O težavah s spolom, o težavah z mano

Martin Gramc

Dialoški eseji, ki se šele sproti porajajo, so priložnostni odgovor na aktualna prepletanja ospoljenih življenjskih praks, njihovih izzivajočih spontanih tematizacij in teoretskih nadgrajevanj. Sogovorniki_ce: Alja Adam, Martin Gramc, Jedrt Lapuh Maležič, Carlos Pascual.

Živeto in mišljeno bo na spodbudne načine združeno. Poleg esejističnih zapisov v dopisovanju bomo na nekaterih platformah za informacijsko-komunikacijsko tehnologijo (spletne klepetalnice in sporočila, esemesi, elektronska pošta) od neformalne komunikacije prešle_i na raven blago formalizirane diskusije. Esejistični izmenjavi videnj, mnenj, znanja in izkušenj bo tako sledilo demokratično usklajevanje, pomiritev ali, nasprotno, eskalacija nasprotij. Delujemo, tj. dopisujemo si v štirih sogovorništvih, v zaključku udeležene_i načrtujemo skupno virtualno okroglo mizo.

Odprimo karte s posameznimi temami: z Aljo Adam o feminističnih, intelektualnih pogojno t.i. fatalkah, kar se bo zgodilo ob vpadu ruralne, ironično zamišljene miniature femme fatal v izhodiščni tekst. V navezi z Martinom Gramcem, politično lezbijko, se bo nadaljevalo neko sprva zasebno soočanje različnih teoretskih perspektiv, ki so jih odprle ali spodbudile politike transspolnosti; pri analizi in razgradnji materinskega mita skozi topiko materinjenja v hetero- in  istospolnem partnerstvu bova sodelovali z Jedrt Lapuh Maležič. Zaključni dialog bo potekal s Carlosom Pascualom, pri komer bom poizvedovala o oblikah patriarhata in njegovih odklonih od pričakovanih rigidnosti. – Renata Šribar

Daljši opis

Zanima me, zakaj pravzaprav takšne težave z besedama cis oziroma cisspolnost. Ali ima Renata potemtakem tudi težave z besedami heteroseksualnost ali belka, ki jih razumem kot besede, ki obelodanijo načine konstruiranja rasne in seksualne obeleženosti? — Martin Gramc

Vsako označevanje s cisžensko in tradicionalno heteroseksualnostjo razumem kot povsem enako neutemeljen in neupravičen pritisk, kot se udejanja skozi zapoved heteronormativnosti in »ženskosti«. — Renata Šribar

Renata Šribar
Alja Adam
Martin Gramc
Jedrt Lapuh Maležič
Carlos Pascual
Esej
Dialog

Uvod ¶ Dialog s tabo, medtem ko si pisal esej, in v pričujoči postscriptum izmenjavi mnenj je zame gotovo najnapornejši strokovni dialog doslej, z nekaj iskric zaradi možnosti, da te naslavljam tako v ženskem kot moškem slovničnem spolu. Verjamem, da je prav trud, da se skušava razumeti, botroval občutku izčrpavanja in kljub temu tudi mimobežnosti najinih govoric. Navzlic usklajevanju se še vedno ne razpoznam tam, kjer me povzemaš: denimo, da opredeljujem transspol, medtem ko sem sama prepričana, da se opredeljujem zgolj do »cis«, ali da ne čutim skladja s pripisanim spolnim markerjem. Seveda ga čutim, saj sem kot feministka na poziciji ženska. Je pa res, da ne čutim skladja z vsiljenimi normami, katerih funkcija je vzpostavljanje spolne identitete. V čem je zanka: v besedišču, itak, ker smo glede tega površne_i. Tule posredovani in zasebni dialog mi je pomagal fiksirati temeljne pojme in delno spremeniti odnos do »cis«.

