Sneg

Danica Križanič Müller

Sneg polaga svojo lahno težo
v zrak, dolgo ostaja brez trdnih tal,
kar smehlja se mu, ko pada,
kot da že celo leto ni dihal.

Počasi se obrača, nežnosti
ni mogoče pozabiti. Kot da bi
poznal vse akorde spremljave,

se za hip pritisne k licu, me dvigne
v naročje, mehkoba njegovega
telesa žari vame, vsa gola in čista.

Ničesar več ne hodim preverjat,
ne dotaknem se več mrzlega pločnika,
le oči odprem kot po lobotomiji.

O avtorju. Rojena v Mariboru, trenutno živi v Slovenski Bistrici, pesnica in profesorica. Študij slovenščine in angleščine je končala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, večino časa poučevala na II. gimnaziji Maribor, kjer še vedno vodi literarno delavnico in ureja gimnazijske literarne zbornike. Izdala je tri pesniške zbirke: Topli skriti veter (1991), Doseganje … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Z/S

    Tjaša Škorjanc

    množenje mojih open je stvar rododendronov

  • V njeni odsotnosti

    Lucija Stupica

    prazni prostori so vedno glasni

  • Vročinski val

    Tomislav Vrečar

    Kalna zrkla ogorkov na promenadi,
    ustnice, ki tako rade zibajo korake.