30 cm

Tomaž Grušovnik

Plava skozi plave gube in kot plavuti uporablja ušesa. Spominja na slončka Dumba, a ima namesto ust in rilca papagajski kljun. Ne vem, ali je čivava, je pa nasmejan. Skoraj gotovo je moškega spola, čeprav to tu ne šteje. Vmes so marjetice, različnih barv, sam pa je globoko moder kot one gube, dišeče, dobre volje in dolg, kot rečeno, okoli trideset centimetrov. Včasih ima luske, globoko modre kot pigment, ki ga je izumil Yves Klein, zato se zdi, da proge valovijo skozi njega. Kakorkoli, ne vem, zakaj, zatrem ga. S palico ga po glavi. Kri ne brizgne in sploh ni rdeča, niti se ne usuje po čelu, le pri sencih naenkrat zazija gumijasta rjava kaplja, ki se v razpoki med luskami spremeni v razpotegnjen omrtvičen curek, gomazi čez lice in se hitro strdi, kot smola, oči osteklenijo. Srepi v prazen prostor, ki ga

ni ga več … Ko bitje umre, se šele zaveš njegovega telesa. Naenkrat postane težko. Dokler se giblje, presega točko v daljico, ki jo potem zguba v krivuljo in v ploskev, nato pa planjavo končno transcendira v 3D prostor, v katerem je gibko, v naravnem elementu, kot riba v vodi. Živo telo s pirueto hlepenja prestopi materijo. Kar je bilo premično, samohodno, voljno, toplo, plavo, se ohladi, zbledi, ustavi, okameni v brutalnih 100 kg. Bruto. Zbujam se živčen in preznojen, zaspala mi je roka, s katero sem ga po glavi. Zakaj vse to, slutim, vem, žive sanje spoznam nazaj. Ko si skuham kavo, se zgubane misli počasi strdijo v sladkorne kristale, ki jih vsujem v gosto črnino, premešam in pustim, da se usedejo na dno skodelice slabe vesti.

Najhujše je, če si prisiljen nekoga ubiti. Tudi če nisi, je to najtežje. Boris je bil zaradi tega živčna razvalina. Tako kot večina vojakov najprej ni hotel uporabiti orožja za ubijanje nasprotnika. Med osemdeset in petinosemdeset odstotkov vojakov druge svetovne vojne namreč sploh nikdar ni nameravalo streljati v nasprotnika (prim. Dave Grossman, On Killing, Little, Brown & Co., NY, str. 26). Šele uvedba različnih tehnik, kot je klasično pogojevanje in distanciranje od žrtve, je vojaškim strategom pomagalo zvišati »raven streljanja«. Vendar pa je to prišlo s svojo ceno. Ljudje so bili zdaj bolj motivirani in bolje pripravljeni na klanje, a kaj, ko so se potem po vojni morali soočati s posledicami travmatskih sindromov, vključujoči nočne more, alkoholizem, družinsko nasilje in sorodno. Tako je blo z Borisom. Kaj hočeš. Ni prenesel, ko smo se mali otroci igrali partizane in Nemce ali Indijance in kavbojce. Imel je nočne more in pogosto je tožil zaradi krčev, nenadzorovanega trzanja v desni rami, bolečine od puškinega kopita, ki po štiridesetih letih še ni splahnela, ki se je vsako četrto, tretjo noč osvežila.

