Tri zgodbe

Jedrt Maležič

Naša že ne

Da pred menoj sproščeno plešejo bejbe na televizorju, se mi je zdelo samoumevno, zato sem še pojačala zvok. A hkrati z vitkimi, kratkolasimi in uglašenimi skupinami, ki so migale na koreografije, se je začela po sobi za terapevtske skupine nemarno zvirati tudi trebušasta kreatura. Nekdo bi me moral uščipniti. S pošvedrano frizuro, polno vrtincev od nenehnega poležavanja na bolniški postelji v sosednjem prostoru, si je Marija dajala duška in vrtela svojo zaležano rit, kot bi me ne bilo tam. Njej glasba s televizorja nikakor ni bila namenjena. 

Bila je naravnost hilariozno nespretna in v mislih sem se ji rogala, kakor smo v prvem razredu zasmehovali preveč nevedne ali prepametne ali prepočasi beroče ali premalo normirane sošolce, ker smo vedeli, da bi se na njihovem mestu prav lahko znašli tudi mi, če se ne bi dovolj zgodaj naučili lagati. Precej podobno olajšanje kot takrat sem čutila zdaj. Vedela sem, da niti sama nisem v najboljši koži, zato mi je šlo na jetra, da je nekdo, za kogar točno vem, da ni okej, izkazoval svojo radost, za nameček še ob glasbi, ki sem jo med popoldanskim počitkom nameravala uzurpirati zase, za svojih pet minut sanjarjenja o slavi in lepoti. Ogaben prizor, sem pomislila, ko sem brez zadržkov bolščala v Marijino tolsto zadnjico, ki se je vrtela po vogalih dnevnega salona, vsenavzoča in bohotna. 

V tistem hipu je vstopila Karmen. Zdaj se je pred menoj odvrtel dopoldanski pogovor z njo, ko sva pili kofe v brunarici in si pojamrali o tem, kako prazna je za naju tamkajšnja terapija, ki nas ima vse za bedake. Karmen je nekdanja plesalka, ki je pristala na psihiatriji po hudi poškodbi. Depresivna in samomorilska, so rekli. Življenje so ji rešili, kot da. Več let bo trajalo, da bo spet smela plesati, takšno je bilo njihovo pojasnilo. Karmen kakopak ni spregledala plešoče Marije. Marija je lahko plesala, čeprav ni znala. Karmen ni mogla plesati, čeprav gotovo pleše še za odtenek bolje od televizijskih frčafel. Naslonila se je na podboj in molče opazovala. Mene z daljincem v roki in Marijo s svojim salom na plesišču. Ni ji bilo do smeha. Za trenutek sem pomislila, da sem videti nečesa sokriva, zato sem samodejno povsem utišala enega od glasbenih programov, ne vem več, katerega. Vsi so mi enaki. Mislim, da je Karmen prepoznala mojo obzirnost, ker je privihala ustna kotička. Marija pa mi je v velikem loku izpulila daljinec in pritisnila gumb za glasnost. Spet se je razlegla štanca, tokrat moteče, vsiljivo, medtem ko sva s Karmen negibno gledali v ekran, kakor bi prikazoval najino nemoč. 

Čakala sem. Naj pograbim Marijo in jo fizično pripravim do mirovanja? Tega se ne sme, tega se ne dela. Opravičujoče sem skomignila proti Karmen, zdaj že nasmejani. Zmajevala je z glavo in še zmeraj strmela v Marijo, ki je bila v mojih očeh prvič vulgarna in razuzdana, a nisem mogla povsem določiti, zakaj. Mogoče zato, ker je ubirala seksi poze, kot da se bo svet pravkar sesul v prah, ona pa bi se prej še dala dol. Postalo mi je nerodno, ker sem bolščala, in moj pogled je sam ubral drugo smer. 

Takrat se ji je Karmen pridružila in zaplesali sta z ramo ob rami. Karmen je razširila roke in mi pomignila, naj pridem zraven, a sem samo zbegano odkimala. Prijela me je za roko in me potegnila na sredo terapevtske sobe, a nisem zmogla. »Preveč predelujem,« sem ji rekla in pokazala na svojo polno glavo. Prepolno zadreg. Njeno plesišče ne more biti moje plesišče. 

Preostalo mi je, da ju opazujem s strani. Karmen, ki je sloko in lepo dekle, je plesala vlogo zraka, Marija vlogo zemlje. Ne vem točno, kako pleše zrak, zračno pač. Med njenimi točkami vdiha in točkami izdiha so bili dolgi premori, ko ni dihalo nič. Mogoče niti jaz ne, stoječa ob strani in osupla nad njeno eleganco. Marija, ki je tumbala svoj obredni ples, pa je plesala ozemljeno in plemensko. Prešinilo me je, da podobno plešem sama, kadar ni nikogar zraven, da bi me sodil. Plešem, kot da bom zgazila ta svet in ga nato na novo povrgla. Kot da so me nafutrali z drogo, ob kateri ne čutim bolečin. Glasba je bila bedna, meni niti slučajno pisana na kožo. Ampak nezavedno sem čutila, da se sproščam in da bom pravkar zganila ramo. In nogo. In roke. In boke. In plešem z njima. 

