Odmev lajajočih psov je izginil za vedno

Andreja Časar

Z Ishmaelom sva sedela za mizo v knjigarni. Ni bila prava knjigarna in Ishmael ni bilo njegovo pravo ime. A odkar je rekel, da je Moby Dick njegova najljubša knjiga, je postal Ishmael. 

Ishmael je hodil po službi metat na koš. V kavbojkah in srajci. Tistega dne je hotel, da grem zraven. Pogledala sem se od pet do glave. Pa kaj mu ni bilo jasno, bila sem v krilu in v čevljih s peto. 

»Kako naj tečem?« sem ga vprašala. 

»Saj bova samo metala na koš!« je odvrnil.

Ishmael ni bil športni tip in sklepala sem, da se želi preizkusiti, ali me lahko premaga v metanju na koš, ko sem v krilu in v petah. To bi mu dalo poseben občutek zadovoljstva. 

Njegova punca je živela na drugem koncu sveta in ob petkih je bil, za razliko od ostalih sodelavcev, navadno prost. Tudi jaz sem bila sama. Tako sem izbrala. Izgledalo je, da Ishmael in njegova punca nista imela izbire. 

Rekla sem, da grem raje na sladoled kot pa metat na koš v krilu in petah. Kasneje sva se srečala na ulici in skupaj odšla do knjigarne. Naročila sva zeliščni čaj in prebirala vsak svojo knjigo. 

»Povedal bi ti zgodbo,« je kar naenkrat dejal. »Zgodbo za moj roman. Toda morda ti bo všeč in ga boš napisala prej kot jaz.«

Odložila sem knjigo enega izmed tistih pesimističnih madžarskih pisateljev, Ishmael pa je zatem rekel nekaj tako zelo nenavadnega, da sem podvomila o vsem, kar mi je kadarkoli prej povedal.

»Zgodba govori o skupini prijateljev, ki se dobivajo v neki knjigarni. Potem pa nekega dne na začetku jeseni knjigarnar in njegova žena izgineta. In čez deset let …« Trznil je, kot da se je šele takrat spomnil nečesa zelo pomembnega.

»Kaj vendar počnem? Bolje je, da ti te zgodbe ne povem. Morda ti bo všeč in jo boš res zapisala!«

Bilo mi je vseeno za njegovo zgodbo. Toda, sem pomislila, bi me moralo skrbeti? Bil je začetek jeseni, knjigarnar in njegova žena pa sta v resnici izginila. Zdelo se je, kot da Ishmael niti ne ve, da sta kadarkoli obstajala.

Z Ishmaelom sva naslednjega dne spet šla skupaj iz službe. Živela sva v isti četrti in ni bilo druge. Tistega dne je želel kupiti škarje. Za svojo brado.

»Pa kako spet škarje? A jih nisi kupil že zadnjič?«

»Mah, ne …« je zamrmral nekaj nerazločnega. »Nujno rabim škarje in tale trgovina je videti prava.« Ustavil se je pred izložbo, v kateri so bile razstavljene škarje različnih velikosti in za različne namene. Ko sva vstopila, sem na levi zagledala obledele škatle tamponov in vložkov. Na lesenem pultu, pod steklenim pokrovom, je bil kup obledelih senčil iz devetdesetih. Pod njim so bile nametane antikvarne broške in druga šara. 

»Takih se več ne da dobiti,« je dejal stari trgovec, ko je opazil moje zanimanje. Bila je majcena broška ptiča. Zlato bež barve. Starec je rekel, da košček manjka. Ptič je imel luknjo. Sem hotela zapolniti to luknjo? Želela sem le ptiča. Ptiča brez kletke.

»Koliko?« sem vprašala starca.

»Osem,« je odvrnil. Ko sem mu pokazala petdesetaka, me je rahlo oblilo po obrazu. Starec je imel eno od tistih izginjajočih obrti, kjer se ne plačuje s petdesetaki. Bil je posebna vrsta izginjajočih ljudi.

Bi ga morala vprašati, kako se izgine? Bi odgovoril? Ali bi le molčal?

Začela sem šteti drobiž in naštela sedem evrov in deset centov. Starec je rekel, da je dovolj. Kupila sem broško ptiča z luknjo, zlato bež barve.

Ishmael se je razgledoval med škarjami. Starec je imel res lepo zbirko škarij in nožev. Ni mi bilo jasno, zakaj, toda mladi moški so imeli neko čudno nagnjenje do švicarskih nožev.

»Zanima me, ali ta nož lahko uporabljaš na barki,« je vprašal starca o nožu z navadnim, lesenim ročajem. Starec je odvrnil, da je to načeloma nož za cepljenje dreves.

»Kako zdaj na barki? Zakaj pa rabiš nož za na barko?« sem vprašala.

