Mravlje

Carlos Pascual

Duševno stanje, ki ga nekateri dosežejo z budističnim umikom v gore, po napornem tednu izvajanja hatha joge na plaži ali po enotedenskem strogem očiščevanju telesa s pomočjo sadnih sokov nekje v puščavi, sem sam pred leti v Mehiki dosegel takrat, ko sem zasledoval mravlje.

Dokler nisem v reviji Vuelta, ki jo je v Mehiki takrat izdajal in urejal pesnik in katalizator kulturnega življenja Octavio Paz, prebral prispevka biologa E.O. Wilsona, sem mravlje opazoval zavzeto, čeprav ne pretirano učeno. Od tistega trenutka dalje pa je moje navdušenje dobilo študiozne razsežnosti.

Wilson bralcem v enem izmed svojih esejev polaga na srce, naj mravelj ne jemljemo pretirano resno; s tem je želel povedati, naj nikar ne mislimo, da nam njihove družbe ponujajo nekakšen model, ki bi mu veljalo slediti. Pri tem pravilu je navedel le eno svetlo izjemo: edinole v vojni bi se nujno morali vesti kot formicidae in ob vsakem izbruhu nasilja v strelske jarke najprej poslati dame častitljive starosti …

V tistih dnevih so se mravlje zalezle prav v vse moje pogovore: »Si vedel, da lahko najmanjša med njimi zgradi mravljišče v lobanji ene največjih?« sem pripovedoval nekemu prijatelju, ki je vztrajal pri pogovoru o nogometu; »In da krojaške mravlje, če najdejo primerno drevo za skubljenje, najprej opravijo podrobno raziskavo terena in nato mravljinčjo udarniško akcijo začnejo pri listu, ki je od mravljišča najbolj oddaljen?« je moral poslušati taksist, preden me je odložil na avtobusni postaji.

Ko je moja takratna žena v svojem slikarskem ateljeju odložila čopiče in me ni našla v nobenem kotu hiše, je prišla na vrt in v temo kričala: »A si spet si pri tistih preklemanskih mravljah?«

Tu, v Ljubljani, mravlje pogrešam. Vem, da živijo tudi tukaj in da bi jih prav lahko našel. Pravzaprav že kar slišim kakšno gospo iz Črnuč (če gospe iz Črnuč berejo to kolumno), kako z ogorčenjem protestno vzklika in mi hiti dokazovati neznaten obstoj mravelj v svoji kuhinji, vije roke zaradi posledic trdovratne, uničujoče mravljinčje požrešnosti, ki se kaže na listih njene najljubše praproti. Seveda jih je tudi tu moč najti, drobcene in vročične, urejene in prizadevne, ampak jaz pogrešam tiste gromozanske in surove primerke s tropskih področij, kjer sem občasno živel.

Tam so včasih prišle kakor deževje; najprej je padla zgolj ena neopazna kaplja, nato še ena, in še ena, in še ena, in ko je človek prižgal luč, je lahko videl, kako dežujejo v hišo, na televizor ali na kuhinjsko mizo, na desetine, na stotine, na tisoče jih je sunkovito padalo s stropa, ki se je od mravljinčje množice, od roja mravelj obarval črno, rdeče ali rjavo.

Zanje je bila to kajpak samo običajna selitev, sprememba bivališča.

Spet drugič so bile svetloba: jasna svetloba v kuhinji. Kakor razodetje v kanaanski deželi, goreči grm, novo prebujenje, božja milost. Potem pa je vedno sledil trenutek resnice: golo drevo akacije ali afriškega tulipana, ki so ga čez noč obrale do zadnjega lističa. Odsotnost vsega zelenega mesnatega telesa, nežnega, zelenkastega, prosojnega, ki ni bilo prebavljeno, pač pa marljivo prežvečeno, namenjeno gnojenju kraljestva gliv, je zdaj soncu omogočila, da se je neusmiljeno uprlo v kuhinjsko okno. Mravljinčje poljedelstvo kot sredstvo razsvetljenja.

