Morilski vrabci iz Ljubljane

Carlos Pascual

Človek bi težko rekel, ali so bili vedno takšni. Ljudje imajo slab spomin celo za zelo najpomembnejše dogodke v svojem življenju, zato zelo težko povedo kaj zanesljivega o mestnem obnašanju vrabcev. O zadevi nisem našel nobene pametne bibliografije, čeprav slutim, da na to temo gotovo obstaja kakšna strokovna raziskava. Morda celo takšna, ki je zaradi svojega drznega pristopa k tematiki nikoli niso objavili in je tako obležala v kakšnem zapuščenem kotu mesta ali pa kje na podeželju. 

Nekateri trdijo, da so bili takšni že od nekdaj, drugi zagotavljajo, da se je njihovo obnašanje v zadnjih petnajstih letih korenito spremenilo. Tudi če bi hotel, ne morem ugotoviti, ali se kaj podobnega dogaja tudi v drugih mestih bivše Jugoslavije. Od trenutka, ko sem zaznal pričujoči pojav, nisem zapustil Ljubljane. Tuje obiskovalce naše dežele in slovenske državljane, ki so v zadnjem času potovali v sosednje države, sem spraševal, da bi izvedel, ali se omenjeni fenomen pojavlja tudi na drugih geografskih širinah, vendar mi na to vprašanje nihče ni mogel dati zanesljivega odgovora.  

V deželi, od koder prihajam, se vrabci zadržujejo na robu človekovega bivanja. Ves čas so okoli nas, tako v mestih kot na podeželju, nujne opravke izvajajo varno oddaljeni od človeških bitij. Zato sem bil prvič, ko se je eden izmed vrabcev usedel na mizo in me pogledal naravnost v oči, kjer sem bil ravno pri koncu s kosilom, zelo presenečen. »Kako veš, da je bil samec,« me je vprašala prijateljica, ki je že nekaj dni potrpežljivo poslušala moja razglabljanja. »Zaboga, kako to misliš, kako? Je mogoče, da poznamo prehranjevalne navade južnih tjulnov, ne prepoznamo pa bogatega perja vrabčjega samca?«

Seveda, biti rjave barve se ne izplača …

V zadnjih nekaj letih je veliko zanimanje širše javnosti za to preprosto ptičjo vrsto vzbudil priimek glavnega junaka serije filmov o gusarjih. Vsi vemo, kako je ime temu kapitanu – Jack Sparow ali Jaka Vrabec –, mnogo ljudi pozna vsaj eno pesem, ki omenja vrabce, vendar so tisti, ki jih znajo prepoznati, kadar so pomešani v skupini drozgov ali liščkov, redki. 

Oči tistega vrabca niso dolgo zrle vame. Hiter zasuk vrabčevega skritega vratu mi je kmalu razkril tarčo njegovega zanimanja: to je bil košček kruha, ki sem ga nameraval pomočiti v paradižnikovo omako. V tistem trenutku sta se v vidnem polju pojavili še dve samici: ni šlo le za moško zadevo, oba spola sta postala predrzna, napadala sta skupaj. 

Za hrbtom sem zaslišal smeh. Zavezniški in civiliziran smeh. Osebi ženskega spola se mi nista posmehovali, nasprotno, prizoru sta se čudili skupaj z mano. Mati in hči sta s pogledom izmenično spremljali tri vrabce, ki so izvajali neko vrsto koreografije iz nemega filma, in moj košček kruha, ki je še vedno, zdaj v rahlo tresoči roki, tičal izven krožnika. Najprej sem hotel premakniti levo roko in pogumnežem približal košček kruha, toda neki globlji instinkt je sprožil mojo desno roko, s katero sem jih močno preplašil. Na moje veliko presenečenje in (če je bilo tisto, kar sem slišal za svojim hrbtom, otroško hihitanje) tudi na presenečenje deklice, so vsi trije vrabci potegnili glave med ramena in se presenečeno, s pogledom, ki je spominjal na mežikanje, zazrli vame. V tistem trenutku pa je ena izmed samic izkoristila mojo zmedenost in mi z enim samim natančnim zaletom, iz roke, ki je mirovala, iztrgala košček kruha.