Po zgledu heteroseksualnost/heteronormativnost lahko sprejmem izraz cisnormativnost kot obči pojem, ne morem pa zase sprejeti izraza cisženska zaradi predhodno navedenega odklona od predpisane spolne identifikacije (ne pa od spolnega markerja/znaka, pripisanega ob rojstvu). Prav tako tega izraza ne morem sprejeti kot nekaj občega. Tako doživljanje in prakticiranje seksualnosti kot ospoljeno (samo)identificiranje, o tem se strinjava oba, ni zaprto v kode. »Spolni izraz« bom sama vrgla v register nepotrebnega množenja pojmov in se držala pravnega reda. V dokumentih ne piše »spolna identiteta«, temveč se spol označuje z znaki, administrativno zabeležko, do katere dejansko pride, kot pišeš, na osnovi zunanjih spolnih kazalnikov. Če uporabim opredelitev identitete Mirjane Ule (v Psihologiji komuniciranja), se ta veže na »narativno jedro«, ki sestoji iz sprege podreditve normam in prikritim predpisom na eni strani in delne avtonomije, samovoljnosti subjekta na drugi strani. Pomembno se mi zdi vzdrževati preciznost opredelitev, jasno konceptualizacijo pojmov, ki jih uporabljamo. Možnost prožnosti in premen spolnih identifikacij v praksi in teoriji ne opravičuje ohlapnosti konceptov in njihove poljubne, priložnostne rabe. Pripisani spolni marker/znak je politična kategorija, je produkt politik; obenem je zame politična kategorija ženska/ženske še drugače, v okviru feminizmov in navezujočih se praks. 

Druga frustracija poleg občutka, da poljubno povzemaš moje misli, je, da nekako nisem uspela izzvati odgovora na ponavljajoče se vprašanje: koliko trans dejansko ubeži spolni dihotomiji, če obstaja bodisi tendenca k menjavi spola v okviru dihotomije bodisi da oseba kombinira značilne zunanje spolne znake v okviru dihotomije. Si opazil, da je najino vsebinsko pogajanje v fazi, ko je postalo res naporno in izzivajoče, vodilo k premeni slovničnega spola, ki si ga prevladujoče uporabljal? Ni nujno, a obstaja možnost, da na individualni ravni polzavedne ali nezavedne klišejske predstave o spolih še kako delujejo ne glede na to, kako se (samo)identificiraš. Kakorkoli že, vljudnost od mene zahteva, da ti v zaključnem dialogu prepustim zadnjo besedo glede na izhodišča, ki ti jih ponujam v nadaljevanju.     

Renata

Če opozorim na nekaj svoje predhodne esejistične refleksije in obenem pokažem na tvoje opredelitve, se cis prikaže kot dvoumna predpona. Skratka, ni povsem jasno, kaj pomeni – samoumevnost spolnega markerja, pripisanega ob rojstvu, ali poleg tega še trpno sprejemanje spolnih norm in predpisov, lahko pa tudi ne. In v vsakem primeru nereflektirano sprejemanje koristi od navedene pasivnosti, ker je pač spolna dihotomija ženske/moški uzakonjena in se to odraža na družbenih strukturah, zlasti medicini. Potem izraz cisspolnost, kar naj bi bil prevod cisgender, pri čemer pa je povsem jasno, da se gender nanaša na spol, v slovenščini pa ima spolnost en sam pomen: seksualnost. In samo mimogrede se tule, pri jeziku, ustavim še pri temeljnem pojmu, na katerega se nama obema v razmisleku lepi »cis«: ženska, ženske. Feminizmi ga že dolgo razumejo skozi koncipiranje političnega individualnega ali skupinskega subjekta ženska/ženske. Zgolj to, nobene univerzalne »ženskosti« ni, nobene »ženske biti«, ki ne bi bila določena z družbenimi pogoji in kulturnimi normami. Ob pojavu sodobne slovenske (sic) transskupnosti se mi ni treba na novo osmisliti, edino delo, ki ga trenutno imam, je zavračanje izraza »cisženska« (»cismoški«, »cisspolna oseba«). »Cisspol« bi lahko pogojno sprejela v občem pomenu, da se nanaša na dandanašnji precej iluzorno možnost kompleksnega samoidentificiranja v skladu z normami. Toda pravzaprav mi je v veliko tolažbo in pomirja me, da je izraze s »cis« scela zavrgla ILGA, evropsko združenje lezbijk, gejev, biseksualcev, medspolnih in transspolnih oseb. Transskupnost je, kot praviš, dovolj močna, sama pa pristavljam, da tudi ne potrebuje več svojega drugega_e. 

Martin

Cis kot spolni označevalec ni samoumeven, gre za to, da že sama oznaka vpelje proces ospoljenja, ki ga je pričakovati glede na obstoječ družbeni pripis. Ali gre pri tem za samodejno sprejemanje ali ne, je vprašanje, na katero zna najbolje odgovoriti vsak zase. Kar drži, je to, da se pri večini ljudi spolne norme sprejemajo in ravno v tem je moč oznake cis, da namreč pokaže, da ta proces ni »naraven«, temveč je že vselej vpet v družbeni red. Seveda pri tem pride do odstopanj in tu potem pride, kot omenja Enke, do tega, da je kategorija cis zaradi odstopanja s prevladujočimi predpisi mnogo bolj široka in fleksibilna, kot bi lahko pričakovale. Treba je poudariti, da ljudje, ki odstopajo od ustaljenih spolnih norm, a se identificirajo kot moški in ženske, na neki način še vedno ostajajo v okviru obstoječega spolnega sistema. Transspolne osebe se nahajajo izven njega.

