Otok lutk

Izsek iz nastajajočega romana 

Anja Radaljac

četudi je obvodni pas, ki migeta v rumenkastorjavi sopari, samoten in prazen – niti za semeni brskajočih vrabcev niti netopirjev med eholociranjem ne zaznaš – se ne moreš otresti občutka, da vaju nekdo opazuje. it is evidently »like something« to be a bat; but we will never be able to imagine, or to state in words, just what that »something« is. med kratkim sprehodom po poljskem kolovozu, ki teče med dvema njivama z rdeče- in belocvetočim fižolom – po njem so se brenčeč pasle ose in čebele, po lepljivih listih pa so zgibajoč členasta telesca lezle rjavo-zelene gosenice – in povezuje makadamsko cesto skozi zaselek ter obronek gozda, nista srečali*a nikogar, le oblaki so vama viseli nizko nad glavama, toda takoj, ko sta stopili*a pod krošnje bukev in jelš, si v daljavi zaslišal*a gromko režanje; frido, ki je pred tem drobila ob tebi, si instinktivno dvignil*a v naročje in jo stisnil*a k sebi, tako kot takrat, čisto prvič, ko bi jo naj – takšen je bil načrt, ogrozil*a si akcijo – pustil*a v hangarju, ampak si jo, potem ko si jo videl*a radovedno bloditi po koridorju med nadstropji kletk (niti sanjalo se vam ni, kako je prišla tja), vseeno pograbil*a in skril*a za jopo, ker nisi mogel*a drugače.

 

&

 

ostajale*i ste na varni razdalji, skrite*i v zavetju grmovja v bližini vhoda; čeprav so vam balaklave zakrivale obraze, ste se izogibale*i varnostnim kameram in bledim žarometom, ki so razsvetljevali pročelje kompleksa. telefonska kamera je začela snemati s komaj slišnim piskom; material bo treba seveda zbrati, obdelati in objaviti kasneje; live streaming bi zgolj ogrozil akcijo; namen ni bil sodni proces, to ni (bila) kanada, stroškov ne bi mogle*i kriti. samo žvižganje. štiri kamere so zajele osrednje poslopje; mrežna ograja z nedavno prepleskanimi betonskimi stebri, pooranženela bodeča žica; zvožen asfaltiran dovoz, frontalno visoka, široka, z verigami prevezana rjavordeča vrata, sredina ogromne, betonirane hale z nekaj z zarjavelimi železnimi ploščami, pokritimi mostički, ki so razdeljevali zgradbo; zum na vrvi, ki so visele z oken, na rjavkaste madeže na sivi fasadi, nato majhne line namesto oken, visoko, tik pod streho, med njimi počrneli zračniki. nekaj korakov na desno je ena od kamer ujela stransko poslopje z rumeno fasado, kakršno je imela vojašnica v bližini rininega stanovanja. zum, zum; na črni tabli pred stranskim poslopjem si razbral*a zlate črke, s katerimi je pod državnim grbom pisalo »pisarne«. v kader se je prikradlo temno, zvezdnato nebo; s kandelabrov globoko pod njimi, ki so v enakomernih razmakih tekli ob notranji strani ograje, so z obeh strani zamreženega vhoda v vas bolščale nadzorne kamere.

 

&

 

nisi prepričan*a, kdaj si prvikrat zaznal*a nenavadno nemirno tesnobnost, nekakšno ujetniško neugodje človeške sekcije živorodnih kiborgov – in nekaterih nečuječnih fragmentirank*cev brez jasne zavesti o lastnem statusu – ob neposrednem stiku s telesi fragmentirank*cev; na nedoumljiv, srhljiv način ji je navadno odgovarjala mehanicistična, surova brezbrižnost prilaščanja; človeški kiborgi so s tikastim trzljajem glave, s skorajda nevidnim, intuitivnim skomigom použivali vsakršen znakec tesnobnega; potopljen v solno kislino in pepsin se je razkrajalo med vseprisotnimi drobci trupel. kvantifikacija teles fragmentirank*cev je tako odvajala slabo zaznavno pulzirajočnost subjektivnih bivanjskih izkustev; nedoumljivost, mivkasto trenje, ki je občasno popraskalo naoljene zobnike žgoče brezbrižnosti; kvantifikacija je pomenila zaostritev distanciranja; nepredstavljiva množica oddaljenih izkustev je ukinila vsakršno njihovo dajstvo; princip смерть одного – это трагедия, смерть миллионов – это статистика je bil čezvrsten; odprt, da se vanj zazanka fragmentiranke*ce vseh sekcij in vsakršnih pojavnih oblik.

