V brajevi pisavi

Zato v tej pesmi kava
zadiši tako, da ne predstavlja davka,
ampak prinaša ves dobiček.
Njen vonj se bere kakor zvočna knjiga,
neverjetno zvest prevod,
in človek mora biti resno slep,

da mu ni jasno. A človek, barvno slep,
živi v čudnem svetu, kjer skoraj vsaka kava
pričakuje simultan prevod,
in stopnja, ki velja za določilo davka,
rezonira svoj pomen kot zvočna knjiga,
v kateri stavimo na lep dobiček.

V svetu, namreč, kjer valuta je dobiček,
je to presežek, slep
in gluh za to, o čemer poje zvočna knjiga.
Ne zanima ga zastonjska kava,
saj se ne more izogniti obračunu davka,
zato forsira spretnejši prevod.

A kaj pomeni tak prevod?
Za ljudstvo, ki ne ve, kaj je dobiček –
(in kakšen bo procent pri obračunu davka)
tava v temi, meglo prodaja, slep (je,
kdor se s petjem ukvarja) –
tu ne pomaga niti strašno sladka kava,
niti v rekordnem času razprodana knjiga.

Naj raje svet postane zvočna knjiga,
po možnosti brezplačen, simultan prevod,
v katerem vre multisenzorična kava,
posluh za red pa kuje lep dobiček,
ki ga prijavi, kdor prebiva slep
bremen neplačanega davka.

Petje pač ne more biti predmet davka,
tišina pa je tista zvočna knjiga,
ki jo lahko prebere tudi slep
in suh, saj sama zase je najboljši prevod
in skoraj v zaklad prevaja to, kar je dobiček.
Zato kot magma brbota nelinearna kava.

V tej pesmi kava ne plačuje davka, čeprav
prinaša lep dobiček. Zvočna knjiga; je prevod tišine?
Ah, slep je, kdor sledi abstraktnejši pisavi.