Hudiča oživlja vera vanj

Tomaž Grušovnik

Čeprav običajnih dni v Albuquerqueju ni, bi ta dan lahko bil povsem navaden. Enkrat zgodaj popoldne, kar je zame nekje okoli druge, pol tretje ure, sem obiskal senegalskega kolega v downtownu. Spoznal sem ga nekaj mesecev nazaj na izletu v Santa Fe. Pogovor sva začela običajno, potem pa me je vprašal, ali imamo pri nas v Sloveniji duhove. Rekel sem, da ne vem, da jih sam še nisem videl. »No, tukaj so, isto kot v Senegalu,« je trdil. Seveda sem ga vprašal, kako to ve, kako lahko kaj takega s takšno gotovostjo zatrjuje. Odvrnil je, da je enega videl. Zanimalo me je, kdaj?

– Dopoldne na avtobusu.

– Dopoldne na avtobusu?

– Ja, dopoldne na avtobusu.

– Sta bila na avtobusu sama ali med ljudmi?

– Avtobus je bil poln ljudi in potem je na neki postaji vstopil demon.

Bolj kot sem spraševal, manj mi je bilo jasno, kaj misli, zato sem ga pustil, naj govori, naj pojasnjuje. Povedal je, da je na neki postaji vstopila oseba, ki je imela glavo nagnjeno v levo, iz ust pa ji je tekla slina. Bila je na tistem – kako se že reče? … Uprizoril je pantomimo in pokazal z rokama: v višini bokov je sklenjene pesti zanihal naprej in nazaj, malo pokrčil noge, ob tem pa nagibal glavo, točil slino, vrtel oči in se oglašal z medmeti.

– Misliš invalidski voziček?

– Ja.

Medkulturni molk, ki je vzniknil med nama, sem pretrgal z razsvetljensko idejo. Nasmehnil sem se in mu pojasnil, da to niso zli demoni. Niti duhovi niso: »To so osebe, tako kot ti in jaz, le da imajo posebne potrebe.« Tako nekako, miroljubno, optimistično sem ga poskušal razsvetljevati.

– Ne, ne. Ne razumeš! To ni bil človek!

– Ja, seveda je bil! Oseba! Tako kot ti in jaz.

– Ne! Ne veš, o čem govorim! (Spet je uprizoril referenta svojih misli)

– Ja, točno vem, kaj misliš … To so osebe, ljudje kot midva. Za nas so to ljudje.

– Ne, ne, ne, ne … To ni bil človek. To ni bil kak vojak, ki mu je mina v vojni razstrelila nogo ali granata raznesla roko. Ko si to pogledal v oči, ni imelo duše. Gledalo je mimo mene, gor v zrak! To je bil demon!

– Ja, NE, stari moj! Vem, kaj misliš in pri nas je to člo-vek. Ti, jaz in on, vsi smo isto – lju-dje!

– Ne, ne, ne, ne, prijatelj … To niso ljudje. Ne veš, kaj mislim. Poslušaj zdaj mene! Veš, kaj naredimo v Senegalu, če se rodi otrok, za katerega sumimo, da je demon? Odnesemo ga na obalo, na desno stran otroka postavimo kuhana jajca, na levo pa riž. Če se otrok nagne na levo, vzame riž in jé, potem je vse okej. Je malo čuden, ampak je človek. Če pa se nagne na desno in vzame jajce … hm-hm, dragi moj … če se nagne na desno in vzame jajce … potem iz oceana vstane velik val, vzame otroka in ga odnese!

Spuščava se po strmi potki k vznožju kamnoloma. Da gre za star kamnolom, najverjetneje rimski, sem odkril šele pred kratkim, kakšna dva meseca nazaj. Stal sem pred razbrazdanimi skalami litotamnijskega apnenca in v režah # in razpokah, ki sem jih prej imel za posledico naravnih procesov, naenkrat zagledal – geštalt preklop – delo človeških rok. Ko sem bil najstnik, sem hodil na ta grič, ki sem ga imenoval Dupleški Olimp, in sanjal o oddaljenem Sredozemlju, o antiki, o Odiseju in Ahilu, o Dionizu in Apolonu, ne da bi vedel, da je ta z moje strani tako opevana antika pravzaprav pod mano, dobesedno. Pod mojimi nogami oziroma – ker sem tam rad posedal – pod mojo ritjo. Mogoče me ta nedomačen trik, ko se to, za kar domnevaš, da je daljno, nenadoma pojavi v tvoji neposredni bližini, malo spominja na Zamo Antonia De Benedetta, kjer se izkaže, da se zlikovec, ki se ga odpravi iskati četa, skriva med njenimi vojaki; ali pa na Človeka brez strahu istega avtorja, kjer je vaški svetník, ki zmeraj, kadar se vaščani znajdejo v nevarnosti, priskoči na pomoč, stari morilec, ki na hrbtu svojega konja po vzoru antičnih stilitov (svetnikov, ki so živeli na vrhu stebrov) vrši filantropsko pokoro.

