Literarna kritika kot element družbene represije

Anja Radaljac

 

Kratka pripomba k sočasni produkciji

Imperativ tržne uspešnosti je poglavitni imperativ potrošniške družbe, iz česar sledi, da je osrednje vodilo stremljenje k množični potrošnji tržnega produkta, pri čemer pa ni odveč poudariti, da gre za skrajno splošen imperativ, ki ne izvzema niti umetniških trgov, s tem kajpak tudi literarnega ne, kar pomeni, da je tudi na knjižnem trgu vse pomembnejše vprašanje dostopnosti produkta. Vse bolj pomembno je, skratka, kako lahko literarni produkt široko bralsko publiko nagovori. Dostopnost se v literaturi meri z vse bolj uveljavljanim pojmom berljivosti. Kolikor bolj je neko besedilo berljivo, toliko bolj smiseln je njegov obstoj na trgu. Literarna umetnost naj bi torej imela “kvalitete” obče dostopnosti, razumljivosti in kratkočasnosti, bralec pa naj bi se v literarnem besedilu prepoznal

Z roko v roki s temi določili gre afirmativnost obstoječih družbenih razmerij, ker mora biti denimo odnos do Drugega v tovrstni literaturi vselej nekonflikten (izraža naj podcenjujoče “sočustvovanje”, ki Drugega nujno diskriminira in ga še jasneje zasidra v njegov podrejeni položaj), kajti imperativ tržnosti med drugim zahteva tudi dostopno idejno ter družbenokritično tekstovno plat. Če naj bo temu kriteriju zadoščeno, mora biti idejna podstat besedila, danes pogosto popreproščeno imenovana sporočilnost, jasno razvidna in razumljiva široki bralski masi. 

Posledica so literarna besedila, ki se pretvarjajo, da opozarjajo na represivna družbena razmerja, a jih dejansko le afirmirajo. V slovenskem literarnem prostoru (ki je tudi tisti, ki mi je najbližji in o katerem si drznem razpravljati) so tovrstna dela nekaj povsem običajnega, na misel mi najprej pridejo dela, kot so: Maj, november Draga Jančarja, Kakorkoli Polone Glavan, Ljubezenski vrtiljak Zorana Šteinbauerja, Kratki roman o snegu in ljubezni Marka Sosiča, Brskanja Vinka Möderndorferja, Dvoživke umirajo dvakrat Zorana Kneževića in tako dalje. Izbrana dela so omenjena bolj ali manj naključno, seznam pa je žal relativno neomejen. Gre za besedila, v katera je “družbena kritika” vselej vpisana na tisti način, ki ohranja in potrjuje obstoječa represivna razmerja, kajti družbenost besedila, ki je manj eksplicitna ali pa bolj lucidna, je pogosteje tudi manj dostopna, navadno zato, ker je za njeno razumevanje potrebno natančnejše, bolj pozorno branje, hkrati pa tudi širša zmožnost razumevanja družbenih mehanizmov, ki pa žal ni nekaj množičnega ali splošnega. 

 

Družbeno odgovoren, luciden odziv literarne kritike

Literarna kritika bi v obstoječi situaciji morala pomeniti (namesto urednikov, podvrženih imperativu tržne logike) še tolikanj bolj lucidno, pretanjeno branje, ki bi stremelo k temu, da opozarja na točke, v katerih sodobni literarni diskurz pretirano podlega imperativu trga in se s tem pogosto umika od svoje (idealne) kulturne vrednosti k ekonomski (v čemer pa spet ni prav zares prepričljiv). Žal v slovenskem prostoru opažam, da literarna kritika ne pomeni lucidnega branja, da ne prepoznava afirmativnosti večjega dela sodobne literature, zlasti pa ne opozarja na posledice, ki jih tovrstna afirmativnost (lahko) ima. 

