Kako veličasten je mir v tišini, ki ga človek prepozna po tem, da sebe v njem ne občuti. Kakor da bi se mir čutil v sebi in človeka sploh ne bi potreboval. Niti Gœthejeva slavna pesem »Über allen Gipfeln« (Nad vsemi vrhovi) ne more izraziti tega občutja, ampak ga odmika v sicer bližnjo prihodnost. No, ni vrag, da mora človek prav tedaj kihniti ali zakašljati. Če bi ga samo zasrbelo, popraskal bi se, vsaj tišina bi bila rešena. Toda ne, kašeljPreberi

Avstrijskega pisatelja Josefa Winklerja smo doslej v slovenskem literarnem prostoru spoznali preko prevodov krajših romanov Ko bo nekoč tako daleč in Roppongi, preko katerih smo dobili vpogled v ustvarjanje avtorja, ki ga literarna kritika pogosto umešča v bližino Thomasa Bernharda, Petra Handkeja ter Elfriede Jelinek, saj jih med seboj povezuje predvsem zanimanje za temnejšo družbeno stran, ki ji namenjajo kritiko ujetosti v patriarhalnost ter zakoreninjene, priprte poglede, s katerimi avstrijska družba pogosto gleda na svet.Preberi

Ker si vedno veliko potoval (tudi kot vodič), najbrž ni čudno, da so se različni popotniški motivi znašli tudi v tvojih pesmih. A zdi se mi, da ima to v novi zbirki drugačno vlogo. Kot da so popotovanja in obiskani kraji zdaj bolj povezani z iskanjem kot pa z odkritjem, bolj z zapuščanjem kot s prispetjem. Kaj se je spremenilo?Preberi