Nuja kulture!

Tadej Meserko

V pričujočem sestavku bom skušal opraviti analizo vključitve kulture v trenutni politično-ekonomski sistem in razmisliti, kakšno vlogo lahko igra kultura pri vzpostavljanju novih družbenih paradigem. Najprej moramo ugotoviti, da živimo v neoliberalno-kapitalističnem svetu, ki se drži nekaterih domnevnih lastnih ekonomskih aksiomov. Ti se vrtijo predvsem okoli nevidne roke trga, prostega pretoka kapitala, močne pravne države in šibke države v smislu proste odločitve izbire življenja. Pri tem velja poudariti, da gre za domnevne predpostavke neoliberalizma in kapitalizma, ki na noben način ne držijo v celoti oziroma je sploh vprašanje, če držijo v tolikšni meri, da bi jih lahko predvideli kot nekaj obstoječega.

Najprej torej nekaj razbijanja mitov. Država nikoli ne more biti toliko svobodna in toliko deregulirana, da bi se liberalna izhodišča sploh lahko v celoti udejanjila. Država je država ravno toliko, kolikor sploh izvaja nadzor in izvrševanje nekih skupnih ciljev ter želja svojih prebivalcev. Če bi želeli stvar v celoti zaostriti, bi morali zatrditi, da neoliberalna paradigma sama po sebi stremi k ukinjanju države kot take, s tem pa je že v nekem temeljnem protislovju. A se ne bomo osredotočali toliko na te izhodiščne nesmisle, pač pa predvsem na protislovja, ki vejejo iz same prakse trenutne neoliberalne države v primerjavi z njenimi teoretskimi ideali.

Osredotočili se bomo predvsem na regulacijo in deregulacijo, kjer je jasno, da liberalizem stalno teži k deregulaciji, ki naj bi omogočala druge teoretske osnove, kot so prost pretok kapitala, delovanje nevidne roke trga itd. Če pogledamo zgolj nekaj najbolj finančno reprezentativnih primerov, bomo hitro ugotovili, da je deregulacija zgolj mit, ki se nam ga prikazuje. Boste rekli, pa saj lahko svobodno izberem banko, se svobodno odločim, katero zavarovalnico bom izbral za svoje zavarovanje, v kateri gostilni bom jedel večerjo itd. Stvar deluje res neomejena. A ob bližjem pogledu se razkrije, da je marsikaj dejansko regulirano. Banko sicer resda lahko izberete prostovoljno, a v kolikor prejemate plačo, ste obvezani to plačo prejemati na neki tekoči račun (Zakon – glej 36. člen). Tisti, ki ste samozaposleni v kulturi, veste, da morate poleg osebnega računa imeti še en račun, na katerega prejemate prihodke iz svoje dejavnosti.

Je torej stvar deregulirana? Da in ne. Na osnovi ravni je zagotovo regulirana. Skratka, posameznemu sektorju, to je bančnemu sektorju, je v osnovi zagotovljen neki prihodek. Čisto hiter izračun pokaže, da če je v Sloveniji približno osemsto tisoč delovno aktivnih, ob tem pa še okoli dvesto tisoč poslovnih subjektov, ki so vsi obvezani imeti tekoči račun, in če je pri tem povprečno samo za vodenje tekočega računa zaračunano tri evre na mesec (vodenje poslovnega računa je znatno dražje, tako da je povprečje morda celo višje), je to avtomatski prihodek tri milijone evrov v bančni sektor (ta znesek je dovolj velik za financiranje približno dva tisoč povprečnih plač mesečno). Seveda je potem stvar deregulirana na način, da vsakdo lahko izbere svojo banko, ki domnevno vsaka ponuja nekaj drugačnega ali nekoliko drugačen znesek svojih storitev, a zakon jim je v osnovi že priskočil na pomoč. Prva teza bi se lahko glasila, da vsaka zakonska regulacija ustvarja delovna mesta! Ali kot to formulira David Harvey v delu Kratka zgodovina neoliberalizma: »Država običajno proizvaja zakonodajo in regulativne okvire, ki služijo interesom korporacij, v nekaterih primerih pa specifičnim interesom, na primer interesom energetskih, farmacevtskih, kmetijskih in drugih podjetij.« Ali še: »Podjetja in korporacije ne le tesno sodelujejo z državo, ampak imajo tudi veliko vlogo pri pisanju zakonodaje, oblikovanju javnih politik in vzpostavljanju regulativnih okvirov (ki služijo predvsem njim samim).« (David Harvey: Kratka zgodovina neoliberalizma, str. 102–103.)