Sodobna slovenska kritika je vse prepogosto pavšalna, medla, argumentacijsko šibka in kot da razbremenjena vsakršne odgovornosti. Pogosto se dogaja, da tudi literarne kritike zapelje navidezna družbena kritika, tudi sredinska družbena kritika, katere vzvodi očitno niso razumljeni. Tako se hkrati pogosto dogaja, da so prav besedila, ki afirmirajo družbenorepresivne odnose, kritiško dobro sprejeta, s čimer kritika (in ne le sam literarni tekst) prispeva k potrjevanju obstoječih ideologij, namesto da bi jim vsaj poskušala nasprotovati. (O tem več v nadaljevanju.) 

Sama prepoznavam razloge za tako stanje v naslednjem: 

 

  1. Kritiško delo v slovenskem literarnem prostoru, absolutno ne poteka pod ustreznimi pogoji in ti pogoji so take narave, da kritiko nujno tudi vsebinsko omejujejo. 
  2. Kritiško branje v slovenskem literarnem prostoru ni imuno na družbeno-literarne spremembe, spričo katerih se spreminja bralski proces. Ravno tako kot druga branja je tudi kritiško zaznamovano z zmanjšanim bralskim razumevanjem, koncentracijo, zmožnostjo razbiranja kompleksnejših metafor, simbolov, alegorij … Zaradi tega se ne zdi le, da so kritiki prisiljeni v to, da ne izražajo kvazipozicij, ki jih zavzemajo sodobna dela, temveč da pravzaprav niti ne znajo več razločevati med tistimi literarnimi deli, ki izražajo kvazirazumevanje družbe ter tistimi, ki družbeni uvid dejansko premorejo. 

 

Ne-odsotnost družbenega vpliva literarne kritike

»Glede na to, da so časi kritiških veličin, ki so praktično lastnoročno krojile obraz literature in vplivale na kulturno-politično klimo v najširšem smislu, nepreklicno minili, kako se kritika sooča s svojo novo vlogo?« 

Vprašanje, ki otvarja pričujoče besedilo, je bilo zastavljeno kot eno izmed izhodišč kritiškega simpozija, ki si za osrednjo razpravljalno temo jemlje umetnost kritike, razpete med (kakor so zapisali organizatorji simpozija) vrednoto, mnenjem in slogom. To vprašanje se zdi skrajno pomenljivo, kajti vanj je že vnaprej vpisano jasno prepričanje (in hkratna negacija nasprotnega mnenja), da so časi kritiških veličin, ki so praktično lastnoročno krojile obraz literature in vplivale na kulturno-politično klimo v najširšem smislu, nepreklicno minili

Zlasti je problematično, da je v to vprašanje implicitno zapisano, da je vpliv kritike zmanjšan oziroma da kritika danes nima več močnega vpliva na kulturno-politično klimo, do česar sama gojim precejšen zadržek. Nemogoča je namreč akcija brez reakcije, in zato kritika, ki ostaja zasidrana v družbo (kakopak, le stežka bi bilo drugače) in ki ostaja zasidrana v literarno polje, sproža neko reakcijo in na polje literature, pa tudi na družbo širše, jasno tudi vpliva. Seveda ne trdim, da imamo znotraj polja kritike še vedno tako vplivne predstavnike, kot je bil svoj čas denimo Josip Vidmar, ne bi pa se mogla strinjati, da to nujno karkoli pomeni za vpliv kritike kot take. 

Poglejmo, zakaj. Josip Vidmar je bil kot kritik tako rekoč “v službi ideologije”, če hočete, “države”, in s tako držo je seveda afirmiral obstoječa družbena razmerja. Danes kritikčarke in kritiki počno natanko enako, le da pri tem – kar je smiselno, zlasti ob hiperprodukciji, za katero “trpi” slovenski literarni trg, hkrati pa tudi prikladno za sodobni, informacijsko zasičen prostor – delujejo kot relativno enotna masa več kritiških glasov, ki tako na več koncih utrjujejo obstoječo ideologijo. Res je, da je ta vpliv relativno impliciten in teže obvladljiv kot denimo Vidmarjev vpliv, zato pa mnenje, da je vpliv kot tak manjši, ni nujno pravilno. 

