Hoja

Jure Jakob

Biti v dobrih čevljih pomeni veliko. Vedeti, kam greš, kako boš tja prišel, in da je že dober kos poti za tabo. Niso vsaki čevlji dobri za vsakogar. Ne da se z vsakimi čevlji na dobro pot. Ob različnih priložnostih se dobro izkažejo različni čevlji. V novih čevljih se ni dobro spuščati predaleč.

Obstajali sta dve poti. Eno sem imenoval boljša, gosposka, drugo pa navadna, delavska. Stanoval sem v polkletni sobici v veliki hiši čisto na koncu Rožne doline, tik ob Glinščici. Potočka nisem mogel videti, okno je bilo prenizko, skozenj sem gledal kot krt: v košček neba, po katerem so se podili oblaki. Ti oblaki so bili zagotovilo, da obstaja svobodno gibanje, da je prostor neskončen in da ga ne more zmanjkati; da ni razloga, da bi se človek počutil ujetega. Pogledal sem ven in šel.

Bolj pogosto sem šel po navadni poti. Če sem imel kako obveznost, sem se zagotovo odpravil po delavski poti. Edine obveznosti, ki sem jih takrat imel, so bila predavanja na Filozofski fakulteti, pa še ta niso bila zares obvezna. Vseeno sem hodil hitro; vzelo mi je slabe pol ure. Ko sem dobrih sto metrov od hiše ujel cesto, po kateri vozi mestni avtobus, sem se je držal do študentskih domov, potem pa zavil desno, proti železnici. Na drugi strani kot rov ozkega podhoda pod železniško progo sem jo ubral po bližnjici zadaj čez dvorišča med stanovanjskimi bloki in Tobačno tovarno in prišel na Tržaško pri avtobusni postaji. Še čez veliko križišče in bil sem na Aškerčevi. Hodil sem pozimi in poleti, ob lepem in grdem vremenu. Vedno sem imel pri sebi za vsak slučaj mesečno vozovnico za avtobus, a sem nanj redko stopil. Raje sem hodil. Moral sem hoditi. Skoraj vedno sem hodil sam.

Nisem poznal mesta. Bilo mi je zanimivo, a po malem sem se ga bal. Zdelo se mi je, da je vsepovsod ogromno ljudi. Vsepovsod so bile hiše, bloki, velike trgovine, velike ceste in na stotine avtomobilov. Vse je bilo ovito v nenehni zvok, ki mi je bil tuj. Brnel je, bil je mehanski zvok, nenaravni zvok, ki je tudi človeške glasove spreminjal v brneče zvenenje. Tudi ko je bilo mesto kot izumrlo, na kako nedeljo, je ta zvok prav po tiho vztrajal, tako da je bil še bolj vsiljiv. Premagalo ga je lahko le kaj, kar je prišlo od drugod. Dež. Ali pa viharni veter. Ko je deževalo, je brnenje zamenjalo šumenje. Voda je namakala mesto, mesto se je spreminjalo v nekaj živega, mehkega. Tudi v dežju sem hodil, če le ni padalo premočno, a drugače. Postalo mi je vseeno, kje hodim, zdelo se mi je, da se zdaj ne morem izgubiti, da ne morem zaiti, da bodo nove ulice prijazne, da mi bodo stavbe, ki jih dotlej še nisem bil videl, prikimavale, mi prijateljsko mežikale. Lahko sem hodil počasi. Ko sem stopil iz sobice, sem globoko vdihnil vlažen, umit zrak, in se počasi odpravil po boljši, gosposki poti. Pri študentskih domovih sem nadaljeval do Tivolija. Tam sem se včasih obrnil proti Akademiji za likovno umetnost in šel naprej v mesto, ali pa nadaljeval čez Tivoli, naredil krog ali pa pentljo, in šele potem proti Ljubljanici. Pri Ljubljanici sem se odločil: ali bom šel na levo proti tržnici in se vrnil od tam, ali pa na desno po nabrežju do Špice in se vrnil od tam. Težko sem se odločil. Dokler nisem enkrat pogledal gor. Proti gradu. Napol zastrtemu s krošnjami dreves.

