Ponedeljek, 18. 3. 2014

Lara Paukovič

To je torej to. Razhajava se, ker se v času skupnega življenja nisva naučila izreči poštene in konstruktivne laži. Ves čas nisem dojela, da je prav to tisto, zaradi česar je med nama zeval vedno večji prepad, danes pa me je, ko sem zjutraj na blazini poleg sebe namesto tvoje glave zagledala list papirja, končno zadelo. »Ne morem več, Ana,« mi je očitalo sporočilo. »Preveč dobro se poznava.«

Preveč dobro se poznava? Prosim? Naj ne bi bil to temelj vsake zveze? Poznati partnerja bolje, kot poznaš samega sebe? Občutek imam, da sem celo življenje iskala nekaj podobnega, zapletala pa sem se samo s primerki, pred katerimi sem morala nekaj skrivati. Včasih so bile to banalnosti – fant številka x, recimo mu kar M., na primer ni vedel, da moja koža ni naravno tako brezhibna in moje trepalnice ne tako dolge. Revež ni imel pojma o make-upu. Proglasil me je za naravno lepotico, jaz pa sem vsakič, ko sem prespala pri njem, ob petih zjutraj letela v kopalnico, se tam napudrala in naličila, nato pa »zaspala« nazaj. Fantu R. sem dolgo prikrivala, da v resnici sovražim šport. Vsako nedeljo me je gnal na jogging po Tivoliju, nato pa še na Rožnik, ob čemer sem skoraj izpustila dušo. Fant K. verjetno ne bi sprejel dejstva, da me politika ne zanima. Vendar nisem bila samo jaz tista, ki se ni razkrila v celoti. Nikoli nisem vedela, kam R. odhaja vsako sredo zvečer. To je bil njegov mali ritual – nisem ga spraševala po njem in tudi sam ni kazal želje, da bi se o tem pogovoril. M. ni hotel govoriti o svoji materi. K. je bil obseden s službo, vendar še danes ne bi znala povedati, kaj točno je počel.

Potem pa sem spoznala tebe – in kar naenkrat klik! Že po prvih nekaj druženjih sem imela občutek, da se poznava od nekdaj. Povedala sva si vse, od družinske zgodovine do malenkosti, ki so gradile najin karakter in jih ni opazil nihče drug. Ti si prvi opazil, da v lokalu vedno spijem parno število kozarcev vode. Po prvem vedno prosim še za drugega. In če slučajno sedim na kavi celo popoldne ter postanem tako žejna, da moram prositi še za tretjega, mu obvezno sledi četrti. Seveda tega ni mogoče ugotoviti, če ne preživiš veliko časa z mano – a pri naju dveh so kave, ki so trajale pol dneva, kmalu postale stalnica. Po drugi strani meni ni ušlo, kako si med podrobnim branjem časopisa pazljivo navijaš koder sprednjih las na kazalec, ga zopet izpustiš in potem to narediš vedno znova. Ko sva dognala, koliko podobnih lastnosti si deliva (med drugim očitno tudi talent za zaznavanje bedastih detajlov), sva postajala drug z drugim vedno bolj domača. Povedala sem ti, kdaj me je strah, kdaj sem ljubosumna. Ti si mi razkril svojo nežno plat. Videla sem te celo jokati! Iz neprecenljivega prijateljstva je nastala trdna zveza in bila sem najsrečnejša oseba na svetu. Prej si niti zamisliti nisem mogla, da bi se kdaj poročila, s tabo pa je misel na poroko postala nekaj samoumevnega.

A namesto da bi se bližala poroki, je najina zveza ubrala drugo smer. Še vedno sva skupaj preživljala ogromno časa, vendar so me stvari, za katere sem bila na začetku tako hvaležna, začele motiti. Mi res tako zaupaš, da moram hrano namesto tebe vedno naročiti jaz? In ko sva že pri tem, res ne moreš kdaj naročiti česa drugega namesto pice s čebulo? Vem, da si že zdavnaj spregledal, kakšne knjige berem, in mi jih zato ves čas kupuješ, a bi želela kdaj poskusiti kaj novega. Potem so bile tu še druge situacije.