Po strmi potki se spuščava k vznožju kamnoloma in ovije naju neznanski smrad, sladkobni vonj razkrajajočega se trupla. Na velikem kamnu leži napihnjen jazbec z razklano glavo, okoli njega kroži roj ::: zelenih muh. Zadnjič sem pomislil: če kot truplo razpadeš izpostavljen na zraku, po naravni poti, tako da pustiš, da te muhe oberejo do kosti, da vate izležejo svoje ličinke, črvičke, ki potem s pomočjo energetsko bogatih organskih spojin iz tvojega telesa vzniknejo v letalce, na neki način posthumno poletiš v nebo kot roj veselih bleščečih muh.

Prekrijeva si usta, zatisneva ustnice in stopiva proč. Razkažem kamnolom oziroma to, kar je po stoletjih, tisočletjih od njega ostalo. Razteza se na približno sto metrih v dveh terasah. Potem raziskujeva okolico. Tisočletja so zdrobila skale v nestabilne kamne, hodiva po melišču. Umislim si palico, da laže drezam po zmesi listja, mahu, praproti in apnenca v iskanju ne vem česa. Zarinem jo skozi luknjo neke čudne strukture, nekega sumljivega apnenčastega kamna. Dvignem ga in opazim, da gre za polovico goveje lobanje in da sem palico potisnil skozi Ø nekdanje kravje oko. Nekaj časa jo privzdignjeno vrtim pred svojim obličjem in opazujem fraktalno zrasle šive, potem se odločim, da jo bom položil na skalno polico zraven trupla kot varuhinjo jazbeca. Ko to počnem, si mislim, da morda nimam pravice posegati v naravni tok dogodkov in da se igram z usodo. Lobanjo vseeno nastavim, jo pokličem in ji pojasnim, kaj sem naredil. Nadaljujeva z raziskovanjem.

Nedaleč od naju na eni od teras zagledava ogromen monolit, sivo kameno [ ] kocko s stranicami 3 × 3 × 3 metre, preraslo z bršljanom. Izstopa skozi bukova debla in jasno je, da ni delo tihih naravnih procesov, ampak prepotenih človeških rok. Seveda se odločiva, da jo raziščeva. Ko stopava čez melišče, naletim na nestabilno skalo *ŠKLJOC. Sila v kolenu zasuče ud, ga nategne, natrga in raztrga mehke dele v sklepu, sklepno ovojnico, obsklepne vezi, kite in mišice, v predelu sklepa pa nastane oteklina, tudi krvna podplutba. Distorsio genus dextri, zvijem desno koleno.

Iz zamrzovalnika vzamem grelno-hladilni obliž mueller super pack ®, odšepam do kavča in si ga namestim na iztegnjen desni kolenski sklep. Ne morem se otresti občutka ominoznega, ki spremlja nedavni nesrečni dogodek. Zavestno se poskušam prepričati, da je šlo za nerodnost. Seveda: kaj pa drugega?! Hodil sem po melišču, kar je pač nevarno. Sklep je itak že bil razrahljan, tako da ni preveč presenetljivo, da je izskočil, ko sem na majavi skali izgubil ravnotežje. Vendar pa to razmišljanje ne pomaga kaj dosti v boju proti mojemu vraževerju. Ne morem se otresti slutnje, da sem z igranjem poganskega svečenika in nastavljanjem goveje lobanje prekoračil pooblastila univerzitetnega docenta in prekršil kozmični red, da se je v meni zaradi prestopka zoper genius loci (krajevnega duha) utelesilo antično trpljenje. Spremlja me občutek, da sem telo zaradi greha posodil sili, ki se je v tisočletjih nakopičila v kraju in se izrazila skozi mene kot strela skozi strelovod. Zgodovina se ponavlja skozi naivne žrtve.