Ishmael se je nasmehnil in odvrnil: »Nikoli ne veš, kdaj ga boš potreboval.«

Enako je nekaj let nazaj na vprašanje, zakaj potrebuje nož, odgovoril moj prijatelj. In res nista minila niti dva dneva in je z nožem že odpiral škatle. V zimskih mesecih smo ta isti nož uporabljali med pripravo fonduja. Zdelo se je, da je nož doprinesel k nečemu večjemu v njegovem življenju. Čutil se je pomembnega. Samozadostnega. Nemalo zatem je spoznal žensko. Morda je bilo povezano s tistim švicarskim nožem. Ko sta se spoznala in sem ju videla skupaj, sem vedela, da je to ženska njegovega življenja. Njemu se takrat o tem ni še niti sanjalo. Moški večinoma vidijo žensko v celoti, ko odide iz njihovega življenja. Toda njej ni bilo treba oditi. Dojel je prej. Mnogo prej.

Ishmael je kupil škarje za brado in nož za cepljenje dreves. Ko sva izstopila iz trgovine, je bila že tema.

Ishmael je nekaj dni nazaj popizdil, ko sem ga vprašala, kako bi izginil, če bi želel ali moral izginiti. Rekel je, da mi tega pač ne more povedati, ker mogoče piše o tem knjigo. Rekla sem, da ni pisatelj. Kako da ni pisatelj, je začel, kako da ne. Stala sva na ulici pred restavracijo v najini četrti. Trije tipi v avtomobilu so se zabili v pločnik. Prvi, ki je prišel iz avta, je kričal na voznika in krilil z rokami.

»Kaj se dogaja?« sem vprašala Ishmaela.

»Presneto, kako pa naj jaz vem, kaj se dogaja?« je zakričal. Bilo je slišati kot odmev lajajočega psa. Imelo me je, da bi odšla. Stisnilo me je v želodcu. Občutek me je spomnil na nekaj zelo znanega, a tako zelo oddaljenega. Spomnil me je na tisto, kar je odpadlo kot omet z mojega življenja in za kar sem želela, da se nikoli več ne vrne. Odmev lajajočih psov je izginil za vedno.

Rekla sem: »Ishmael, poslušaj, šla bom domov. Vem, da preživljaš težko obdobje in da razdalje bolijo. Toda nisem in ne mislim biti prevodnik za tvoje sranje. Porihtaj s tem sam.«

Seveda je zanikal. Vedno nekaj predvidevam in slutim, je rekel. Nimam pa pojma. In ali ne mislim, da bo samo še huje, če ne vstopiva v restavracijo in se o tem pogovoriva.

Na koncu večera me je pospremil domov. Rekla sem, da znam najti domov sama. Odvrnil je, da se tako spodobi. Da me pospremi.

»Oprosti. Ne vem, zakaj sem postal tako besen, ko si rekla, da nisem pisatelj,« je še odvrnil, preden sem odklenila vrata in izginila na stopnišču.

Izginila. Poslušala sem, kako je zvenela ta beseda od znotraj. Pa navzven. Na glas. Ko jo poveš drugemu: »Čas je, da izginem iz tvojega življenja.«

Zadnje tedne sem razmišljala edinole o izginotjih. Ishmael je bil navdušen, ko sem mu zaupala, kako bi izginila.

»Genialno,« je rekel. »Iz tega pa res lahko narediš dobro zgodbo.«

»Se ti zdi?« sem dejala na videz zainteresirano. Ni se mi zdelo pomembno, ali mu je všeč ali ne. Vedela sem, kaj moram storiti. Ljudje vedno vemo, kaj moramo storiti. 

»Če bi izginila, bi izginila tako, da sploh ne bi izginila. Izginiti moraš, ko si vsem na očeh. Kot da se ni nič spremenilo. Čeprav poustvariš kopijo svojega življenja in vsi verjamejo vanjo.«

Nisem mu rekla vsega. Nikoli mu nisem vsega povedala. Nisem mu zares zaupala. Zdel se mi je lažnivec. Niti malo mu nisem verjela, da piše roman. Ko je o njem razlagal, je bilo toliko vrzeli, ki se niso skladale. Potem pa še to, da je tisti dan na poti iz službe povedal, da sta s punco skupaj že dve leti.

»A nisi enkrat rekel, da sta skupaj samo štiri mesece in da zato razdalja tako boli?«

»Nikoli nisem tega povedal,« je odvrnil.

»Morda sem le narobe razumela,« sem dodala skoraj neslišno. 

Tudi če je bil lažnivec, ni bil ravno spreten.

Naslednji večer sem Ishmaelu pokazala prostor v najini četrti, kjer zlahka izgineš.

