno naravnani in razočarani človek rad zapade v naveličanost, ki se manifestira kot destrukcija. To velja tudi za družbo kot celoto. Tudi družbi se namreč zgodi, da zakašlja tedaj, ko bi morala biti tiho. Tudi družbo tak trenutek spomni na njeno materialno podstat, njeno »telo«, kar jo v strahu za svoj obstoj požene naprej, v beg in naravnost v naročje smrti. Beg pred smrtjo zaznamo marsikje, predvsem pa v škandalozni in voajerski želji po »biti zraven«, videti, dotakniti se, ki se skriva za skoraj vsako medijsko novico, še posebej pa za tistimi na prvih straneh. Lahko bi bil jaz … zakaj to nisem jaz? Kajti za filozofa je najstarejši in miselno nepremostljiv škandal obstoj dvojine (kar je Slovencu morda malce sprejemljivejše od drugih, ali pa tudi ne). Zakaj dva? Zakaj ne eno? V enem ni ljubezni. Ljubezni, ki rešuje dvojino (kakor, po drugi strani, dvojina rešuje njo). Kdor to sprejema, sprejema smisel. Ljubezen je nadgradnja misli, dva je nadgradnja enega.

Ljubezen, Penia, je pomanjkanje, ki ga posameznik uvidi v drugem. Toda morda se niti ne zaveda, da ga tudi drugi uvidi v njem. Mar ne ljubimo tistega, kar nam manjka, česar nimamo sami dovolj ali sploh ne? Drug preko drugega tako vstopata v prostor odrešenja, kjer malo postaja veliko, bogastvo pa revščina. Tu se ustavi večni beg v naročje smrti, seveda pod pogojem, da je ljubezen pristna in da ne gre za slepomišenje in izmikanje, ki želi biti vedno na začetku in je zato, nezrelo in neodgovorno, že v začetku tudi obsojeno na konec. Ustavi se, beg namreč, ker ga sprejmemo, ne ker ga ne bi več bilo. 

Ni pa večjega pomanjkanja od samote, najsi je samozadostna in se je posameznik zaveda ali ne (v tem primeru jo imenujemo »osamljenost«). Antična drža, stoiška, na primer, poleg toliko drugih, je v najboljšem primeru samozadostna, vsaj teži po tem. Človek mora stati sam, to je ideal, plemenit v antičnih časih in dandanes, četudi dandanes malo manj. Antika pač ni poznala »drugega« v modernem pomenu besede, še manj »Drugega«, ki svojo človeško podobo utemeljuje ne na kakšen formalno antropomorfičen način, temveč v ljubezni. Če nisi (nikdar bil) romantik, kar je sicer zelo ne-antična drža, te kašljanje v tišini narave ni motilo. Do narave sploh nisi imel kakšnega (p)osebnega odnosa, v tišini si vztrajal v vsakem primeru, saj je samota v bistvu tišina, ki poseljuje osamljence. Le-ta je osmišljala tvoja prizadevanja za sublimno dostojanstvo brez kakšne konkretne luči odrešitve. V tem smislu je težko primerjati stoiško držo celo, denimo, s kartuzijansko. Mar ni naslov neke izjemno lepe črno-bele monografije o pleterski kartuziji – Zgovorna tišina? Tišina, ki ima sporočilno vrednost. Tudi stoiška tišina jo ima, menda ne bomo tega zanikali? No, seveda, vendar se tam s tišino vse konča, tu pa tišina govori, kar pomeni, da tistega, ki je prišel tako daleč, pošlje še nekam naprej, nekam, kamor navadni človek, kakršen sem jaz, ne more več, ker tja več ne vidi. Morda tudi menihi ne »vidijo«, ampak njihova vera je trdna, mar tako trdna, da skoraj zadošča tudi zame? To je seveda varljivo, vera je ljubezen, ljubiti namesto tebe pa ne more nihče. Od kod torej toliko pokvarjenih svetilnikov, iz katerih prihaja samo medla svetloba ekrana, ki ne kaže poti nikomur, saj je prevzel vlogo Narcisovega ogledala, ta pa luč kvečjemu požira, od sebe pa ne da ničesar? Svetilnikov, ki jih antika v takšni obliki ni poznala? Znameniti aleksandrijski svetilnik in še nekaj takšnih iz starega veka kakor da bi ponazarjali stoiške modrece, tiste, ki so prišli najbliže cilju na poti odrekanja temu, kar danes imenujemo »jaz«. Ni jih bilo veliko, niti stoikov niti svetilnikov. Svetilniki so bili povečini monumentalni, prav tako kakor stoiške osebnosti. 