Poglejmo naprej. Imamo na primer zavarovalnice. Boste rekli, da živijo zavoljo potrebe, ker se res želijo vsi zavarovati. Nevidna roka trga, ki denar pretaka tja, kjer je prava želja? V manipulacijo želje se ne bomo poglabljali, a da ne želja ne potreba nista glavna izvora bogatenja marsikatere panoge, je jasno. Zakaj ima zavarovalniški sektor toliko prihodkov? Mar ni vsakdo, ki registrira vozilo, ob tem prisiljen tudi v sklenitev zavarovanja (Zakon – glej 2. člen). Deluje kot navidezna svoboda, a v ozadju je prisila. Posameznik avta ne more ne zavarovati. Če se želiš peljati, je zavarovanje obvezno. Na neko recimo temu iskreno ali pristno željo je prilepljena storitev, ki si je nihče pravzaprav ne želi.

To je posredna regulacija, ki iz (verjetno da že manipulirane) želje iztisne nekaj na navidez neopazen način. Kasneje se bomo v predlogih k tovrstnemu načinu pripenjanja finančnega prečrpavanja še vrnili. Tukaj je torej drugačen način in druga vrsta omogočanja finančne uspešnosti določenemu sektorju. V zdravstvu je to evidentno. Ne samo preko obveznega zdravstvenega prispevka, ki ga mesečno plačujemo vsi delovno sposobni, pač pa tudi preko na primer dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki je navidezno prostovoljno, pa vseeno ob razumevanju delovanja mehanizmov želje nič kaj svobodno. V zdravstvu torej dva primera, eden posreden in drugi neposreden način pretakanja denarja v določen gospodarski sektor. In ne pozabite, del zdravstva je tudi privatni sektor.

Ste vedeli, recimo, da mora vsak zaposleni na določeno število let obiskati tečaj varstva pri delu, ki ga, v kolikor podjetje nima zaposlenega svojega strokovnjaka, izvajajo privatna podjetja (Zakon – glej 38. člen)? Vse skupaj se odvija pod predpostavko večanja varnosti zaposlenih, čemur seveda lahko verjamemo, a je jasno, da je ta pojem raztegljiv, kakor želimo. Naposled se da vse pripeti na skrb za varnost in zdravje. In še ena nova nuja, ki ni nujna. Ko bo kdo v vašem bloku želel prodati stanovanje, boste morali, po novem, imeti izdelano energetsko izkaznico (Zakon – glej 333. in 334 člen). Potem je tu še sodstvo, obvezni zagovorniki, odvetniki, notarji. Spet nujni neprostovoljni prispevek. In še in še je takšnih in drugačnih nujnih plačil, ki se predstavljajo kot nekaj želenega, in hkrati ustvarjajo profit posameznim panogam.

Vse bolj je torej videti, da družba le ni tako deregulirna, kot se zdi. Regulacije so številne in pogosto zelo subtilne. Kdo pa sploh pomisli na to, da če bo otroku kupil majhnega psička, bo ta po zakonu moral biti cepljen in čipiran (Zakon – glej 11. člen). Ali kdo pomisli na to, da je ob zaužitju govejega, svinjskega ali drugega zrezka, kupljenega v trgovini, plačal tudi veterinarski pregled. Skratka, neoliberalizem nikakor ni dereguliran, pač pa se, nasprotno, zaveda, da ravno regulacija v veliki meri ustvarja delovna mesta. Nekateri so nekoliko manj lucidni in očitno ne premorejo tenkočutnosti (kot na primer v gradbeništvu) in potem prihaja do bizarnih naročil s strani države, občine ali koga drugega (kot je bil na primer predimenzioniran letališki kontrolni stolp), za stvari, ki jih nihče ne potrebuje, seveda pa gre tudi tu za povsem posredno regulacijo in omogočanje finančne eksistence posameznemu sektorju. Če zaključimo ta del, lahko rečemo, da nekaj, kar sprva deluje kot regulacija in čemur se sprva še upiramo (še posebno če so stroški s tem preneseni direktno na prebivalce), sčasoma postane uveljavljena družbena norma. Ali še bolj temeljno. Ni regulacija zgolj zbiranje davkov in redistribucija zbranega denarja v določene sektorje, pač pa lahko zakon napišemo tako, da ga pod predpostavko neke obče vrednote spravimo v življenje, istočasno pa ta isti zakon določenemu družbenemu področju prinaša denar. Ob tem ni seveda nobenih omejitev, saj se da vsak zakon zgnesti kot pač paše zakonodajalcu ali kot pravi Randal Colins: »Načeloma lahko državne politike naredijo kar koli, saj jih omejuje le politična volja, se pravi mobilizirana politična moč in njene vizije, ki jih oblikujejo politične kulture.« (Immanuel Wallerstein, Randal Collins in drugi: Ali ima kapitalizem prihodnost, str. 63.)