Ko sem prišel prvič v življenju sam v Ljubljano, se nisem vzpel na grad, ampak na Nebotičnik. Bil je informativni dan. V trafiki pri železniški postaji sem si kupil zemljevid, preštudiral ulice in odpešačil proti Filozofski fakulteti. Nazaj grede sem se vzpel na Nebotičnik. Prvič v življenju sem videl kaj takega. Če bi hotel mimo vseh teh hiš priti ven, bi moral hoditi zelo dolgo. To bi bila utrudljiva hoja. Dobro sem vedel, da je po asfaltu in betonu teže hoditi kot po travi, zemlji ali pesku. Ko sem se vrnil na železniško postajo, sem bil utrujen, čeprav razdalja, ki sem jo prehodil, zame ni bila velika. Sploh ne. Navajen sem bil hoditi dlje.

Ljubljanski grad je blizu, ni ti treba daleč. Ampak ko sem imel tistih par serpentin za sabo in sem se pod obzidjem obrnil in zagledal čez strehe mesta, se mi je zdelo, da sem prišel neprimerno dlje, kot pa če bi spodaj prehodil ne vem koliko ulic. Zdelo se mi je, da sem se končno nekam prestavil. Da mi je uspelo najti pravo pot. Pot, po kateri lahko hodim, ne da bi se moral ves čas spraševati, kam pelje. Hodim, ne da bi moral zraven oprezati, hodim in sproščeno opazujem, kje hodim, kaj se dogaja. Gledam naokoli in poslušam. Se premikam po prostoru tako, da se prostor lahko premika v meni. Hodim in vidim in slišim. Ali pa hodim in ničesar ne vidim in ničesar ne slišim. Samo razmišljam. Z olajšanjem in začudenjem sem pomislil, kako da nisem šel na ta grad, ki sem ga imel ves čas pred nosom, že prej. Ne vem, kdaj sem šel prvič na ljubljanski grad in ne spomnim se, ali sem že pri prvem vzponu nanj odkril, da tja moram hoditi. Vem, da sem vrsto let hodil po ljubljanskih ulicah, kot da se premikam po začasnih koridorjih. Po ljubljanskih ulicah sem hodil, kot da gazim. Ko sem si uhodil par gazi, sem se jih držal. Dokler nisem odkril, da moja pot vodi na grad, me je pri hoji po mestu nekje od zadaj po rami stalno narahlo trepljala topla misel, da je samo še nekaj korakov. Samo še par dni, ko bom z nahrbtnikom na ramah odpešačil na zadnje predavanje v tednu, potem pa na vlak domov.

Vedno sem nekam hodil. Še preden sem hodil v šolo, sem hodil k sosedovi punci, svoji vrstnici, in se z njo igral. Od naše hiše, umaknjene na dvignjeno poličko ob robu gozda, spred katere si kot na dlani videl ozek spodnji rep strnjenega naselja, se je bilo treba po strmi stezi spustiti dol. In se domov grede povzpeti nazaj gor. Hodil sem dol k svojemu najboljšemu otroškemu prijatelju, skoraj nikoli ni prišel on gor, ampak sem šel jaz dol. Potem sem hodil v šolo. Hodil sem po mleko. In k verouku. Pri nas doma smo vedno nekje hodili. Hodili smo po gobe. Hodili smo nabirat borovnice in maline. Poleti, ko je bilo vroče, smo se zapeljali na Pohorje in potem po cele ure hodili križem čez hladne gozdove. Pozimi, ko k nam za tri mesece ni pokukal niti žarek sonca, smo hodili po okoliških prisojnih pobočjih na sobotne, na nedeljske sprehode. Moj otroški svet je bil svet, ki sem ga lahko obhodil. Kraji, do katerih sem se pripeljal z avtobusom ali avtom, niso bili moji kraji. Nekje vmes je bilo območje, po katerem sem se vozil s kolesom. Gibljivi, nestalni rob mojega. Ampak, če sem šel kam s kolesom, sem nove kotičke, ki so se mi odkrili, le ošvrknil, od zgoraj oplazil, le narahlo okusil. Bilo je bežno. Tam, kjer sem hodil, so se tla, po katerih sem stopal, vtisnila vame. Ostala so v meni. Postala so jaz. Le s hojo sem se lahko s prostorom povezal. Se nanj privezal. Se vanj vselil.

