Moje življenje z mačkami

Sara Štern

Prvo mačko sem povozil, ko sem bil star sedem let.

S sosedovo Špelo sva vzela vsak svoje kolo in se vozila po ulici. Bil je eden tistih vročih poletnih večerov, ko sonce kar ne zaide in ljudje lenobno posedajo po balkonih. S Špelo sva imela dovolj energije, da sva namesto gledanja večernih risank uvedla kolesarska tekmovanja. Spomnim se, da so bile moje roke še vedno lepljive od lučk, ki nama ju je prinesla mama, in zrak je dišal po koruzi, ki so jo pekli nekaj hiš niže.

Ko je Špela skočila s kolesa, ji nisem posvečal pozornosti. Preden sem odpeljal cel krog, je v naročju že pestovala mačjega mladička. Bil je grda, oranžna kepa dlake, in komaj sem čakal, da bo Špela pograbila svoje kolo in bova nadaljevala s tekmovanjem.

Špela ni imela takšnih načrtov. Mače se je v njenem naročju povsem sprostilo in ji dovolilo, da ga crklja. Njeni drobni prsti so navdušeno gladili dlako. »Daj no, pridi,« me je vabila, povsem očarana nad grdobo.

»Dirka še ni končana,« sem jo opomnil in se naslonil na krmilo kolesa. Živali nisem preveč maral. Babica je imela doma kokoši, ki so se mi zdele zabite, ker niso nikoli opazile, ko sem jim kradel jajca. Tudi dedkov pes je samo lajal na vse, dokler ga ni kdo zaprl na dvorišče.

»Daj no, poglej lepo muco,« je vztrajala Špela in dvignila mačko v zrak ter se zasmejala, ko je mače protestiralo s serijo odsekanih zvokov, ki še niso zares spominjali na mijavkanje.

»Ampak dirka, Špela!« Nikoli nisem bil potrpežljiv otrok. Jezno sem se mrščil, ko sem odpeljal. Špela je bila povsem zaverovana v mačko, kar me je jezilo. Peljal sem do konca ulice.

Dogodki, ki so sledili, so v mojem spominu zelo zabrisani. Jeza je brbotala v meni, ko sem obrnil krmilo kolesa in se namenil nazaj proti Špeli. Mačko je medtem postavila na tla in jo spodbujala, da bi ji sledila. Vedno hitreje sem poganjal pedala in potem je skozi meglico jeze do mene prodrl zvok Špelinega kričanja.

Hlipala je, ko sem skočil s kolesa. Počutil sem se, kot bi se ravno zbudil. Stopil sem proti Špeli, pa je naredila korak nazaj. Pritekla je moja mama. Najprej se je zdela nejevoljna, potem pa se je nekaj na njenem obrazu spremenilo in poklicala je atija s tistim tonom, ki ga je uporabljala samo včasih, nato pa je položila roko na mojo ramo in me odpeljala v hišo.

Ati je na dvorišču dolgo pral moje kolo. Nisem smel zraven. Mama sploh ni poslušala, ko sem ji skušal povedati, da so bile moje superge včasih enobarvne.

Tri tedne po tem sta se moja starša ločila.

 

*

 

Druga mačka je umrla, ko sem jih dopolnil osemnajst.

Bilo je megleno jutro. Že ko sem prispel na uro vožnje, sem bil nervozen. Moj inštruktor se je veliko smejal in mislil, da sem preveč živčen. Njegova filozofija učenja vožnje je bila precej enostavna. Ves čas jo je ponavljal: »Samo pelji!« Slogan je že po prvi uri postal tečen, ampak to je bilo zlato pravilo.

»In, si gledal fuzbal?« je inštruktor mimogrede navrgel, ko sem se skušal vključiti na glavno cesto. V odgovor sem nekaj zamomljal.

»Noro, kake delajo! In trener! Kakšen kreten, drži zlatega dečka naše ekipe na klopi in namesto tega pusti ostalim, da igrajo, pa ni čudno, da nam gre tako slabo!« Inštruktor se ni dal motiti, ko se je vrgel v samogovor, medtem ko sem skušal voziti po omejitvah.