Če je namreč literarna kritika bodisi medla, bodisi ne premore kritiškega uvida, bodisi v ozadju kritike ne tiči teoretsko podprta argumentacija, je kritika tista, ki pravzaprav potrjuje literaturo, ki je prav takšna in preko literature tudi kritika sama afirmira družbeno represijo. 

Hkrati – tudi s tovrstnim kritiškim branjem – postaja vse bolj zaželena (ali celo “nujna”) literatura, ki  je po standardih, ki so veljali še pred pribl.. dvema desetletjema, izrazito blizu trivialni literaturi, predvsem v oziru, da naj bo taka literatura kratkočasna, preprosta, slogovno preprosto obvladljiva, berljiva, tekoča, idejno ne prenapeta, sicer pa naj igra na bralčev čustveni odziv. (Zanimiva je v tem oziru primerjava odzivov bralcev na Kakorkoli Polone Glavan in Po njihovih besedah Katarine Marinčič.)

Literarna kritika, ki sledi založniški logiki in logiki berljivosti, skratka, nujno privzame tudi nekatere kriterije za presojanje literature, ki so pogojeni s potrošniško naravnanostjo družbe, s čimer se literarno delo, ki je dobro ocenjeno s strani kritikov, nevarno približuje trivialni literaturi. Čeravno gre v resnici največkrat za literaturo, ki od trivialne prevzame banalno idejno podstat, ki je na družbeni ravni potrjevalna, ter slogovno siromašnost (le redki avtorji sploh premorejo prepoznaven osebni slog), ta literatura ne prevzema zgodbene nabuhlosti, zaradi česar so taki teksti pogosto preprosto skrajno izpraznjeni. (Prim. Tomaž Kosmač: Sabina.)

Da resnično ne gre le za prilagajanje od zunaj vsiljenemu mnenju, denimo medijskih prostorov, ki objavljajo kritike, temveč za dejanski premik v zmožnosti bralskega dojemanja, pa kaže dejstvo, da je kritiški prostor strogo odmerjen (več v nadaljevanju). V slovenskih medijih se zaenkrat še objavljajo tudi ostre, odklonilne in nekonvencionalne kritike: čemu kritiki ne podajajo tekstov, ki bi bili v skladu s to možnostjo? 

 

Kritiška praksa v slovenskem literarnem prostoru

Glede na zgoraj opisano torej poglejmo, kakšno je “realno stanje” v literarno-teoretski praksi. Osrednji literarno-kritiški prostor sestavljajo sledeči mediji: časopisi Delo, Dnevnik in Pogledi, radio Ars, Radio Študent, revije Mladina (s tako ozkim naborom piscev, da komajda šteje, kar je lahko samo na sebi problematično), Literatura in Sodobnost ter spletna portala www.ludliteratura.si in Airbeletrina. 

Delo in Dnevnik prostor za kritiko vse bolj krčita, recenzije pa so omejene na cca  3000 znakov s presledki. Pri Pogledih (ki so vendarle časopis za kulturo in bi bilo morda smiselno pričakovati kaj “več”) ponujajo kritike v dolžini 5000 znakov s presledki ter občasne (beri: zelo redke) daljše prispevke, ki so omejeni na 9000 znakov. Radio Študent je podobno omejen na cca 4000 znakov kakor tudi radio Ars v oddaji S knjižnega trga. Revija Literatura je spodnjo mejo literarne kritike spustila na 7500 znakov, podobno je pri Sodobnosti, kjer je spodnja omejitev 8000 znakov. Oba spletna portala sta manj rigidna, vsaj za spletni portal www.ludliteratura.si lahko zatrdim, da objavljeni teksti variirajo med 3500 in 16000 znaki, dolžina teksta pa je prepuščena avtorju. (Honorar je vselej enak.)

