Frankfurtski dnevniki

Gaga Lomidze

Kombi, ki nas je peti dan zjutraj pričakal pred hotelom, nas je odpeljal nazaj na ogromno frankfurtsko letališče. Zadrega pisateljev in literarnih kritikov starejših generacij, ki so za železno zaveso preživeli več desetletij, je bila očitna, ko so kot otroci zmedeno cepetali za drugimi. Nekaj je bilo namreč jasno: v teh letih se je mnogo spremenilo.

Prvi dan

Še nikoli nisem potoval s tako veliko skupino Gruzijcev. Vsako potovanje pa vključuje tudi bolj ali manj intenzivno druženje, še posebej če potuješ s skupino gruzijskih pisateljev in umetnikov. Pri čemer skoraj vsak Gruzijec trpi za okrepljeno željo po komunikaciji. Spominjam se nekega nemškega članka, v katerem je bilo rečeno, da imajo Gruzijci vselej občutek, da jih nekdo opazuje, zaradi česar se vedno počutijo, kakor da bi stali na odru in za nekoga nastopali. Kar na neki način tudi drži, saj se Gruzijcem situacije brez občinstva zdijo na smrt dolgočasne. Tako smo se s to izredno hrupno in razposajeno skupino ljudi znašli v najdaljši čakalni vrsti, kar sem jih kdaj videl na istanbulskem letališču, kjer nas je čakal povezovalni let do Frankfurta. In mi, kup Gruzijcev, smo stali v vrsti skoraj eno uro, v vročini, in poslušali letališko osebje, ki je naznanjalo zgolj nujne vzlete in nas puščalo ob strani, češ da imamo očitno dovolj časa. Šele po nekaj minutah čakanja sem ugotovil, da bi lahko kdorkoli iz naše skupine stopil na stran, v manj natrpan prostor, nekam, kjer bi laže zadihal.

Kdor živi izven območja Evropske unije, ve, kako je stati v vrsti in čakati na pregled potnega lista pred okencem, namenjenim potnikom iz drugih držav: neurejene čakalne vrste, mnoga in včasih celo neizmerno smešna vprašanja obmejnih uradnikov itd. Ker nas je bila tokrat večina iz Gruzije, smo morali odgovarjati na posebej veliko vprašanj in pojasniti, da smo bili povabljeni na Buchmesse in da v Nemčiji ne bomo bivali nezakonito.

V hali za prihode so nas pričakali vozniki, ki so v rokah držali tablice z imenom naše organizacije – Gruzijski narodni knjižni center (GNKC) –, da bi nas odpeljali v hotel. Na knjižni sejem sem bil namreč povabljen kot eden od šestih članov upravnega odbora GNKC, ki je igral vlogo enega ključnih koordinatorjev celotne skupine gruzijskih pisateljev, literarnih kritikov in strokovnjakov, ki so bili del predstavitve Gruzije kot častne gostje. GNKC je organizacija, ki namenja finančno podporo predstavitvi gruzijske literature v tujini. V nekem smislu smo bili odgovorni za celotno predstavitev na knjižnem sejmu. Razdelili smo se v nekaj skupin in se namestili v majhne avtobuse. Odložili so nas pred prijetnim in udobnim hotelom, v katerem je prenočevala večina gruzijskih gostov. Takoj ob prihodu smo zaslišali glasen pogovor v gruzijščini: gruzijski pisatelji so že zasedli zunanji hotelski bar, potopljeni v nekakšno zamaknjenost. To so bila gruzijska nebesa: imeli so publiko, s katero so lahko komunicirali.

Knjižni sejem sta 9. oktobra (še pred mojim prihodom) otvorila gruzijska pisatelja Aka Morčiladze – eden najvplivnejših sodobnih romanopiscev, ki še vedno velja za najbolje prodajanega gruzijskega avtorja – in v nemščini pišoča Nino Kharatišvili, ena najuspešnejših gruzijskih pisateljic, živeča v Nemčiji. Njuna govora sta pri gruzijskem in nemškem tisku, pa tudi pri publiki, naletela na različne odzive. Govor, ki ga je pripravil Aka Morčiladze, je bil po pričakovanju namenjen predvsem gruzijski publiki, medtem ko se je Nino Kharatišvili usmerila k nemški, zaradi česar je njen govor požel tudi odobravanje vodilnih nemških časopisov in revij. Morčiladzov govor je bil poln čustev in vznesenosti, ki sta gruzijskemu bralstvu dobro znani, medtem ko je Kharatišvili ponudila diametralno nasproten, jasno izpeljan govor – takšnega, ki je bliže nemškemu občinstvu. 

