Skica, ki je pokončala vse spomine

Dano Ličen

Roke je imela narejene iz papirja in bal sem se jih pomečkati. Stala sva in gledala njeno skico. Ni ji bila podobna. Obleki sta šelesteli po prostoru.

»Kako si naredila to črto?«

»S flomastrom.«

»Hotela sem uporabiti nekaj žlahtnejšega,« je nelagodno dodala.

»Prav nič ti ni podobna.« Imel sem trd glas. Zavedal sem se, da bo to morda zvenelo nekoliko napadalno, vendar je bila kompozicija pripravljena sprejeti takšen izziv.

»Nastajala je med najinim razmerjem. Po črticah. Oprosti, če me včeraj ni bilo na srečanje. Sprejela sem odločitev in stekla je sama od sebe. Držala me je vse do jutra.«

»Ne verjamem ti. Ničesar več. Očitno so tudi tvoje oči narejene iz papirja,« sem siknil.

»Prosim?«

»Nikoli te nisem videl jokati. Mislil sem, da je bila najina bližina tista, ki te je mehčala, pa so bile le črtice, ki so se ti zažirale v pore. Napravile so te otrdelo. Poskušal sem te mehčati.« Skoraj sem izgubil rdečo nit. »Se sploh zavedaš, da sem danes prvič v tvojem stanovanju?!«

»Prosim te. Počakaj, da ti pojasnim.«

»Kot, da bi poskušala praskati po površju,« sem se zaničljivo zasmejal.

»Kaj ti je?«

»Prevarala si me. Živel sem s polovico osebe, in takšen je rezultat? Mislil sem, da premoreš več talenta.«

Začela se je umikati. Jaz sem stopil bliže skici. Nisem je mogel poimenovati drugače. Edino osebno noto sem videl v podpisu. Bila je sumljivo podobna tistim pismom, ki jih dobiš na nočni omarici; če je zadeva resna, na kuhinjski mizi. Strahopetci jih pustijo pred vhodnimi vrati. Ona si jo je zabila na steno.

»Ob vsej predvidljivosti so impresivne edino tvoje dimenzije,« sem besnel.

»Prosim te. Poslušaj me.« Njena prošnja je bila brezbarvna. »Že od začetka … ko si me prvič poljubil, sem čutila, da je nekaj narobe. Obljubil si mi, da bo vse dobro. In … kaj zaboga počneš?!«

Izstopil sem iz hlač. Moj roka je pristala na njenem obrazu. Stopalo se je dvakrat zarilo v njen želodec. Iz bloka sem odtrgal papir in ji ga zaril v usta. Pas sem uporabil kot povoj, s katerim sem jo privezal ob radiator.

Odšel sem v atelje, da poiščem flomaster. Trajalo je precej časa. Iz dnevne se ni slišalo ničesar. Morda globoko sopenje. Razkoračil sem se pred njeno skico in začel kričati nanjo. Zamolklo mi je odgovarjala. Vdihnil sem podobo moškega na školjki. Poskušal je menjati žarnico. Luč, ki je prihajala iz hodnika, je školjko spreminjala v perlo. Poleg nje je ležal otroček. Deloval je sveto. Pizdun. Flomaster sem si zaril v usta in ga zgrabil z zobmi. Odtrgal sem spužast vrh, namočen s črnilom. Izpljunil sem ostanek. Na skico. Enako sem napravil z vsebino flomastra. Kapljice so me končno pomirile. Spravile so me v obdobje, ki mi je bilo znano. Ona je kričala, kot da bi jo peklo. Pustil sem jo v takšnem stanju. Postavljeno kot zadnji človeški spomin, ki ga nosim v sebi.

Tekst je nastal na Urnih zgodbah.

O avtorju. Dano Ličen (1987) je nagrajeni jazz pevec, vodja nagrajene zasedbe NOVA jazz quintet, v Sloveniji ter Italiji razstavljeni slikar in organizator dveh glasbenih sestavov, ki si od malih nog želi pisanja. 

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Njegova fotografija

    Aljaž Krivec

    »Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno … →

  • Zvok odrešitve

    Arjan Pregl

    Tuuut. In potem tišina. Na tleh se je nekaj premaknilo. Počasi in previdno. Kot žival, bitje noči. Kot da pozdravlja temo, starega prijatelja, in skupaj … →

  • Potopitev

    Arjan Pregl

    »… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.« – Fak, pa … →

Izdelava: Pika vejica