V petek zvečer

Robert Kuret

Dve postavi sta se bližali vhodu v diskoteko Nebotičnik. Eden od njiju je odvrgel čik na tla, preden sta ju ustavila ogromna varnostnika.

»Samo za povabljene,« je izpod čela zarenčal pobriti.

»Sva na gesti,« je rekel Anže in vsak je začel brskati po denarnici za dokumentom.

»Nič ne neseta noter, nič ne neseta ven, jasno,« je rekel varnostnik s tatujem zmaja na vratu, medtem ko jih je pobriti pregledoval. »Pa brez pizdarij.«

Ko so bili v dvigalu, so si oddahnili.

»Kakšen pregled je bil to, kot da imava berette v žepih,« se je na steno naslonil Borut.

Ko sta vstopila v glavni prostor, je vanju bušnila umetna megla in šus tehna. Laserji so občasno osvetili posamezne obraze, zamaknjene v ples. Didžej je ravno delal prehod. Slišali so se vzkliki. Začela sta se riniti med ljudmi do šanka.

»Kje bova zdaj dobila to stvar,« se je Anžetu na uho zadrl Borut, ta pa je samo naredil grimaso na obrazu, ki je nakazovala, da ga ni slišal.

»Viski kolo!« se je zadrl Anže svetlolasi natakarici s pirsom v nosu. Čudno ga je pogledala.

»Viski kolo!« se je zadrl še enkrat, ona pa mu je le odkimala z roko.

»A ne vesta, da ni pijače danes tu,« se je posmehnila in pomignila proti kupom ananasa, ki sta jih šele zdaj opazila po kotih.

»Sama si postrežeta.«

Željno sta se odpravila proti kupu.

»To je torej to,« je vzneseno rekel Borut in objel Anžeta čez ramena. »Sem not so dali najbolj noro stvar na svetu.«

Šla sta do kupa in vzela vsak enega.

»Ni šans, da bi jih spravila pod jakno,« je rekel Anže.

Borut je že hotel ugrizniti vanj, a ga je Anže ustavil.

»Ne pozabi, zakaj sva tukaj. Če se boš zdaj zadel s tem, ne bova mogla odnesti niti enega. Samo poglej, kaj dela ljudem. Vsi so v totalnem transu.«

»Okej, okej,« je rekel Borut in vzel štiri v naročje.

»Grem pogledat na teraso, če slučajno kdo pazi.«

Borut si je nagrebel naročje ananasov in čakal na Anžetov znak. Ko mu je pomignil, je šel hitro proti izhodu.

Skupaj sta pogledala v prepad pod sabo na glavno ulico.

»Kje je zdaj ta klinac?« je živčno vprašal Borut.

»Poglej, tam,« je Anže pokazal na rdeč avto, ki je parkiral za modrega. Tri glave so se prikazale iz avta.

»Jaz grem tudi iskat,« je rekel Anže.

Borut je pomahal proti trem glavam, ki so pogledovale navzgor in vrgel prvi ananas. Drugega. Tretjega. Četrtega. Vse so spretno ulovili. Srce se mu je počasi umirjalo. Še petega je imel v roki. Gledal ga je z občudujočimi očmi.

To je to, si je mislil. S tem smo nepremagljivi. S tem smo kralji vsakega žura. To je to.

Še vedno je držal ananas v roki, v tistem pa je zaslišal za sabo rezek glas.

»Najebal si, mali.«

Videl je še enega ogromnega varnostnika, kako drži Anžeta.

»Konec je z vami.«

Borut je začel mahati proti prijateljem, naj pobegnejo, oni pa so radostno skakali.

»Ne boste me ločili. Ne zdaj. Ne tako blizu,« je rekel, stiskal ananas, se pognal s strehe, stiskal ananas v naročju in upal, da ga bodo prijatelji ujeli.

Tekst je bil napisan na Urnih zgodbah.

O avtorju. Robert Kuret (1987) je absolvent slovenistike na Filozofski fakulteti. Občasno objavi kakšno pesem, zgodbo ali pa članek, ki se tiče literature oz. filma (Airbeletrina, Literatura, Radio Študent, Rukopisi, Idiot, Mentor, Zgodbarnica, zbornik Mladih rim). Je soavtor pesniške zbirke Kadaver Hermione Granger, dobitnice nagrade za najboljšo samozaložniško knjigo leta 2011. Rad … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Njegova fotografija

    Aljaž Krivec

    »Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno … →

  • Zvok odrešitve

    Arjan Pregl

    Tuuut. In potem tišina. Na tleh se je nekaj premaknilo. Počasi in previdno. Kot žival, bitje noči. Kot da pozdravlja temo, starega prijatelja, in skupaj … →

  • Potopitev

    Arjan Pregl

    »… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.« – Fak, pa … →

Izdelava: Pika vejica