V hotelu je moje deveturno potovanje naposled terjalo svoj davek. Bil sem tako utrujen, da sem nemudoma za nekaj ur zaspal in posledično zamudil otvoritev fotografske razstave, ki jo je pripravil moj prijatelj. In prav za ta dogodek me je prosil, da mu iz Gruzije prinesem nekaj knjig in knjižic in prav zato sem s sabo tovoril tako težko prtljago. Toda poleg otvoritve razstave sem zamudil še nekaj drugih dogodkov, ki so se tega dne zvrstili v okviru knjižnega sejma. Temu navkljub sem se odpravil na sejmišče, ki je bilo le dvajset minut hoda stran. Vendar pa mi je varnostnik pojasnil, da so s knjižnim sejmom za ta dan že zaključili in da se bo ponovno odprl šele zjutraj. Tako sem se odpravil nazaj v hotel, kjer sem z gruzijskimi umetniki in pisatelji bedel še dolgo v noč.

Če sem povsem iskren, se raje pogovarjam z umetniki kot pisatelji oz., natančneje, s skupino pisateljev. Z vsakim posebej se sicer rad pogovarjam, vendar pa so gruzijski pisatelji kot enotna skupina nenavadna entiteta, ki nenehno išče pohvalo, da bi nahranila svojo samozavest. Zelo sem se razveselil srečanja s svojim prijateljem, zloglasnim romanopiscem po imenu Zaza Burčuladze, ki ga od leta 2014, ko se je preselil v Berlin, nisem več srečal. A tega večera se v baru pred hotelom ni zadrževal dolgo v noč.

Naslednji dan sta me čakala dva pomembna dogodka: ob 10.30 33 zgodb o gruzijski knjigi, ki sem jo spisal jaz in v kateri se ukvarjam z zgodovino gruzijske knjige in abecede v širšem kulturnem in zgodovinskem smislu; ob 16.30 pa me je čakal še pogovor o romanu Tiho plavanje Iraklija Čharkivianija, že pokojnega in kultnega gruzijskega pisatelja in rock zvezdnika. S svojim prijateljem organizatorjem fotografske razstave pa sem se dogovoril za srečanje naslednje jutro še pred mojim odhodom na sejem.

Ponoči je neki govor v gruzijščini dosegel mojo sobo v šestem nadstropju. Ta hotel v vsej svoji zgodovini prav gotovo še ni imel tako glasnih gostov.

Drugi dan

S prijateljem sva skozi sejmiščne hale tekla do gruzijskega paviljona, kamor sem pridrvel z mokrimi brisačami v rokah – tiste dni je bilo v Frankfurtu nenavadno vroče – in na lastno predstavitev zamudil deset minut. Direktorica gruzijskega združenja založnikov in knjigotržcev, ki je nastopala v vlogi moderatorke, je z mirnim izrazom na obrazu pripovedovala o nastanku knjige. Opravičil sem se publiki in pojasnil zagato. Tako mi je za predstavitev ostalo le petnajst minut, ki sem jih začel z duhovito opazko mojega nemškega prijatelja, ki je gruzijsko abecedo primerjal z vilinsko. 

Zjutraj sem namreč zgodaj vstal, da sem se odpravil v galerijo in svojemu prijatelju predal tiste knjige. K sreči se številni frankfurtski muzeji nahajajo v bližini našega hotela, tako da ne potrebuješ prevoza. Na hitro sem si ogledal razstavo Gurama Tikanadzeja, gruzijskega alpinista in fotografa, ki ga je leta 1963 med spustom z gore doletela tragična smrt, nakar sva se s prijateljem odpravila na sejem, na moj prvi nastop. Nastopajoči iz gruzijske ekipe smo sicer dobili prepustnice za Buchmesse z bogatim kreditom, ki jih je bilo mogoče uporabiti tudi za vsakršen prevoz v okviru enega meseca, izštevši taksi. In tako sva se s prijateljem odločila, da se na sejem odpraviva s podzemno. Ampak, kot se v skladu s pravilom nepredvidenih posledic v kritičnih trenutkih rado zgodi, je do sejmišča vozila le ena linija, druge so bile do nadaljnega odpovedane. Kadar se ti obupno mudi, tudi v tako dobro organizirani državi, kot je Nemčija, ne zaupaj javnemu prevozu. 