Ko sem bil star dvanajst let, smo se iz Vitanja preselili v novo hišo na Stranicah. Manjši kraj, sedem kilometrov od Vitanja, na pol poti do Slovenskih Konjic. Šole nisem zamenjal. Z bratom in mamo, ki je imela v Vitanju službo, smo se vsak dan vozili tja in nazaj. Stara mama je ostala v stari hiši v Vitanju. Nisem se zares preselil. To sem spoznal par let kasneje, ko sta se starša ločila. Ostal sem z atom, mama in brat sta odšla. Težko sem sprejel, da se je nekaj končalo. Nisem hotel, da se konča. Verjetno sem bil zato spet vse bolj pogosto v Vitanju. Čeprav moja šola zdaj ni bila več tam, ker sem bil že celjski gimnazijec, sem vse bolj pogosto obiskoval staro mamo v stari hiši. Kdaj sam, kdaj z atom, pogosto že med tednom, zagotovo pa ob koncu tedna. V novi hiši na Stranicah sem imel svojo sobo; vse ostalo sem imel v Vitanju. Ne vem, kdaj, ampak enkrat sem odkril, da se da oboje povezati. Da se da s Stranic v Vitanje in nazaj priti peš. Slaba ura in pol hoje v eno smer. Niti ne malo, a ne preveč. V tej slabi uri in pol zmerne hoje sem svoj svet počasi vezal nazaj v en kos.

Dalo se je na dva načina. Prvi je bil, da si vso pot prehodil po cesti. Tega sem se hitro naveličal. Hoja ob cesti je utrujajoča in duhamorna. Promet sicer ni bil gost, a bil je. Včasih mi je kak avto ustavil, čeprav nisem nikoli štopal. Ljudem se je zdelo nenavadno, da kdo vso to dolgo pot pešači, nihče ni več hodil tako daleč peš. Vsi so imeli svoje avtomobile, traktorje, mopede ali pa vsaj kolesa. Ali pa so počakali na avtobus. Če si hodil peš, si bil čudak. Vzbujal sem pozornost, ki mi je šla na živce. Nisem maral pozornosti, hotel sem mirno pot. Nikogar si nisem želel srečati, hotel sem svojo pot. Kmalu sem jo našel. Tekla je skoraj vzporedno z glavno cesto, malo je bila daljša, a zato neprimerno lepša. Redko kdaj sem šel peš v obe smeri. Včasih sem šel peš do Vitanja, nazaj sem se pa peljal z atom. Ali pa narobe. Kadar sem začel na Stranicah, je bilo treba prvih nekaj sto metrov kar ob glavni cesti. To je bil zoprni del poti, ki sem ga vedno prehodil kar se je le dalo hitro. Za mano je bil, ko sem pri peskolomu lahko s ceste končno zavil na zaraščen kolovoz, ki je orjaško razruvano kamnito delovišče ločeval od dolgega in širokega polja. Zame se je pot šele tu v resnici začela. Do sem sem vedno hodil, kot da hodim z zaprtimi očmi in zamašenimi ušesi: zdaj sem jih odprl, in noge niso več napol bežale, začele so se dotikati tal. Mimo zapuščenega sadovnjaka, mimo majhnega vinograda, in kolovoz je pripeljal do lokalne ceste, ki pri gruči hiš zavije navzgor skozi gozd. Pot se je vzpela. Noge so se napele. Ko je bil klanec za mano, se je gozd končal, in nadaljeval sem čez prostran položen travnik. Bil sem na sredini; svet se je odprl, proti zahodu ni v debelem svetlem pasu med Pohorjem in Paškim Kozjakom obzorja zakrivalo nič. Ko se je travnik končal, še dva ovinka stranske ceste, po kateri sem dosegel glavno. Prečkal sem jo, se na drugi strani še malo povzpel, in po beli cesti, ki me je kmalu potegnila v gozd, lepo zložno, potem pa v dolgem blagem spustu nadaljeval vse do stare hiše v Vitanju. To pot sem prehodil ničkolikokrat. V soncu, v dežju, po snegu, v vetru in v sopari, pri svetlem in v temi, kadarkoli. Nič ni obstajalo, kar bi lahko mojo hojo premotilo od zunaj. Hotel sem hoditi, hodil sem. Bilo je skoraj kot prisila. Moral sem.