In kultura? Po mojem mnenju je skorajda v celoti deregulirana. Kaj!? In subvencije, mar ni to direktno stekanje denarja v panogo? Seveda je, a je to stekanje na način vzpostavljanja odvisnosti na številnih ravneh. Gasilni aparat recimo visi v vsaki stavbi. Tako je po zakonu. Si morete misliti, da bi na tem področju vladal sistem subvencij, pri tem pa sam aparat ne bi bil obvezen. Recimo, da bi nekateri proizvajalci gasilnih aparatov pač dobivali subvencije, zato da bi te aparate potem ponujali po nižjih cenah. Seveda jih tudi v primeru teh nižjih cen nihče ne bi kupil, saj si jih nihče dejansko ne želi oziroma zavedanje ni na taki ravni, da bi jih ljudje resnično kupovali, v kolikor bi šlo za tovrstni sistem. Subvencija je skratka način ustvarjanja odvisnosti, medtem ko je zakonska omejitev način ustvarjanja sistemskega bogatenja določenega sektorja. V kulturi je sistemski zakon te narave skorajda v celoti odsoten, razen v redkih primerih, ki pa so zanemarljivi (na področju knjige je tako recimo z učbeniki – neposredna zakonska določitev, po kateri se denar nujno steče v založništvo; na splošno je na ravni šolstva tovrstnih zakonskih obvez veliko). Spet bolj jasno. Če davke pretakaš v neki sektor, potem izpade, da je ta sektor brezzvezen, nepotreben in s tem samo škoduje pravemu razvoju družbe. Če pa tega istega denarja država ne distribuira v panogo preko sistema davkov in subvencij, pač pa napiše zakon, ki mimo državnega aparata zagotavlja neka sredstva, potem ta panoga izpade kot potrebna, celo nujna.

Poglejmo zdaj konkretno na področje leposlovja. To je regulirano zgolj na način odvisnosti, preko subvencije. Nekaj malega obstaja sistemske regulacije na ravni knjižnic, ki naj bi sicer kupovale produkcijo, a ni to nič preveč gotovega. Kar se tiče same verige nastanka leposlovja, je stvar spet deregulirana. Skratka, vsakdo lahko napiše karkoli, objavi karkoli in to karkoli tudi sam prodaja. Sistemsko je stvar v celoti prepuščena naključju ali, če rečemo bolj pozitivno, svobodi. Seveda je tovrstna svoboda po eni strani nekaj dobrega, saj lahko ravno iz te svobode izide marsikaj kvalitetnega, a po drugi strani je prevelika svobode lahko tudi avtodestruktivna.

Kakšen je torej predlog? Kultura ali na konkretnem primeru literatura mora sprejeti neoliberalno prakso. To ne pomeni, kot mislijo nekateri, da mora postati edini sprejemljivi način pisanja v stilu popularnih naslovov, pač pa se mora področje pričeti na neki način regulirati. Seveda ne regulirati na način nujnosti vsebine, ki bi jo bilo treba konzumirati, pač pa zgolj na sistemski ravni, medtem ko bi bili vsebina, torej kvaliteta, pa tudi kvantiteta prepuščeni izbiri posameznika. Na tej ravni torej podobno kot pri ostalih področjih, deregulacija.