 

&

 

režanje se je med vajino potjo skozi gozdič približevalo in oddaljevalo, veter ga je raznašal sem ter tja; nikjer se ni usidralo. če ne bi s pogledom oprezno, strahoma prečesaval*a listastih, vejnatih, zemljatih rjavin – v soparnem ozračju (dnevna temperatura se je že teden dni gibala okoli štiridesetih stopinj) so ti okoli glave rojile drobcene mušice, ki so v gručah potovale skozi gozd in ti silile v oči –, bi se do obale jezera prav mogoče prebil*a, ne da bi ju opazil*a. žadaste krošnje, rumeneče grmičevje, napiti mahovi, povešeni, nabuhli oblaki, ki so bledili sonce, ter pozni popoldan, prevešajoč se v večer, so rumenili ozračje; pokrajina je pošumevala v zamolkli, težki oranžnozeleni svetlobi, sopara in mračenje sta privabljala komarke.

 

&

 

približale*i ste se vhodu ter se pri tem skušale*i izmikati objektivom. kompleks je tako z leve kot z desne strani požiralo šavje; gostoraslo grmičevje je – z neko vrsto zavesti, je, kot si se spomnil*a, trdila monica gagliano – zaznavalo mrežasto ograjo (glede neke vrste inteligence, seveda, ni dvoma, te je še spreletelo, preoblikovanje ustaljenih kategorij pa je kajpak nujno, zato je tisti »neke vrste« morda celo odveč) in se ovijalo okoli žice. med gostoraslim rastlinjem si v soju svetilke razpoznal*a zaraščeno stezico, v podrasti pa vsepovsod raztresene smeti (zum); nedoločljive plastične predmete, pomečkane pločevinke, steklenice piva, nekaj avtomobilskih gum, čevlje, kose blaga. obrat je zarit v hosto – je bilo za gradnjo potrebno izsekati drevesa in podrastje v gozdu ali so zgradbe zgolj potisnili tik obronka? – ter s svojo anorgansko prisotnostjo (podobno kot avtocesta dober kilometer stran) spreminjal logiko pokrajine; če ima gagliano prav, je to umeščanje obsežnih območij neposeljenosti, območij nestalnih, prehajajočih zavesti v skupnosti mešanih – prehodnih in stalnih – zavesti, ki nenehno komunicirajo med seboj in sovplivajo ena na drugo. »razdelimo se,« je rekla ema; fe je poiskal*a tvoj pogled in prepletli*a sta prste; nekako subliminalno, samoumevno; posesivno. ema je pokimala: »levo al desno?« »levo,« si odvrnil*a. z roko v roki sta stopili*a med šavje (fe je stopal*a prvi*a) in skušali*a slediti neuhojeni stezi.

