Češnjica za prilogo

Življenje pisatelja kot urednika

Rodge Glass

Precej pri srcu mi je anekdota o tem, kdaj se mi je prvič zazdelo, da je Škotska moj založniški duhovni dom. Čeprav je od tega minilo manj kot desetletje (moj prvi roman Brez ognjemetov [No Fireworks] je izšel l. 2005), deluje ta zgodba v luči sprememb založniške pokrajine kot iz nekega davnega časa, ko je bilo življenje za ljudi, kot sem jaz, dejansko zelo drugačno. Če zdaj pomislim na to anekdoto, si kar oddahnem ob spoznanju, da tega sveta – če je kaj takšnega kdaj dejansko sploh obstajalo – zanesljivo ni več. Sprašujem se, ali se lahko tudi dejavni udeleženci založništva v Sloveniji – ne glede na to, na kateri strani se udejstvujejo, torej založniki, pisci ali uredniki – spomnijo na kaj podobnega? Ostanite še za hip z mano, prosim. Preden vam namreč lahko povem o tem bežnem spominu na neko češnjico, moram najprej razkriti ozadje.

Zgodba o tem, kako me je na krov sprejela založba Faber & Faber, je v mnogočem običajna. Sredi svojih dvajsetih sem si najel agentko, ki je osnutek mojega prvega romana poslal na kup založb iz Londona, mnoge so odgovorile z Ne in to naju ni ustavilo, pisala sva urednikom, dokler ni nekdo odgovoril Ja. Do tu je vse popolnoma običajno. Tako kot mnogi drugi pisatelji sem bil v tistem času prepričan, da se mi bo življenje, potem ko bom imel objavljeno knjigo, nemudoma spremenilo. Ko sem se tako odpravil v neki razkošni hotel na prvo srečanje s svojo agentko, sem si nadel obleko. (S to isto agentko, ki ji gre zahvala za čisto vse, še vedno sodelujeva.) Nositi obleko je zame takrat pomenilo nekakšno pripoznanje, da bo odtlej vse nekako bolj zares. To bi bila prva stran moje literarne biografije. Teren je bil jasno označen in zakoličen.

Tiste obleke nisem oblekel še nikoli prej in po tistem le še enkrat – ko so me nekaj mesecev kasneje povabili, da se skupaj z agentko podava na pot iz Glasgowa pa vse do Londona. Kaj je bil namen tega popotovanja? No, povabili naj bi me na uredniški sestanek na drago kosilo, po katerem bi šli še nazdravit. Urednica je bila prijazna, knjigi je izrazila svojo podporo – in verjel sem, da ima knjiga dobre možnosti za uspeh. Ali pa se bodo te možnosti tudi udejanjile, ni bila več moja stvar. Na krov me je sprejelo svetovno znano podjetje, ki se je ukvarjalo s poslom prodaje knjig. Le kaj je imelo to opraviti z mano? Oni bodo  priskrbeli likovno opremo, zagnali propagandne stroje in zbrali sredstva za promocijo knjige, skratka storili vse potrebno, da se jim bo povrnil velikodušen avans, ki so mi ga bili pripravljeni plačati za avtorske pravice za ves svet. Moja naloga je bila pokazati se na kosilu, ki si ga sicer ne bi mogel privoščiti, nazdraviti na svoj genij in oditi domov. To je bilo tri leta pred ekonomsko krizo (2008), eksplozijo literarnih festivalov širom po Združenem kraljestvu (na Škotskem še posebej), tudi pred e-knjižno revolucijo. (Moja pogodba ni vsebovala nobenega člena o e-knjigah, saj te reči takrat še niso obstajale.) To je bil nemara vrhunec časov, ko so veliki založniki še izplačevali nore vsote za romaneskne prvence. Saj se še dogaja, ampak mnogo bolj poredko – na Škotskem pa sploh ne. Ko gledam nazaj na tiste čase, se zdrznem spričo lastne naivnosti in nad tem, kako močno so se pričakovanja pisateljev v naslednjem desetletju spremenila. Zdaj si niti najboljši pisatelji ne delajo več upov, da bi lahko živeli zgolj od dobička od pisanja. Po mojem je to za umetnost samo dobro.