Monumentalni svetilniki in osebnosti, ki so bile sposobne stati same, so v naslednjih obdobjih izginili z obličja zemlje. Tisto, kar še ni bil »jaz«, je prekrila beseda o »Drugem« in za lep čas ustavila vse poskuse samostojnosti, intelektualne, čustvene in duhovne, ki naj za referenco ne bi imeli le-tega. Današnji »svetilniki« niso monumentalni, temveč majhni, pretenciozni in kičasti, v njih pa ne sveti luč, ampak njen borni nadomestek in karikatura. Ob takšni trditvi se človek nehote vpraša, ja, pa menda ne vsi, gotovo je kje kakšna izjema … Verjetno je, seveda, koliko pa ste jih srečali? Ali slišali zanje? O njih brali? Ena na deset let … pravi svetilniki, vrais phares, kaj če obstajajo zato, da ne izgubimo vere in upanja, da je kaj takšnega sploh mogoče, medtem ko nam istočasno dokazujejo, kako je nemogoče postati svetilnik, če to že nisi, oziroma brez nekega posebnega daru, ki je komaj še človeški. Resnični svetilniki so bili namenjeni vsem, vsaj tistim, ki so jih hoteli videti in se po njih ravnati. Bilo jih je malo, ker jih veliko ni moglo biti. Danes bi bil vsak rad sam sebi svetilnik. Namesto da bi iskal luč tam, kjer je, bodisi luč umetniškega navdiha ali zdrave pameti, znanosti ali politike, je obrnjen stran od nje in brska po sebi kot kokoš po stokrat prečesanem gnojišču. Luči pa ne vidi oziroma je noče videti, kajti luč je skupni imenovalec vseh poti iskanja smisla, če osvetljuje mojo, ta ni več le moja, ampak je tudi skupna. Dokler sem prepričan o nasprotnem, namreč, da je moja pot samo moja in da »drugi« pri njej nima ničesar, bom verjetno taval v samoti in samoizključenosti svetilničarja, ki je pozabil na svoj poklic.

 

***

 