Poizkusili si bomo zamisliti nekaj vzporednic z zgoraj povedanim. Če si mora vsakdo, ki prejema plačo, izbrati banko in če mora vsako podjetje svojega zaposlenega na toliko in toliko let poslati na tečaj varstva pri delu, zakaj potem recimo ne bi sprejeli zakona, ki bi določal, da mora v vsaki banki viseti pano ali plakat s pesmijo. Ali, recimo, zakaj ne bi postavili zakona, da mora v vsaki čakalnici (recimo pri frizerju, zdravniku ali kje drugje) poleg vseh tistih trač revij biti vsaj še neki procent leposlovnih revij. Tako kot so pred leti sprejeli zakon, ki je določal, da se v gostinskih lokalih, frizerskih salonih, skratka na vseh javnih mestih, kjer predvajajo glasbo, ta tudi plačuje (Cenik), bi lahko po istem vzoru zahtevali, da mora imeti vsaka institucija (stvar je seveda arbitrarna kot vsako drugo določilo) poleg naročenih revij kakršnekoli vsebine še vsaj dvajset odstotkov leposlovnih revij. Ali še enostavneje, zakaj ne bi bilo vsako podjetje, ki ima spletno stran, obvezano, da na tej spletni strani enkrat mesečno objavi novo izvirno slovensko prozo, pesem, esejistiko. Zakaj ne bi bile trgovine obvezane imeti na vsakih petdeset kvadratnih metrov pano z izvirno zgodbo ali esejem. Zaenkrat sami čudni predlogi, ki pa se zdijo čudni zgolj zavoljo dosedanje prakse in nekaterih še odprtih vprašanj. Eno takih je, katere pesmi pa bi objavljali? Kako bi sistem deloval? Ali ne bi silil določene produkcije?

Sistem bi se seveda, kot vsak neoliberalni sistem, vzpostavil kot kombinacija abstraktne regulacije in konkretne deregulacije in upoštevanja strokovnosti. Tako kot zakonodajalec ne določa, kakšen natanko mora biti gasilni aparat, pač pa sta definiranje in izdelava prepuščeni stroki, ki seveda določa omejitve, tako bi bilo na področju literature. V primeru naročnine na literarno revijo tako ne bi bilo določeno, katero literarno revijo kupiti, pač pa bi bila zgolj omejitev, da je treba kupiti literarno revijo. Literarne revije pa bi bile nadalje definirane v navezavi na stroko, kar bi pomenilo, da morajo imeti uredniki ustrezno izobrazbo, izkušnje, certifikate ali kaj podobnega (takšen je pač proces verifikacije tudi na drugih področjih) in s tem bi se oblikovala popolnoma neodvisna produkcija.

Kaj bo posamezna revija objavljala, bi bilo v celoti svobodno, tako kot bi bilo svobodno, koliko revij bi obstajalo, kako pogosto bi izhajale itd. Edina obvezna točka bi bila abstraktna regulacija, ki bi določala, kot že rečeno, nakup revije v vseh primerih, kjer imajo na primer institucije naročeno kakršnokoli drugo revijo. S tem bi bilo poskrbljeno za celotno literarno produkcijo in za strokovnjake, ki se z njo ukvarjajo. Avtorji bi imeli veliko večjo možnost objave, kritiki in uredniki bi imeli zagotovljeno delo strokovnega verificiranja (po neodvisnih kriterijih stroke), vsi skupaj pa bi imeli zagotovljena finančna sredstva ravno na račun edine že izpostavljene točke regulacije. In seveda, subvencije potem ne bi bile več potrebne.

Tukaj gre zgolj za preliminarno analizo in obrise razmisleka. Poglejmo še nekaj zamisli, ki se bodo morda zdele podobno neverjetne kot prejšnje, a imajo svoj ekvivalent v že obstoječih omejitvah. Zakon o medijih določa, da vse televizije producirajo vsaj dvajset odtokov lastnega programa (Zakon – glej 85. člen). Torej ne morejo zgolj vrteti nekih tujih nanizank in podobnega, pač pa morajo imeti tudi lasten program. Zakonska omejitev, ki na neki ravni producira delavna mesta, v tem primeru dokaj heterogeni skupini ljudi. A če potegnemo paralelo, potem bi lahko obstajal tudi zakon, ki bi tiskanim medijem v okviru lastne produkcije v količini desetih odstotkov obsega nalagal objavo literarnih del, kritike ali strokovnega članka.

Sistem, ki ga opisujem, pa ima pravzaprav svoje realne zahteve iz več smeri. Najprej je tu zahteva, da se tudi kultura prilagodi trenutnemu sistemu neoliberalne kapitalistične produkcije. To ne pomeni, da se pač producira literaturo, ki jo bodo potem posamezniki bodisi konzumirali ali ne, pač pa, da se sprejme razumevanje delovanja regulacije in deregulacije tudi na področju kulture. Nadalje pa ima tovrstna izpeljava še druge podmene. Najprej je treba ugotoviti, podobno kot pri ostalih sorodnih projektih reguliranja, zakaj se to izvaja. Če bi želeli biti neposredno nesramni, bi storili enako kot večina ostalih podobnih projektov reguliranja in bi izvajanje kulturne regulacije prilepili na vrednoto zdravja ali varnosti. Seveda ne gre toliko za fizično zdravje, čeprav posredno tudi, pač pa predvsem za psihično zdravje populacije. Zakaj pa ne bi smeli imeti možnosti pri frizerju prebrati kaj drugega kot zgolj trače. In ali se s tem ne dviguje mentalno zdravje posameznika? Saj vsi vemo, da zgolj napor krepi tako telo kot duha.