»Pa kako si našla tole? Pa saj je skoraj nemogoče! In kaj sploh je to? Bar, stanovanje ali kaj tretjega?« je spraševal.

Prostor je bil rahlo zadimljen, a je dišal. Po besedah. Po zgodnjih jutrih. Napolnjevali so ga polglasni zvoki benda Spiritual Front.

»Poslušaj, nočem, da o tem prostoru poveš komurkoli v službi.«

»Zakaj ne?« ga je zanimalo.

»Pač zato, ker nočem.«

»Čisto te razumem,« je odvrnil čez nekaj časa. »Imaš prav,« je prikimaval. »Tega ne sme nobeden izvedeti.«

Naročila sva whiskey sour in sedela na rdečem oblazinjenem pohištvu. Jaz v levem naslonjaču, Ishmael v desnem. Prostor je bil rahlo zatemnjen. Toliko, da je izginilo zavedanje, da nisva samo neznanca, ki si od časa do časa povesta stvari, ker ni nikogar drugega v bližini. 

Zanimalo me je, ali je opazil. Saj ni opazil. Ljudje le redko opazijo spremembe. Začelo se je pri starcu. V trgovini s škarjami in noži. Po broški s ptičem z luknjo sem začela izginjati. Plast za plastjo je izginjala in začela je nastajati nova. Na koncu bo verjel vanjo. Jaz pa vase.

Na polici za nama so bile nametane knjige in igralne karte. Ko je Ishmael odprl škatlo s kartami, je v njej našel le eno samo karto. Pravila za igranje.

V sosednji sobi so nazdravljali. Vsi so bili oblečeni v črno. Ishmaelu ni bilo jasno, kaj ljudje njihove sorte počnejo na takem kraju.

»Kakšni ljudje?« sem vprašala.

»Pa metalci, kajne. Nikoli jih ne bi pričakoval na takem kraju.«

»Na zdravje,« je rekel neki glas. Komu je pripadal ta glas? Kdo je govoril moj jezik? Kasneje sem ujela še nekaj hrvaščine. Dve ženski. Prisedli sta na zofo zraven naju. Govorili sta italijansko. Včasih se je zgodilo, da sem slišala jezik, za katerega se je kasneje izkazalo, da ni resničen. Da je le fantazma. Želja.

Led se je topil počasi. Drobci niso in niso izginjali. Bilo je mrzlo in prostor se ni več zdel prijeten in domačen, temveč bolj kraj, s katerega sem želela čim prej oditi. Ishmael je že popil svoj whiskey sour. Na polici za nama je stala bela kletka. Bila je zaprta. V njej je bila na sredo postavljena figura plesalke v belem. Dvomim, da jo je Ishmael opazil. Če bi, bi kaj rekel. Tako pa je le molčal.

Starec s škarjami je imel v sosednji sobi ptiča.

»Kako se že pravi temu ptiču v italijanščini?« sem vprašala.

»Il canarino,« je dejal. 

Saj res. Kanarček. Kletka je bila zaprta. Kanarček je spuščal nekakšne glasove, medtem ko je starec kazal, kje brusi nože, ki se okvarijo.

Na koncu večera me je Ishmael pospremil domov. Ker se menda tako spodobi. Pred vrati moje zgradbe sva se rokovala. 

»Resnica je ta, da nimam pojma, kako bi izginil. Morda bi vzel barko in izginil na morju. Tole moram še raziskati za svoj roman. In oprosti, ne vem, zakaj sem postal tako besen, ko si rekla, da nisem pisatelj,« je še odvrnil, preden sem odklenila vrata in izginila na stopnišču. 

Izginila sem tako, kot da se ni nič spremenilo. Izginila sem, da bi se vrnila.

O avtorju. Andreja Časar je diplomirala iz primerjalne književnosti in arhivistike. Za Fokuspokus je pisala kolumno o odnosih, filmih in bivanju v tujini.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prva ljubezen

    Ben Marcus

    V odnosu vsakdo nekaj podari, običajno s tem, da nekaj zamolči.

  • ❤ ❤ ❤

    Etgar Keret

    Visoka vročina, suh kašelj in nenadzorovano pošiljanje rdečih srčkov po WhatsAppu

  • O neki opombi v zapiskih s predavanj o staroindijski književnosti 

    Martin Justin

    Vlaga in zvok drobnih, peščenih delcev nista bila sladka, le bila sta, ne dobra, ne zares slaba in dovolj zanimiva, da bi prsti v usta kmalu prinesli nov zalogaj hladno-vlažnega drobljenja, če jih ne bi ustavila druga roka, roka babice, ki je sicer prišla po plastično posodico in povedat, da so cmoki, juha in pečenka gotovi.

Izdelava: Pika vejica