Tole je pravzaprav esej o osamljenosti, bolj kakor o samoti. Besedilo je v bistvu osamljenost sama, takšna, ki te spreleti namesto občutka sublimnega, ko se zazreš v zvezdnato nebo. Tesnoba neurejenega. Je pa tudi okno, skozi katero gledam svet in ga poskušam razumeti, ne da bi pri tem povsem razumel sebe. Seveda, tudi sam imam svoj svetilnik. In tudi sam sem pozabil na svoj poklic; dejstvo, da enako velja skoraj za vse ljudi, mi sicer služi za kamuflažo, nikakor pa ne za opravičilo pred samim seboj. Pod krinko iskanja izgubljenega raja »Adam v meni« išče izgubljeno jabolko. Namesto sreče išče védenje. Med njim in svetom je zrasel nepremostljiv prepad, ki ga tudi tišina sama po sebi ne odreši. Zato ga poskuša napolniti z besedo. S časom. Z informacijo in s komunikacijo. »Informirati« je bil sicer žlahtni sholastični glagol, toliko bolj, če pomislimo, kako redka je bila v sholastiki ta slovnična kategorija, vendar je do danes kaj malo ostalo od pomena, ki je bil včasih bistven. »Dati formo« je namreč pomenilo prav toliko kot »dati življenje«. Danes pomeni vse kaj drugega, tako določenega s časom, tako minljivega. »Komunikacija« pa, ki naj bi bila dvosmerna in, predvsem, smiselna, nas vsaj od Ionesca in Becketta naprej ne more več prepričati o čem takšnem. Brez smisla pa je seveda tudi njena dvosmernost ne samo vprašljiva, temveč nemogoča, videzu navkljub. To pomeni, da je z besedami polniti prepad med »Adamom v meni« in svetom Sizifovo delo. Razumeti in razložiti ne bom mogel nikdar. Ljubiti, morda. Vendar le pod pogojem, da uzrem luč, ki »formira« prostor in daje življenje. Luč, ki napolni prostor-prepad, kakor da ga nikdar ne bi bilo ali kakor da bi ga zašila in za njo ne bi ostal niti najmanjši šiv. Večna igra svetlobe in teme, ki smo jo priigrali do konca ali skoraj. Manevrskega prostora je vedno manj, nekdo bo prej ko slej stopil na minsko polje in prepad, ki bo ostal za njim, velik do obzorja, bo pogoltnil ne luči, temveč tisto medlo svetlobo, ki prihaja iz svetilnikov, z njimi in s svetilničarji vred. 

Morda se pa ne bo zgodilo tako, apokaliptičnih napovedi je bilo vedno preveč, in jih je še zmeraj. Morda bo luč vendarle močnejša, in bo Adam v nas z ljubeznijo premostil temò prepada. Ali pa … bomo še nadaljnje milijone let opazovali naravo in se delali, kako uživamo v njej, kar bo sicer vedno teže, kajti v tako zasvinjanem okolju, kakršno je naše, bo prav kašelj dominantna reakcija človeka v svojem habitatu. Kaj to pomeni, vemo. Samota in tišina vladata v naravi, kakršna je bila, pa tudi v takšni, kakršna bo. Verjetno se razlike med njima dobro zaveda vsak posameznik. Vprašanje pa je, kdo se zaveda dejstva, da v človeku vlada enaka razlika, ki se v sedanjosti in prihodnosti kaže kot osamljenost in odsotnost ljubezni, to je prave »informacije« in prave »komunikacije«. Morda pa gospa Štrumbljeva sploh še ni odšla s svojega okna, ampak še naprej čaka. Koga? Ja, nas … če bomo imeli srečo.

O avtorju. Miha Pintarič (1963) predava starejšo francosko književnost na Filozofski fakulteti, piše eseje in poezijo, sem ter tja pa še strokovne in znanstvene članke in monografije. Doslej je dvakrat prejel nagrado Sodobnosti in DSP za najboljši slovenski esej. Napisal je tudi besedilo za dva stripa, ki ju je narisal Santiago Martin in od katerih je bil objavljen prvi, Ljudožerci, drugi … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Družbena sprememba in »politično« v medosebnosti

    Renata Šribar

    Kar me zdajle nosi, je misel o spremembi. To ni misel, ki bi se vezala na točno določeno izpolnitev. Želena stanja so prehodne narave. Narava želje veleva pot od objekta do objekta.

  • Živeti v rokadi

    Carlos Pascual

    Premik, ki sem ga naredil od sveta, v katerem sem odraščal, do sveta, ki sem si ga izbiral in v katerem so meje med spoloma čedalje bolj zabrisane in celo igrive, je pojav, ki kaže na čudovito prožnost naše vrste in na brezmejne pedagoške zmožnosti erotičnega zapeljevanja k drugačnemu načinu življenja in idejam.

  • Pustiti za sabo ropotarnico starih idej

    Renata Šribar

    Zunaj sije sonce in piha burja. Drevesne veje vršijo v vse smeri, misli in nagibanja, s čim začeti esej o temi, podobno. Ljubiti veter, zakaj ta z zvočnostjo in gibanjem oživi ukoreninjeno … →