Sprehod

Govorili sva o njej kot ženske o ženski:
ne preveč prijazno, a dosledno.
Prišla je pričakovano; kot bi jo poklical
v zagovor nekdo iz grmovja vrtnic,
svežih, vijoličastih – kot lanena majica na njej.
Kadar je zadrega očitna (in ta je vsekakor bila),
se sama prelije v novo občutenje: samoumevnost.
In na ta način sem jo sprejela in pozdravila
in videla me je v vsej moji pristranskosti …

Lahko bi izbrali širšo cesto, toda hodili sva
malo tu, malo tam kot bi se bali, da bova koga izpustili
ponovno združeni v spominjanju: na mladost,
na vprašanja, ki so ostala nedotaknjena.
Kasneje sva se znašli na kavi ob reki, ki je bila,
pred tridesetimi leti, masovno kopališče in le kače
so imele moč zmanjševanja, odštevanja kopalcev.
Zdaj ljudje le opazujejo in otroci spuščajo ladjice
in psi se zaganjajo, kamor prej niso smeli.
Onesnaženost voda sovpada z našo potrebo po zapuščanju.
Najin pogovor je zdaj tekel daleč stran do bikov in koz
in papagajev: neobičajne domače živali, ki jih ljubkujejo
želje po izzivih, novih spoznanjih, celo vlaganjih …
brez potovanj v eksotična mesta in seciranj plasti zgodovine.

Zvečer sva pili in jedli same dovoljene reči
in stara prijateljica, ki sva jo v ta namen obiskali,
je le še okrepila zavest, da je VSE prežeto z izkušnjo.
Kar ni prišlo iz mene, se bo vračalo. Vse ostalo je že šlo.