Spisek

ponoči je nevihta planila v prostor in me prebudila,
mrzel veter in dež sta odpahnila okno,
da sem vstajala iz postelje in vse zapirala,
potem znova zaspala in v moje sanje je
vstopil pesnik, tržaški slovenec. lezi k meni, sem rekla,
si skoraj začela slačiti kavbojke in nato v hipni zadregi
raje legla oblečena, nisem hotela, da me povsem narobe razume:
ker si ravno prišel tod mimo, bi ti želela povedati,
kako me je nekoč v tvoji pesmi, ugani, kateri,
ujela neka surova lepota, tujost, neskladna popolnost;
a bilo je vseeno, kaj sem govorila v spanju,
pesnik me ni mogel slišati, v mojo sobo je padel
po čistem naključju, vrtel se je nekoliko zmeden okrog
in iskal pravo smer, da bi lahko čim prej nakupil
za ženo tiste stvari s spiska, kot mu je bila naročila.
zjutraj sem vedela, o kom v resnici govorijo sanje,
ki so si morale za svojo nasanjano zgodbo v čudni noči
izposoditi nekoga drugega, mnogo starejšega, bolj oddaljenega:
ker tudi ta, o katerem sanje namigujejo, je pesnik in piše,
kot bi mu bogovi narekovali, ne da se doumeti, zakaj je mogoče
v njegovi poeziji toliko doživeti,
in čemu mora biti človek zavezan, da lahko ustvari nekaj takega.
ha, ha, dekle, sem si rekla, pazi, kam te nosi, pusti besede in njihovo magijo,
rajši vzemi v roke svoj spisek, kjer ti črno na belem piše
vstani, pojdi v službo, skuhaj kosilo, delo je pri tleh in podobno.