Avtomobilski izpit sem hotel opraviti čim prej, saj sem se naveličal javnega prevoza, ati pa je že nekaj mesecev namigoval, da bi morda nabavil nov avto in mi prepustil starega. Ponudba je bila predobra, da bi jo zavrnil, zato se je splačalo potrpeti tudi med urami vožnje.

Lahko bi zamenjal inštruktorja, ampak zdelo se mi je, da bi bilo to nevljudno.

»In potem je žoga šla kar mimo gola, razumeš, mimo! Čakaj, tu zavij desno. Kje sem že bil? Ja, pri prvem golu. Čakaj, da ti povem o tretjem!«

Prehitro sem zavil, ampak ne dovolj prehitro, da bi utišal inštruktorja. Na tej točki sem dvomil, da sploh zna biti tiho.

S pogledom sem ošinil števec. Saj je bila omejitev petdeset? Nisem se spomnil, da bi se peljala mimo znaka, ki bi zapovedoval drugače. Presneto. Vožnja je bila zapletena stvar.

»Sodniki so bili zanič. Sodniki so bili res zanič, pa sem mislil, da so bili zanič na tekmi proti Latviji, ampak tisti so bili proti tem pravi profesionalci!« se inštruktor ni dal motiti, ko sva zapeljala po eni izmed mirnejših ulic mesta, ki je imela drevored in urejeno parkiranje ob pločnikih.

»Pa če ti pravim, tretji gol! Neverjetno, kaj je tip naredil, poslušaj …« se je govor nadaljeval, potem pa nenadoma ustavil, ko se je zaslišal čuden, top zvok. »Ustavi.«

Nisem bil prepričan, kaj se dogaja, kljub temu pa sem hitro pritisnil na zavoro in avtomobil je obstal na mestu. Zavladala je čudna tišina, v kateri me je inštruktor ošinil s pogledom, potem pa izstopil.

Okrog avtomobila je šel počasi, medtem ko sem še vedno premišljeval, kako hecno je, kadar je tiho. Potem je zmajal z glavo. Ko sem si odpel pas in izstopil še sam, je bil v mojem želodcu težek kamen.

»Pa ti nisi normalen. Pa ti … A nič ne gledaš okrog sebe, no, kaj je to?« Inštruktorjev glas je bil nenavadno resen.

Hitro sem ugotovil, zakaj. Sprednja leva guma je bila premazana s čudno barvo, ki je nisem povsem razumel, dokler niso moje oči izsledile njenega izvora. Postalo mi je slabo.

»Pa ti res nisi videl mačke?« je inštruktor bentil, ko sem se sklonil in bruhal v bližnje grmovje. Rdeče obarvana dlaka je samo na nekaj mestih nakazovala, da je včasih šlo za belo mačko. »Kako boš opravljal izpit, no, zbran moraš biti, ne moreš kar voziti čez mačke! Kaj, če bi bil otrok?« Zmajal je z glavo. »Nikoli ne boš imel izpita za avto.«

Čeprav se je zmotil in sem izpit opravil v prvem poskusu, sem inštruktorja po tisti vožnji zamenjal. Šel sem celo k drugi avtošoli, ker so me v prvi vsi obsojajoče gledali.

Lastnega avtomobila še dolgo nisem imel. Moj obljubljeni avto je bil povsem uničen v nesreči, v kateri je umrl ati.

 

*

 

Tretjo mačko sem povozil, ko sem jih dopolnil petindvajset.

Tokrat je bilo drugače. Pikija sem poznal. Bil je star, zavaljen maček, ampak Maja ga je imela rada. Ko je šla študirat v Ljubljano, je Piki ostal doma. To je bil zanjo večen vir slabe vesti, pa tudi izgovor, da sva šla ob vsaki priložnosti k njej domov.