Pri ustvarjanju novega besedišča so vedno križi in težave, tako je tudi z besedo cisspolnost. V izvirniku se ta glasi cisgender, kar se nanaša na družbene vidike spola, ampak ker slovenščina pozna le besedo spol in na leksikološki ravni ne loči med različnimi vidiki spola, se zato uporablja beseda spol oziroma (cis)spolnost. Res je, da se to lahko nanaša tudi na seksualnost, ampak seksualnost se za razliko od (cis)spolnosti ne more nanašati na spol.

Kakor koli se že razhajava pri razumevanju nekaterih pojmov, ne morem pristati na to, da so izrazi, kot je spolni izraz, nepotrebni. To je termin, ki se nanaša na naše vedenje in geste, ko performiramo spol: pojasnjuje udejanjanje spola. Ponekod res nekoliko ohlapno uporabljam nekatere pojme, pri čemer mi je pomembneje, da sem razumljiva sebi in drugim, saj svoje pisanje razumem predvsem aktivistično.

Strinjam se, da feminizmi že koncipirajo žensko kot politični subjekt, ki ni dan, ki ni naraven. Ob izjavi, da se ob vzpostavitvi nove kategorije ni treba na novo osmisliti, pa imam težave. Kot ženska ne, ampak v razmerju do transspolnih oseb vsekakor. Kaj pomeni imeti koristi od spolnega binarizma, četudi se vanj ne vklapljamo povsem, in kaj pomeni, če se vanj sploh ne moremo umestiti? To je ključno vprašanje, ki ga odpira odnos med cis in trans predponama. In četudi smo dovolj močne kot skupnost, moramo vedeti, kdo je naš sogovornik, da se z njim sploh lahko pogovarjamo in naredimo korak naprej.

Renata

Imam pomislek glede distanciranja transoseb do binarizma, kot že uvodoma izpostavljeno. Tudi ni popolne sistemske odtujitve transskupnosti, sploh če pomisliš na medicino, konec koncev je znotraj nje postala sprememba spola legitimna – ni vse, a nekaj pomembnega je. Ali rabe in inovacije v jeziku. Toda sama bi zdajle od besed in njihovih osnovnih pomenov prešla h koncepcijam in razmerjem oblasti, ki so vanje vključeni. Omenjaš kulturni boj, ki mene samo, kot je razvidno, ne zanima, saj po moje spravlja na skupne imenovalce tisto, kar je izrazito subjektivno, namreč soočanje s prikritimi družbenimi predpisi in kulturnimi normami. Tako kot imajo vsaka po svoje z njimi opraviti transosebe, tako se bolj ali manj znajdemo z njimi tudi administrativno zabeležene ženske (in moški), a v povsem individualno sestavljenih razmerjih. Naj na tem mestu poberem rokavico, ki si mi jo vrgla, in natančneje predstavim svoj odnos do »cis« skozi primerjavo s heteroseksualnostjo in »rasnim« statusom belke: zame heteroseksualnost in heteronormativnost nista v istem registru. Če sem heteroseksualna, ne pomeni, da sem po nujnosti podredljiva heteronormativnosti, saj ta predpostavlja določene spolne vloge v seksualnosti in hierarhijo spolnih usmeritev. Če pa mi rečeš cisženska, to razumem, kot da sem podrejena vladajočemu spolnem redu in hierarhično nadrejena transosebam, obenem sam akt poimenovanja drugega pomeni dejanje oblasti in se hierarhični red, v katerega me vpisuješ, zamaje. Nisem »cis«, ker so vse te performativne operacije zunaj mene, ne dotikajo se mojega razumevanja in čutenja. Je pa res, da uzakonjeni spolni status z določenih vidikov pomeni manj komplicirano življenje. Tudi belka je beseda, ki jo od nekdaj razumem kot rasistično in je zato nikoli nisem privzela. Gre za kategorije, ki v vsakem primeru delujejo, vendar je razlika, ali jih ponotranjiš ali jih razumeš in doživljaš kot odtujene od sebe. 