Ko je komada konec, so reklame, med katerimi opazim, da Marija strašansko smrdi po znoju. Karmen se mi na široko smeje in me potreplja po hrbtu, kar je zame kompliment. Ne vem, kako bi načela to temo, ko se skupaj usedeva in se Marija pogrezne nazaj v svoj večni naslanjač v kotu trikotnega prostora ter obmolkne. Karmen želim vprašati, ali potemtakem ni res, da ne pleše več, da noče več plesati, da ne more – vse to mi je namreč govorila zjutraj. 

Namesto tega rečem: »Te kaj boli?« in pomignem na njeno poškodovano koleno. »Ah, boli me že, boli,« odvrne Karmen. »Ampak tukaj gor,« in pokaže na svoje srce. »Pa tukaj,« pokaže na glavo. Nimam pametnega odgovora. Vprašam jo, kakšna je bila koreografija, ki jo je zjebala. Drznem si zastaviti tvegano vprašanje, ker je očitno zelo dobro razpoložena. Pa ji ni čisto prav. 

»No, saj nisem mislila, da mi moraš pokazat,« rečem, da bi ublažila lastno vsiljivost. »Samo zanimalo me je, ko smo ravno pri plesu,« rečem in pomislim, kako pravzaprav včasih tudi prijateljstva sklepam po principu pecanja. Spogledujem se z ljudmi, ki bi jih rada v svojem življenju. Trenutno največkrat z depresivci in anoreksiki, ker ti v bolnišnici name začuda delujejo pomirjujoče. Manijaki me ne zanimajo, imam sama višek energije in rabim mir, rabim ljudi, ki ne marajo živeti, ne pa tistih, ki se gužvajo v vrsti za kos tega lajfa. Rabim ranjence, ki se ne prerekajo za prazen nič in ki puščajo življenje vnemar. Mogoče si sama preveč želim izkusiti vse in vsakogar, da bi trpela konkurenco. »A ti pokažem?« nejeverno reče Karmen in vstane. »A bi res rada videla, kako sem se razlepila?«  

Ravno se je začenjal naslednji komad, kaj pa vem, nekaj štancastega. Karmen je nekajkrat tlesknila s prsti in se z lepim zdrsom podala v sodobnoplesni korak. Verjela sem, da mi bo res pokazala, da bo breme večletne travme res odvrgla s tolikšno lahkoto, ampak takrat je s svojega naslanjača vnovič vstal naš dragi mrož in vse skupaj skazil. Ogabna sem, zavidam ji, me je prešinilo. Mariji je očitno srce zapelo. In zaplesalo. Nasproti Karmenini gracilnosti je bila videti naravnost nemarna, še posebej neljubo občutje pa me je obšlo, ko je začela vmes vriskati od veselja, kakor da jo bo razneslo in bo eden od kosov priletel v moj vihajoči se nos. 

Konec komada me je pričakal na sedišču, kjer sem kot stara devica brez soplesalca obtičala razprtih ust. »Ah, dost je blo,« je rekla Karmen in si obrisala znoj s čela. Sedla je poleg mene in mi povedala, da na to muziko ne more zaplesati celotne koreografije, ki ji je uničila kariero. Pa da se ne spomni čisto cele. Polna razumevanja sem ji prikimavala, ko je prisedla še usmrajena Marija in segla v zrak proti nama. Kaj hoče, sem doumela šele takrat, ko jo je Karmen tesno prižela k sebi. Objemala bi se rada. S soplesalkama. Brez nadaljnjega je stisnila k sebi še mene, ni mi niti pustila časa za odpor. »Mater se mamo fajn, babe,« je rekla. Ne maram, da mi kdo reče baba.

Karmen je obraz žarel, ko se je spomnila, da ima nekaj za »naju«. Midve ne obstajava, sem pomislila, ampak molčala, ker me je premagovala zvedavost. »Tukaj počakajta, da se ne bi zganili!« je izginila v svojo sobo na koncu hodnika. Marija se je medtem grozeče bližala mojemu trupu in se pripravljala, da spet položi svoje michelinske ročice okoli mojega vratu. Vsaj tako se mi je zdelo. Ko sem se v gnusu rahlo odmaknila, me je samo pobožala po obrazu in mi rekla nekaj skrajno čudnega. »Naša,« je rekla. Ali pa mogoče: »Maša.« Samo to. 