Razmišljanje je duhovno premikanje. Tako kot se mora kri po telesu, če hoče živeti, ves čas pretakati, tako se morajo misli, ki poganjajo duha, premikati. Premikamo se na različne načine. Vozimo se, plujemo, plavamo, letimo, jezdimo, kdaj se tudi plazimo. In hodimo. V ideji hoje je nekakšna samoumevnost, ki ji na prvi pogled – v primerjavi z drugimi načini premikanja – odreka skoraj vsako dostojanstvo. Poznamo Ikarja. Poznamo Odiseja morjeplovca, spominjamo se Argonavtov. Očaral nas je sv. Jurij, ki prijezdi kakor strela z jasnega in nas na mah reši pred zlom. Pešaka pozna malokdo. Pešak je prostak, par nog, ki v rimski legiji nosijo orožje, malo vredno meso, ki bo, če po naključju preživi, na stara leta sklonjeno nad svoj košček njive poslušalo blejanje ovc. Anonimni romar. Mogoče kak trubadur, ki ga viri ne omenjajo. Ali pa kak pesnik z začetka moderne, ki ga viri omenjajo, a skoraj nihče ne razume. Muhavi šerpa v sandalih, tiha senca za slavnim alpinistom (ali pa bogatim turistom), čvrste mišice brez imena. Nič slavnega ni v hoji. Nič zgodovinskega. Cesarji in kralji so prihajali s kočijo, na konju ali pa so jih nosili; peš so hodili le, kadar so se v obredu simbolno ponižali. Zgodovine se ne dela peš, to bi šlo prepočasi. Edini lik pešaka z avreolo nekakšne zgodovinske dostojanstvenosti, ki mi pride na misel, je lik flâneurja, pohajkovalca, pa še ta je literarni lik, napol izmišljen. In drži se ga nekaj sumljivega, nekaj, zaradi česar sme le v preddverje civilizacijskega napredka. Flâneurji so bili umetniki in njihovi posnemovalci, boemi, ne dosti boljši od potepuhov. Ves svoj ljubi čas so se sprehajali, slabo so izkoristili svoj čas, zato niso prišli daleč. Po svetu so se premikali, kot da jim za ta svet ni kaj dosti mar. Svet je vedno hitreje drvel naprej. Prej so bili hitri načini premikanja prihranjeni le za mitološke junake in družbene elite, ob koncu 19. stoletja so bili vedno bolj dostopni tudi sleherniku. V 21. stoletju je splošna mobilizacija, vsaj v tako imenovanem razvitem svetu, del slehernikovega vsakdana. Vsi smo zelo hitri. Tisti, ki za premikanje še uporabljajo noge, jih premikajo zelo hitro, ne v hoji, ampak v teku. Hodijo starci in zelo majhni otroci. Ker smo tako izmojstrili različne načine premikanja, si domišljamo, da smo spremenili tudi razdalje. Kar seveda ne drži. Razdalja med Stranicami in Vitanjem je do pičice ista, kot je bila tisoč ali pa petnajst let nazaj. Razdalje niso v glavah, kot se rado reče. Razdalje so. Tudi v duhu jih lahko premagamo, a le, če jih prej izkusimo. Preden se lotimo zapletenih računov, se moramo naučiti šteti, potem pride poštevanka in tako naprej. Korak za korakom. Duh, ki ne zna hoditi, nima izkušnje. Marsikje se znajde, vendar tistega ne pozna. Še stati ne zna zares. Ne bo obstal. Ko bo stopil na tla, se bo takoj spotaknil.