Martin

Strinjam se, da besedi cisspolnost in cisnormativnost nista na isti ravni. Prvo označuje kakršno koli poistovetenje s pripisanim spolom, drugo sistem norm, ki od nas zahtevajo določeno vedenje in nam v družbenih institucijah podarjajo določene privilegije. Skratka, lahko smo cisspolni, a ker smo nekonvencionalne, nam cisnormativnost ne prinaša kaj veliko koristi. Tu bi bilo treba omeniti, da za razliko od cisspolnih oseb transspolne osebe sploh nimajo dostopa do koristi, ki jih prinaša kakršno koli ujemanje s sistemom spolnega binarizma. Razen če se mu seveda ne prilagodijo. Z besedo belka kot rasistično se ne morem strinjati, ker to predpostavlja, da gre za obratni rasizem, kar zanemarja razmerja moči, ki so vpeta v delovanje sistema, od katerega imamo glede na naš položaj v vsakem primeru določene koristi. Razmerje med cis in trans je vpeto v razmerja moči, ki se jim ne moremo izogniti, jih pa lahko spremenimo. Prav tako so ta razmerja relacijska. V nekaterih kontekstih je cisspolna oseba lahko privilegirana, v drugih je hierarhično na nižjem položaju. Odvisno od drugih družbenih mehanizmov.

Renata

Beseda belka je sestavni del »rasnega« in s tem že rasističnega besednjaka, imam vso pravico distancirati se od njega. Obratni rasizem bi bil, če bi ga kot žaljivo besedo uporabljale osebe azijskega, afriškega ali zgodovinsko drugega porekla, ki ni evropsko. 

V kulturnih bojih gre praviloma za reproduciranje konfliktov, samo poglej, kako se diskusija o cis/trans razmerjih reciklira, kako že leta v Sloveniji ne pride dlje od kopičenja izrazov, tudi povsem ideoloških, kaj naj bi bilo napredno, kaj radikalno in kaj nazadnjaško. Temeljno nasprotovanje pa ostaja enako. Šele politični bolj lahko pripelje do dosežkov, ki spreminjajo družbene strukture. Naj obrnem razlago o razmerju moči cis/trans, ki jo nudi Enke in jo sam povzemaš. Ameriški campus je osvojil predpono cis, da bi pri sebi legitimiral transskupnost, tako piše avtorica, na katero se oba opirava. Vzpostavilo se je kontraproduktivno nasprotje, ki ga s svojimi praksami umeščajo v sfero sumljivega tudi same transosebe, ko se, denimo, po spremembi spola pustijo uradno zabeležiti kot ženske ali moški in v tem primeru formalno odpustijo svojo transspolno zgodovino, prav tako, kot je to naredila sama Enke. Dihotomija, ki jo je vzpostavila transskupnost z uvedbo označevanja drugih s predpono cis, homogenizira lastno skupnost, ki že po naravi stvari razpada, in bo razpadala še bolj, ko ji bodo na razpolago trije uradni označevalci spola, Ž, M, transspol. Da ne ponavljam, kako poimenovanje s »cis« utrjuje spolni dimorfizem in spolno dihotomijo moški/ženske. Skratka, tako na ravni leksike kot komunikacijskih praks in družbenih soočanj velja enako za ospoljenja kot za razne nepremišljene jezikovne ukrepe v okviru ljubljanske univerze. Nujno je vključiti več premisleka in resno argumentacijo v razpravi, sicer promoviramo poneumljanje. Mimogrede, uvedba »generičnega ženskega slovničnega spola« na Fakulteti za socialno delo ni identična tisti na Filozofski fakulteti in Fakulteti za družbene vede, saj se nanaša zgolj na en akt. Tuji vzor univerze v Leipzigu pa, po katerem se je očitno zgledovala Filozofska fakulteta (sklepam po prispevku na A kanalu), ima podpornico – lingvistko Luise Pusch z abotno vizijo in argumentacijo razvoja neseksističnega jezika. Češ da se bodo počasi otresli ženskih končnic samostalnikov, ker je njihova osnova moški koren besede. Ali potem ko bo ostal samo še samostalnik v moškem slovničnem spolu, pospremljen s spolno zaznamovanim členom, tega problema ne bo več? Ni vse umno ali celo radikalno, kar se komu ali kateri posveti, tudi če je levičar ali feministka. Ali transoseba. No, je pa vsekakor lepo, da je ta vzorčna fakulteta glede lastne spolno občutljive rabe jezika priznala vsaj, da kršijo slovnična pravila – kar je dekan Filozofske fakultete zanikal. 