 

&

 

v vročem, soparnem začetku julija je fe odprl*a vrata vašega stanovanja – ti si medtem čakal*a, prepreden*a z aparaturami, v spalnici – ter frido, sarivala in motmot predstavil*a onu; oni je imelo izostren občutek za približevanje, za mehčanje zadržanosti; bilo je empatično in blago; odločitev, da se poskusiš na novo vzpostaviti mimo kvantificiranja v drugem okolju, ni bila odločitev, ki bi jo sprejel*a zlahka; fride, motmot in sarivala nisi želel*a ločiti od sebe; vsenavzoč je bil strah, da jih morda zdaj – ali *zdaj* ali *zdaj* – zaznavaš zadnjič, toda v zadnjih tednih je vse prostore v stanovanju postopoma, drugega za drugim, zaznamoval paralizirajoč občutek približujoče se smrti, kvantificiranja in nezmožnosti premikanja – in hkrati vztrajanja na mestu; to je bilo, med drugim, tudi prostorsko vprašanje – človeška sekcija kiborgov je smrt naselila, jo uprostorila in konkretizirala; obsesiral*a si o tem vsesplošnem, navidezno neomejljivem uprostorjanju – navzočnost smrti si dojemal*a kot nenehno in neodstranljivo. onu si zaupal*a, da bo poskrbelo, da bodo motmot, frida in sarival začasno ločitev prestale* z najmanj stresa; ohranjalo bo prisotnost; z njim ne bodo zapadle*i v nevidnost ali neodnosnost.

 

&

 

v kuverti je bil ključ, brez obeska – in nič drugega. dogovor je bil – tako ali drugače – zgolj formalnost; vajena zavezanost nedelujočemu sistemu; kratko poznanstvo te je naučilo, da se na luxa ni mogoče zanesti. okoli druge ure popoldan ti je poslal sms: »neki je pršlo vmes, sori. kluč je v rumenem čolnu, v omari pod klopco. nazaj bom verjtn ob cca 7h.« kuverta v čolniču te torej ni presenetila; morda bi bil*a – če smo že pri tem – že v osnovi bolj presenečen*a, če bi ob spustu iz gozda na obrežju uzrl*a njegovo sloko, rahlo sključeno postavo.

 

&

 

sam*a si še naprej snemal*a vsak korak; med tvoje oko in otipljivo stvarnost se je integriralo oko kamere ter sodoločalo tvoj pogled, razdvajalo osredotočenost; tistega, kar je bilo izven kadra, kar je zdrknilo mimo hladnega svetlobnega kroga fleša, nisi zaznal*a (ukinjena možnost pripoznavanja); tudi zato si stopal*a še tolikanj previdneje – nič ni neodvisno od konteksta; obstajajo okoliščine (bitij z roba zaznave), v katerih bi bilo tvoje prebijanje skozi trnje, tvoja snemalna odprava, toliko kot morilski pohod. trnje se vama je vpenjalo v črni jopici, se oprijemalo temnih kavbojk; z orokavičenimi rokami sta previdno razpletala*i veje, iztikala*i trne in se prebijala*i počasi, ne da bi uporabila*i škarje za rezanje žive meje, ki sta jih – če se drugače nikakor ne bi mogla*i prebiti – nosila*i s seboj. in fact there is good scientific evidence, that all living organisms, including such brainless ones as plants, slime molds and bacteria, exhibit at least a certain degree of sentience, cognition, decision-making and will.

 

&

 

»lahko vstopim?« je vprašalo oni z vrat spalnice, kmalu po tistem, ko se je pozdravilo z motmot, frido in sarivalom, po tem, ko mu je fe pojasnil*a, da mora ob tebi trenutno govoriti čim tiše, čim previdneje, da ne sme vročično gestikulirati ali povzročiti nenadnega hrupa; telefon mora izključiti – tudi vibriranje bi lahko sprožilo napad – in da naj, prosim, potrpežljivo sprejme zatohlost prostora; ne pustiš, da bi se čez dan zračilo; gost promet ob mestni vpadnici, hrup, ki ga človeški kiborgi povzročajo na njej, in vonj po truplih, ki ga občasno zanese tudi v vaše pritlično stanovanje, v tebi vzbujajo razžirajoče občutke tesnobe. prikimal*a si. oni je sedlo na posteljo in te prijelo za roko. »vse bo v redu,« je reklo. »ne skrbet. super nam bo. spočit si moraš. umaknit se moraš, predelat to.« njen dotik je bil prijetno pomirjujoč; čutil*a si, kako je krč v ramenih nekoliko popustil.« s tem se samo razkosavaš,« je reklo oni in s kazalcem bežno pogladilo tvojega, vtaknjenega v naprstni pulzni oksimeter, ki ga v zadnjih dneh nisi pustil*a sneti. v sivih očeh nisi razbral*a pokroviteljstva; zgolj iskreno skrb. »obstoj je tako izmuzljiv,« si hotel*a reči, ampak se ti je zdelo tacky – zato si raje samo prikimal*a. v prsnem žepu neoprane srajce, ki je bila poleg spodnjic edino, kar si nosil*a v zadnjih dneh, ti je počival prenosni ekg, na levici manšeta merilnika krvnega tlaka.