»Nisem Maša, niti ne hodim k maši,« sem ji odgovorila in jo strmo pogledala, polna dvoma. Saj se mi je zdelo, da sem narobe slišala, ampak »naša« v danem kontekstu zame ni pomenilo nič. Nisem ne njena ne njihova, niti približno nisva iz istega plemena. »Vem, vem,« se mi je nasmihala, skoraj ljubeče, in me še kar božala po licu. Menda me ne bo poljubila. Menda ne misli, o šit, menda ne misli, da sem

»Smiliš se mi, otročè. Saj se boš naučila. Vse laže bo. Tudi s tem se da živeti.« 

Brigalo me je

Zmeraj nagazim na najhujše pizde od ljudi, takšno prekletstvo me spremlja. Pizda je bil, ko se je rodil, pizda je bil, ko ga živ krst ni vzgajal, in pizda je bil, ko sem ga nekega sončnega dne ogovorila, ker so mi bile všeč njegove sinje oči. Z bajno barvo so jih futrali amfetamini, ampak to mi, kozi naivni, seveda ni bilo jasno. Tako je bil nesrečno feminilen, da se je zdel absolutno nenevaren. Kupila sem mu malico, ker so ga po skajenem džojntu mučili munchies, in potem sva z nogami bingljala z železniškega mosta v Mostah pa gledala nutrije. Sončni žarki so sijali pod nekakšnim bizarnim kotom, zaradi katerega so bile njegove oči videti prosojne, nenaslikane kot pri Modiglianijevih portretih. Nihče mu jih ne bi mogel izkopati, naj bi še toliko prepovedanega videle. Smejal se je malce znucano in za svojih dvajset let je bil precej pošvedran. Ampak gube smejalke so mu dajale pridih čistosti. Pravkar so ga vrgli iz norišnice Ljubljana Polje in ni imel več vstopa vanjo.

Samo po sebi to še ne bi bilo grozno, če ne bi tam ostala njegova ostarela mama. Samo po sebi niti to še ne bi bilo grozno, če mu ne bi mama spedenala, da ga vsak dan nahranijo v poljski kuhinji, ker bi bil sicer lačen. Zdaj je le prišlo do tega. Bil je lačen. Sendvič je izgineval med njegovimi sijočimi zobmi, v sekalcu je namreč, kako ironično, za okras nosil vdelano brušeno steklo, ki ga je sam imenoval diamant. Stopal je po poteh Madonne in vogue glamurja, a ne kot razkriti gej, zgolj po imidžu. 

Nisem še spoznala večje pizde od njega. Mislil je izključno nase in mater bi prodal za tabletko ekstaze. Da se mu vsaj kurac dvigne, je govoril. Ni se mu prav pogosto dvignil na deklice, prej na fantke, to sem vedela. Nažiral se je z legalnimi drogami, kakršne sem bila v lastno gorje prisiljena goltati jaz, le da jih je on obogatil s svojimi »bombončki«. Da se mu kurac dvigne in se mu zraven še zvrti v glavi, kajpada. Da tako omotičen laže naskakuje sošolke in da ne obvelja za pedra. Ugled mu je bil več kot očitno najpomembnejši, zato sem komaj razumela, zakaj je poklical ravno mene. 

Počutila sem se namreč poklicano. Rad se je družil z brhkimi puncami, ker naj bi mu izboljševale pišmevritovski imidž, ampak mene je izpulil naravnost iz šopka nebrhkih in mi zlezel pod kožo. Pa ne vem niti, zakaj. Ni bilo videti, da bi imel kaj za bregom ali karkoli zavestno rabil, če odštejemo stalno zalogo bombončkov, ki ni mogla biti poceni. Nikdar mi jih ni poskušal zdilati niti mi jih ni enkrat samkrat ponudil. Vedel je, da sovražim že tablete, ki sem jih jemala na recept. Zakaj sem torej čutila, da me kliče na pomoč, kakor da bi visel z roba, jaz pa bi bila korenina grčavega bora ob robu previsa? Na nahrbtniku sem že več let nosila zapisani dve kitajski pismenki. »Zmaj« in »rob«. Povedali so mi, da v tej razporeditvi znakov »zmaj visi čez rob«, in ko sem bingljala z nogami na mostu v Mostah, me je prestrelilo, da moj sebični prijatelj utegne skočiti. Samodejno sem ga prijela za roko in ga prosila, da bi odšla z mostu. Zarežal se je in trznil. Ko je videl, da s preplašenim ksihtom trzam na njegove trzljaje, se je režal še bolj.

Počasi sva splezala z nevarne točke in se peš vračala proti fužinski ludnici, kjer je bil pred vhodom v drevored ta dripec zmenjen z neko bolnico, da ji preda »cukrček« v zameno za tri šteke čikov in novice o njegovi mamici. Blagovna menjava, jasno. Stala sem ob strani in nisem hotela vedeti, kaj se dogaja. Zrla sem nekam daleč daleč čez polje ob Golovcu, onkraj reke, v svojo bodočo sedmino. Tja, kjer me bodo enkrat upepeljeno razsipali, naphano z zdravilnimi substancami, če se ne spokam kmalu od tod. Ta pizdarija me bo ubila. Odkar se (na recept) drogiram, ne vidim ostro, ne slišim dobro in moji gibi so umetno upočasnjeni, da bi se me učitelj karateja globoko sramoval. Životarim. Tipček pa medtem razklada tetki iz psihiatrične blaznice, kako in kdaj naj vzame cukrček, da jo bo kar najbolj poživil. Za bruhat. Nategnil jo je, naj ga hitro zdrobi v prah, saj želi kot diler v svoje dobro skriti izvor substance, ki bi bil marsikomu hitro razviden že iz oblike tabletke. Trobi ji, naj vzame takoj po uradnih zdravilih, pa bo vse naenkrat prelepo. Ne morem ga več poslušat, razpečevalca, zato stegnem roko in tetki zatulim: »A vam še ni bilo dovolj? A tega dreka še niste dovolj požrli? A bi radi, da se vam možgani sami scvrknejo v debilno kašo, a bi se radi kar prec ugasnili?!«