Martin

Moje videnje boja transspolne skupnosti je precej drugačno. Gibanje se je v manj kot petih letih postavilo na politični zemljevid in opozorilo na svojo prisotnost in kar je še posebej pozitivno, je to, da znotraj feministične in kvirovske skupnosti obstajata zanimanje in podpora za to skupnost in njene teme. Strinjam se, da se debata v Sloveniji v določenih aspektih reciklira in ponavlja, ampak ni pa res, da nikamor ne pride, ker so bili narejeni določeni premiki znotraj feminističnih krogov, ki so vzeli v obzir perspektivo transspolnega gibanja in v svoje delo vključili njegovo perspektivo. Transspolno gibanje kot emancipatorno identiterno gibanje nadaljuje feministično tradicijo osebno je politično, zato ta boj razumem kot političen, ki seveda vnaša konflikt, ki je nujen v demokratični družbi. 

Transspolne osebe z uporabo moškega ali ženskega spolnega označevalca v nekaterih kontekstih izpostavijo lastno transspolnost, tudi v primeru, ko na uradnih dokumentih spremenijo spolni označevalec. Nekdo nas lahko vidi kot žensko, a uporabljamo moške zaimke ali pa imamo na uradnem dokumentu moški spolni identifikator, ker sebe umeščamo nekje na spekter moško.

O dogajanju na Filozofski fakulteti bi še enkrat dejal le to, da sklep ni idealen, ima mnogo pomanjkljivosti, ampak njegovega aktivističnega dometa ne gre prezreti, zatorej ne obupujmo, ampak drugič poskusimo še enkrat in bolje. Vsekakor bolje, kot če v obstoječih družbenih razmerah ne bi naredili nič. Ker sam sklep je že ob razglasitvi povzročil dramo in spodbudil razpravo in s tem prevpraševanje statusa quo.

Za konec bi se še lotila vprašanja, ki ga do sedaj nisem uspela izluščiti iz tvojega pisanja, in sicer kako transspolnost uhaja spolni dihotomiji? V odgovoru se bom naslonila na Močnikov koncept terorja identitetnih izjav. To pomeni, da trans uhaja spolni dihotomiji v meri, v kolikšni sami sebe pojmujemo izven teh okvirov; kolikor so obstoječe norme rigidne in nam omogočajo poigravanje in preseganje; in ne nazadnje je to tudi odvisno od tega, kolikor nas drugi pripoznajo in nam omogogočijo legitimnost naše identitete. Biti slišana in videna je torej nenehen boj, ki je bolj ali manj uspešen od tega, koliko moči imamo in koliko nam je družba naklonjena.

Moji nohti so dobili novo preobleko – rdečo matirano barvo. Norija se lahko prične. Norija s spolom. Ta je v zadnjih desetletjih postala eno osrednjih mest kulturnega boja med levico in desnico, če smo natančnejše, med liberalnim in desnim krilom političnega spektra. Če smo iskrene, tudi znotraj feminističnih krogov. Kategorija ženske je postavljena pod vprašaj, ker je znotraj zgodovinskega okvira na zahodu nastala nova identitetna skupina, ki se ne vklaplja v obstoječe pozicije moškega in ženskega. Gre za razgrajevanje in spreobračanje obstoječega binarnega sistema.

Vprašanje, kaj pomeni biti ženska, ostaja aktualno. Transspolno gibanje je le zadnji izmed dejavnikov v zgodovinskem razvoju kvirovske in feministične misli ter gibanja. Naj takoj na začetku opredelim transspolnost in cisspolnost, da se izognem križem in težavam z osnovnimi opredelitvami, ki so vedno problematične.

Cisspolnost je identificiranje s spolom, ki nam je bil pripisan ob rojstvu na podlagi videza naših genitalij in kot cisnormativnost tvori sistem, ki podpira delovanje v skladu s tem družbenim pripisom. Transspolnost je identificiranje s spolom, ki se razlikuje od tistega, ki nam je bil pripisan ob rojstvu na podlagi videza naših genitalij, in je v nasprotju z normami, ki nam predpisujejo določeno spolno identiteto. Naj poudarim, da besednjak, ki ga uporabljam, temelji na slovarju, ki je nastal v sodelovanju Legebitre in Transakcije.

V naslednjih odstavkih in vrsticah bom skušala odgovoriti na ključne pomisleke in vprašanja, ki jih je v svojem eseju zastavila Renata Šribar, ki se ji ob tej priložnosti tudi zahvaljujem za sodelovanje. Najini stališči nista povsem kompatibilni, saj obstajajo trenja in nesoglasja. Ta so me spodbudila, da premislim svojo in njeno pozicijo in najdem točke, ki ne nudijo kompromisa ali poraza eni ali drugi strani, ampak komplementarnost pogledov.