A pripojitev na zdravje ali varnost niti ni potrebna. Kultura ima tudi druge, lastne in samostojne cilje, ki so kot vrednota v konkurenci z zdravstvom in varnostjo. Ta vrednota je ravno kulturnost in z njo nujno povezana moralnost. Kulturo bi dejansko morali izvajati kot regulacijo (torej na ohlapni vsebinsko deregulirani način), saj selahko  samo tako prične dvigovati kulturna raven in moralno zavedanje družbe. Tako kot sta zdravstvo in varnost preveč pomembni vrednoti, da bi bilo njuno izvajanje prepuščeno stihijskemu upoštevanju ali neupoštevanju, tako bo tudi za kulturno raven družbe pač treba pričeti skrbeti na podoben način. Kakršnakoli kultivacija posameznika se v naši državi zaključi še pred polnoletnostjo, to je z zaključkom osnovne šole. Od takrat naprej se smatra, da bo posameznik kulturen kar sam po sebi in da mu je dana vsa kulturna osnova, s katero bo lahko deloval kot dober član družbe. Mar se ni dosedanji model izkazal kot napačen? Saj nam trenutna nekulturnost lepo kaže, kako hitro pride do degradacije družbe, v kolikor se kulturo zanemarja.

Paradoksalno se torej ravno neoliberalizem s svojim modusom kaže kot sistem, ki lahko ob doslednem upoštevanju prakse dvigne kulturno raven, zgolj da mora kultura sprejeti svojo vlogo znotraj tega sistema. Ne more biti v celoti prostovoljna, četudi bo seveda lahko še naprej vsakdo prostovoljno delal na področju kulture, kar bo želel. Vsebinska raven je torej svobodna in strokovna (podobno kot neodvisnost in strokovnost sodstva), po drugi strani pa je izvajanje poslanstva kulture nuja, ki se ne more izvajati na način prostovoljstva, kot se to dogaja sedaj. Treba je torej kultivirati tista javna mesta, ki jim kulturnosti najbolj primanjkuje. Zahtevati kulturo tam, kjer je ni, pa bi morala biti, če nič drugega, protiutež vsej surovosti in vulgarnosti sveta. Neoliberalizem se zato kaže kot izjemna točka, iz katere se znajo preko kulture dogoditi skorajda po strukturni logiki spremembe, ki bodo peljale v kulturnejši svet. Ali, če zaključimo, v kolikor se obetajo nujne spremembe in v kolikor delujemo na področju kulture, potem se moramo boriti za to, v kar verjamemo. Za kulturnost!

O avtorju. Tadej Meserko (1984) je diplomiran filozof in magister sociologije. Do sedaj je imel objavljenih nekaj literarnih poizkusov (radijske igre in kratke zgodbe), sicer pa se posveča predvsem pisanju kritik (Delo, Radio Študent, Literatura, Apokalipsa, ARS), sodeluje pri ustvarjanju teoretske oddaje Teorema (RŠ), z različnih smeri pa pristopa tudi k esejistiki. … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Aljaž Krivec says:

    Dober članek! Mogoče bi dodal, tudi v navezavi na debato, ki trenutno poteka na tej strani, da pravzaprav prihaja do nekakšne regulacije ravno pri odkupu v knjižnicah – okej ni zakonsko določen ali vezan neposredno na porabnike, je pa de facto “obvezen” (če ne drugo, je pogoj za delovanje knjižnic kot jih poznamo) …

    Sam bi takoj podprl navedene (ali podobne) predloge, se mi pa zdi, da bi njihovo predlaganje v javnosti sprožilo precej neodobravanja – vsaka takšna ali drugačna regulacija takšnih ali drugačnih kulturnih vsebin (pri tem merim recimo na normo za predvajanje slovenske glasbe na radijih ali obvezno RTV naročnino – pa naj si mislim(o) kar hočemo o obojem) je precej podobna dreganju v osje gnezdo.

  • pikaču says:

    Se strinjam, dobro spisano in zanimivo branje.