Na prvem delu, kjer se je pot vzpenjala, sem vedno stopal malo hitreje, bolj zagnano, kot na drugem, ko se je pot uravnala in potem začela spuščati navzdol. Če sem začel v Vitanju, je prvi del poti ves čas tekel čez gozd ali pa tik ob gozdu. Mogoče sem tudi zato raje hodil v to smer. Ker v to smer na začetku ni bilo nobene motnje, nobenega zoprnega odseka, ki bi si ga želel čim prej pustiti za sabo. Ničesar si nisem želel pustiti za sabo, vse sem hotel imeti pri sebi. Vse je ostalo z mano. Lahkost, ki jo zaslutiš in se ti začne približevati, takoj ko narediš prvi korak, takoj ko začneš. Včasih se je težko odpraviti. Ampak ko začneš hoditi, si ne želiš več nazaj, hoja te potegne naprej. Zrak postane drugačen, spremeni se v pravi, resnični element. Če si pri miru, ga ne opaziš, skozenj gledaš; ko začneš hoditi, ga začutiš. Mrzel zrak pozimi, ki te zbode in v hipu zbistri. Zbit, težek soparen zrak, ko se poleti pripravlja na nevihto. Dišeč sneženo vlažen zrak, iz katerega bo nastalo ivje. Tisti še hladen zgodnje spomladanski zrak, ki pa ni več zimsko leden, ampak zmehčan, pripravljen na spremembo, v njem zavohaš zvončke in zagledaš drobne brste. Med hojo ne moreš mimo zraka. Če si še tako zatopljen v svoje misli, če še tako gotov in ne meneč se za nič stopaš po poti, ki jo znaš na pamet, se zrak vtihotapi vate, ga vdihuješ, ti zleze noter. Po kaki bolezni, ko lep čas ne moreš ven, je prva stvar, ki ti jo da hoja, naval zraka. Šele ko hodiš, zares zadihaš. Če hodiš navzgor, dihaš še bolj zares. Ko sem se zlagoma vzpenjal po prvem delu poti iz Vitanja, je bilo v zraku vedno neko pričakovanje. Vsakič je bilo kaj drugega. Vsaka hoja je pognala v tek svoj klobčič misli in občutij. Tako kot so se noge premikale, tako se je klobčič odvijal in je nit tisto, s čimer so bile zaposleni moji misli, občutki, spomini, vezala s tistim, kar sem videl, slišal in vohal, skupaj v eno. Ni vsaka hoja dobra hoja. Okoliščine so lahko slabe, vreme je grdo in misli so kdaj tako težke, da jih komaj premikaš. Zato je res dragoceno, če veš za kako pravo pot. Ko enkrat spoznaš pot, po kateri lahko hodiš, je ne smeš pozabiti. Po taki poti se lahko premikaš tudi, ko se zdi, da se je klobčič misli čisto zavozlal. Na taki poti se lahko zaneseš na noge, noge prevzamejo pobudo, noge potegnejo klobčič naprej, poskrbijo, da zamenjaš tla, da zamenjaš zrak, klobčič se zakotali, kjer se vozel ne odplete, ga utrgaš in napelješ nit na novo. Ko sem prispel do konca vzpenjajoče se vlake in stopil na položno belo gozdno makadamsko cesto, se je po navadi odločilo. Vozli so se razpletli ali pa so popokali. Pričakovanje je popustilo, počasi se je približal občutek potešitve, včasih poln, včasih grenek. Prej je pot tekla ob gozdnem robu, zdaj je šla po sredi gozda, pod visokimi, starimi smrekami. Pozimi, ko so dnevi kratki, sem se po navadi odpravil pozno popoldne; tu sem stopil v mrak, in na drugi strani gozda me je že čakala mehka tema, zleknjena k tlom kot kak kosmat pes čuvaj. Spremljal me je, šel je z mano vse do Stranic. Razen kakega psa nisem skoraj nikoli srečal nikogar. Vedno sem hodil sam, le včasih, res redko sva šla skupaj z atom. Raje sem šel sam.