Od tega dogodka dalje sem se na njihovo prisotnost navadil. Vedno jim prihranim nekaj koščkov kruha in z gotovostjo lahko trdim, da jim je še posebej všeč krhko testo. Zdi se mi celo, da sem postopoma, prek pogovorov, na to vrsto začel gledati z drugačnimi očmi in jim priznal pogum, ki so ga izkazovali v novih okoliščinah. Kadar tako srečam nosečo žensko, jo prepričujem, da smo se znašli pred preizkušnjo, kako ohraniti svet nespremenjen, ne glede na naše samouničevalne paranoje; če se zaklepetam s podjetnikom, ga spodbujam pri iskanju novih tržnih niš in tveganih iskanjih novih poti; če grem na pivo s političnim aktivistom, mu zatrjujem, da so prav vrabci odličen odraz sposobnosti marginalcev, da si v družbi, ki je bila prisiljena postati strpna, končno izborijo svoje mesto.

V vedno bolj pomehkuženi družbi, ki si vestno prizadeva, da bi bila zdrava, premišljena, dobro oblečena in napredna, so si vrabci izborili višji položaj; tvegajo, na kocko postavijo vse, kar imajo, in nam s teras izmikajo zavrženi kruh. 

O avtorju.   Carlos Pascual (Ciudad de México, 1964) je literaturo, gledališče in film doštudiral v rojstnem mestu Ciudad de Mexico in v Los Angelesu v Kaliforniji. Napisal in objavil je dve pesniški zbirki, kratke zgodbe in eseje pa redno objavlja v literarnih in kuturnih revijah ter na spletnih portalih za umetnost in literaturo. Veliko časa posveča pisanju scenarijev in gledaliških besedil v angleškem in španskem jeziku. Ker se … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • somaarsen@gmail.com pravi:

    VRABCI

    Vrabci, jebeni vrabci.
    Vrabci v dežju, neuničljivi.
    Vrabec v naročju Cvetajeve.
    Neumen vrabec, tako lep vrabec.
    Vrabec, ki je popil jutranjo kavo.
    Nor vrabec, poje v prazno.
    Vrabec ve, da nekdo sliši.
    Vrabec poje vetru, na dah.
    Vrabec neke čudne melodije.
    Vrabec spotakljive melodije.
    Vrabci ne bodo ponehali.
    Tolsti vrabci na peclju poletja.
    Izžeti vrabci na čistini zime.
    Vrabci, koliko jih preživi.
    Nemarni vrabci, ne da se jim letat.
    Vrabci poskakujejo po zraku.
    Ponižni vrabci, zadovoljni z mrvico.
    Našpičeni vrabci znotraj kotlov mesta.
    Sovaščani vrabci, navajeni kot mi, požreti vse.
    Vrabci so vrabci in takšni bodo tudi ostali.
    Vrabci, ki stežkoma nastopajo v pravljici.
    Vrabcev nihče noče v pravljici.
    Neskončni vrabci, prežeti s ponižnostjo.
    Vrabci znanilci prebrisanega neba.
    Vrabci, ne isti, toda vrabci.
    Vrabci zoprni kot dež.
    Vrabci in njihove utrujene kosti.
    Vrabci vse dni, vse dni.
    Vrabci, ki so vrabci in bodo vrabci.
    Vrabci, norišnica kar tako.
    Vrabec si vzame, kar vrabcu gre.
    Vrabca ne zebe, vrabec ne jebe.

    (Tomislav Vrečar, Ime mi je Veronika, Pivec, 2011)

    https://www.youtube.com/watch?v=1wOKyIH5pDs&spfreload=10

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Besedilo je v resnici zelo fizična stvar

    Andrej Hočevar

    Redko slišimo čiste zvoke. Praviloma se zvok vedno nahaja v kontekstu, posebej v mestih. Tukaj lahko opazujemo ne le harmonije, temveč tudi konflikt zvokov. V tem je nekaj skupnega s poetičnimi zvoki, zato v poeziji zvok sam po sebi ne deluje. Pesem nastaja le iz konteksta zvokov, tako kot tudi zvočna slika mesta.

  • Mehurčke in lu(l)čke za vse!

    Jedrt Lapuh Maležič

    Zakaj je treba naflodrati razmnoževalno tematiko prav nad vsako ulico, potem pa se izkaže, da nas je nekaj iz slavnostnih voščil očitno izvzetih?

  • Pa tako LPP dan je bil

    Arjan Pregl

    V soboto, ko se je dan že prevešal v večer, torej v času, ko so živilske trgovine v središču Ljubljane že zaprte, sem opazil, da nam je zmanjkalo … →

Izdelava: Pika vejica