    Samo tole izvajanje z neoliberalizmom mi ni čisto všeč:

    Per definitionem očitno živimo v neoliberalizmu, in potem ugotovimo, da so nekatere reči regulirane, in potem kar naenkrat: neoliberalizem = regulacija? Če pogledamo ZDA kot paradigmo neoliberalizma, je tam regulacije vseeno mnogo manj kot pri nas, do nedavne uvedbe famoznega Obamacarea je bilo tudi zdravstveno zavarovanje neobvezno … Najbolj ekstremni neoliberalci tam npr. tudi zagovarjajo ukinitev FDA-ja, to je Food and Drug Administration, ki skrbi za regulacijo živil in zdravil, ki jih tu tudi omenja avtor, ukinitev, češ, bo že trg poskrbel, da se živila, s katerimi se ljudje zastrupijo, ne bodo dobro prodajala. Tako nekako.

    To z neoliberalizmom je torej bolj nategovanje pojma kot kaj drugega, bi rekel. Ampak okej, razmišljanje za tem, če odmislim poimenovanje, pa stoji, to pa nič ne rečem. Skratka, samo en tak majhen pomislek, ker se mi zdi, da se s tem neoliberalizmom in sorodnimi pojmi (pa tudi fašizmom in socializmom) malce prelahkotno opleta.

  • Aljaž Krivec says:

    Točno o tem sem razmišljal.

    Ampak je navsezadnje problematično res samo poimenovanje in nič drugega. Nenazadnje je Friedman kot problem praktično vsakega, po njegovem mnenju kvazi-neoliberalističnega sistema, videl težnjo po regulaciji (če je ni videti, pa je gotovo skrita).

  • Spootnik says:

    Predvidevam, da mladi avtor je v tem spisu dokazal, da zna napisati daljši tekst, ki ima na videz začetek in smiselen konec, vendar je to bolj ali manj vse. Skozi sam prispevek pokaže temeljno nerazločevanje koncepta neoliberalizma v smislu teorije in prakse in navede tudi precej drugih zgrešenih idej, ki jih je zaradi samega obsega teksta težje pojasniti, ker preprosto vzame preveč časa. Naj samo pojasnim, da je neoliberalizem teoretični konstrukt, ki se v praksi ne obnese popolnoma, zato se pojavljajo in se tudi vedno bodo omejitve oz. regulacije, ki naraščajo s samo rastjo obsega panoge oz. vstopi novih konkurentov, nepopolnost neoliberalizma dokazuje tudi obstoj javnega sektorja. Bistvena napaka, ki jo avtor prikazuje v prispevku je primerjava regulacije trga gasilnih aparatov s svojim konceptom regulacije trga kulture. Gasilni aparat je tehnični pripomoček z natančno merljivimi fizikalnimi lastnostmi, ki jih ni mogoče zanikati ali relativizirati medtem ko se npr. literarno delo v glavnem sodi na podlagi subjektivnih oz. t.i. mehkih dejavnikov, ki so v precejšnji meri odvisni od avtoritete presojevalca in njegovega položaja v družbi. Naj povem drugače, študent na strojni fakulteti bo lahko preprosto dokazal svojemu profesorju z izračunom, da npr. potisk iz gasilnega aparata ne bo zadoščal za gašenje nad neko določeno površino, medtem, ko študent književnosti na filozofski fakulteti ne bo mogel tako zlahka prepričati svojega profesorja, daje neka poezija nekvalitetna, ker nima jasno opredeljenih meril in ker se bo šlo na koncu za avtoriteto profesorja proti avtoriteti študenta in seveda bo obveljalo mnenje profesorja. Ideja o uradno predpisani meljivosti kvalitete kulture je torej popolnoma zgrešena in bi v realnosti predstavljala samo neko osnovo za ustvarjanje določene umetniške elite znotraj sistema, ki bi se hranila na davkoplačevalskem denarju in ustvarjala pogoje za korupcijo. Dolgoročno najbolj nevarna ideja, ki jo avtor zagovarja v svojem prispevku pa je, da bi bilo potrebno uvesti pravila za literaturo v javnih lokalih kot so frizerski saloni in podobno. Najprej me zanima na podlagi česa lahko avtor sodi, kaj sploh je kvalitetna literatura in kako utemeljuje pravico, da bi nekdo lahko sodil, kaj naj drugi ljudje berejo v svojem prostem času? Take ideje so zelo nevarne in zgodovina nas uči, da so se tako začeli nekateri najbolj kruti totalitaristični politični sistemi. Živimo v (kolikor se da)svobodnem demokratičnem sistemu, kjer imajo ljudje pravico odločati ali želijo ostati v življenju nevedni in gledati neinteligentne resničnostne šove in brati poceni rumeni tisk ali pa želijo poseči po nekih kompleksnejših vsebinah in to se smatra kot pravica in osebna svoboščina, prisilno uvajanje nekih vsebin, ki bi jih neke osebe po nekih subjektivnih standardih vsiljevale v prosti čas državljanov pa je nevaren korak v drugi smeri. Avtorju članka priporočam, da naj pusti politično kariero pri miru, ker ima očitno premalo razumevanja kako se ta svet vrti, ga pa istočasno izzivam, da naj uspe s kvalitetnim literarnim delom na prostem (neoliberalnem) trgu brez državnih pomoči, subvencij, državne plače, vez po ministrstvih in podobnih spodbud.