Do svoje druge predstavitve sem imel dovolj časa, da sva se lahko s prijateljem končno odpravila raziskat celotno sejmišče, prostran teritorij, namenjen knjižni industriji. Ali bolje: še kar prostran teritorij knjižnega sejma, kamor prodirajo tudi drugi prostori – trgovine s spominki, ducati kavarn, umetniški prostori in celo nekaj dogodkov v maskah. Knjižni sejem postaja, kot so mi povedali nemški založniki, vedno bolj zanimiv za Nemce vseh starosti, ki zapravijo ogromno denarja samo zato, da bi bili del dogodka, tudi če jih knjige ne zanimajo.

S prijateljem sva si utirala pot skozi gnečo ljudi, kakor Dante in Vergil skozi gozd Inferna, s to izjemo, da je bil ta prostor v resnici pravi raj za ljubitelje knjig. In na tem mestu sva se znašla v mnogih nepričakovnih srečanjih z gruzijskimi in tujimi prijatelji in znanci – kakor da bi se vsa Gruzija preselila v Frankfurt. Gruzijske knjige in drugi izdelki so bili, poleg glavnega paviljona, predstavljeni še v drugih dvoranah, v nadstropju pa je bil udobno opremljen prostor za gruzijske avtorje in sodelavce knjižnega sejma, v katerem si se lahko spočil, spil kavo in pojedel malico ali pa zgolj za nekaj trenutkov pobegnil iz gneče. Najti je bilo leposlovje, pa tudi otroške knjige in umetniške knjige ali ilustrirane monografije, toda najbolj pomembno je bilo, da je bil strokovni literaturi posvečen ločen prostor, v katerem so bile razstavljene znanstvene knjige in se je o njih tudi razpravljalo. Očitno je namreč napočil čas, da se preuči in povzame vse dozdajšnje napore, zato me tovrsten obrat k stvarni literaturi spomni na čas aleksandrijske knjižnice. Obenem pa – v času globalizacije – predstavitve majhnih literatur, kakršna je gruzijska, potrebujejo primerne komentarje in besedila o kontekstu točno določene kulture. 

Po pričakovanjih je bilo celotno sejmišče urejeno na logičen in racionalen način, ki je za Nemce tako običajen kot dihanje. Najti pot od enega do drugega prostora je bilo zahvaljujoč znakom in smerokazom precej preprosto. In kakor v pravljicah sva lahko izbirala med različnimi možnostmi. Izbrala sva prostor, posvečen umetni inteligenci, kjer so različne države in založniki predstavljali svoje izdelke. Tudi Gruzijci so predstavljali svoj inovativni projekt Govoreči avatarji. Trije avatarji, oraklji našega časa in produkt umetne inteligence, so bili predstavljeni na treh zaslonih. Vsak od njih je imel lasten videz in osebnost, prepoznavno starost in spol ter možnost govora – govorili so v jeziku literature. V isti hali je bil predstavljen tudi zelo zanimiv nemški 3D-projekt, ki je s pomočjo 3D-očal in slušalk omogočal, da se znajdeš v dobi gladiatorjev in sodeluješ v gladiatorskih dvobojih, se hkrati počutiš kot gladiator, cesar in očividec. Zdi se, da posel s knjigami izkorišča ta novi obrat kot v odgovor začetku Alice v čudežni deželi Lewisa Carolla: »Alica se je že naveličala sedeti zraven svoje sestre na travnatem pobočju, pa tudi početi ni imela kaj. Enkrat ali dvakrat je pokukala v knjigo, ki jo je brala sestra, ampak v tej knjigi ni bilo nobenih slik in tudi pogovarjali se niso nič. ›Kakšna knjiga pa je to,‹ je pomislila Alica, ›brez slik, in če se nič ne pogovarjajo?‹« (prev. Gitica Jakopin)