Maja je bila sanjska punca. Že na prvem zmenku je veliko govorila. Sam sem raje poslušal, in kombinacija je bila čarobna. Potem me je zvlekla plesat, tudi na ribolov sva šla. Imela je najbolj čudno kombinacijo hobijev, ampak bila je tako zanimiva in dišala je po kokosu. Ribolov mi ni bil všeč, ampak ker je bila tako krasna, sem ga lahko odmislil.

Hitro me je predstavila staršema. Vikende sva preživljala pri njej, med tedni pa študirala vsak na svojem faksu. Bilo nama je lepo, sploh ko je prišla zima, ki sem se je tako veselil.

Pozimi so ribniki zamrznjeni in ribolov je odpadel. Po jesenski sezoni je bilo to olajšanje.

Ko je Maja zavila proti njihovi hiši, so naletavale snežinke. Praznično so okrasili z rdečimi lučkami, ki so počasi utripale. Ko sem izstopil, je vame butnil hladen zrak, potem pa mi je Maja v roke že rinila vrečke. Praznovanje je vključevalo celotno družino in bilo je neverjetno, koliko različnih dišečih sveč je nakupila Maja. Celo v tistem trenutku se je iz ene izmed vreč do mene prikradel vonj po tropskem poletju, ki sem ga bil že sit.

Prebil sem se skozi pozdravljanje družine in kmalu v roki stiskal topel čaj, ker sem kuhančka kljub vztrajnosti Majine mame zavrnil.

Morda bi me bil kuhanček rešil.

Maja je veselo praznila svoj kozarec, ko je v sobo zakorakal njen oče.

»Lahko prestavita avto? Milan ne bo mogel nikjer parkirati,« je rekel. Svoji hčerki je navrgel očitajoč pogled, ko je ugotovil vsebino njene skodelice. »Saj si trezen? Pridi,« mi je pomignil in Maja je zavila z očmi. Kljub temu nama je sledila v hladni večer. Usedel sem se v avto in preveril, katero mesto mu je določil Majin oče.

»Mmkej, prav,« sem zamrmral sam pri sebi, potem pa preveril okolico in zapeljal naprej, nato pa nazaj. Postopek sem ponovil. Še enkrat bi ga, če ne bi naenkrat zaslišal čudnega zvoka, in v resnici sem vedel, kaj se je zgodilo, še preden sem stopil iz avta.

To sem tudi takoj obžaloval. Čeprav je bilo v avtu hladno, je bilo vsaj mirno. Zunanji svet je bil potopljen v kaos. Maja je skodelico spustila iz rok in v copatih tekla čez zasneženo dvorišče. Njen oče se je jezno mrščil, na oknu pa sem videl tudi par sorodnikov, ki jih je privabilo Majino kričanje.

Scena je spominjala na kakšno kriminalno serijo. Po snegu je bila razmazana rdeča barva, ki so jo groteskno osvetljevale zadnje luči.

Zaprl sem oči. Za delček sekunde se mi je skoraj zazdelo, da sem star sedem let in da namesto Maje kriči Špela.

Piki – ali njegovi ostanki – so bili na Majinem avtomobilu, ne samo razpacani po snegu. To je bilo slabo.

»Kako si mogel, kreten, kako si mogel?« je Maja pritekla do mene in me klofnila, da je odmevalo. Njen oče je v ozadju kimal, kar sem mu zameril, saj bi me lahko opozoril na trapasto mačko. Črne dlake v belem snegu res ni mogel zgrešiti.

»Piki!« se je zrušila ob avtomobilu in previdno sem stopil bliže.

»Maja, nesreča je bila, oprosti, nisem …«

»Ne!« je zavpila. Vse skupaj se mi je zazdelo zelo teatralno, čeprav me je hitro spet obšla slaba vest, ker sem konec koncev le povozil njenega mačka.

»Pridi, sine, greva,« je Majin oče položil roko na mojo ramo.

»Konec je!« je zavpila Maja. Po njenem obrazu so drle solze.

Pokimal sem. Nisem mogel biti jezen, ko so me postavili na začetek dovoza, kjer sem pričakal taksi. Maje po tistem nisem več videl.