 

Na samem začetku Renata opredeli besedo transspolnost (ali trans) kot utrjevanje lastne identitete v nasprotju s cisspolnostjo (ali cis), s tem ko transspolno identificiranje naredi cisspolnost vidno, povzroči podrejanje cisspolnosti. To razumem, kot da želi reči, da prihaja do obratnega podrejanja, da transspolnost podreja cisspolnost, ampak to ne drži. Ne nazadnje transspolnost sama po sebi v obstoječi spolni ureditvi ne bi imela smisla, če ne bi obstajala tudi cisspolnost, ki je že vselej prisotna.

Ne drži iz dveh razlogov. Za analogijo je tu primer homoseksualnega gibanja, ki je izpostavilo lastno zatiranje in pozicijo ne le s poimenovanjem sebe, ampak tudi poimenovanjem heteronormativnosti, torej tiste predpisane oblike spolne usmerjenosti, ki temelji na tem, da si moški želijo ženske in da si ženske želijo moške kot seksualne in romantične partnerje. A homoseksualno gibanje ni temeljilo na tem, da je z vse večjo vidnostjo zatiralo heteroseksualnost. Kar je storilo, je to, da je omogočilo večjo vidnost homoseksualnih oseb in da je izpostavilo zatiranje, ki izhaja iz heteroseksualnosti kot ene izmed družbenih norm. Te vedno težijo k nevidnosti. To isto taktiko ubira tudi transspolno gibanje: pokazati, kako cisspolnost ni dana, ampak skonstruirana kot način identificiranja, ki se ujema s spolom, ki je bil pripisan ob rojstvu na podlagi genitalij. Teza, da transspolno gibanje izvaja boj za oblast, s tem ko izpostavlja vidnost cisspolnosti, stoji na trhlih temeljih, ker gibanje ne vsiljuje določenega načina identificiranja, ampak razvija besednjak, kar je eden izmed načinov boja proti določenim družbenim normam in oblasti.

Zanima me, čemu pravzaprav takšne težave z besedama cis oziroma cisspolnost. Ali ima Renata potemtakem tudi težave z besedami heteroseksualnost ali belka, ki jih razumem kot besede, ki obelodanijo načine konstruiranja rasne in seksualne obeleženosti?

Cisspolnost ni brezprizivno sprejemanje določene spolne identitete. Identificiranje je vedno težavno. Cilj vzpostavljanja besede cis ni (naj ne bi bilo) utrjevanje binarizma cis – trans, temveč v končni fazi njegovo preseganje, in če ne vemo, s čim imamo opravka, tega ne moremo storiti. Cis je kot beseda vstopna točka problematiziranja spolne identitete, ki nam je pripisana, saj pokaže, da identiteta ni samodejna, ampak posredovana.

Renata v svojem tekstu omenja tekst Anne Finn Enke z naslovom The Education of Little Cis, in ker mi hudič ni dal miru, sem še enkrat sklenila prebrati besedilo in izluščila osnovne točke, s pomočjo katerih bom pokazala, kje se z Renato razhajava in kje se strinjava.

Enke zapiše, da sta trans in cis politični kategoriji, ki sta nastali v drugi polovici 20. stoletja v Severi Ameriki. Cis je bil sprva vezan na normativne spolne identifikacije, kar je bilo najbolj vidno pri uporabi besedi znotraj LGBT+ skupnosti in na ameriških univerzah, pri čemer ni bilo nikoli zares prevprašano, kaj loči cis od trans. Posledično je sama kategorija trans postala normalizirana znotraj transspolne in kvirovske skupnosti, pri čemer je treba poudariti, da gre za nenormativno spolno identiteto. Cisnormativnost označuje privilegije in koristi, ki jih imajo določene osebe od družbenih institucij, ker se identificirajo s spolom, pripisanim ob rojstvu. Te institucije zagovarjajo in utrjujejo določene pravne in medicinske smernice, pojasnjuje Enke. V tem okviru Enke razume cisspolnost oziroma cisnormativnost kot politiko.

Zelo podobno sama razumem cisspolnost kot oznako, ki v prvi vrsti označuje identificiranje s tem, kar nam spolna ureditev – patriarhat posreduje kot edino legitimno spolno identiteto in se na ta ali oni način s tem tudi strinjamo in od tega dobivamo določene koristi. Sama beseda je v prvi vrsti namenjena vidnosti; želi pokazati in prevprašati obstoj določenega načina identificiranja, ki se predstavlja kot dan in samoumeven, vendar to ni.