Medtem ko sem preučeval njihovo vedênje in navade, njihovo strogo gospodarjenje z naravnimi viri, njihovo kemično izrazitost, sem se vedno znova vračal k istemu, večnemu vprašanju: ali imajo mravlje svobodno voljo? Je kdaj v mravljišču prišlo do družbenega upora, ki ni bil posledica genske predeterminiranosti? To sem se spraševal, medtem ko sem na njihove poti postavljal ovire, medtem ko sem zaman poskušal označiti posamezen živalski primerek ali preprečiti njihov napad.

Ko sem se vračal v človeški svet, ki so ga takrat sestavljali moja žena in nekaj sosedov, sem občutil zdravo lagodje; s svojo vrsto sem ponovno sklenil mir. Pozdravljal sem nepomembne dogodke vsakdana in navidez nepredvidljive črte našega bivanja, a se nikoli zares nisem nehal spraševati, kaj neki se dogaja v okolici palisandra ali na zastraženi meji ozemlja krojaških mravelj.

V Ljubljani sem na balustradah ob reki opazil drobcene rdeče žuželke, s katerimi sem zaman poskušal vzpostaviti dialog. Nobenemu logičnemu vzorcu ne sledijo. Miniaturni kaos so, v popolnem nasprotju z butičnim redom, ki vlada človeškemu svetu, tistem, ki jih obkroža v centru mesta. Žal niso dober nadomestek za mravlje.

Zato sem pozornost preusmeril na nas, na našo domnevno svobodno voljo (in zaenkrat pustil mravlje s svojo kemično, genetsko predestiniranostjo pri miru); ne le, da so mnoge izmed najnovejših raziskav s področja kognitivne teorije zasadile dvom o njenem obstoju, temveč me to, kar opažam na ulicah, ne navdaja s pretirano velikim upanjem, da svobodna volja zares obstaja.

Spušča se noč, jaz pa v tišini razmišljam o tej zagonetki in plujem proti toku množice, ki se vali, ne da bi me opazila, ter se naglo steka v srce mestnega centra, da bi si ogledala prižiganje novoletnih luči. Zdi se, kot da gre za vprašanje življenja ali smrti: tega nikakor ne smemo zamuditi. Njim bom sledil.

 

Prevedli Tina Podržaj in Mojca Medvedšek

O avtorju.   Carlos Pascual (Ciudad de México, 1964) je literaturo, gledališče in film doštudiral v rojstnem mestu Ciudad de Mexico in v Los Angelesu v Kaliforniji. Napisal in objavil je dve pesniški zbirki, kratke zgodbe in eseje pa redno objavlja v literarnih in kuturnih revijah ter na spletnih portalih za umetnost in literaturo. Veliko časa posveča pisanju scenarijev in gledaliških besedil v angleškem in španskem jeziku. Ker se … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Besedilo je v resnici zelo fizična stvar

    Andrej Hočevar

    Redko slišimo čiste zvoke. Praviloma se zvok vedno nahaja v kontekstu, posebej v mestih. Tukaj lahko opazujemo ne le harmonije, temveč tudi konflikt zvokov. V tem je nekaj skupnega s poetičnimi zvoki, zato v poeziji zvok sam po sebi ne deluje. Pesem nastaja le iz konteksta zvokov, tako kot tudi zvočna slika mesta.

  • Mehurčke in lu(l)čke za vse!

    Jedrt Lapuh Maležič

    Zakaj je treba naflodrati razmnoževalno tematiko prav nad vsako ulico, potem pa se izkaže, da nas je nekaj iz slavnostnih voščil očitno izvzetih?

  • Pa tako LPP dan je bil

    Arjan Pregl

    V soboto, ko se je dan že prevešal v večer, torej v času, ko so živilske trgovine v središču Ljubljane že zaprte, sem opazil, da nam je zmanjkalo … →

Izdelava: Pika vejica