Gospa odmakne roko s cukrčkom, jo zbaše v žep, vame pa zaprepadeno bulji, kot da ne ve, da jo tip nateguje. Reče samo: »Ti, Joško, ta ti je totalka ubrisana.« Joško (kličejo ga Lepi Joe, jaz pa samo J) samo počasi kima in gleda stran. »Vsak po svoje boga moli,« reče J in skomigne. Tetka se že oddaljuje. »Našega Joškota pa kar pri miru pusti, prasica neotesana,« zamrmra v slovo. J priteče za mano in vpraša, ali bi šla pozneje z njim k njemu domov, ker ga je strah. »Mame ni tam, ker je tukaj. Nikogar ni tam, vsi moji so tukaj,« povesi glavo. »Bomo videli,« zamrmram.

Ker vem, da J ne sme za mano, se umaknem v bolnišnico. Verjetno so mu vstop prepovedali ravno zaradi podobnih menjav, kot je bila nedavna. Nimam pojma, koliko pacientov pokonci drži njegova roba, vem pa, da ne morejo biti posebej brihtni, če mu nasedajo. Premišljujem, kako velik razkorak sploh vlada med mano in tabletomani, in kako je možno, da pristanem ravno med legalnimi drogeraši – obsojena na tisto, česar se najbolj bojim in kar naravnost preziram. Ko sem nekoč vprašala, kako dolgo me še čaka tlaka z jemanjem zdravil, je eden od zdravnikov hlastno butnil: »Taki, kot ste vi, jih morajo jemati vse življenje!« medtem ko je njegov kolega molčal in na moj vprašujoči pogled samo prikimal. 

Ko sem tistega dne vzela tablete, so me vprašali, ali jih jemljem redno. »Seveda,« sem rekla, »a mislite, da bi mi šle sicer tako na živce?« Nasmehnili so se. Potemtakem bi želeli, naj dobim raje vsak mesec injekcijo, pa bom mirna in mi ne bo treba premišljevati o jemanju, kajne? Stemnilo se mi je pred očmi. Pustimo ob strani, da sem videla že veliko pacientov na injekcijah. Sprva dva tedna mencajo in se krotovičijo kot ponoreli, druga dva tedna pa so v zenovski meditaciji in jim nič zunanjega ne pride do živega. Pustimo to. Ampak zdaj bi radi iz prisilne tabletomanke naredili še prisilnega džankija, na iglo bi me radi spravili? Ne, hvala. Ne bo šlo skozi, če ostanem hladna kot špricer, samo to sem vedela. Predavali so mi. Peli so mi levite. Ves čas sem ponavljala edino: »Ne, hvala. Ni potrebe.« Vedela sem, da mora miniti brez incidenta. Kot da so me pretepli, tako sem bila utrujena, ko sem končno smela zaviti nazaj na vrt. Niso me naredili za iglavca, ne še.

J me je počakal pred drevoredom, na fužinskem mostu je spet bingljal z nogami, kakopak na zunanji strani, da sem kar trznila. Saj ne vem, kaj bi me brigalo, če bi skočil. Pizde, kakršna je bil, ne bi pogrešal nihče razen njegove mamice, ki pa je nenehno drsela v stvarnost in spet nazaj ven, v druge svetove. Obhajal me je nejasen občutek, da bi J s samomorom zajebal edinole mene osebno, da bi me strl in v tem užival, da točno to hoče in da v to smer cilja. Nič kaj dosti nisem imela od tega, da ostaja živ, ampak njegova smrt bi me ubila, za njim bi skočila in utonila, ker tako to pač gre in ker se življenja ne da prešteti. 

Zato sem, včasih tiho, včasih glasno, pazila na njegovo zagamano rit. Odpravila sva se v njegovo stanovanje, kjer so ga čakali »opravki«. Flet je mamica taktično najela v neposredni bližini psihiatrije, verjetno je zbolela že davno tega in od nekdaj računala na nujo, ki jo bo na vsake kvatre odgnala na zaprte oddelke. Po vsej verjetnosti je vedela, da je shizo, že preden je rodila J-ja. Mogoče je vedela tudi, da J ni shizo, pa ga je vseeno dala zapreti za zidove, da bi zdravniki pazili nanj bolje, kot je znala sama. Socrealizem nikoli ni bil moja najljubša tema, zato sem le napol poslušala J-ja, ki je gonil mantro o položnicah. Namesto tega sem pljunila čez balkonsko ograjo v garsonjeri v štirinajstem nadstropju. Strašljivo je bilo opazovati lastno slino, ki nikakor ne doseže tal in si, kot v francoskem filmu Sovraštvo, ob vsakem mimo bežečem nadstropju dopoveduje, da bo kot pljunek ostala cela, da je dotlej še vse v najlepšem redu. In potem: špljoc. Nič ni več celo. Na vratih zvoni, slišim.