Samega sebe ne vidiš, tako kot te vidijo drugi. Ljudje hodimo na različne načine. Včasih opazujem ljudi, ki hodijo. V vsakem načinu hoje je nekaj individualnega, posebnega, in bolj ko je dotični pešak individualiziran, izrazitejša je ta posebnost. Način hoje izvira naravnost iz telesa in duha, ki ga giblje, kot da bi bila izoblikovanost hoje tisti vidni znak nevidnega počela, po katerem se premika telo. Prav neverjetno je, s kako zanemarljivo možnostjo zmote lahko kako bližnjo osebo, prijatelja ali pa le znanca prepoznamo samo po načinu hoje. Že na daleč, dosti preden je mogoče razločiti obraz, ko še niti prav ne vidimo, kako je človek oblečen, ko višine in oblike telesa še sploh nismo prav zaznali, nas prešine kot blisk nečesa, tista enkratna oblika gibanja, značilni ritem premikajočega se telesa. Značilna drža, ki je s hojo na mah oživela v tisoč drobnih gibov rok, prstov, vratu, ramen, bokov, zadnjice, hrbta. Gibov, ki se vsi, usklajeno ali pa ne, ravnajo po značilnem koraku. Takoj vemo, da je ta ta. Način hoje je kot nekakšen obraz, s to razliko, da smo izraz obraza bolj navajeni nadzorovati. Obrazno mimiko laže obvladujemo, v njej je mnogo več zavestnega pečata. Izraznost hoje je bolj spontana. In teže jo je prenarejati; človeka izraža bolj verodostojno, čeprav bolj skopo, ker ne pozna toliko subtilnih odtenkov kot obrazna mimika. Seveda se način hoje lahko tudi spremeni. Včasih človeka kaj korenito preokrene. Ne menja le poti, tudi hoditi začne malo drugače.

Dolgo nisem verjel, da mi bo postala Ljubljana kdaj všeč. Dokler mi ni postala všeč. To spremembo povezujem z ljubljanskim gradom po nareku nekega imaginativnega spomina, ki ima zame večjo veljavo kot še tako brezhiben sklep. Podoba zavzame mesto resnice, ampak tudi če kdaj kasneje odkrijemo resnični vzrok, nam brez podobe, za katero je prežal, o nas ne more povedati prav dosti. Skoraj nič. Tista vlažna, senčna steza, ki iz Študentovske ulice zavije strmo gor pod grajsko obzidje, mi pride na misel na tak način, kot da sem žejen popil velik kozarec dobre vode. Na grajski grič sem hodil iz vseh strani, vsako stezo, stezico in cesto poznam. Tista leta, ko sem živel na Karlovški, v zadnji hiši v smeri Dolenjske ceste, sem hodil nanj skoraj vsak dan. Vsako jutro, takoj potem ko sem vstal, sem šel po stezi, ki se spušča dol vse do dvorišča za hišo, na kratek sprehod. Čez gozdiček gor do jase na vrhu, krog, potem pa po slemenu do Šanc in nazaj. Dan sem začel tako, da sem hodil pod drevesi, ki so se kot po kakem čudežu kar naenkrat znašla tu, sredi mesta. Opazoval sem drevesa, podrast, kamenčke na stezi, kamenčke v hudourniškem potočku, debele korenine. Včasih sem pogledal dol čez strehe, ampak strehe hiš so bile bolj za ozadje, in to ozadje sem raje kot gledal poslušal. Brnenje mi ni bilo več moteče, postalo je naravni zvok, tako kot so postale nekaj naravnega vse te mestne hiše. Srečal sem kakega sprehajalca in kake pasje sprehajalce, ki jih nisem maral, ker so psi bevskali tako glasno in popadljivo, kot da mi hočejo raztrgati jutro. Izogibal sem se jih, takoj ko sem zaslišal psa, sem se hitro ovil v kopreno spanca, ki se me je še vedno držala, in hodil zavit, dokler bevskanje ni potihnilo. Včasih sem hodil čisto narahlo, kot da ne stopam z nogami, s katerimi se dotikam tal, ampak s prsti, ki sem si jih grel v žepih jakne ali hlač. Drugič sem hodil, kot da se steze dotikam s celim telesom, z užitkom sem pritiskal korake v tla, hitro in močno. Dan sem začel tako, da sem vanj dobesedno stopil. Zakorakal sem v dan brez tiste tesnobne želje, naj naposled že pride zadnji korak. Vsak korak, ki sem ga naredil pod krošnjami grajskih dreves, je bil namenjen sebi. Je bil namenjen hoji.