Preseneča me, da je v globinah moje znanstveno naravnane razsvetljenske pameti preživela takšna arhaična miselna usedlina. Spajanje idej po vzorcu, ki spominja na starodavne miselne tokove, kjer so se nadnaravne, zle sile lahko utelesile v posamezniku in ga obsedle: »Ko je ta vzel grižljaj, je šel satan vanj.« (Jn 13,27) Misli očitno same potujejo k vzroku in ga skušajo za vso ceno najti, četudi ga morda ni na spregled. Vsak smisel je boljši od nesmisla. Veriga idej potuje k takšnemu vzroku, ki je priročen in všečen, ki pojasnjuje dogodke na teleološki način, da jim podeli neki višji smisel, kar je vzrok vraževerja. Ideja neprevidnosti je zame premalo, preveč banalno je reči, da sem zgolj neroden pohodnik, podobno neroden, kot je bil jazbec, ki je padel s skale in si razbil glavo poleg goveje lobanje, ki jo je tja odvrgel kak vaški mesar, da mu ne bi bilo treba plačati primernega uničenja kadavra. Ugodneje je misliti, da vse spremlja neki višji smisel, da šiv usode spaja dogodke v smotrno ogrlico, da me je izbrala nadnaravna, zla sila. Kant je pravil, da um spontano zatava onstran svojih meja k neveljavnemu spoznanju (svetu, bogu, duši), pri čemer iluzija kljub zavedanju njene napačnosti trmasto vztraja. Jasno je, da je brez zlodeja enako težko živeti kot brez boga, ker misli kar same zatavajo k njima. Biti žrtev tragičnega, bombastičnega zla je konec koncev vendarle boljše, bolj smiselno kot tiho gniti, preminevati tavajoč v ohlajajočem se vesolju brez smotra.

V tej točki hudič razkrije svoj trik. Ta ni v tem, kot zatrjujejo nekateri: da te namreč prepriča, da ne obstaja, pri čemer čaka, da si nepazljiv, da se spozabiš in da te – hop! – zgrabi v kremplje. Ravno nasprotno: njegov trik je v tem, da te prepriča, da obstaja. Izrabi tvojo šibkost, da bi sprejel svet brez smotra in ti spretno ponudi višji smisel boja proti njemu, proti »zlu«. Glavni problem zla je zato v tem, da ponuja lastno osmislitev, da se kaže kot del usode, pravice, smotra, kot »nujno« zlo. Hudiča oživlja vera vanj. Vera v domnevnega zlikovca in njegove utelešene zastopnike, ki jih je po dolžnosti treba uničiti s sveto jezo, je tako povzročila bistveno več zla kot skepticizem glede obstoja nadnaravnih bitnosti z lastno voljo. Paradoksno te ravno boj proti zlodeju naredi zlodeja, ker se takrat, ko se ti prikaže demon, ki ga moraš uničiti, sam spremeniš v satana, ki ubija. Domnevni »drugi« kot »demon« ni takrat nič drugega kot tvoja lastna projekcija, odsev tebe. Ta hudičev trik, ki nas prepriča, kot da zares obstaja, je naposled razlog, zakaj smo kurili čarovnice, rezali vratove kafrijem, pobijali pogane in izpostavljali otroke kot »zle duhove«.

O avtorju. Dr. Tomaž Grušovnik je izredni profesor in višji znanstveni sodelavec na Univerzi na Primorskem. Ukvarja se s filozofijo vzgoje in s širšo etično problematiko, predvsem z okoljsko etiko in etiko živali. Poleg monografije Odtenki zelene je avtor številnih strokovnih in poljudnih prispevkov. V sklopu literarnega ustvarjanja sodeluje predvsem z revijama Idiot in Literatura, zanimajo pa ga hibridni teksti in eksperimentalna literatura. Raziskoval je … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nikoli več, do kdaj? 

    Muanis Sinanović

    Zakaj so naše ideje tako tako nezmožne prispevati k izgradnji boljšega sveta, še več, sooblikujejo njegovo grozo in izpraznjenost? Prav zato, ker se nismo zmožni soočiti z dejstvom, da civilizacija, v kateri smo živeli dobrih dvesto let, ne obstaja več. Vsi naši boji so vpeti v razsvetljenske miselne sheme, bodisi kot obramba razsvetljenskih vrednot bodisi kot njihova zavrnitev.

  • Krokodil v mulju, 4

    Alja Adam

    Ko ustvarjam, sledim spremembam, beležim trenutke, ko je pesem napisana, jo »spustim iz rok«, ob tem pa opustim tudi eno od svojih identitet. Umetnost je molitev. Ko ustvarjam, raziskujem svojo prisotnost v svetu, stopam v stik z »božanskim«, presegam svojo individualnost in parcialnost časa.

  • Krokodil v mulju, 3

    Alja Adam

    So-čutiti ne pomeni popolnoma razumeti drugega, se vživljati v njegove občutke brez zavedanja lastne integritete, ali se »stapljati« z njegovo bolečino. V aktu so-čutenja vznikajo različni doživljajski pomeni, se približujejo drug drugemu tako kot kreativne ideje v umetniškem procesu.