 

*

 

Pred kratkim sem dopolnil triintrideset let. Mojim prijateljem se je to zdela dovolj pomembna obletnica, da so mi organizirali vikend oddih na morju. Povabilo sem z veseljem sprejel. Poleg tega je bilo to darilo. Užival bom, tako sem se odločil.

Glasneje sem navil radio, da bi se med vožnjo sprostil. Zaradi dela sem šel od doma pozneje kot kolegi, kar me ni preveč motilo. Sicer dolgih voženj nisem preveč maral, a tokrat sem se veselil vikenda na morju.

Hrvaška avtocesta je hitro postala dolgočasna. Menjal sem glasbene postaje in s pogledom spremljal avtomobile okrog sebe. Končno sem prispel do izvoza. Ceste so bile potem večinoma prazne, na števcu pa sem že presegel sto kilometrov na uro. Peljal sem skozi obmorsko mestece, potem pa se znašel na tipični hrvaški cesti ob morju. V ogledalu sem videl, kako se za avtom z makadama dviga prah. Dišalo je po morju in po sivki in David Bowie me je po radiu spodbujal k plesu.

Nenadoma se mi je zazdelo, da sem edini človek na svetu. Okno sem še bolj odprl, da sem lahko užival v hladnem večernem zraku. Cesta se je vila ob morju in ponujala razgled na odprto, čeprav se je vzpenjala ravno dovolj, da je bila pokrajina ob strani kot odrezana. Seveda ni bilo zaščitne ograje. Hrvati so stvari pač delali po svoje.

»Let’s dance!« sem zapel in si dovolil trenutek improviziranega plesa.

Trenutek nepazljivosti.

Luči mojega avtomobila so osvetlile nekaj temnega in kosmatega na cesti. »Sranje,« sem zaklel, ko sem ugotovil, da je mačka. Mačka! Scefrana, hrvaška, očitno samomorilska mačka.

Ostro sem zavil in s pogledom spremljal mače, ki je skočilo v jarek in izginilo iz mojega vidnega polja. Preplavilo me je olajšanje, ki je trajalo samo nekaj sekund. Oster ovinek me je potisnil z uborne ceste, in ko sem volan hotel obrniti nazaj proti cesti, ni šlo. Avto je prehitro drvel in nenadoma sem pred seboj videl samo oster prepad proti morju, medtem ko je Bowie še vedno tulil svojo pesem.

»Vsaj mačka je živa,« sem zamomljal sam pri sebi.

O avtorju. Sara Štern rada piše, še raje pa prebira knjige in o njih razpravlja. Ukvarja se z vsem po malem, čeprav so ji še posebej pri srcu kratke zgodbe. V prostem času je najraje izgubljena v naravi, inspiracijo pa išče v vsakodnevnih stvareh. Živi v Ljubljani, velikokrat pa se potepa tudi … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Poln nos vprašanj

    Rok Bavčar

    Jež je počival v senci jablane in se več dni ježil nad vprašanjem o svobodni volji. Ves v bodicah si je ponavljal: »Živimo v vicah, na prepihu slabih odločitev, kjer je dobra navada velik posel. Nahajamo se med vici o boljši prihodnosti: sveti gral = svet igral.«

  • Vinjeta, Kalemegdan

    Samo Bardutzky

    Čustva, ki so se mešala v meni na poti iz Ljubljane, so preglasila enoličnost Avtoceste bratstva in enotnosti. »Dobrodošli v Republiki Srbiji,« sta namrščeno voščili orlovi glavi. Na zadnjih stotih kilometrih moje poti se je sonce že začelo plaziti za motele z napisi v turščini.

  • Pasja sreča

    Nataša Skušek

    Danes je pust in potrebujem en dober kostum. Že nekaj dni premišljujem, kaj bi bil, zdaj sem se pa odločil, da bom mušnica. Uporabil bom to, kar imam doma, da mi ni treba še po trgovinah letati, zdaj res ne veš več, kje imajo kaj.

Izdelava: Pika vejica