Ampak, k moji naivnosti. Prvič, nisem se zavedal, da utegne biti moja knjiga nedokončana – predlagali so mi, naj dopišem še eno poglavje, ob čemer me je spreletelo, da sem ogoljufan! Prevaran! Da sem padel v kolesje Sistema! Zdaj, bogatejši za marsikatero izkušnjo, vidim, da je bil to v resnici najmilejši izmed vseh uredniških posegov, kar sem jih doživel. V tistih časih, ko teh stvari še nismo reševali izključno po e-pošti, je bil del našega londonskega sestanka tudi pregled nekaj drobnih pripomb od vrstice do vrstice, ki bi naj učvrstile mojo prozo. Nobene nadrobne preiskave, nobenega vtisa, da bi bila urednikova odgovornost poskrbeti, da v moji knjigi ne bodo zevale zgodbene luknje, da ne bo v oči bilo preveč plehkosti itd. V glavnem, oddal sem povsem zaključeno knjigo in oni bi naj poskrbeli za prodajo. Kar pa je tudi razlog, da se mi je ob namigu, naj spremenim naslov – in tega se spominjam zelo živo –, totalno strgalo. Če se ne motim, sem hodil gor in dol po nekem parkirišču in kričal, Ampak saj to zveni kot naslov knjige, ki jo lahko kupiš v vsakem supermarketu!

Zdaj lahko vidim, da je bil predlagani naslov (Zadnja pisma Evelyn Stone [The Last Letters of Evelyn Stone]) boljši od mojega, ki me vse od takrat vedno znova prisili v bolj prihuljeno držo. Plehek je. Ničesar ne pove o vsebini in zaradi njega se roman sliši dolgočasno. Ko bi bil le bolje razumel proces in ga zmogel dojeti kot skupinsko delo, pri katerem si urednik in pisatelj prizadevata za nekaj, kar bi lahko bilo vsem v ponos. Ampak ne, mene so vzgojili, da pisatelji pišejo in pilijo v samoti, da je navdih poslan z neba in da je sodelovanje zgolj znak šibkosti. Pa to ni bila moja zadnja napaka. K sreči je bil moj roman, čeprav se je prodal samo v nekaj tisoč izvodih, nominiran za štiri mednarodne nagrade. Tako da sem glavo obdržal nad gladino. Tako da sem dobil še eno priložnost napisati boljši roman, postati bolj pronicljiv, bolj pameten in prihodnjič narediti manj napak. Založba Faber je sprejela moj drugi roman in jaz sem preživel vse do danes.

Ko je bil čas zrel za moj tretji roman in me je bila založba vmes že odslovila, sem bil že uveljavljen in k sreči lahko rečem, da sem po tistem imrl vedno dovolj priložnosti. Toda že ko je bil l. 2008 objavljen moj drugi roman Upanje za novorojence [Hope for Newborns], sem se zavedal, da se pri velikih londonskih založbah nisem počutil ravno domače. Hotel sem biti udeležen pri vseh korakih založniškega procesa. Vmes sem se bil naučil spodbujati in ceniti uredniške odzive, želel sem si več intelektualnega premetavanja semtertja. Učil sem se, kako nastopati v živo, da bi moje delo zaživelo tako na papirju kot v prostoru, hotel sem si ustvariti sloves zelo drugačne vrste pisatelja. Faber me je bil najel za pisanje tradicionalnih tragikomedij za bralke, stare med 35 in 54 let, česar tudi likovna oprema ni skrivala. Ko sem si enkrat pridobil nekoliko več izkušenj in samozavesti, nekoliko širši domet, je bilo to ravno nasprotje tistega, kar sem si želel. Velike založbe so se mi nenadoma zazdele tako toge, tako staromodne, tako … ne moje.

Ko gledam na vse to z razdalje, se mi zdi, da sem imel srečo – da sem jo pravzaprav še dobro odnesel. Če bi se prebil do uspeha šele po zlomu l. 2008, se kot pisatelj mogoče sploh ne bi mogel obdržati. Svet založništva je vmes že prevzela brezobzirna tekmovalnost. V londonskih založbah je že začelo prevladovati mnenje, da bodo časi, ko si se lahko kot pisatelj »razvijal«, prejkoslej minili. Preprosto ni bilo več niti denarja, niti časa, niti sredstev za dolgoročne investicije. Nič več dogovorov za dve ali tri knjige vnaprej. Nič več odkrivanja in razvijanja talentov neodvisno od prodaje. Sporočilo je bilo jasno. Če si hotel preživeti, si moral preživeti sam. Oprtal si si svoj nahrbtnik, promoviral svojo spletno stran, oglaševal svoje dogodke, vzpostavil svoje stike in nekako poskušal plavati. Toda kaj ima vse to opraviti s Škotsko in kaj je torej s tisto češnjico? Dobro, dobro, saj bom kmalu.