Cisspolnost označuje, da gre za eno izmed variant spolne identifikacije, pojasnjuje Enke, in da bi še bolj pojasnila raznolikost spolnih identitet, vpelje razliko med cisspolnostjo in cisspolnimi izrazi. To pomeni, da lahko čutimo skladje s spolom, ki nam je bil pripisan ob rojstvu na podlagi videza našega telesa – cisspolnost (cissexual), ampak to ne pomeni, da sprejemamo spolne izraze (cisgender), ki so pripisani temu spolu (cisspolni izrazi). Tako definirana cisspolnost omogoča fleksibilnost in ni opredeljena kot neka statična spolna identifikacija.

Na tem mestu bi opozorila, da telo ni dana stvar, ampak je vpeto v družbeno polje in preko njega sodeluje v procesu oblikovanja spola, kar je že od konca osemdesetih let v osrčju feministične teorije. Prakse so vpete v družbene kategorije in predpostavljene načine delovanja. Z udejstvovanjem v okviru pravil se vpisujemo na družbeni zemljevid. Pisanje in branje nam omogočata spoznanje telesa. Druga omembe vredna točka je prevajanje iz angleščine v slovenščino. Razlika med biološkim in družbenim vidikom spola v slovenščini ne pozna posebnih izrazov, tako kot v angleščini, ki za to uporablja izraza sex (biološki spol) in gender (družbeni spol). Pri tem pa se seveda zastavlja vprašanje, zakaj sploh prevajati izraze v trenutku, ko jih je domača in tuja teorija dekonstruirala in presegla.

Na izkustveni ravni lastno telo dojemamo kot, na primer, žensko, vendar je naše razumevanje lastnih spolnih izrazov bodisi moško bodisi nebinarno. Na tej točki se strinjam z Renato, da zaradi nekonvencionalnega spolnega izraza ne čuti skladja s spolom/spolno identiteto, ki ji je pripisana.

Zastavlja se tudi vprašanje, ali ne gre pri kategoričnem zavračanju cisspolnosti za obrambo pred soočenjem z lastnimi privilegiji? To lahko razumemo, kot da s priznanjem lastne pozicije naši argumenti izgubijo svojo težo oziroma se mi bojimo, da bodo izgubili težo.

To me močno spominja na diskurz olimpijade zatiranja, ki je pogost v LGBT+ krogih; oseba, ki je zatirana zaradi več različnih sistemskih neenakosti, ima več legitimnosti, da govori o teh temah, kar se mnogokrat spremeni v argument moči. Ob tem ostane spregledano, da lahko do lastne pozicije vzpostavimo kritično distanco in jo abstraktno obdelamo. Da ne bo pomote, seveda družbena umeščenost pogojuje naše mišljenje, a ga ne determinira.

S tem sem imela tudi sama dolgo časa težave, sploh zato, ker sem kar nekaj časa preživela v gejevskem svetu, kjer se nikoli nisem zares počutila domače. Potem sem poskusila še v ženskem, moškem, lezbičnem, biseksualnem. Rezultat? Nikjer prav zares ne ustrezam. Vedno sem se počutila in se še počutim kot tujka. Bodisi zaradi gestikuliranja, bodisi zaradi načina govora, telesne govorice ali česa četrtega. Vedno obstaja neko neujemanje s predpisanimi spolnimi normami.

Privilegij cisspolnosti oziroma umeščanja v cisnormativnost je v tem, da določa, kdo je katerega spola in čigav spol je legitimen, poudarja Enke. To počne Renata, ko oznako cis opredeli kot nelegitimno oznako, ki si jo je izmislila transspolna skupnost, da bi malo za šalo, malo zares nagajala cisspolnim osebam. To je eden izmed mnogih simptomov razkola spolnega simbolnega reda: kdo pripada kateri kategoriji in katera kategorija je prava. Feministično gibanje je razdeljeno glede vprašanja, kam sodi trans ženska. Kar ni presenetljivo, ker je gibanje dolga leta gradilo dejanske in simbolne meje kategorije ženske in ko se pojavi nova podkategorija, nastane zmeda, ker je treba na novo premisliti, kaj sploh pomeni biti ženska.  Če sledimo misli Simone de Beauvoir, vemo, da ta nastane. Enostavno, a problematično, če pomislimo, da  ne gre za enkratni dogodek, pač pa za »nastajanje«.

