Z besedami

Semira Osmanagić

To, da je neukročena, to, da uporablja besede, tudi takšne, ki jih ne bi smela, tudi takrat, ko jih ne bi smela, jih nekaj časa ni motilo. Ampak nejevolja je postajala vse večja. Aurora se ni menila za očitke, za oblak slabe volje, ki ji je bil namenjen. Verjela je v strast do življenja, verjela je v vse, verjela je v druge. Aurora pač. Slutila sem, da se to ne bo dobro končalo. Mogoče jo bodo pred vsemi javno opomnili, okarali, mogoče … Prijatelji in znanci so se začeli izogibati pogovoru in sploh omembi Aurore. Slutnja me je še naprej obkladala, nisem se je mogla znebiti. Potem me je poklical Jorgan. Glas mu je deloval brezvoljno, s podnitjo histerije. Nisem ga bila vajena slišati takega. Kaj pa mu je, sem ga vprašala. »Nisi slišala današnjega razglasa?« Nisem, danes sem se zabubila v delo, na Inštitutu sem preučevala besedilo, staro kot noč. Kakšen razglas? Že dolgo nisem slišala nobenega. »Danes ob štirinajsti uri se moramo vsi zbrati na Glavnem trgu, Aurori bodo namenili kazensko sankcijo« Obstala sem, sankcijo? Že dolgo ni bilo nobene sankcije, vse je potekalo tako, kot je treba, vsaj mislila sem tako. Ko sem prispela, je bil trg nabito poln. Jorgan je potolčeno stal v prvi vrsti, nekako mi je uspelo priti do njega. Aurora mu je bila pri srcu, mogoče še bolj kot meni. Potem smo jo zagledali. Bila je med dvema uniformiranima čuvajema reda, pripeljala sta jo v sredino trga, na prazen prostor. Nato je prispel konzul, v črni dolgi halji, v roki je imel tablico, s katere je začel brati Aurorine prekrške. Kršenje javnega reda in miru, nedovoljena uporaba besed, predrugačenje besed, osmišljanje besed na nepravi način, hujskanje drugih, da besede dojamejo in uporabljajo po mili volji, brez družbene odgovornosti, brez pomisleka. Zazeblo me je. Kaj bo zdaj? Nekateri gledalci so delovali zbegano, nekateri v pričakovanju, večina pa nevedno, kot jaz. Kaj pride? Potem pa obsodba: Bičanje z besedami! Skoraj skočila sem, tudi Jorgan je zaprepadeno gledal. Takšne kazni so bile nekoč izvajane, ampak nihče od nas že dolgo ni slišal ali videl kaj takega. Nastopila je tišina, nato se je konzul umaknil, pred tem pa povedal, da mora ljudstvo, torej mi, izvršiti sodbo, saj je nas Aurora zastrupljala z besedami, nas z njimi uničevala. Zavladala je tišina. Ne bodo tega naredili, sem pomislila, mi smo prijazna družba, kakšno bičanje z besedami? Tišina je še naprej vladala. Aurora je stala sama v krogu, gledala nas je, gledali smo jo nazaj. Nato je priletela prva beseda. Vsi smo se zdrznili, tudi Aurora. Krajec njene tunike je rahlo zaplapolal. Prve si najbolj zapomniš. Nato spet tišina. Nato še druga beseda, tokrat bolj robata in oglata kot prva. Letela je ravno v Aurorin obraz. Ni se premaknila. Niti ko je priletela naslednja, naslednja in naslednja. Vsaka bolj drzna, bolj boleča, bolj maščevalna. Aurora je pokončno stala, le obleka je ob vsaki vrženi besedi bolj in bolj plapolala. Zgroženo sem molčala, pogledala sem okrog sebe, obrazi navzočih so bili zaripli od besa, metali so besede, celo brez reda in pomena, samo da so letele, da so zadele. Ne, to nismo mi, sem pomislila, pa saj takšnih besed niti uporabljati ne znamo! Ampak jih očitno znamo. Letele so, letele, nekaj časa se je zdelo, da jih Aurora niti ne opazi. Potem pa je ob treh hkratnih besedah, silovitih in željnih udarca, pokleknila na koleno. Zdelo se je, da se rahlo pozibava, ko so ji besede začele trgati obleko. Nejeverno sem gledala, kako se ji trgajo oblačila, kako se ji razgalja rama, nato trup, obe nogi. Nato sem zagledala modrico, na njeni desni rami. Potem še eno, in še eno, telo ji je preplavila modra barva v lisah. Veter besed je nosil koščke obleke po trgu kot kosme dima. Drgetala sem v kosteh, povsod po telesu. Ničesar nisem mogla izreči, pomislila sem, da nikoli več ne bom mogla izreči nobene besede. Začela sem se silovito jokati, Jorgan me je stisnil k sebi. Množica je bila v zanosu, prelevili so se v eno telo, polno letečih besed, užitek zadajanja bolečine jim je popačil obraze. Auroroni lasje so začeli leteti naokoli, zibala se je naprej in nazaj. Pogledala sem, nato sem videla curek krvi, kako ji teče iz ust. Očitno so to videli tudi vsi drugi, saj je naenkrat zavladala tišina. Gromozanska, skoraj tolika kot prej besede. Aurora je gledala nekam v daljavo, čez naše glave, koščki preostanka obleke so še naprej opletali okrog nje. Kri je počasi tekla, usta je imela rahlo odprta. Nihče ni vedel, kaj zdaj. Nato je prišla ženska v uniformi, tokrat beli, in jo dvignila pod pazduho, odšla z njo proti bližnjemu poslopju. Vsi smo še stali tam, tišina je bila že skoraj neznosna. Potem smo se začeli razhajati, kmalu je trg ostal sam, le koščki oblek so leteli sem ter tja po njem. Jorgan me je še vedno trdno držal pod ramo. 

O avtorju. Semira Osmanagić, umetnostna zgodovinarka, ljubiteljica gledališča, razstav in predvsem besed, s katerimi navadno prepleta domišljijo in resničnost. Leta 2015 je izdala romaneskni prvenec z naslovom Tri kroge okrog hiše.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Otok lutk

    Anja Radaljac

    četudi je obvodni pas, ki migeta v rumenkastorjavi sopari, samoten in prazen – niti za semeni brskajočih vrabcev niti netopirjev med eholociranjem ne zaznaš – se ne moreš otresti občutka, da vaju nekdo opazuje.

  • Junak

    Gabriele D'Annunzio

    Velike prapore svetega Gonselva so že prinesli na trg, kjer so od svoje teže lenobno plapolali v vetru. Nosili so jih možje herkulskih postav, zaripli v obraz in z vratovi, napetimi od napora, saj so z njimi izvajali razne akrobacije.

  • Iz hleva na cesto

    Aljaž Krivec

    Nekoč smo šli z družino na koline k mojim starim staršem. Preden smo se odpravili od doma, samega dejstva kolin nisem dojemal kot karkoli posebnega. Še en obisk pač.