Ne bi bilo sumljivo, če se ne bi J-ju zatresel glas, ko je odpiral. Samo za odtenek. Malo je zapiskal, a ne dovolj prikrito, da bi mi ušlo znamenje za preplah. »Kdo gre gor?« sem ga strogo vprašala. Gledal me je še zmeraj znucano, a panično. Njegove amfetaminske oči so turkizno pobliskavale, ko si ni zmogel dovolj hitro izmisliti alibija. Stresi ga, spet laže, prekleta pizda. Nategnil te je, da ga spremljaj, ker je sam na svetu, zdaj pa se vama bliža obskuren obisk. »Kdo prihaja gor, Joško?« Po krstnem imenu sem ga poklicala zavestno. Zdajle sem njegova mama, trenutno nima druge. Zgrabila sem ga za ramena in ga stresala, dokler ni zacvilil, da ni nalašč. Nič mi ni bilo jasno, a prepričana sem bila, da se nama v dvigalu bliža najmanj organizirana mafija. 

Ko je J odprl vrata, je pred njimi stal mozoljast mulo v trenirki in supergah. V roki je nosil polivinilasto vrečko z napisom Mercator. Oddahnila sem si, da ni za povedat. J me je predstavil kot mamino (!) prijateljico in rekel mulcu, naj izvoli in si postreže. Ta čas je J izkoristil za pregled vsebine polivinilaste vrečke, očitno zadovoljen. Mulo je potarnal: »Ampak nikogar nisem pripeljal s sabo, da bi mi pomagal nositi.« To je navrgel v mojo smer in me po pudlasto vprašujoče pogledoval. Skozi stisnjene zobe sem rekla samo: »Kar sanjaj, nimam časa,« nato pa se obrnila še k J-ju in mu siknila: »Križ me daje, leta, pa to.« Pizdek me je postaral za vsaj deset let, mamina prijateljica, ha! Režala sta se mi, potem pa je J poslal mozoljavca po kolege, ki naj mu pomagajo nositi. Še zmeraj me je puščal v temi in sanjalo se mi ni, kaj naj bi odnesli. 

Vrata so se zaloputnila za minimulcem, da sva ostala sama. Turkizne šarenice so se, soočene z mojimi, izmikale vprašanjem in se opravičujoče upirale v tla. Od olajšanja me je imelo, da bi se na ves glas zakrohotala, saj sem že menila, da je po naju. Takrat je J prvič vzel zalet. Opozorilo me je, ko je pred tem zamrmral: »Nujno bo treba opravit, preden mamico izpustijo.« Potem je stekel naravnost vame, ko sem kadila na balkonu. Če se ne bi hip pred tem pripravila na nekakšno nevšečnost, ki bi prišla od kdo ve kod, bi si lahko zdajle ob desetem in nato sedmem in še nato prvem nadstropju oba dopovedovala, da bo mogoče še vse v redu. Čeprav sem nekje prebrala, da ob padcu v globino takoj omedliš. Vse to tako ali tako ni pomembno, ker sem ga ujela. Sem se ujela. Nisva poletela in nisva se razlepila. Od takrat mi je jasno, da je J navadna pizda od človeka. Ko sem ga na orto skloftala, je še zmeraj tulil: »Pejt z mano, strah me je!« Z njim čez balkon. Da naj grem. Da mu bo laže krepnit. Egomanijak, ta ni vreden mojih pet minut. Kaj sem si nakopala. 

Zgužvala sem ga noter in ga ves čas brcala. Pokalo je v ledvice, puf, z nogo na vso moč. Parkrat sem ga počila tudi po zadeti buči, ampak ne s pestjo, da ne bom nazadnje res še najebala zaradi ušivca. Ne vem, kaj sem tulila, ampak ko je spet pozvonilo, sem mislila, da mu bom odtrgala ušesa. »Kdo za fuk je ta mozoljavec?! Kje za fuk si ga staknil? Kva kurbež sploh dela tukaj?! Si normalen, da svoji mame take fuke špilaš? Gnida,« puf, puf v ledvice. Bila sem besna, medtem ko je J samo šepetal, naj utihnem, ker naju bo oba pobil. Sčasoma je pozvonilo še drugič in tretjič. In potem so vrata padla s tečajev. 