Eden izmed razlogov, zakaj se je moje občutje odtujenosti od londonskega založniškega sveta stopnjevalo, je, da sem na dosegu roke pobliže opazoval neki drugi, zelo drugačni literarni svet v Glasgowu. To je bila tista literarna skupnost, ki me je podpirala v obdobju mojih začetkov, ki mi je ponudila priložnosti in mi pokazala, kakšen pisatelj sem sploh hotel postati. Ja, seveda, Škotska je bila manjša, toda v manjši literarni skupnosti je laže biti opažen, poleg tega pa so tudi najboljši pisatelji dežele vedno nekje v bližini. Resda se nikoli nisem znašel v restavracijah onkraj mojega dosega, lahko pa sem, če sem si le želel, šel na tri ali štiri kvalitetne literarne večere na teden, ki so se pogosto odvijali v intimnih kotičkih. Takrat je v Glasgow preveval neodvisni, zanosno graditeljski, naredi-sam duh, in ko sem se tega zavedel, sem hotel tudi sam prispevati svoj delež. Četudi je imel London večje zabave, večja imena, večje vse – London ima, ne nazadnje, več prebivalcev kot celotna Škotska –, je moje zanimanje zanj hitro uplahnilo. Bil je prevelik, da bi ga lahko razumel ali se ga pravilno lotil. Namesto tega sem delal kot tajnik glasgowskega vseznala Alasdairja Graya, kar je predstavljalo mojo pisateljsko – in uredniško – izobrazbo. Štiri leta sem sedel za Alasdairovim računalnikom, medtem ko mi je on narekoval svoje knjige; tako sem se bil naučil pomembnosti pisanja, popravljanja in skupnega dela, ki si brez vsiljevanja lastnega ega prizadeva za pripravo čim boljših knjig. Videl sem, kako je mozgal o tem, naj doda ali izpusti eno samo besedo. Videl sem, kako potrpežljivo je košček za koščkom sestavljal svoje stavke in povedi.

To je bilo seveda manj očarljivo od romantičnih sanj o posvečeni, slepi inspiraciji, a je zato vir toliko večje zadovoljitve. Čedalje bolj me je mikalo, da bi urejal dela drugih pisateljev. Iz čisto sebične perspektive sem se zavedel, da bi se s tem izboljšalo tudi moje lastno pisanje. Poleg tega sem na svojih potovanjih po drugih državah, kjer sem imel priložnost opazovati njihove literarne tradicije, spoznal, da bomo pisatelji moje generacije lahko preživeli (tako v finančnem kot umetniškem smislu) samo, če se bomo zavzemali na vseh različnih koncih literarnega sveta. Romanopisec nenadoma ni bil več samo romanopisec. Lahko je bil še urednik revije, delal na založbi, bil agent ali organiziral literarni festival. V kontinentalni Evropi oz. v tistem, kar sem od nje spoznal, je bilo to mogoče že utečeno, in mogoče je že dolgo tako tudi v Sloveniji. Toda v Veliki Britaniji smo se začeli šele postopoma zavedati, kako osvobajajoče lahko to deluje.

Svoje prve uredniške izkušnje sem pridobil pri založbi Cargo. Bil sem rezidenčni pisatelj na univerzi Strathclyde v Glasgowu, ko mi je moj takrat najboljši študent Mark Buckland povedal, da namerava – z 800 funti, dobičkom od vrtnarjenja – ustanoviti založniško podjetje. Ideja, da je na Škotskem kaj takšnega sploh mogoče, me je vznemirjala, hkrati pa ni mogla biti bolj oddaljena od moje poprejšnje predstave o založništvu, kjer se je vse dogajalo na neizmerno veliki lestvici, kjer so imeli vsi dobre plače in je bil pisatelj med prisotnimi vedno najrevnejši. Privolil sem, da bom z Markom sprva sodeloval kot mentor, kar mi je v naslednjih letih pomenilo vir izjemnega zadovoljstva. Ker sem čutil, da je zlaožnikov pristop temeljil na nekakšnem naredi-sam principu, ljubezni do literature in prostora okoli njega, ne pa samo denarja – naše geslo je bilo nekaj časa Cargo: poprimi ali odjebi –, sem ugotovil, da mi je bilo vse skupaj mnogo bolj pri srcu, tako da sem celo več mesecev posvetil urejanju Leta odprtih vrat [The Year Of Open Doors] (Cargo, 2010), zbirke mladih škotskih pisateljev, na katero sem ponosen še danes. Seznam sodelujočih zajema mnoge izmed najodličnejših imen, od katerih mnogi prej še niso imeli druge priložnosti za objavo. Denimo Allan Wilson, Alan Bissett, Anneliese Mackintosh, Kirstin Innes, Doug Johnstone, Kevin MacNeil in še mnogi drugi.