Kadar zares hodiš, ne hlepiš po tem, da bi čim prej nekam prišel. Cilj je le točka, ki določi smer. Magnetna točka, ki poskrbi, da dobi hoja težišče, da postanejo koraki uravnovešeni, da tečejo kakor namazani. Vsak pešak mora odkriti svojo. Mogoče je laže, če je takih točk več, mogoče ne. Vem, da se moj kompas vztrajno obrača proti drevesom in proti vzpetinam. Ko sem prečesal ceste in steze na ljubljanski grad, sem opazil, da drevesa rastejo tudi drugod po mestu. Opazil sem, da so tudi tam, kjer ne rastejo, vedno nekje v bližini, da ni treba daleč, da konec koncev zadošča že le pomisliti na to. Prava ljubljanska drevesa še vedno rastejo okoli gradu, zadaj po pobočjih grajske vzpetine, ampak odkar ne živim več na Karlovški, sem bolj poredko tam. Hodim kje drugje. Rad hodim, kjer se le da.

Tudi slabo obut. Tudi bos, če le ni premrzlo. Biti v dobrih čevljih je navsezadnje sreča. Ne merimo je v čevljih in ne nanaša se le na čevlje, ampak tudi ali pa še bolj na pot. Na prehojene poti. Nekatere ti hojo naredijo, nekatere ti jo spremenijo, po nekaterih hodiš. Postanejo tvoje. Sprimejo se z nogami. Po njih hodiš, tudi ko si drugje. Vedno hodiš, kot da hodiš po njih. Ne verjamem, da bom kdaj pozabil svojo pot med Vitanjem in Stranicami. Včasih se dolgo ne spomnim nanjo, ampak to je isto, kot če hodiš in sploh ne misliš na to, da hodiš. Vedno hodiš po neki poti. Pogosto ne veš, če je prava. Hoditi moraš naprej. Najlaže je reči, da ni več poti. Včasih je res ni. Potem pač hodiš po brezpotju. Če hodiš, slej ko prej najdeš neko pot.

O avtorju. Jure Jakob se je rodil l. 1977 v Celju. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je magistriral iz primerjalne književnosti. Je avtor petih pesniških zbirk (Tri postaje, Budnost, Zapuščeni kraji, Delci dela, Lakota), monografske študije o pripovedništvu Lojzeta Kovačiča Otroški pogled, esejistično prozne knjige Hiše in drugi prosti spisi in dveh pesniških slikanic za otroke (Morje, Skrivni gozd). … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Literarna kritika v dobi človekovih pravic

    Ivan Tomašić

    Če se literarna kritika ukvarja izključno s tistim, kar naj bi bilo v besedilu na tematsko-motivni ravni ideološkega, potem preneha biti literarna kritika in postane nekaj drugega.

  • Transformacije kritike

    Nikolai Duffy

    Literatura in literarna kritika sta potisnjeni na obrobjue kulture, saj posamezniku postavljata zahteve, ki so redko združljive z zahtevami kulturne industrije, ki daje prednost zabavi.

  • Odpiranje novih vrat namesto trkanja na znana

    Gaja Kos

    Danes je izjemno pomembno to, da je kritik aktiven in si tudi sam ustvarja ali vsaj poskuša ustvariti priložnosti, namesto da se razgleda, kje se kritike (že) obljavljajo, in se le pomuja priti zraven.

Izdelava: Pika vejica