Takoj po mojem drugem dogodku, pogovoru, ki ga je moderiral nemški založnik ob prisotnosti prevajalca romana in mene, smo gruzijski avtorji, založniki in drugi predstavniki pripravili miren performans proti ruski okupaciji. Nadeli smo si majice z napisom »Gruzijski pisatelji in založniki ne bomo nikoli tolerirali ruske okupacije.« V tem trenutku je Zurab Rtveliašvili, gruzijski pesnik in umetnik, znan pod nadimkom »gruzijski Majakovski«, živeč na Švedskem, stopil na oder s Putinovo masko na obrazu in začel recitirati svojo poezijo o zasedenih gruzijskih teritorijih. Dogodek je presenetil celo nekatere Gruzijce in, če me spomin ne vara, občinstvo ni moglo zadrževati svojega odobravanja. V bližini je stalo tudi nekaj Rusov, spremljalo performans in še vedno čakalo v vrsti na brezplačno vino in pivo gruzijskega paviljona. In tako je napočil tudi vrhunec dneva: sodobna verzija gruzijskega narodnega baleta na istem mestu.

Dan je bil tako utrujajoč in poln čustev, da kljub utrujenosti nisem mogel zadremati. Kasneje sem imel srečanje s svojim gruzijskim prijateljem iz založništva. Odpravila sva se na koncert gruzijskega skladatelja, ki se je odvil v okviru knjižnega sejma, še kasneje pa na prireditev ob podelitvi literarne nagrade, ki jo podeljuje združenje neodvisnih nemških založnikov. Presenetilo naju je, da se je med nominiranci za nagrado znašel tudi italijanski pisatelj gruzijskega rodu, čigar roman je bil iz italijanščine preveden v nemščino. Med proslavo sva spregovorila z zelo prijetnimi nemškimi založniki, ki so izrazili zadržanost do knjižnega sejma. Povedali so, da v času digitalne komunikacije ni potrebe po prisotnosti na knjižnem sejmu in zapravljanju velike količine denarja. Več večjih nemških založnikov bi se naj celo odreklo sodelovanju na Frankfurtskem knjižnem sejmu prav zaradi dejstva, da postaja enostavneje komunicirati s kolegi na medmrežju, kar predstavlja tudi možnost, da se izogneš dodatnim stroškom.

Zadnji dogodek, ki sva se ga – po njenem priporočilu – udeležila z neko nemško založnico, je bil komorni koncert dvaindvajsetletnega džezovskega pianista Beke Gočiašvilija, živečega med ZDA in Gruzijo, v nekem slavnem džezovskem baru. V občinstvu je bilo med drugim videti nekdanjega gruzijskega ministra za kulturo, predstavnika reformistične skupine prejšnje vlade, ki so ga, skupaj s prejšnjim predsednikom, povabili organizatorji knjižnega sejma. To je bil človek, ki je Gruziji tlakoval pot, da je sploh lahko postala častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma. On je bil tisti, ki je to sploh predlagal – predlog se je večini Gruzijcev zdel obsojen na propad – in hkrati tisti, ki je Juergena Boosa, vodjo Frankfurtskega knjižnega sejma, v to nazadnje tudi prepričal.

Tretji dan

Dan prej, ko sem se udeležil prireditve ob podelitvi nagrade nemških neodvisnih založnikov, so na proslavi v stari frankfurtski mestni hiši v okviru knjižnega sejma razglasili zmagovalce literarne nagrada Saba, najvplivnejše še obstoječe gruzijske književne nagrade. Na zajtrku sem se srečal z Zurabom Rtveliašvilijem, enim od prejemnikov nagrade v kategoriji za najboljše pesniške zbirke. Z iskrenim veseljem sem mu čestital. Govoril mi je o intervjuju, ki ga je opravil prejšnji večer, v katerem ga je novinar vprašal, kako se počuti ob prejemu nagrade po toliko letih dela in življenja v tujini. »Tako«, mu je odgovoril, »kot bi Micku Jaggerju ponudili sodelovanje na Evroviziji.«

Popoldne sem se v izobraževalni sekciji srečal s svojo gruzijsko prijateljico in kolegico Irmo Ratiani, sijajno raziskovalko, ki je pripravila predstavitvi svojih knjig, izdanih v Nemčiji in na Poljskem. Pogovarjala sva se o pomenu izobraževalne sekcije na knjižnem sejmu in tega dne je bil prostor poln ljudi, ki so raziskovali strokovne knjige z vsega sveta.

