Sneg

Danica Križanič Müller

Sneg polaga svojo lahno težo
v zrak, dolgo ostaja brez trdnih tal,
kar smehlja se mu, ko pada,
kot da že celo leto ni dihal.

Počasi se obrača, nežnosti
ni mogoče pozabiti. Kot da bi
poznal vse akorde spremljave,

se za hip pritisne k licu, me dvigne
v naročje, mehkoba njegovega
telesa žari vame, vsa gola in čista.

Ničesar več ne hodim preverjat,
ne dotaknem se več mrzlega pločnika,
le oči odprem kot po lobotomiji.

O avtorju. Rojena v Mariboru, trenutno živi v Slovenski Bistrici, pesnica in profesorica. Študij slovenščine in angleščine je končala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, večino časa poučevala na II. gimnaziji Maribor, kjer še vedno vodi literarno delavnico in ureja gimnazijske literarne zbornike. Izdala je tri pesniške zbirke: Topli skriti veter (1991), Doseganje … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zakaj se derem

    Lenart Sušnik

    derem se na deda / ki še vedno spi / čeprav svet gori, gori / gori / gori

  • Teža

    Špela Setničar

    Med nama je prvič / preteklo med telesi, / v čutnem primežu sta z lokom tvorili / sebi lastno simetrijo.

  • Kresna noč

    Jennifer Clement

    Rekel si, ker v mojih sanjah si govoril, / da imam vonj po plugu in kosi, / kovinskemu zarjavelo rdečemu rezilu pasti.

Izdelava: Pika vejica