Kritike so v bruto zneskih plačane med 16 € (Radio Študent) in 150 € (revija Literatura), povprečen honorar pa se giblje okoli 70–80 €. 

Če je pred nekaj leti še veljalo, da lahko kritik pri večini medijev računa na cca eno objavo mesečno, je stanje zdaj spremenjeno. Revija Literatura kritikom tako ponuja približno dve do tri objave letno, večina drugih medijev (izjema so le dnevniki), pa nekje na mesec in pol do dva meseca, vendar se ta doba podaljšuje. 

Osebno pišem za sledeče medije: Delo, Pogledi, revija Literatura, spletni portal www.ludliteratura.si in Radio Ars. V preteklosti sem sodelovala tudi z Airbeletrino (pod prvo uredniško garnituro), ter z Radiem Študent. Osebno lahko rečem, da mi ni noben urednik nikoli sugeriral, kakšno naj bi bilo “moje” mnenje o prebranem in ne glede na to, da so moje kritike tu in tam precej ostre, nisem nikoli imela težav s tem, da ne bi mogla priti do objav.

Kar se mi zdi vredno omeniti, je tudi to, da mediji bolj kot mnenje kritika brzdajo slog in raven diskurza: večina medijev stremi po čim bolj populističnem pisanju, ki naj ne bo neargumentirano, ampak hkrati tudi ne prezahtevno spisano, saj je treba “misliti na bralce”. To se mi zdi – morda – še najbolj problematičen način omejevanja kritiškega pisanja, ker gre za precej pomemben poseg v avtorjevo delo, kritika pa se tako preveč približuje populističnemu žanru, ki nima več prav dosti skupnega z besedilom, v ozadju katerega naj bi vendarle tičalo široko poznavanje literature in literarne teorije, pa tudi drugih humanističnih ved, filozofije (in še česa?). 

 Iz moje kritiške prakse izhaja nekaj zame veljavnih dejstev:

 

  1. Prostor, ki ga imam na voljo za kritike, pogosto ne zadošča, da bi svoje mnenje lahko izrazila s toliko argumenti in s tako natančnostjo, kot bi si želela. 
  2. Število kritik, ki jih moram napisati, če hočem sploh ohraniti kritiško mesto, mi onemogoča, da bi se v vsako knjigo poglobila tako natančno, kot si to v resnici želim. (In kot si knjiga, njen avtor, založba zaslužijo?)
  3. Kritik načeloma ne morem pisati v diskurzu, ki bi ga sama, mimo politik medijev, izbrala. 
  4. Ne glede na to, koliko pišem, od kritiškega dela ne morem živeti. (Nikakor, pa pišem tudi gledališke kritike.)

 

Lastne izkušnje mi pravijo, da je prostor, kjer lahko kritik objavlja redno, hkrati pa mu kritiška svoboda ni kratena z omejenim prostorom, medijsko politiko in/ali kvoto, izjemno ozek. Kot pozitivno izjemo bi vsekakor omenila portal www.ludliteratura.si, ki dopušča več svobode kritiškega izražanja kot večina drugih slovenskih medijev, ki objavljajo tudi kritike. 

Omejitve, ki jih postavljajo mediji, kažejo na ignorantski odnos do literature, pa tudi do literarne kritike, ki naj dejansko ne bo več kritika, temveč raje “zapis o knjigi”, najbolje nevtralen. 

Če je nekoč država z represijo in cenzuro vzpostavljala jasen hierarhičen odnos do literature, ki je denimo botroval “pisateljem-zapornikom”, tako danes s širjenjem splošne ignorance ter sledenja tržni logiki vzpostavlja nov ideološki aparat, s pomočjo katerega (tudi) kritika (skupaj z založbami) banalizira literarni diskurz. 