 

&

 

par si je podajal zajčjo glavo – videl*a si ušesa, ki so mahedrala v vetru in (a le za trenutek) rahlo razprt gobec – preostanek njegovega telesa pa je s sivo vrvjo, ozankano okoli zadnjih tac, visel z bližnje veje, počasi nihajoč v vetru, ki je žalostno zavijal okoli trupa; ob razbrazdano lubje sta se prislanjali dvocevki, ob njiju je razvezana ležala malha, iz katere so molele noge dveh ustreljenih fazank. po malem čakaš, da se boš zbudil*a.

 

&

 

fe je stresal*a ograjo, na preži za vsakršnim popuščanjem, zlomom, zvinom, luknjo v mreži. približno šestdeset metrov od vhoda se je rastje ob ograji razredčilo; je čistina nastala po naključju ali so ljudje tu – z istim (ali, seveda, verjetneje, s kakšnim povsem drugim) namenom – hodili že pred vama? naslonil*a si se na mrežo, s kamero brskal*a za čem povednejšim od razpokanega betona in dolgih, praznih sten. nenadoma, nenavadno blizu – tako blizu, da si sprva presenečeno/prestrašeno odskočil*a in se ti je robidovje zapletlo v lase, ki so ti ušli izpod kapuce – je fleš osvetlil polne, nepokrite smetiščne zabojnike. what the … ? kasneje nisi bil*a povsem prepričan*a, kaj te je tako presenetilo; najbrž bližina, otipljivost; tip ponika, večina vhodnih informacij, večina dražljajev je slušnih in vizualnih, spoznavna (tudi izkustvena) raven bivanja je pretežno digitalizirana, ultrazvočna tehnologija, ki omogoča tip v virtualni resničnosti še ni v široki uporabi, tip, z njim pa otipljivost in, ja, v nekem smislu tudi fizična navzočnost, postajata izmuzljiva. »šit, kako so majhni …« fe vama je z led svetilko razširil*a območje vidnega. nekaj drobcenih teles je popadalo z zabojnika na tla, eno izmed njih se je zagozdilo pod rahlo spodvihano ograjo. fe je počepnil*a in ga previdno zbezal*a k sebi; ostala so ostajala izven dosega. »lahko bi ga …« naslednje besede nisi slišal*a – preglasil jo je strel, ki je odjeknil v bližini.

 

&

 

oni je rahlo frcnilo dihalno masko ultrazvočnega inhalatorja, ki si si jo v času njenega obiska zataknil*a v lase. »zakaj čutiš, da rabiš to?« je vprašalo. »težko diham,« si odvrnil*a; tako je bilo preprosteje, dolgi odgovori so te utrujali; ob neodzivnosti in zamolčani obliki neiskrenosti pa si vendarle čutil*a nelagodje. obsesija s podobo transportnega traku z lirami, s katerih so za noge obešene*i visele*e fragmentiranke*ci v eni od pojavnih oblik, s celimi telesi potopljene*i v električni bazen z vodo, ki povzroči generaliziran epileptiformni vzorec na elektroencefalogramu in mogoče fibrilacijo ali zaustavitev srca, neizbrisljivost svastik s fasad okoliških stavb, pripisov »crknite snowflakesi« in breznjavost talitinega nepričakovanega odmika, zasledovanja jure. »oprosti,« si rekel*a onu, »enostavno preveč mi je. veva – ti čist isto ko jst – da inhaliram zarad strahu …« premolknil*a si. »… in majhnosti,« te je dopolnilo oni.