Razvoj bojevanja je zato šel v smer vstavljanja mehanskih vmesnikov med povzročitelje in žrtve, in sicer takih vmesnikov, ki so med obojimi vzpostavili fizične prepreke in povečali prostorsko razdaljo. Gwynne Dyer, naveden v Grossmanovi knjigi, pravi, da je vstavljanje strojev in razdalje med vojake in sovražnike pomembno, ker se lahko prvi zdaj pretvarjajo, da ne ubijajo človeških bitij. Nasploh je razdalja dovoljšni dejavnik odmisleka: topničarji streljajo na referenčne točke, ki jih ne vidijo; podmorničarji streljajo torpede na »ladje« (in ne na ljudi na ladjah); piloti izstrelijo rakete na »tarče« (Prav tam, str. 108). še najbolj tipično ponazorilo te strategije je brezpilotni letalnik, dron ali trot, ki operaterju omogoča, da »opravi nalogo« iz kontejnerja, ki je od samega mesta spopada oddaljen tudi po več tisoč kilometrov. Uporaba tega orožja je zato lahko celo »humana«, seveda v smislu, da vojaku pušča bistveno manj psiholoških posledic kot spopad na bojišču. Kakšne posledice pa ima za enostavnost uporabe in s tem zlorabe vojaške sile, je drugo vprašanje. Podobne procese kot na področju bojevanja lahko zasledimo na področju klanja živali. Tudi tukaj je namreč križ z ubijanjem (prim. Jennifer Dillard, »A Slaughterhouse Nightmare«), podoben kot pri pobijanju ljudi: mesarji klavci staknejo celo kopico travmatskih simptomov. Zato je pričakovati, da bo »napredek« mesnopredelovalne industrije šel po stopinjah vojaške in čedalje večje mehanizacije ter avtomatizacije klanja.

Če so vse to že bolj ali manj znane tehnologije, ki bodo samo razvite do skrajnosti, pa se nam kmalu obeta še razmah povsem nove stopnje avtomatizacije ubijanja, in sicer avtomatizacija odločanja glede uporabe sile. Vznik avtonomatov, avtomatov, ki se lahko »avtonomno« odločajo in sprožijo zaporedje dogodkov, ki se konča z uporabo sile brez človekovega nadzora. Takšni stroji, recimo brezpilotni letalniki, ne potrebujejo več operaterjev, ker imajo v svojem drobovju naložene algoritme, ki jih uspešneje od človekove presoje vodijo po nebu. Natančno preračunajo zračne tokove, ki so najprimernejši za jadranje, pravočasno izvedejo vse potrebne manevre, da se umaknejo jati ptic, ugotovijo, kje in kdaj je najbolj racionalno natočiti gorivo itn. Ko zagledajo ljudi, lahko njihove podobe, način njihove hoje, njihove biometrične značilnosti primerjajo s tistimi, shranjenimi v bazi podatkov. Če se vse poklopi, *bum. Samostojno lahko izstrelijo projektil in ga zapeljejo v »samodejno prepoznano tarčo«. Razdalja med povzročiteljem in tarčo tukaj zdaj ni več samo fizična, temveč konceptualna, kategorična. Gre za bitnosti različnih kategorij, za algoritme na eni strani in za biološka bitja na drugi. Uvedba tehnologij, ki uporabljajo t.i. ATR (automatic target recognition), ni več problematična samo zato, ker ločuje storilca od žrtve, temveč zato, ker začne brisati pojem odgovornosti kot take.

Kdo je kriv, če trot narobe prepozna žrtev in spŕži nedolžnega pobiča? Tisti, ki so sestavili algoritme? Ampak saj ti algoritmi so bili sprva morda sestavljeni zato, da bi slepim pomagali prepoznati črke, barvo semaforja in izraze na obrazih bližnjih … Tisti, ki so sestavili senzorje? Ampak saj ti senzorji so bili sprva sestavljeni zato, da bi pomagali pri prepoznavanju bolezni na poljščinah. So krivi tisti, ki so povelje izdali? Ampak kaj, če so ti že mrtvi (recimo, da je vzpostavljen sistem nadzora trotov, ki traja po deset, dvajset let, stari generali pa medtem pomrejo)? So potem krivi tisti, ki bi lahko preklicali izvajanje operacije, pa niso? Ampak kaj, če jim je analiza geostrateške situacije tako močno sugerirala nadaljnjo uporabo te tehnologije (vsi ostali scenariji so se končali z bistveno večjim številom civilnih žrtev) in so samo upravičeno sledili nasvetom algoritmov? Ne vem, to bom mogoče moral še dodelati. Mi bomo morali to dodelati. Mogoče pa bomo tudi to prepustili algoritmom. Tega ne vem, vem pa to, da lahko zdaj, ko sem izpostavil vstavljanje mehanskih vmesnikov med povzročitelja in žrtev kot napredek vojaške strategije v dvajsetem stoletju in v enaindvajsetem vznik avtonomatov, strojev, ki se samodejno odločajo o uporabi sile, kot dve tezi svojega prispevka za konferenco o etiki v informacijski družbi, da lahko zdaj, ko sem to ponovil, končno grem na dopust. Phu … končno lahko zaprem prenosnik in začnem pakirati kufre, pri čemer niti slučajno ne bom pozabil na kopalke.