 

Kritiški odziv na kritične razmere – letargija

Kakor so kritiki namreč na eni strani postavljeni v skrajno neugodne delovne pogoje, tako, na drugi strani, tudi ravnajo po liniji najmanjšega odpora. Pri kolegih opažam brezinteresnost, mlačnost in nekakšno vdanost v usodo. Mislim, da le malo kritikov dejansko verjame v literarno kritiko (upala bi si celo trditi, da ne zaupajo v moč humanistike v širšem oziru), kar pa kajpak vodi v stanje, ko kritika postaja lahka tarča za enega izmed obrobnih elementov družbene represije, namesto da bi zavzemala opozicijsko držo. 

Kritiško branje se preko vsega naštetega, pa tudi preko prej na kratko orisanega spremenjenega branja, vse bolj približuje laičnemu branju, pri čemer pa je posebej pomenljivo, da bralci tega ne prepoznavajo – kakor se dogaja degradacija kritiškega uvida, ki ne more biti scela pripisan le uredniškim omejitvam ((številni) kritiški odzivi na roman Kakorkoli Polone Glavan so zgleden primer, ki to potrjuje), tako se počasi dogaja tudi degradacija splošnega, laičnega branja, ki danes premore le še pičico kakršnegakoli uvida. To potrjujejo med drugim raziskave bralnega razumevanja, bralski trendi, posredno pa morda celo primer degradacije besedil popularne glasbe, ki naj bi dandanes v povprečju zajemale besednjak štiriletnika (o kakšnih metaforah kajpak ni govora), kar seveda ni primerljivo z besedili množično popularnih glasbenikov, kot je bil npr. Bob Dylan. 

Najbolj zaskrbljujoče je torej, da se kritiki v neugodnih pogojih nikakor ne znajdejo, temveč, ravno nasprotno, delujejo skrajno konformistično, ter da se tudi v kritiškem branju že poznajo spremembe, ki so sicer zajele splošen bralski proces. Predvsem se zdi, da je velik del kritik spisan v nekakšnem na videz “nujnem” odmiku od literarne teorije, s čimer pa literarna kritika pravzaprav tudi zares postaja nekakšen “populistični pankrt”; ni novinarski žanr, hkrati pa prav gotovo tudi ne moremo več reči, da gre za relevantno presejanje literarne produkcije. 

Vanesa Matajc je pred cca petnajstimi leti v predgovoru k svojim izbranim kritikam, ki so izšle pod naslovom Osvetljave, zapisala: 

Zdi se, da naj bi bila temeljna naloga umetnostne kritike najprej in predvsem sprotno presojanje o tem, ali bo potencialno umetniško delo, kakor je že kot družbeni pojav neogibno vpeto v svoj zgodovinski kontekst, svoj čas “preživelo” ali pa bo ostalo le zgodovinski kuriozum. Ali ima potencialno umetniško delo pristno umetniško kvaliteto, ki je bolj ali manj ahistorična, ali pa so vrednosti, ki jih kreira, zgolj aktualistične narave; v skrajnem primeru epigonsko množične, prilagojene trenutnemu tržnemu povpraševanju, torej trivializirane.

Če poskušam aplicirati trditev, da naj bi umetnostna (oz. v našem primeru literarna) kritika predvsem presojala, katero umetniško delo bo preživelo svoj čas, na trenutno stanje sodobne slovenske literarne kritike, z upoštevanjem zgoraj obravnavanega ugotavljam, da danes kritika pogosto kot najbolj prepričljive tekste prepoznava prav tiste, ki so izrazito aktualistične narave, ahistoričnost pa se ne zdi več tisto, k čemur bi bodisi kritiki bodisi avtorji naj stremeli. 