Med vrati je stal isti mulo kot prej, z dvignjeno nogo, kakor da bi se pravkar po pasje uscal pod podboj. Poleg njega pa še en podoben uscane. Naslednji kader v moji glavi so bile spet J-jeve hinavsko strmeče oči. »Ma ne morem verjet, gnida, kaj si naredu?!« Puf, puf po betici. J se mi niti malo ni smilil, lahko bi ga ubila, ker me je hotel vzeti s seboj čez balkon. »Ti pa spizdi, premislil si je!« sem zatulila mozoljavcu med vrati. Ta je samo privzdignil roko, češ, imate pa zajebano sceno tukaj pri vas, potem pa sta oba dripca pomignila J-ju, če si je zares premislil. Da naj vrne polivinilasto vrečko z napisom Mercator, in to kar hitro. J je poscano storil, kar sta mu naročila, vmes pa se tako ponižno opravičeval, da bi ga še enkrat lopnila, če me ne bi ustavil pogled na obliko v vrečki. Postalo me je zares, zares strah. Idiot si je hotel kupiti pištolo. Jo zamenjati za mamino pohištvo, očitno, kajti mozoljava dripca sta medtem že rekla, da naj mu bo in da si bosta vzela samo hladilnik, »za trud«. Hotela sem zatulit: »A za trud, pička vama materina? Čigav trud, debila?! Edina sem, ki se tukaj trudi!« Seveda sem obstala prikovana ob tla, kajti oblika v vrečki je kot da oživela pred mano. Govorila mi je, da nikoli in nikdar ne bo nič pomenilo, kar si želim. Govorila mi je, da lahko z enim samim gibom izniči krhkost, ki jo varujem vse življenje, govorila mi je: ni šanse pod soncem. Nekaj v meni se je začelo vrteti v drugo smer. 

Odrevenela sem in prebudil me je šele J, ki je po tem, ko sta se mozoljavca pobrala, začel štorasto pobirati vrata s tal in naju z njimi ščititi pred pogledom sosedov, ki so se že zbirali na hodniku. »Smrkcev ne bova klicala, samo to naj ti ne pade na pamet,« mi je zabičal, ko sem se le zganila in izvlekla telefon. Seveda ni bil moj namen, da bi poklicala policijo. Ne. Midva ne bova ničesar storila, nikogar klicala. Jaz pač. Rabila sem navaden taksi. Takrat je bila zame najlažja stvar, da sem enostavno stopila po stopnicah navzdol in izstopila iz drame. Ne grem se več, pika stop. Brez slovesa, brez vrat, brez prtljage.

Zdaj se mi zdi, da sem bila v šoku, ampak prešinila me je možnost, da nič od pravkar doživetega ni bilo v nobenem pogledu moj problem. Ali pa sem morda egoistična pizda pravzaprav postajala tudi jaz. Niti enkrat samkrat namreč nisem pomislila, kako je J zakrpal vhod v svoj brlog, kako je preživel brez hladilnika ali kako je z njim, kadar v hladnih nočeh stopi na balkon in pljune dol. Niti malo me ni brigalo, ali je še živ, ko sem sedela na udobnem zadnjem zicu, buljila v modre lučke passata in taksistu velela, naj me odpelje »samo do drevoreda, ker grem v Fužinski grad na koncert stare glasbe«. To je bilo to, najlažja stvar. Pizda se ne rodiš, pizda postaneš s kilometrino, sem premišljevala, ko me je taksist mojemu kulturnemu uvodu navkljub odložil naravnost pred norišnico. Niti denarja ni vzel. 

Kje to piše?

»Ne, hvala, tablete jemljem zjutraj še doma in jih imam za zdaj dovolj. Tako sem se zmenila z gospodom doktorjem. Danes sem jih že,« pojasnjujem v ambulanti.

»Gospod doktor je naročil, da vzemite tole. Tukaj. Zdajle.« Gleda me strmo v oči, a je za nekaj glav nižja, zato upre roke v bok in se našopiri. 

»Kar vprašajte ga.«

»A da bi ga vprašali?« Sestra Leopoldina se prezirljivo ozre po prostoru in s pogledom zmagoslavno oblizne ambulanto, kjer gospoda doktorja ni. »A veste kaj. Nič ga ne bomo gnjavili. Lepo piše. Seroquel, 600 mg, zdajle boste vzeli, potem pa takoj na skupino. Konec debate.« Poda mi lonček z vodo in zraven mrmra: »Morate bit pa tud zmeraj nekaj posebnega. Vi, vi pa vi.«

Slednje me zdrami. Zavistnim pooblaščenkam ne zaupam. Lonček z vodo že držim v eni in tableto v drugi roki, ampak nekaj v njenem glasu mi naznanja privoščljivost, neznansko jezo name, ker ne želim biti ukalupljena pacientka. Saj ne bi sestre same spisale terapije, saj je ne bi – da bi se mi maščevale? Ne smejo, ne? Ali pač?

»Ne bom vzela,« rečem in se trudim zveneti spravljivo. Pokliče gospoda doktorja in vidno ji param živce. »Ja, gospod doktor. Noče vzet. Ja pa če noče! Trdi, da ne bo vzela. Ne vem, kaj naj z njo,« tarna Leopoldina v telefon, medtem ko jo ostali dve sočutno gledata. Kljubovanje na oddelku je zmeraj neljubo vsem, zato se, stoje ob pultu, počasi počutim, kot da je moj edini džir tisti dan, da grenim življenje in kariero dobromislečim ljudem. 

Sumljivo hitro ga prinese naokoli, kot da bi predvidel moj revolt. Tako se nisva zmenila, rečem. Zaupala sem vam že neštetokrat, da me po seroquelu grabi omedlevica, rečem. Zakaj neki zdaj tole, rečem. A res tako nujno rabite statistike, rečem. Nikakršne potrebe ni, rečem. 