  • pikaču says:

    Hja, saj ne rečem, da se z avtorjem in sploh poezijo v frizerskih salonih kar brez rezerve strinjam, ampak razmišljanje je v redu in analogija je v redu:

    Če smo se lahko kot družba na neki točki očitno odločili, da je zdravje prepomembna reč, da bi jo prepustili posamezniku, in zato uvedli obvezno zdravstveno zavarovanje.

    In če smo se odločili, da je prepomembna reč, da bi jo prepustili posamezniku, tudi avtomobilsko zavarovanje (pri čemer je povedno, da je obvezno le zavarovanje škode, ki jo povzročiš na tujem vozilu: skratka, če razbiješ svoj avto in nimaš kaska: tvoj problem, si pač brez avta; če razbiješ tuj avto, pa moraš škodo v vsakem primeru poravnati – in tu se ljudem ne zaupa, da jo bodo lahko).

    In če smo se konec koncev odločili, da je prepomembna reč, da bi jo prepustili trgu, celo slovenska estrada – glej kvote slovenske glasbe, ki so jo primorane vrteti radijske postaje.

    In če se na neki deklarativni ravni strinjamo, da je kultura pomembna in da nas uživanje kulture dela kulturne in boljše ljudi in da nas kultura določa itd. (med mojimi frendi na fejsu zadnje dni kroži neki Churchillov citat, ko je med vojno financiral kulturo, pa so ga vprašali, zakaj neki, pa je rekel, češ, kaj bomo pa sicer branili).

    Potem pač ni jasno, zakaj ne bi tudi kulture morda res regulirali na tak način, pa naj se sliši še tako bedasto.

    Spet, ne rečem, da sem kar takoj za; ampak spodobilo bi se razmišljati tudi v to smer.

  • as says:

    Zakaj imam občutek, da je večina komentatorjev zgrešila ironijo in sarkazam članka? (Lahko da se motim in je vse mišljeno smrtno resno. Čeprav dvomim.)

    In ja, neoliberalizem je “svoboda” (tudi v smislu svobodnega medsebojnega izkoriščanja) in “regulacija” hkrati – regulacija v interesu kapitala, regulacija določenih interesnih področij. Problem je v tem, da tovrstne regulacije zaradi vpetosti v sistem ne dojemamo kot take, ampak jo doživljamo kot samoumevno, celo naravno dejstvo. In prav na to opozarja pričujoči članek.

    Kdor pa se v sedanjem sistemu počuti svobodnega, pa se mi preprosto rečene smili, saj ni svoboden niti v duši …

  • Komentator says:

    Težko je dovolj poudariti, kako problematične so takšne formulacije? Ali ima sploh še smisel izvajati kakšne eksegeze?

    “In če se na neki deklarativni ravni strinjamo, da je kultura pomembna in da nas uživanje kulture dela kulturne in boljše ljudi in da nas kultura določa itd. (med mojimi frendi na fejsu zadnje dni kroži neki Churchillov citat, ko je med vojno financiral kulturo, pa so ga vprašali, zakaj neki, pa je rekel, češ, kaj bomo pa sicer branili).”

  • pikaču says:

    Ah, upam, da vse skupaj ni sarkastično/satirično/ironično, sicer bom precej razočaran. Raje berem reči, za katerimi avtor iskreno stoji oziroma ki vsaj predstavljajo njegovo iskreno, čeravno morda ne stoodstotno prepričano razmišljanje, kot pa neko satiro, pri kateri pozitivnega stališča zadaj morda sploh ni. To slednje bolj spada v razna forumska prepucavanja, kjer je važno, da lahko potem, ko ti dokažejo, da si idiot, vse zanikaš, češ, kreteni niste dojeli satire.

    V kakšnem sistemu bi se pa ti počutil svobodnega, As?

