Nogomet je napaka – življenjska napaka

Tadej Meserko

V teku je evropsko prvenstvo v nogometu in premikanje kazalcev na uri se, kot običajno ob velikih športnih spektaklih, nekoliko spremeni. Življenje izgubi fokus, v dnevni small talk pa se priplazi nogomet, zavoljo katerega lahko, če ga ne spremljaš vsaj z enim učem, v družbi hitro izpadeš iz pogovora. Nogomet predstavlja avtentični dogodek, ki uspe kljub svoji banalnosti  radikalno spremeniti običajni ritem življenja. A tukaj se ne bom preveč posvečal tem že dobro znanim dejstvom, pač pa se bom poskusil spopasti  s tistim, s čimer so se že mnogi kolumnisti, filozofi, esejisti, občasni premišljevalci nogometa, pa tudi zagrizeni športniki in športni analitiki. Preprosto povedano me bo zanimalo, zakaj je nogomet tako privlačen. Zakaj uspe nogomet zdramiti tako velike množice in zakaj s tako lahkoto povzroči zarezo v vsakdanjem življenju?

Seveda bi lahko za uvod ponovil nekaj že dobro znanih misli, kot so tiste, da je nogomet šport množic, saj ga je možno igrati povsod in kadarkoli, da nogomet zapolnjuje možnosti za upanje nekega socialno šibkejšega razreda, ki s tem dobi priložnost za identificiranje s potencialno uspešnim projektom itd. Prav tako je jasno, da se v nogomet investirajo milijoni sredstev, da so nanj pripeti vsi možni oglaševalci, da predstavlja industrijo, ki skrbi zato, da je nogomet prisoten skorajda povsod, vse od otroškega zbiranja nalepk do videoiger in športnih stav. Ampak naposled je moč staviti tudi na teniški dvoboj. Obstajajo tudi računalniške igre košarke. Rokomet je na las podoben nogometu, pa vseeno ne dosega niti približno tako velike odmevnosti. V čem je torej skrivnost nogometa? Zakaj je ravno nogomet tisti med športi, ki najbolj privlači?

Moja teza bo neposredna. Nogomet je preprosto napaka. Ne, ne mislim napaka v sistemu, pač pa sistemsko zgrajena napaka v smislu, da podpira produciranje napak. In ne, spet ni mišljeno, da smo prišli do tako velikega uspeha nogometa zato, ker je človeštvo naredilo serijo napak, pač pa je mišljeno, da je v sam nogomet vgrajena napaka kot sistemski moment. Namreč, če pogledamo ekipne športe – in pri tem se moramo najprej strinjati še s tezo, da ekipni športi seveda laže in bolj privlačijo množice –, potem je nogomet izrazito drugačen od drugih športov, ravno po tem, da je uspešnost, torej končni cilj nogometa, ki se manifestira v golu, redko prisoten. Pri košarki se rezultati vrtijo med sedemdeset in sto. Pri rokometu med dvajset in trideset. Celo pri vaterpolu med pet in petnajst. Pri nogometu je rezultat dostikrat na nuli, po navadi vidimo zadetek, dva ali tri, kaj več od tega pa je že prava redkost. Ta rezultatski neuspeh pa je posledica serije različnih dejavnikov, ki jih bom zdaj imenoval že kar dobro in pretkano odbrana pravila.

V nogometu je, skratka, vse postavljeno v prid temu, da se gol ne zgodi. Najprej, seveda, je tu dejstvo, da igramo nogomet z delom telesa, ki motorično ni pretirano spreten. Medtem ko lahko pri košarki ali rokometu žogo primemo in s tem močno povečamo natančnost, je pri nogometu stik z žogo hkrati po navadi tudi že spreminjane položaja žoge ali, drugače, žogo se odbija in si je ne gre prilastiti. Žoga s tem nikoli ni zares pri miru (dobro, razen v prekinitvah) in nikoli je nihče nima zares v posesti. Nenehno so vsi na preži, da bi bili v stiku z žogo, a posedovanja v smislu neke upravljalske pozicije, dominacije in izhodiščnega položaja, ni. 

Da do gola ne pride, je poskrbljeno tudi s številnimi drugimi dejavniki. Tako se nogomet za razliko od velike večine drugih ekipnih športov igra na prostem in na travi. Ta prostost povzroča nenadzorovane okoliščine v obliki spremenljivosti vremena in tako se lahko zgodi, da igraš ob dežju ali pa na mokri travi in ob soncu, zgodita se lahko tudi sneg ali toča, ki je že bila prisotna na trenutno potekajočem prvenstvu. Tudi trava kot element površine ni ravno idealna izbira, ki bi skrbela za kar se da veliko konsistentnost in predvidljivost, naposled pa temu v prid dejansko ne govori niti sama velikost igrišča, saj so dimenzije sicer zaželene, a zgolj okvirne, saj se pogosto, predvsem med stadioni nižjega ranga, razlikujejo. Vse to skrbi za to, da so igralci postavljeni v vedno drugačne okoliščine, kar posledično zmanjšuje možnost za rutiniran uspeh.