Molče me opazuje in meri, nato pa hladno zabrusi: »Če takoj zdajle ne vzamete tablete, utegne imeti to katastrofalne posledice za vso vašo družino.« Samo to reče, in medtem ko prebolevam daljnosežne učinke njegove izjave, se zavem, da zaveznika v njem sploh nikoli nisem imela. V veleizdajstvu sodeluje cela bela ekipa, ki mi družno nagne roko proti ustom. Nekateri pomagajo s pogledom, drugi fizično. Najprej mi privzdignejo roko s tableto, potem še tisto z lončkom. Postanem robot. Žalujem. Mislim, da imam solzne oči, ko pogoltnem. »Recite A.« Resno?? Se še ne poznamo dovolj? Še enkrat povelje. »Recite A. Kar gremo, pa hitro. Skupina se začenja.« Rečem A in zdaj res jokam. Solze mi derejo, sama ne vem, od kod, ko se pohlevno pomaknem proti sobi za skupine. Čutim samo, da so vroče in da je moja koža hladna, vmes pa premišljujem, kako sem si lahko delala utvare o vzajemnem spoštovanju. Edino ena me gleda sočutno, vsi ostali so veseli, da so me zatrli. Edino ena se usede poleg mene in ostaja mirna, ne da bi mi ves čas gledala v obraz. Edino ena premore spodobnost, da se mi ne zažira v solze, ampak me pušča dihati. Mogoče so tudi tej eni in edini plačali, da me nadzoruje. 

Skupina teče in za vse je vse kakor prej. Ne sledim, ker čakam atentat, kolikor je napad iz zasede sploh mogoče pričakovati. Seroquel udari prvič in koža na hrbtu se mi naježi. Mrzlica. Poznam. Spreletava me, da utegnem umreti, saj sem tistega jutra vzela dvojno dozo, in še različni znamki tablet. Spreletava me, da me bodo hoté ugonobili, se me odkrižali zavoljo miru v skupini. Preveč sikam, to bo tisto, preveč se vtikam v sistem. Že Orwell je govoril: »Just because you’re paranoid doesn’t mean they’re not after you.« Orwell je bil paranoidni shizofrenik, koza, umiri se. V tistem hipu se vidim izpod stropa, kako zapečatim »katastrofalne posledice za vso svojo družino«, z vso močjo udarim s pestjo ob stol in si prst na drugi roki vtaknem v usta, da bi izbruhala tujek iz svojega telesa. Davim se in sledi cel kažin, ko raja zija vame, osebje pa začne poplesavati okoli mene v ritmu, ki ga narekujejo moji poskusi bljuvanja. Če ne bi vedela, da sem to storila sama in v stiski, bi si gotovo mislila: Poglejte jo, ta je živa kurba na pozornost. Vse bo storila, da bi se ukvarjali z njo. Kaj ji je treba tega teatra. Nimam pojma, kaj naj bi sploh prišlo zatem, ko se sklanjam sredi kroga. Bruhanja ni od nikoder, čeprav me prepogiba. Ko se mi približa tista edina sestra in me začne trepljati po hrbtu, da začutim njeno mehko oprsje in obet varnega naročja, sklenem, da je bila to slaba ideja. Izstrelim se do umivalnika, ki po golem naključju stoji na steni tik za zdravnikovim hrbtom, da bi dala roko pod mrzlo vodo in se zbudila iz morastega sna, v katerega me zazibava tabletka. Ena sama tabletka, pa takle kažin

Planejo po meni in me pograbijo. Šele takrat se zavem, kako je bilo to videti, kako je bil videti moj »napad« na gospoda zdravnika. Ker sem velika, se jih najprej zmorem otresti in tulim: »Samo umivalnik rabim!« Pa so že nazaj, brenclji. Od pogledov po sobi čutim na sebi nekatere, ki me spodbujajo, celo navijajo zame, in nekatere, ki se mrščijo v samozveličavnosti, češ, saj smo vedeli, da je z njo nekaj hudo narobe. Briga me, gnoji, vsi smo notri in čas je, da bi se začeli tako tudi obnašati. To ni jebeni Sheraton, budale, temveč Charenton, kjer ljudje izginevajo, če je treba in če je to po volji sistemu.

Že so me prikovali nazaj na stol in vse manj vidim skozi koprene. Malo zato, ker na sebi nimam več očal, malo zaradi razburjenja, malo od vrtoglavice. Ko se umirim, nastopi tišina, a buljenje ne preneha. Kakor vreme je. Kakšno je napovedano za danes? Megleno z buljenjem. Skoraj mi gre na smeh, ampak rečem samo: »Tokrat ste šle pa malo predaleč, preklete krave. Vsega ste krive ve, pa vaš seroquel.« Sestre, ki so postavljene okoli petelina v kurniku, gospoda doktorja Izdajalca, skoraj vse kimajo. Prijazna ena in edina, ki me je trepljala po hrbtu, sedi poleg mene in me narahlo drži za zapestje. Njene gube so vse globlje, ko ne utihnem takoj. Ena od kur pri koritu reče. »Kdo je vsega kriv, Amber? Kdo je krava? A je mogoče krava sestra Sanja?« Sestra Sanja me nevidno stisne za zapestje in mi z vso mimiko, kar je premore, nakazuje, naj se uprem skušnjavi. Ampak zrasli so mi čez glavo. 