    Komentator, ne vem, kaj naj ti rečem drugega kot: tvoja mama je problematična formulacija. Pogovarjat se poskušamo, poskušam, in za to pač nucam besede, itak pa je formulacija pogojniška, tako da bi lahko komot rekel: ne, niti na deklarativni ravni se ne strinjam, da je kultura pomembna. Teorije in konceptualni problemi pa se pri pogojnikih včasih tudi na obeh straneh pokrajšajo, tako da se lahko, kdaj pa kdaj, pogovarjamo tudi brez njih.

  • Bibliotekarka says:

    Spootnik je zapisal:
    “Ideja o uradno predpisani merljivosti kvalitete kulture je torej popolnoma zgrešena in bi v realnosti predstavljala samo neko osnovo za ustvarjanje določene umetniške elite znotraj sistema, ki bi se hranila na davkoplačevalskem denarju in ustvarjala pogoje za korupcijo. ”

    K temu pač ni kaj dodati.

    Zapisalo pa se mu je še:
    “Avtorju članka priporočam, da naj pusti politično kariero pri miru, ker ima očitno premalo razumevanja kako se ta svet vrti, ga pa istočasno izzivam, da naj uspe s kvalitetnim literarnim delom na prostem (neoliberalnem) trgu brez državnih pomoči, subvencij, državne plače, vez po ministrstvih in podobnih spodbud.”

    In tudi s tem se lahko zgolj strinjam.

  • Odkvalitetekorumpiran says:

    @bibliotekarka – če vaše samopoimenovanje izhaja iz vašega delovnega mesta in ni morda satirično/sarkastično/ironično, bi bilo najbolje, da date avtorju tudi osebni zgled, se odrečete plači in se začnete preživljati s kvalitetnim strokovnim delom na prostem (neoliberalnem) trgu brez državnih/občinskih pomoči, plače in podobnih spodbud.

  • Bibliotekarka says:

    @odkvalitetekorumpiran: če diplomiran in magistriran mladenič, ki se ima za intelektualca, spravi skupaj tako neartikuliran “krneki”, s katerim ne pove popolnoma nič, in ta umotvor neženirano in needitirano objavi v javnem mediju, se nam res vsem slaba piše.

  • Odkvalitetekorumpiran says:

    Iz vašega odziva ni bilo videti, da hočete ugovarjati temu besedilu (kar je seveda povsem mogoče, tekst bi lahko bil boljši), ampak da se navdušujete nad dvema totalitarnima tezama, ki ste ju navedli. Ki sta mimogrede tako absurdni, da sta že kar zabavni. (Prav vaš poziv k večji kvaliteti javno objavljenega ugovarja prvi tezi, drugi pa realnost sama: navedite eno samo tako delo v povojni Sloveniji.) Dokler ju zagovarjajo finančni tajkuni, ta miselni tok še lahko razumemo, ko pa se pridružijo bibliotekarke, se nam pa res vsem slaba piše.

  • Bibliotekarka says:

    @odkvalitetekorumpiran: Se ne bi raje podpisovali kot Humpty Dumpty? Premorete izjemen smisel za sprevračanje pomena besed.
    Pa zdravi ostanite …

  • Odkvalitetekorumpiran says:

    Aha, nisem razumel, da je ‘k temu ni kaj dodati’ in ‘tudi s tem se lahko zgolj strinjam’ bilo mišljeno satirično/sarkastično/ironično. Sem pač spoznavno korumpiran. Pa poglejte si, če je morda knjiga, iz katere prihaja vaš ponujeni vzdevek, prevedena v slovenščino, in kako je ta vzdevek preveden. Sicer vam predlagam, da se tudi sami podpisujete kot Librarian ali morda še bolje Lib(erta)rian.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Arterie ali kako se na Poljskem izdaja literarna revija

    Rafał Gawin

    Delamo postopoma.  Na Poljskem nekomercialne kulturne iniciative običajno nastanejo po načelu družbene mobilizacije: nekaj fanatikov se na primer odloči, da bo ustanovilo literarno revijo in počne vse, da … →

  • Kultura, naša največja (brezplačna) dragocenost

    Agata Tomažič

    Prihajal je redno in točno, več let zapored. Oblečen v obrabljeno temno jopico in temne hlače, sloke postave in nevpadljivega obraza, s katerega se je dalo razbrati le, da je … →

  • Joška slovenske kulture

    Andrej Hočevar

    Preobčutljivost, s katero se pri nas pogosto soočamo ob redkih – a skoraj vedno žolčnih – odzivih na literarno kritiko, in še to izključno odklonilno, … →