Zvečer je bilo predvidenih nekaj dogodkov: najprej nastop gruzijskih pesnikov in umetnikov, nato pa še dogodek Bassianija, znanega gruzijskega nočnega kluba, ki se primerja z berlinskim Berghainom.

Ljubše mi je bilo ostati v hotelu s svojimi v Berlinu živečimi prijatelji in diskutirati o vsem mogočem od pomena zavesti do fizike in prihodnosti književnosti. Zaza Burčuladze se mi je potožil, da je pogrešal gruzijsko občinstvo, ki bi se mu njegovo škandalozno obnašanje vsaj zdelo šokantno, medtem ko za nemško občinstvo, že desetletja vajeno najrazličnejših izpadov, ni nič več sramotno. Gruzijski avtorji imajo zaradi vnaprejšnjih prepričanj običajno prenapihnjena pričakovanja glede uspeha v Evropi – kar bržkone dokazujeta tudi otvoritvena govora obeh gruzijskih avtorjev. Govorila sta o prihodnosti literature in prišla do žalostnega zaključka, da smo priča začetku smrti literature, podobno, kot je to nekoč veljalo za slikarstvo. To trditev bi bilo sicer mogoče spodbijati, vendar ni dvoma, da resnično živimo v času tranzicij. Kar nam preostane, je samo ugibanje glede njihovih izidov.

Četrti dan

Zadnji dan sem namenil obisku muzejev. Še posebej impresiven je bil filmski muzej, kjer se je bilo mogoče udeležiti celo projekcij klasičnih gruzijskih črno-belih filmov. Ta majhen muzej je premogel posebno zbirko predmetov iz kultnih filmov, vse od maske Dartha Vaderja iz Vojne zvezd do kostumov iz Osmega potnika, ponujal pa je tudi nekatere interaktivne dejavnosti – urejanje posameznih filmskih sličic ali ustvarjanje glasbenih podlag.

Na zaključni prireditvi Frankfurtskega knjižnega sejma je nemško osebje izvedlo popularno gruzijsko pesem v gruzijskem jeziku, kar je bilo izredno ganljivo. Temu je sledil protokol predaje štafete častni gostji naslednjega leta – Norveški.

Ves ta čas, ko sem v skoraj vsakem kotičku Frankfurta vedno znova naletel na gruzijske artefakte (plakate z gruzijsko abecedo, plakate za gruzijske filme in knjige), me je prevzemal čuden občutek: to je bilo namreč prvič, da Gruzija, vsaj v prvem planu, ni bila povezana s Stalinom, gruzijsko mafijo ali kakšnimi zaničevanja vrednimi osebnostmi in dogodki.

Prevod: Aljaž Krivec

O avtorju. Gaga Lomidze je predstojnik oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo na Inštitutu Šote Rustavelija za gruzijsko literaturo, predavatelj na Državni univerzi v Tbilisiju in predsednik gruzijskega društva za primerjalno književnost. Je eden od ustanoviteljev mednarodne poletne prevajalske šole, avtor številnih strokovnih prispevkov in prevajalec devetih knjig.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Izgorina na prepihu

    Andrej Hočevar

    Dom in domovina V ledenem vetru, ki je očitno napovedoval nepredvideni aprilski sneg, s katerim so bila naslednji dan štiristo kilometrov južneje prekrita domača tla, smo stali … →

  • Švicarji na zatožni klopi, Ukrajinci pa v »mislih in srcu«

    Tanja Petrič

    Pomladni čas je odprl novo sezono knjižnega sejmarjenja, evropska kazalka je zadnje tedne namreč usmerjala v Leipzig, Pariz in Bologno. Po »službeni dolžnosti« sem ponovno obiskala leipziški … →

  • Če sem predolgo v svoji domovini, se počutim kot izgnanec

    Andrej Hočevar

    “Brez pisanja, ki je tudi nekakšno zavetje, sem zgolj vandrovec, vagabund, begunec iz Brexitanije!” pravi James Hopkin, v Berlinu živeči pisatelj iz Manchestra, ki je Ljubljano obiskal kot gost Unescove rezidence v Švicariji.