Ko vstajam, pazim, da z udarcem zadenem točno eno in edino, ker sodi v isti koš z vsem osebjem in ji ne mislim prizanašati zaradi osebnih simpatij. »Ja, totalno vse! Tud sestra Sanja je krava!« zatulim. Po prekratkem času sem tako v elementu, da na ves glas dodam še: »Mlekarica!« ob čemer sestra Sanja, ena in edina, povesi pogled. Meni pa je tako nerodno, da butnem ven iz sobe za skupine in se zatečem na sekret, kam bi drugam. Tako se mi vrti v glavi, da se uležem na tla, še prej pa zaklenem vrata. Čeprav mi ekipa sledi, niso dovolj hitri. Bledo slišim trkanje in prigovarjanje, medtem ko se mi pogled jasni ob stiku vratu in rok z ledenimi ploščicami. Tole bo pa definitivno za na zaprti oddelek, pomislim. Trkanje je enakomerno in ne preneha, a oglasim se šele, ko v sestrinem glasu že skoraj čutim paniko. »Nehajte mi morit, ko lulam. Srat itak že dva tedna ne morem, kot veste. Saj si ne bi mogla niti žil v miru prerezat, remember? Ničesar nisem imela s sabo, ko ste me zjebali,« zatulim z mrzlega poda. Nekaj časa molk, brez trkanja. Joj, kako dobro dene. 

Verjetno me je za hip zmanjkalo, ker me zbudi trkanje, tokrat v višini mojega obraza, tik nad tlemi. Težko si predstavljam sestro Sanjo, v poznih srednjih letih, kako se usede pred sekret in se s hrbtom nasloni na vrata, da bi me čuvala. Ampak se je res. Ko sem odprla vrata WC-ja navznoter, sem jo skoraj zrušila na tla, tako nepričakovano je bilo zanjo. Motno, a resnobno me je pogledala, zdelo se mi je, da opravičujoče. Moj napad je minil in pripravljena sem se bila pogovarjati o tem, kako in kdaj me bodo deportirali na zaprti oddelek. Edino obžalovanje, ki sem ga bežno čutila, je bila tista prekleta Mlekarica. Kako mi je mogla zleteti iz ust eni in edini zaveznici naproti. Butasto bi zvenelo, če bi se ji opravičila in ji rekla, da kljub bujnemu oprsju zame nikakor ni mlekarica, butasto pa je bilo tudi molčati. Zato sem rekla, da bom pripravljena za na sprejemno čez pet minut. »Sprejemno? Zakaj bi pa radi tja?« se je začudila. »Nisem rekla, da bi rada …« sem začela, ampak pravzaprav mi malo miru ne bi slabo delo. »A se da na sprejemno samo prespat?« sem rekla. »Ne, Amber, sprejemne vam nikakor ne priporočam,« je vztrajala in me poskušala prijeti za roko. Odmaknila sem jo in se odločila, iz golega kljubovanja, da grem sama na zaprt sprejemni oddelek vprašat, če me vzamejo. 

Izkazalo se je, da vzamejo vsakogar, ki si to dovolj goreče želi. Ob prihodu v pritličje sem najprej morala pozvoniti na oddelčnih vratih. Odprla je strežnica, ki ji je bila moja prošnja močno odveč. Vztrajala sem in želela govoriti z zdravnikom. On je razumel, očitno. Samo prikimaval je in si nekaj zapisoval v mojo kartoteko. Zadovoljna sem zapustila ordinacijo kot nova stanovalka zaprte sprejemne. Po radiu, ki se je ves čas razlegal po hodnikih v sobni jakosti, so kot naročeno začeli predvajati Med iskrenimi ljudmi. Takrat so me poklicali nazaj v ambulanto. Po jutranja zdravila, so rekli. Odkimavala sem, češ, ne, bil je nesporazum. Pravkar sem povedala gospodu doktorju, da sem dobila dve dozi, zaradi tega sem tukaj. Dve pokažem še s prstom, v obliki znaka zmagoslavja. »Prisežem, da če sploh česa, sem polna zdravil,« rečem in se nasmejem, a ko hočem odpreti vrata ambulante od znotraj, mi tehnik prednja postavi nogo in me brez besed grobo obrne.

»Tukaj sem prostovoljno,« rečem. »Tudi grem lahko, kadarkoli se mi zahoče, ja?« ga ostro pogledam.

»Kje to piše?« odvrne on in mi poda lonček z zdravili. Tri tabletke so. Tri. In ko jih požrem, moram iztegniti jezik, da preverijo, če bom res umrla.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tri zgodbe

    Arjan Pregl

    Lorem ipsum   Sedel je na postelji in zrl v temen profil. Obrnjen je bil proti edinemu viru svetlobe, tankemu snopiču, ki se je komajda prebijal skozi staro ključavnico … →

  • Racija

    Leonora Flis

    The beat of the drum suspended in a motion. Ripe beat in the night. Over the skies and the seas. Just like a little game. … →

Izdelava: Pika vejica