»Kaj je narobe?« sem te na primer nekega dne vprašala.

»Vse. V službi ne dobim projekta, do katerega poskušam priti že eno leto. Šef me je danes oklical za nesposobnega.«

Potolažila sem te in ti pripravila večerjo, a v meni se je oglasil zloben glasek.

»Se zavedaš, da so tvojega fanta oklicali za nesposobnega? S takim bi se torej rada poročila in imela otroke?«

»Upam, da ni nič narobe, ker sem ti povedal,« si dodal, kot bi slišal moj glasek. »Nočem te obremenjevati, vendar … saj veš, da si vse poveva.«

Povedal si mi tudi reči, ki so bile pozitivne zate, zame pa ne. Vem, da sem kriva sama, ker sem zahtevala odgovor, a iznajdljiv moški bi se zlahka izmaknil. Vendar ti nisi iznajdljiv.

»Se mi samo zdi ali te nova soseda osvaja? Že večkrat sem vaju zasačila med precej sumljivim pogovorom pred blokom …«

»Uh, ja. Zadnjič me je vprašala, če sem te že kdaj prevaral – in če bi te morda hotel, če še nisem.«

Znorela sem. Nekaj časa je v meni kljuvalo bolestno ljubosumje na sosedo. Če ne bi slišala tvojih besed, se ne bi nikoli prignala tako daleč.

Po drugi strani pa sem te sama rada obsipala z zelo podrobnimi opisi svojega zdravstvenega in čustvenega stanja.

»Si v redu, ljubica?«

»Niti ne. Odkar je umrla teta, tonem v malodušje. Zredila sem se za pet kilogramov.«

Sigurno ne bi opazil, če ti ne bi povedala. A me potem nisi več gledal tako poželjivo, ko sem se ti pokazala v obleki, ki si jo imel vendar vedno tako rad. Kar se mojega malodušja tiče, sem seveda pretiravala. Že čez nekaj tednov je izginilo. A si ta čas pozno hodil domov, saj si »domneval, da želim biti malo sama,« in mi, ko sem podrezala vate, priznal, da si bil medtem nekajkrat na pijači s sodelavko.

Ves čas sva bila vzor iskrenosti. Kaj bi torej šlo lahko narobe? Saj sva si vendar vse povedala, vse priznala. A vse to naju je oddaljilo bolj, kot bi naju nedolžna laž zbližala. Če bi sam pri sebi požrl svoj službeni neuspeh in me namesto tega potolažil, da delaš dobro, kot vedno, bi občutek moči verjetno še poglobil mojo ljubezen do tebe, iz vsega tega pa bi tudi ti laže izpeljal pogum za to, da se v službi postaviš zase. Vendar si ga prenesel name in ker je bilo očitno, da tisti trenutek nisem preveč ponosna nate, ti ni to prav nič pomagalo.

In jaz – s svojimi pritožbami na račun odvečnih kilogramov in čustvenimi nihanji sem se iz ljubimke spreminjala v tvojo sestro. Nekoga, ki ga poznaš v dno duše, vendar zate ni več privlačen.

Zdaj končno razumem, zakaj odhajaš. In ko bova pričela ponovno graditi na sebi, se bova morda spet našla.

Tekst je nastal na Urnih zgodbah. 

O avtorju. Lara Paukovič (1993), pisateljica in publicistka. Njen prvi roman Poletje v gostilni je izšel leta 2017 pri založbi Beletrina, drugi, Malomeščani, pa leta 2019 pri Literi.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Njegova fotografija

    Aljaž Krivec

    »Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno … →

  • Potopitev

    Arjan Pregl

    »… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.« – Fak, pa … →

  • Ouagadougou, 1987

    Zarja Vršič

    Dadou je bila lepa ženska. V svoje goste črne lase si je redno vtirala olje arganovega drevesa, obraz pa umivala z vodo, v kateri je … →

Izdelava: Pika vejica