Srečen božič

Robert Kuret

Maj se je zbudil okoli enajstih. V sobi je bilo prijetno toplo. Prevalil se je na drugo stran in objel Petro. Poljubil jo je na vrat in ji odstranil majico z ramena. Petra je zagodrnjala.

»Pridi, greva pogledat, kaj ti je še pustil Božiček,« ji je zašepetal.

Vstal je, stopil na hodnik, po katerem je vel vonj cigaret, in stopil v dnevno sobo. Prižgal je radio. Glasnost je pojačal toliko, kolikor se mu je zdelo potrebno, da se mu bo pridružila. Čez pet minut je res prišla.

»Vauu, še daril,« se je spačila.

Maj je že prijel eno v roko in ga začel odvijati.

»Spider-manov strip! Joj, kako si vedela! Obožujem te!« je vzkliknil in jo objel.

»Kje si pa dobil ta šal?« ga je vprašala, ko je odvila svoj zavoj.

»Ne povem,« ji je pomežiknil.

Pod jelko je ostal še en zavoj. Oba sta se naenkrat stegnila proti njemu.

»O,« je presenečeno pogledal Maj nič manj presenečeno Petro.

Pod novoletno jelko je ostalo darilo, ki ga nihče od navzočih ni kupil in ki nikomur od njiju ni bilo namenjeno.

»Mislila sem …« je začela Petra.

»Jaz tudi …« je nadaljeval Maj in nekaj časa sta se le gledala.

»Očitno je nekdo včeraj pozabil vzeti svoj zavoj,« je rekla Petra.

Maj je vzel paket v roko in odlepil lepilni trak.

»Nehaj!« je zavpila Petra.

»Kaj pa je?«

»Ne moreš kar odpirati darila, ki je od nekoga drugega.«

»Hja, pod mojo jelko je, torej …« se je zarežal Maj.

»Ne bodi neumen! To je sigurno Zala kupila Anžetu.«

»No, da vidiva potem, kako se ostali pari obdarujejo med sabo.«

»Ne, ne moreš kar pogledat tega.«

»Ja, zakaj pa ni Anže vzel svojega darila.«

»Ne vem, nekaj sta bila čudna včeraj.«

»Kako sploh veš, da je Zalino.«

»Ne vem, ona po navadi zavija v časopisni papir. Ne?« je rekla Petra.

»Daj no, rad bi poklical Anžeta in mu rekel, ›Ej, tvoje XY je ostalo tukaj.‹ Nič mu ne bo jasno.«

»A nisi opazil, da je Anže včeraj prej šel?«

»Ammm, ne? Itak ga skoraj cel večer nisem nič videl.«

»Sta pa res blazna prijatelja.«

»Sori, ker nisem tak prijatelj, da vem, v kakšen darilni papir zavija stvari za svojo punco.«

»A nisi videl, da skoraj ne govorita?«

»Ne. Družili smo se pač, kot da morata biti stalno skupaj na zabavi, če sta par.«

»Tudi, ko sta bila skupaj v skupini.«

Maj je še naprej tipal zavoj.

»Mislim, da je noter eno pismo.«

»Da si ne bi drznil.«

»Kaj mu je napisala? ›Ljubim te, ljubim te, večno te bom ljubila?‹« se je spakoval Maj.

»No, saj, tebi je to smešno.«

»Ja, a ni smešno, da ti nekdo reče ›ljubim te‹? Mislim, samo reci, ›Maj, ljubim te.‹ Za poscat.«

Petra mu je vzela zavoj iz rok in ga začela tipati.

»Itak se mi zdi, da ga ima ona bolj rada kot on njo.«

»Daj, prosim te. Stalno se hoče nekaj držat za roke, odkar sta skupaj, se Anže sploh še ni zares napil.«

»Vauu, cela katastrofa!«

»Ja, seveda je katastrofa, če mu je pa odrezala jajca. Hvala bogu, če jo je malo postavil na hladno. Meni bi se zmešalo ob taki ženski.«

»Pa saj ne potrebuje dosti. Samo, da bi ji kdaj pred prijatelji pokazal, da jo ima rad. Nič se noče stalno držat za roke.«

»Stalno ga gleda tako, kot da bo rodila njegovega otroka. Ni privlačno.«

»No, kaj pa je potem privlačno? Da smo carji pa zajebavamo svojo žensko v družbi?«

»Nee. Mogoče malo. Ne preveč. Da smo pač na izi. Saj hodita, saj preživljata čas skupaj. Kaj ga je treba omejevat, še ko je s prijatelji?«

Petra je odvrgla zavoj nazaj pod jelko.

»Sigurno je noter kak plišast srček ali pa nekaj takega,« je rekel Maj in se rahlo zasmejal: »Ampak, kakšen car! Gladko ni vzel njenega darila. Je že vedel, da ga sama patetika čaka noter.«

»Budala si. Res si budala. Furaj to svojo zajebanost, ja, da ja ne bo kdo pomislil, da bi me imel malo preveč rad.«

»Ej, srček, pa kdo pravi, da govoriva o nama?«

Utihnila sta. Na omarici je tiktakala ura. Sprožila se je opoldanska sirena.

»Ti si res tako slabo misliš o Zali,« je rekla Petra.

»Ne. Samo ni moj tip.«

»Do nje pa ves sladek v družbi.«

»Daj, prosim te, nehaj. Pokličita se, družita se, njej jamraj o slabih fantih in kako ne razumejo plišastih srčkov.«

»Nobenega plišastega srčka mu ni podarila!« je zavpila Petra in začela trgati zavoj. Časopisni listi so odpadali po tleh. Maj jo je nejeverno gledal, ona pa se je trudila razcefrati prav vsak list posebej. Ko je odvila do konca, sta se le spogledala. Parket v sosednji sobi je počil.

»Si srečna zdaj? Si faking srečna?« ji je še rekel in šel iz sobe.

 Tekst je nastal na Urnih zgodbah.

O avtorju. Robert Kuret (1987) je absolvent slovenistike na Filozofski fakulteti. Občasno objavi kakšno pesem, zgodbo ali pa članek, ki se tiče literature oz. filma (Airbeletrina, Literatura, Radio Študent, Rukopisi, Idiot, Mentor, Zgodbarnica, zbornik Mladih rim). Je soavtor pesniške zbirke Kadaver Hermione Granger, dobitnice nagrade za najboljšo samozaložniško knjigo leta 2011. Rad … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Njegova fotografija

    Aljaž Krivec

    »Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno … →

  • Zvok odrešitve

    Arjan Pregl

    Tuuut. In potem tišina. Na tleh se je nekaj premaknilo. Počasi in previdno. Kot žival, bitje noči. Kot da pozdravlja temo, starega prijatelja, in skupaj … →

  • Potopitev

    Arjan Pregl

    »… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.« – Fak, pa … →

Izdelava: Pika vejica