To je spričo spremenjenih zakonitosti oz. zaželenih “kvalitet” literature (samo pomislimo na “berljivost”) razumljivo: če naj bi bilo literarno delo predvsem razumljivo in bi naj jasno osvetljevalo zdajšnji moment, in če naj bi to počelo tako, da bo taka “osvetljava” razumljiva kar se da množičnemu bralstvu (namesto denimo karseda kritičnemu, karseda inteligentnemu, karseda ambicioznemu …), potem je jasno, da tako literarno delo ne sme biti hermetično, hrkati pa tudi ne – kot že rečeno – idejno zahtevno ali celo prelomno, kajti idejno kompleksna, zahtevna besedila (ki so nekdaj služila kot pogon znanosti, filozofiji, humanistiki, družboslovju etc., splošnemu družbenemu napredku torej), niso take narave (nimajo pogojev), da bi bila množično dostopna. Zdaj se zdi, da niso dostopna nikomur več, ker je tudi kritika sprejela kot “dobro” in “ustrezno”, pa celo kot “umetniško” tisto literaturo, ki je potrjevalna in afirmativna. Še več: kritika sama celo ne prepoznava vselej, da gre za tovrstno literaturo. 

Pomenljiv v tem oziru je kritiški odziv na roman Po njihovih besedah Katarine Marinčič, v katerem, kot se je zdelo, kritikom večinoma nikakor ni uspelo prepoznati še česa drugega kot sijajnega sloga, izrednega obvladovanja pisateljske τέχνη. Hkrati pa ob tem romanu niso našli bralskega užitka – kako je mogoče brati nekaj, kar je spisano v “sijajnem slogu” in ne čutiti bralskega užitka? Kaj torej pogojuje bralski užitek sodobnega (kritičnega) bralca?

V navezavi na citat iz Osvetljav je tako mnenje (oziroma tako branje) naravnost absurdno, kajti prav v tem romanu so natančno, v izjemnem literarnem diskurzu, obravnavane velike teme sodobne družbe (npr. vprašanje lažnivosti, avtobiografije – ob čemer je pomenljivo, da je bilo Marinčič očitano, da nima stika s “sodobno družbo”, hkrati pa je ravno “avtobiografskost” eden najbolj kričečih pojmov sodobnega časa –, podivjanega karierizma, ki se ne ustavlja niti pred ceno življenj bližnjih, sopostavitev kapitalistične, trgovske, potrošniške logike proti socialistični, ideološka represija in tako dalje), ki pa so obravnavane na način, ki je absolutno ahistoričen in ne – kot odlično zapiše Matajc – aktualistične narave, hkrati pa seveda ni ekspliciten, temveč impliciten, kar pa – na neki način – pomeni tudi literaturi lasten. Na drugi strani se nenehno javljajo besedila, ki imajo zelo jasno razvidno ideološko pozicijo, ki so, skorajda, agitatorska (in v tem smislu nikakor ne “vrhunska literatura”) in v katerih je kritika tako eksplicitna, da ni več literarna, temveč prej – denimo – žurnalistična

Takšna so vsa besedila, ki sem jih že omenila kot slab zgled zgoraj. Gre za literaturo, ki se pretvarja, da zaobrača razmerja moči, s tem da z Drugim “sočustvuje”, ga “razume”, ampak ga vselej, prav s čustveno vznesenim risanjem, še utrjuje v vlogi Drugega. Takšna sta denimo roman Kakorkoli in dolga kratka zgodba Brskanja, takšen je roman Maj, november, takšen je tudi Roman o snegu in ljubezni. In zdi se, da se ta pavšalnost, ta afirmativnost ne zdi nekaj spornega.

Kritika, ki naj bi neodvisno od uredniških in medijskih politik ocenjevala literarno produkcijo (ali pa k temu vsaj stremela), ne govori več o problematičnost literature, ki ponuja ad hoc družbeno kritiko, katere obdelava snovi je aktualistične narave, in ne trudi se prikazati družbene vrednosti visoke literature, temveč tudi sama postaja element družbene degradacije literarnega diskurza. 

