Zadnja postaja

Jedrt Maležič

Mogoče sem zgrešila z vsem,
kar sem doslej napisala,
mogoče življenje peni ob besa
nad mojim napačnim tolmačenjem
nenehnega nareka vesolja.

Treba je razumeti, da vsakemu
globokoumnemu vzgibu
nujno sledi célo gibanje tistih,
ki mislijo, da razumejo, kaj je
avtor v resnici povedal.

In mogoče zraven lahko doumem,
da iz gibanja še nikoli ni nastal
posamičen, tih vzgib,
kakršnega čaka
noč brez sapice,
ki bi zganila tihoto uma.

Zato bežim od prosvetljenih
k tistim, ki niso prepričani,
da sploh verjamejo v koncept,
in darujem dohodnino samo
tistim brez poslanstva,
ker zanje vsaj ne vem,
da se motijo.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • jasmina pravi:

    fantastično

  • DZONI pravi:

    dah sveta odrivas,nosis me v edinost,iscoc pravlic srca vrat…ko tu umrem, sem tam rojen….nov svet objem,,,,,,,,na svidenje

  • Oja pravi:

    Cudovito, s cudom vito. Upam, da ta pesem ni tvoja zadnja postaja, ker jaz uzivam tvoje tolmacenje vesolja.

    Oja, na drugi strani istega sveta, brez poslanstva

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nespečnosti

    Urša Majcen

    ježevci v klobčičih / zebre na pločnikih / svinje na krožnikih

  • Susurrus

    Špela Setničar

    še zdaleč ne razumem kdo pokrije koga v dneh samote

  • Po stopnicah v Mogador

    Neva Lučka Zver

    Proti večeru odpreš usta. Luna je rana. Palme plimujejo. Požiraš zbito zemljo. Vetra ni. Prosiš za nevihto. Veš, da je ne bo.

Izdelava: Pika vejica