 

&

 

»brez eskapizma bi civilizacije zahibernirale,« si zjutraj pred odhodom z rdečo kredo napisal*a na magnetno tablo na hladilniku; tedaj se ti je zdelo lucidno, zdaj pa samo še tacky (fe je ob zapisu rahlo dvomeče privzdignil*a obrvi; že to bi moralo zadostovati). sam*a sediš v sposojenem čolnu, v pesti stiskaš ključ; odmisliti skušaš izcejanje krvi na gnijoče listje in lastno ukočenost v tkivo taiste civilizacije, pa tudi luxovo odsotnost, ki – nenamerno, gotovo; lux je morda res aloof in nezanesljiv, ni pa brez vsakršnih območij sočutja – vajo odcepljanja napravlja še zahtevnejšo; toda do zdaj vama gre dobro; frida je tvoje sidrišče, katalizator čuječnosti. s prsti jo rahlo, tako nežno, da se je komajda dotakneš, pobožaš po rjavem perju. sprosti ramena, vse je v redu, si prigovarjaš. pokopališče greš lahko, če se lux naposled sploh ne prikaže, konec koncev poiskat tudi sam*a; tvoje pripoznavanje luxove odsotnosti je v neki meri tudi hkratno pripoznavanje breznjavosti, pred-vpisane vsaki odnosnosti; lux avtonomijo nadpostavlja odnosnosti; pravzaprav tu ne gre za elemente same na sebi, temveč za razmerja med njimi. frida se prestopa na premcu, radovedno se ozira naokrog, rahel topel vetrič, ki se k vama steka z juga, pa ji blago razpihuje kostanjevo perje.

 

&

 

zasukaš se nazaj k obali; opotekata se proti vodi, eden drži zajčjo glavo za ušesa in med hojo malomarno opleta z njo, drugi ima čez ramo zadegan žakelj in dvocevki, v prosti roki nosi gajbico piva. trdneje poprimeš za vesla ter s pogledom prečesavaš obalo; rad*a se bi prepričal*a, da je bil luxov čoln edini, ampak nekoliko skrit pod vejevjem grmičevja, ki se na tistem mestu nizko spušča nad jezersko gladino, je privezan še en manjši čolnič. ob hrupu, ki ga zganjata, frida radovedno skoči k tebi na klop in se začne razgledovati. steguje vrat, suka in nagiba glavico – tako se je nagibala skozi rešetke, te spreleti – in nekajkrat tiho zakokodaka. s tresočo roko jo pobožaš nad mestom, kjer se začenja rob kvačkanega brezrokavnika, ki ji objema trup in varuje njena mestoma še vedno gole prsi. »v redu je, v redu je, frida,« ji prigovarjaš, da ne bi zganjala preveč hrupa.

O avtorju. Anja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tudi jaz

    Nejc Rožman Ivančič

    Sedim na malem kartonastem kovčku, v katerega mi je Mamika spakirala zvezek, navadni svinčnik, nalivno pero, jopo, spodnje perilo, hlebec kruha, štiri pare klobas in Meda brez enega očesa. Oblečena sem v bluzo, ki mi jo je Mamika kupila za v šolo, v pulover, ki mi ga je spletla teta Lizika, v plašček in v lepe žametne hlače.

  • Umazana igra

    Primož Sturman

    »Svet je toliko napredoval, da bo vam, babam, prav kmalu še zrastel kurac. Potem pa bomo na konju,« je rekel polglasno in takoj zaspal.

  • The Notebook

    Ana Svetel

    Načeloma se imam pod kontrolo. Veliko delam z ljudmi, vse mogoče slišim. Ampak tole … Zgodba mi je, kot se reče, segla do srca.