Nato so tukaj še druga periferna dogajanja, kot so denimo sojenje in prekrški. Skoraj nemogoče je, da bi sodnik lahko opazil vse, kar se na terenu dogaja, še posebno nemogoče je, da bi dobro videl, kaj vse se je zgodilo v primeru, ko pride do hitrega prenosa igre na drugo stran. Seveda ima stranske oziroma pomožne sodnike, a načeloma je naposled en sam, ki se odloči, kaj se je ob določeni situaciji zgodilo. Zavoljo vsega naštetega pa je nujno, da bo prihajalo do napak, saj sodnik preprosto nima pogleda, ki ga imamo denimo gledalci televizijskega prenosa, ko nam režiser v počasnem posnetku ponovi dogajanje in potem modrujemo, kako se je sodnik zmotil ali slučajno imel tudi prav. Vezano na sojenje so, kot toleranca napake, razumljeni prekrški. Prekršek v nogometu se pač zgodi. Če ni prehud, se igra nadaljuje nemoteno. Tako lahko celo tekmo delaš manjše prekrške, torej vnašaš napako v nasprotnikov načrt, ne da bi za to dobil pravo kazen. Za razliko od košarke, kjer je denimo vsaka najmanjša kazen zabeležena in kumulativna, nato nosi posledice. Prekršek je razumljen kot del sistema, človek je pač zmotljiv. 

Ko sem izpostavil nekaj strukturnih elementov, ki govorijo v prid temu, da je nujnost napake pri igranju nogometa vgrajena v samo igro, se moram vprašati, zakaj je potem nogomet tako privlačen. Mar si ne želimo vsi spremljati uspeha? Kaj ne hrepenimo v življenju po čim lažjem prehajanju do svojih ciljev? Mar ne idealiziramo minimaliziranja lastnih napak? Seveda, drži, a hkrati gre ravno za to, da je življenje samo pravzaprav postavljeno kot serija napak. Če bi vsi igrali dobro, bi vsi bili srečni in zadovoljni. Tako pa je situacija ravno nasprotna, saj delamo napake na tedenski, dnevni, nemara celo pogostejši ravni, in, kar je najhujše, vsaka taka napaka je lahko odločilna, da nismo dosegli svojega življenjskega ali drugega začasnega cilja. Visimo na tanki liniji med vsakdanjim prekrškom in enajstmetrovko. V nogometu je vse lahko zelo hitro odločilno. Prisoten je efekt metulja in včasih lahko že najmanjši spodrsljaj, samo napačna podaja, pripelje do katastrofalnih posledic. Enako kot v našem vsakdanu.

Napake kot podstat obravnavanega pa se dogajajo predvsem zato, ker je na eni strani prevelika količina neznank in ker je na drugi strani nezmožnost za dobro obvladovanje celote. Tako kot sicer preprosto ne moreš biti strokovnjak za vse, in s tem se nujno veliko motiš, tako tudi v nogometu ne moreš obvladovati vseh razmer, predvsem pa ti telesne omejitve tega ne dopuščajo. Kar je spet lepo ujemanje med biološkimi omejitvami in cilji, ki si jih postavljamo.

Zdi se, da bi lahko ujemanje med obravnavanim športom in realnostjo vsakdana poiskali tudi na številnih drugih področjih. Poglejmo samo kopico nepisanih pravil, ki so del folklore nogometa in kjer je spet treba vleči paralele. Govorim seveda o imitiranju prekrška, ko se ta ne zgodi. Četudi so pravila torej znana, imamo sodnika, imamo zakone, imamo moralo in etiko, se dober nogometaš zaveda, da je treba za dosego cilja uporabiti tudi drugačna sredstva. Gradi se psihološki pritisk na sodnika, prepričuje se publiko in naposled se vnaša nemir v nasprotnikove vrste. Življenje je vedno več kot zgolj pravila. Če slediš zgolj tem, si na neki način že storil napako, saj ne prepoznaš, da je situacija veliko bolj kompleksa in se nikoli ne bo dala poenostaviti in v celoti zapisati. Vedno ostaja neki neujemljivi presežek. 