Nenavadno je – zlasti ob vsem povedanem –, da je “družbena kritičnost” oziroma “aktualnost” oziroma “stik s tukaj in zdaj” tisto, kar je (poleg berljivosti in “lepe zgodbe”) eden najbolj “nujnih” elementov “dobre” sodobne knjige – po mnenju kritikov. Žal se dogaja, da zgoraj predstavljeni, poenostavljeni diskurz preprosto zapada na nivo moralk ali celo nekakšne potrošniške, kapitalistične, neoliberalistične, če hočete, agitatorske “umetnosti”, ki agitira za afirmativno kritiko, ki v kulturno-politični prostor enostavno ne vnaša pomembnih, konstitutivnih sprememb; kakšna je torej nova naloga nove “umetniške literature”? Morda naj bi služila kot nekakšen pripomoček za (samo)potrjevanje? Včasih se zagotovo tako zdi … 

Hkrati je “kritika”, ki spodbuja tovrstno trivializacijo literature, seveda absolutno obrnjena k sistemu, k družbeni represiji, k sestopom nazaj, k Državi … ne pa proti naštetemu. Kritika naj bi bila – s tem ko bi podpirala umetniško literaturo – podporni steber humanističnemu napredku in naj bi bila med drugim tista, ki bi znala približati lucidne uvide literarnih piscev bralcem preko svojega lastnega lucidnega vpogleda v literaturo. 

Literaturi je s tem trojno onemogočeno, da bi odkrivala pretanjene, skrite družbene premike, ki bi jih nato tudi umetniško reflektirala, ker je taka literatura redko objavljana, ne dosega bralcev, kritika pa, ki je vmesni člen in ki bi morala poskrbeti, da bi z močjo razumevanja ter poglobljenega razumevanja zahtevne literature vplivala na bralce, in ne obratno – bralci na kritiko – ostaja povsem impotentna oz. ideološka v tem smislu, da preprosto nima humanističnega naboja in intelektualne moči. Zlasti je zaskrbljujoče je, da je kritiški uvid najmlajših kritikov (še študentov) iz leta v leto bolj ničen. Kot urednica sem dobro leto sodelovala s študenti primerjalne književnosti, ki so za portal, ki sem ga vzpostavila pri Trubarjevi hiši literature, pisali kritike. S kolegom, tudi kritikom in komparativistom, Aljažem Krivcem, sva žal morala ugotoviti, da študentje PK ne le da ne zmorejo spisati koherentnega kritiškega besedila (niti nekateri izmed podiplomskih študentov) – pogosto so celo funkcionalno nepismeni in ne znajo nanizati odstavka povezanih povedi. Izredno žalostno je stanje pri razumevanju literature, kjer so številni pokazali, da več kot obnove prebranega niso zmožni, hkrati pa jim literatura ničesar ne sporoča in se jim ob njej ne tvorijo miselne mreže, ki bi besedilo umestile v družbeno-kulturno-umetniški kontekst. Tako sodobna literarna kritika prispeva k temu, da se opozicijsko branje kulture, družbe in politike, niti ne more vzpostaviti. 

O avtorju. Anja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Odčarati krog (ali mala kritiška utopija)

    Diana Pungeršič

    Z izgubo kakovostne refleksije književnosti v javnem prostoru pač izgubljamo vsi – ustvarjalci, knjige in bralci. A pozitivna novica je, da drži tudi obratno! Je krog zares mogoče odčarati?

  • Kritiška situacija na Madžarskem

    Natália Kovács

    Zdi se, da gre pri krčenju prostora, namenjenega kritiki, v revijah, časopisih in televiziji, in hkratni rasti kritike na spletu, tako v pisni kot v avdiovizualni obliki, za mednarodni pojav. Kot vsaka sprememba v življenju in zgodovini se to po eni strani zdi kot izguba, zveni žalostno, in ko gre za samega kritika, to predstavlja osebno in finančno težavo.

  • Ekonomija kritike

    Andrej Blatnik

    Ustvarjalnost je bila zmeraj glas proti, izzivalo jo je tisto, kar je bilo treba spreminjati, predrugačiti, in takih izzivov je danes na pretek. Torej je danes pravzaprav zelo dober čas za kritiko.