S krme namakam noge v svetlobno pajčevino, ki jo na peščenem dnu plete lom sonca na valovih. Poldne se preveša v večer, želodec pa v lakoto. Tudi drugim članom posadke zakruli in ker se mi pod prsti vozijo salpe, razmišljam, da bi namočil še trnek. Odvijem nitko, zmočim kruh, ga oblikujem v kepico, nataknem na J trnek in vržem. Ni v redu, ker lebdi previsoko in ne doseže igrišča Pozejdonovih hčera. Da bi ga potopil globlje in dosegel lovišče, na nitko pritrdim kroglico svinca. Gravitacija zdaj trnek vleče k tlom, tako da moram odviti precej dodatne nitke, začne me pa tudi skrbeti, da ne bom pristal preveč na tleh in se zataknil. Čop, v prstih začutim napetost, silo, trzanje po morju sem in tja. Nitko pelje pod jadrnico, pa na plano, iz globine se zabliska srebrni bok. Popustim in pustim, da se utruja. Ko ne cuka, vlečem jaz, malo po malo, centimeter za centimetrom jo zapeljem v mrežo. Špar (Diplodus annularis) je, ki začuti ujetost, trza in bezlja, potem me hoče preslepiti s hlinjenjem mrtveca, zdaj ga trdo zgrabim z levico, spet se krči, izmotam ga iz redko stkane tkanine in po vsej dolžini telesa hlastno izpostavim zraku. S palico ga po glavi.

O avtorju. Dr. Tomaž Grušovnik je izredni profesor in višji znanstveni sodelavec na Univerzi na Primorskem. Ukvarja se s filozofijo vzgoje in s širšo etično problematiko, predvsem z okoljsko etiko in etiko živali. Poleg monografije Odtenki zelene je avtor številnih strokovnih in poljudnih prispevkov. V sklopu literarnega ustvarjanja sodeluje predvsem z revijama Idiot in Literatura, zanimajo pa ga hibridni teksti in eksperimentalna literatura. Raziskoval je … →

Avtorjevi novejši prispevki
  • Besede na strehi brez črk v roki

  • Besede na strehi brez črk v roki

  • Besede na strehi brez črk v roki

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • –30 %

    Tomaž Grušovnik

    Prehod v ateizem mi je razrešil te odgovore, ne da bi rešil uganke, in me s tem odrešil odvečnih skrbi. Blažen čas, ko sem vero zamenjal za filozofijo, ko je s pleč padel strah pred »muslići« in seksom pred poroko.

  • DEM1CA

    Tomaž Grušovnik

    Mogoče nasprotni občutek konkretnega bivanja nastane zaradi spomina, zato ker veš, da si to in to, doktor in profesor, predsednik in višji znanstveni sodelavec, da si bil tam in tam, v Etiopiji in Indiji, na Jamajki in v Ameriki, na Golovcu in Rožniku, v Štepcu in na Teznem, a kaj, če vse to pozabiš? Kdo si potem?

  • Nanoturist

    Tomaž Grušovnik

    Industrijska cona preprosto razkriva okoljska in infrastrukturna dejstva človekovega življenja. Sprehod po njej je sprehod po drobovju naše družbe.

Izdelava: Pika vejica