In drugi športi? Košarka je na neki način militanten šport. Je šport vojaške preciznosti, discipline, jasnih okoliščin in strogih pravil. Obstajajo postavitve, uigrane akcije, igralci so rangirani po višini, specializirani itd. Pri nogometu je vse veliko bolj okvirno. Metode za dosego cilja so nejasne in ni preprostega recepta za uspeh, pač pa zgolj obrisi in konture. Pri košarki se odštevajo sekunde napada, sekunde stanja na določenem mestu, sekunde posedovanja žoge. Žoga leti precizno, cilj je ozek, a kljub temu dosegljiv. Pri nogometu si izgubljen v sami širini prostora. Možnosti je ogromno, a po drugi strani je povsod neka ovira. Čas je veliko boj pester in se giblje od povsem počasnega do ekstatičnega tempa. Ko greš v napad, veš da statistika ni na tvoji strani.

S tem bi lahko košarko opredelili kot šport utopije. Košarka je izraz želje po uspešnem funkcioniranju. Tu ni blefiranja in vse je preračunano. Tudi igralci lahko rotirajo. Ko nekdo ne more več igrati, se ga pač zamenja. Ko vstopi v igro en igralec pri nasprotniku, lahko ti odgovoriš z drugim igralcem. Tega v realnosti ni. V realnosti si obkrožen s tem, kar ti je na dosegu. Predvsem pa moraš vztrajati do konca. Kot to velja pri nogometu za večino igralcev. Menjave so zgolj tri in če pokuriš vse, ob tem pa se igralec poškoduje, si pač ob moža. Nadaljuješ z izgubo. Kot v vsakdanu. Pač poskušaš se znajti. Podobno je, če soigralec dobi rdeči karton. Na drugi strani pri košarki nenehno potekajo kombinacije, menjave, utrujenost pa je nadomestljiva.

In po tem, ko ti uspe preigrati večino nasprotnikov, ko si pretekel polovico igrišča in ko se ti približujejo branilci ter želiš žogo poslati tistemu soigralcu, ki je najbliže golu in ima s tem največje možnosti za uspeh, te ustavi ofsajd. Še eno pravilo, ki stoji kot strela z jasnega in povsem nerazumno preprečuje doseganje gola. Pravzaprav verjetno nima nobene smiselne obrazložite mimo te, da bi, če tega pravila ne bi bilo, videli več golov. A to je spet življenje. Po tem, ko se ti zdi, da si na dobri poti, ko že vidiš vrh, ki si ga zasledoval mesece in mesece, se ti po robu postavi pač še nekaj. Ponavadi kr neki. Nekaj, za kar nisi vedel. Nekaj, česar niti ne moreš vedeti zavoljo prevelike količine informacij. Medtem ko se prebijaš skozi grozd aktivnih in pasivnih ovir, naj bi nenadoma sledil še temu. Nemogoče. Podobno kot v klasični pripovedi, kjer junaku vedno stoji nekaj na proti k uresničevanju cilja. Kot bi bilo vse naravnano proti temu, da dosežeš, kar si si zadal. Vidiš, da je želja v neskladju z realnostjo. In to je nogomet. Želje ne uresničiš kar zlepa. In to je življenje. Boj za nekaj, kar se redko zgodi. Gooooool!!!

O avtorju. Tadej Meserko (1984) je diplomiran filozof in magister sociologije. Do sedaj je imel objavljenih nekaj literarnih poizkusov (radijske igre in kratke zgodbe), sicer pa se posveča predvsem pisanju kritik (Delo, Radio Študent, Literatura, Apokalipsa, ARS), sodeluje pri ustvarjanju teoretske oddaje Teorema (RŠ), z različnih smeri pa pristopa tudi k esejistiki. … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Grdi raček, »guzonje« in druge nogometne zgodbe

    Iva Kosmos

    Brazilija : Nemčija preko pametnega telefona Nisem športnica, ne razumem vseh nogometnih pravil, ne spremljam nogometnih klubov in nimam priljubljenega tima (simpatična mi je Barcelona, a samo … →

  • Tek v mestu ali tek na mestu?

    Agata Tomažič

    Ali množične športne prireditve res spadajo na javne površine ali pa bi jih nemara morali prirejati v zasebnih avtosalonih? Ljubljanski maraton je tudi odlična priložnost za licemerski zaslužek.

  • Rdeča stoenka

    Andrej Hočevar

    Pot sva že tako dobro poznala, da ni bilo kaj dodati. Sprva sem se čudil, kako je Maja lahko poznala vsak cestni zavoj na poti in vsak … →

Izdelava: Pika vejica