Oznaka cis ima tudi problematični vidik, na kar opozori Enke, saj zapiše, da nenehno samoumevno izpostavljanje cisspolnosti utrjuje vedno večjo rabo označevalca trans, kar paradoksalno utrjuje označevalec cis, saj sta vzajemno pogojena, namesto da bi oba skupaj služila prevpraševanju spolnih identifikacij. Nenehno omenjanje označevalca cis utrjuje označevalec trans kot tisto, kar preči mejo med normativnimi in nenormativnimi spolnimi identifikacijami, ki so v resnici konstrukcije. Natančno določanje cisspolnosti in transspolnosti je stvar panoptične tehnike: nenehna uporaba cis izključuje, da bi bila trans ženska tudi ženska. Zato je treba misliti in delovati onkraj te meje, če želimo preseči trdno zasidrana spolna identitetna mesta.

 

Na tem mestu bi še omenila zloglasni sklep Senata Filozofske fakultete, ki je za sabo potegnil dolge in plodovite razprave. Sama debata ima veliko vzporednic z razpravo o tem, kdo ali kaj je cissppolnost/transspolnost. Zastavlja se vprašanje, kako udejaniti spolno razliko na institucionalnem nivoju in pokazati na moškocentričnost javne sfere, ali, če smo natančni, celotne družbene organizacije.

Zanimivo je bilo opazovati, kako so se predvsem moški razburili ob novici, da bo v bodoče tudi ženski slovnični spol obveljal kot generični. Sploh je zanimivo dejstvo, da takšnega trušča ni zganjal nihče, ko je Fakuleta za socialno delo sprejela taisti sklep. Ampak Fakulteta za socialno delo je feminizirana, zato nikomur nič, ko pa se to zgodi v instituciji, ki se ima za steber slovenskega humanizma in družboslovja, to ni mala stvar. Red je treba braniti in red je bil branjen, a zaman.

Strinjam se, da sklep ni idealen, ampak zato ga ne smemo že vnaprej obsoditi na propad, raje glejmo nanj kot na eno izmed možnih strategij v boju proti ustaljenemu družbenemu redu. Če pristajamo na logiko, da je vse brez zveze, še preden karkoli storimo, potem vsi družbeni boji izgubijo smisel in mi se lahko predamo malodušju in čakamo, da se bo svet sam od sebe snel s tečajev. Na srečo ne.

 

Moji nohti so ob koncu pisanja tega prispevka ostali brez rdečega matiranega laka. A moj spol ni zato nič manj ambivalenten kot prej. Še vedno sem Martin. Še vedno nedoločljiva. Na tem svetu, ki je popredalčkan po spolih, se zato velikokrat počutim, kot da nikamor ne pripadam. Kjer sem jaz zares jaz, je v bližini transspolnih in nebinarnih oseb. Njihova bližina mi daje občutek resničnosti in avtentičnosti. Z njimi sem jaz bolj jaz. Identiteta kot bližina.

O avtorju. Martin Gramc trenutno živi in deluje kot EVS prostovoljec v Berlinu in zaključuje študij sociologije na Fakulteti za družbene vede. Na tej isti instituciji je končala študij novinarstva. Vse od začetka študija je aktivna kot aktivistka na področju feminizmov, delavskih in LGBT+ pravic. Piše za manjšinske medije, kot je blog Narobe, ki se ukvarja z vprašanji LGBT+ manjšine na Slovenskem, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Transverzala (trans)spolov

    Renata Šribar

    Ne le da je biologija, enako kot druge znanstvene discipline ideološko (in kapitalsko) kontaminirana – feministično raziskovanje pokaže na učinkovanje ospoljenih diskurzov na sama telesa. Ne le da telo neposredno ni dostopno, da je lahko le »telo v diskurzu«, sam diskurz je eden od dejavnikov telesnosti.

  • Starka, ki pljuva tobak

    Alja Adam

    Ženska s svojo seksualnostjo ščiti moškega pred soočenjem z lastno smrtnostjo, hkrati pa mu zbuja strah, ga opominja na njegov lastni konec – prav ta se namreč zrcali v njenem pogledu.

  • Digitalizirane usodne ženske: spodjedanje mita

    Renata Šribar

    Ali se fatalnost od banalnosti loči le po številu lajkov? Kako da ženske, generacijsko odraščajoče s tretjim valom feminizma, nimajo distance do normirane seksualizacije – tiste distance, lastne nam, ki smo začele osebnostno in intelektualno odraščati v prehodu med drugim in tretjim feminističnim valom?