Biti na obeh straneh uredniškega prepada je ponujalo mnogo več zadovoljstva. Zdelo se mi je, da sem zaradi tega mnogo bolj odprt za uredniške pripombe glede svojih lastnih knjig, ki sem jih začel izdajati pri manjših založbah. In nemogoče se je bilo izogniti vtisu, da je tvoja pomembnost za založbo v obratnem sorazmerju z njeno velikostjo. In tudi, da manjša ko je bila založba, več uredniških nasvetov sem dobil. Cargo me je vmes že zdavnaj prerasla, Mark pa je v petih letih svojega vodenja podjetja požel veliko uspehov, dokler ni vajeti predal pomočnikom, ki so mu mnoga leta pomagali kot prostovoljci. To so ljudje, ki jih kakšno veliko založniško podjetje iz Londona ne bi spustilo niti skozi vrata. Cargo vse do danes vodijo skoraj izključno mladi pisatelji v svojih dvajsetih, ki se za skromno plačilo ali celo brez njega posvečajo vsem podrobnostim, za katere večje založbe nimajo niti časa niti volje. Še vedno so pomemben, navdihujoč del škotske literarne pokrajine. In na Škotskem je ta pokrajina oprašena prav preko številnih križanj.

Naredimo časovni preskok v zdaj, ko sem izredni urednik pri Freight Books, trenutno drugi, zelo drugačni – in uspešni – neodvisni škotski založbi. Čeprav se, glede na njeno oblikovalsko zaledje in povsem profesionalno ozadje, ta založba od Cargo v marsičem seveda zelo razlikuje, pa obstajajo med njima tudi bistvene podobnosti. Prvič: obe objavljata škotsko leposlovje, ki ga London ne bi niti povohal. (Pogosto že uveljavljene avtorje, ki so jih velike angleške založbe odslovile zaradi preslabe in prepočasne prodaje.) Drugič: svojim knjigam lahko zaradi zavestne odločitve za bolj natančno in podrobno uredniško delo, s katerim se večje založbe ne bi ubadale, zagotavljata večji kritiški uspeh. (Večjim založbam se zdi to s finančnega vidika nesmiselno.) Tretjič: včasih sprejmeta še ne povsem zaključene rokopise, na katerih potem uredniki skupaj s pisci delajo tako dolgo, dokler niso knjige končno zrele za objavo. V tem smislu imata veliko skupnega z neodvisno založbo Coma iz Manchestra, ki objavlja kratke zgodbe. Uredniki prepoznajo nadarjenega pisca in ga podprejo. Letos sem za Freight uredil pol ducata knjig in to je zame vir izjemnega zadovoljstva. Freight bo letos izdala 26 knjig, v glavnem izrazito škotskega leposlovja. Če natančneje pogledam, sem vse te priložnosti v bistvu dobil prav zaradi ekonomske krize in dejstva, da je Škotska pač mnogo manjša dežela od Anglije. Ne nazadnje pa založniške službe v Londonu tudi ne bi dobil. Trenutna mešanica razmer na Škotskem se mi zdi dragocena in dinamična. Zato bi se moral, kjerkoli na svetu se že znajdeš, vedno potruditi prispevati k lokalnemu. V majhnih deželah, kot sta Slovenija in Škotska, bo to najbrž izključevalo milijonske naklade. (Kolikor rezumem, je minimalna predpisana naklada subvencionirane prozne knjige v Sloveniji 400, pesniške pa 200 izvodov, od česar gre večina v knjižnice – za londonskega založnika bi bilo to porazno.) Toda ustvarjaš lahko veliko umetnost in prispevaš h kulturi svoje države. To pa je, kar se mene tiče, tako ali tako osnovni namen pisanja.

 

*

 

Toda nisem še prišel do anekdote. No, zvečer po tistem kosilu, ki si ga sam ne bi bil mogel privoščiti, po tistem kratkem uredniškem sestanku za Brez ognjemetov, me je moja nova urednica povabila na pijačo, da bi nazdravila na prihajajoče uspehe. No, bil sem kajpada v zadregi, saj sem vedel, da si v takšnem lokalu ne bi mogel privoščiti niti enega samega večera, ne da bi obubožal. Počutil sem se majhnega in nepomembnega, a bil sem vznemirjen ob misli, da sem se nemara znašel na nekem ekskluzivnem mestu. (Čeprav zdaj, ko pogledam nazaj, vem, da je šlo samo za navaden bar nekoliko višjega razreda v centru Londona.) Zdelo se mi je, da poosebljam nekogaršnjo idejo o tem, kakšen naj bi bil dekadentni romanopisec – in to preden sem prodal en sam izvod! Kakorkoli že, naročila sva pijači in jaz sem, sedeč v tisti svoji obleki, razmišljal, zakaj sem jo sploh oblekel. Ko so nama prinesli pijačo, je moja urednica svojo zelo vljudno zavrnila, češ naj jo pripravijo, kot se spodobi. Izkazalo se je, da bi njen koktajl moral vsebovati češnjico, namesto katere je v oči bíla le njena žalostna odsotnost; naročila je, naj ji jo prinesejo na posebnem zobotrebcu na posebnem pladnju. Razočarano je, zelo narahlo, odkimala. Mhm, sem si mislil, zdaj bi bil čas, da se vrnem domov, kamor tudi spadam.

Pri teh rečeh se ne ustavljam pogosto. Ne nazadnje sem imel vse od svoje prve knjige izjemno srečo. Prejel sem nekaj nagrad in bil nominiran za nekaj drugih, kritiki so bili do mojega dela skoraj izključno prijazni, moje kasnejše knjige so se prodale v več izvodih kot moj prvenec, in moje pisanje mi je ponudilo čudovite priložnosti v Tuniziji, na Poljskem, v Italiji, Kanadi, ZDA, Srbiji, na Danskem, v Franciji, Čilu, Argentini, Boliviji in zdaj, kot smem z zadovoljstvom dodati, še v Sloveniji. Medtem sem postal tudi redni predavatelj na izvrstni univerzi, ki moje pisanje znatno podpira. Nisem niti bogat niti slaven, zato pa nadvse zadovoljen pisatelj, učitelj in urednik, ki se ima še veliko, res veliko naučiti. Ko zdaj pogledam nazaj, sem hvaležen za vse, kar se mi je zgodilo – vključno s tistim dnem. Ker me je spet spomnil na to, kaj sem, kje sem in kakšne vrste pisatelj si želim postati. Torej takšen, ki živi in diha s knjigami drugih, ne pa takšen, ki si lahko privošči malenkostno nagnjenost k pritoževanju nad svojim koktajlom. In to, moji slovenski prijatelji, pomeni, da lahko živim kjersibodi, pa bom še vedno del literarne Škotske.

Prevedel Andrej Hočevar

O avtorju. Rodge Glass (1978) piše romane, kratko prozo in eseje. Med njegovimi knjigami so Nobenih ognjemetov (2005), Upanje za novorojene (2008) in Alasdair Gray: tajnikova biografija (2008), za katero je prejel nagrado Somerset Maugham. Soustvaril je stripovski roman Dougijeva vojna: vojakova zgodba (2010). Njegov zadnji roman ima naslov Prinesite mi glavo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • To ni krizno stanje, pač pa stanje nove realnosti

    Aljaž Krivec

    Renate Rugelj je založnica, ki je svoje poslanstvo našla pri delu v podjetju UMco. Dejavnost podjetja je razpršena in obsega vse od prodaje promocijskega tekstila do izdajanja knjig in revij. In tako je razpršeno tudi delo sogovornice, s katero sva imela kaj povedati o politiki založbe in njenih spremembah (ter o njih vobče).

  • Od podatkov do idej – pa naprej? (2)

    Andrej Hočevar

    Za knjigo se je treba potruditi Da bi nove, spodbudne ideje spoznali iz praks založnikov iz našemu vsaj približno primerljivega okolja, so bili v žarišče letošnje Založniške akademije … →

  • O kakšnih napakah sploh govorimo?

    Aljaž Krivec

    Serija dogodkov Knjigokup, ki se bo še nekaj tednov (do 18. oktobra) odvijala v Modrijanovi knjigarni v Ljubljani, skuša sporadično odgovarjati na razna vprašanja o knjigi. Res o knjigi, saj … →

Izdelava: Pika vejica