Rižota

Sara Štern

Nejc je rad kuhal. To je bil tudi glavni razlog, da ni pomišljal, ko je dvignil telefon in je glas na drugi strani vprašal: »Imaš nekaj trenutkov? Skušam narediti rižoto, rabim pomoč.«

»Kakšno rižoto?« je brez obotavljanja vprašal Nejc.

Ko je pozneje premišljeval o tem trenutku, je ugotovil, da je obstajala cela vrsta vprašanj, ki bi jih lahko zastavil namesto tega. Lahko bi vprašal, kdo kliče. Ali pa zakaj kliče, in zakaj na stacionarni telefon, ki ga ni nihče zares uporabljal. V stanovanju je bil, že odkar sta se vselila. Nejc je bil prepričan, da bo ostal še dolgo po tem, ko se bosta z Anjo odselila.

»To tvojo slavno rižoto,« je prišel odgovor in Nejc se je namrščil, saj to ni zvenelo znano.

»Kaj?«

»Imam por. Imam slanino. Imam riž. Kaj naj zdaj?«

Glas na drugi strani, brez izrazitega naglasa, je pripadal mlajšemu moškemu. Govoril je hitro in sproščeno, tu pa so se Nejčeve sposobnosti sklepanja in opazovanja končale.

»Čebula. Potrebuješ čebulo, šalotko, če jo imaš, sicer bo katerakoli druga v redu.«

Slišal je, kako je neznanec odprl predal.

»Imam rdečo čebulo,« je dejal in Nejc se je nagnil naprej in kimal.

»No, vzemi to čebulo in jo na drobno nareži. Potem jo prepraži na olivnem olju, ne preveč, ampak samo toliko, da …«

»Čakaj, čakaj!« Neznanec se je smejal, to je bilo jasno. Zdaj se je Nejc moral vprašati, ali ga morda kljub vsemu le pozna. Je bil kakšen kolega? Ampak nihče ga ne bi klical na stacionarni telefon. Kdo je sploh imel številko? Anjin kolega? Ne, to ni imelo smisla. Še Nejc ni imel številke.

»Moram narezati celo čebulo?«

»Imaš rad čebulo?« Nejc očitno ni mogel nehati zastavljati trapastih vprašanj. Kdo pa je še imel rad čebulo? Bila je odlična za pripravo jedi, ampak nikoli še ni slišal koga reči, da jo ima rad. Nejcu je bila pri srcu. Jedem je dala boljši okus, o tem ni bilo dvoma. Vedno je našel način, da jo je vključil v obrok, čeprav se je Anja potem pritoževala, da imata zadah.

»Kaj pa vem. Ne tako zelo,« se je odločil neznanec in Nejc je zavzdihnil.

»Potem nareži nekaj kolobarjev in jih razreži. Toliko, da boš lahko na čebuli prepražil riž in vse ostalo,« je rekel. Imel je občutek, da bi moral še kaj dodati. Razrešiti nastalo zmedo, se opravičiti in prekiniti. Ampak potem je z druge strani zvok neznanca, ko je začel rezati čebulo.

Pomislil je, da ne bo konec sveta, če mu bo priskočil na pomoč.

»Torej? Kaj počneš?« Neznancu je očitno uspelo med rezanjem čebule še vedno telefonirati, kar je Nejca rešilo pred premlevanjem.

»Uh, nič posebnega?« Ozrl se je okrog sebe. Popoldansko sonce je osvetljevalo naslonjač, v katerem je sedel. Grda zelena stvar je bila Anji tako všeč, da je nikakor ni mogel odvrniti od nakupa. »Bral sem.« Njegove oči so se ustavile na stari številki Outsiderja, ki ga je kupil, ker ga je premamila radovednost. Všeč so mu bile hiše in rad si je predstavljal, kako ljudje živijo, zato mu je listanje revije prineslo zadoščenje, čeprav tega ne bi rekel na glas: arhitektura mu je bila pri srcu, to je zvenelo bolje.

»Seveda si,« se je zasmejal neznanec. Nekaj čudnega je bilo na tem smehu, kot da bi ga neznanec dobro poznal in točno vedel, kaj ponavadi počne. Še preden bi lahko dobro razmislil o tem, se je spet oglasil: »Čakaj, zdaj rabim olivno olje?«

Nejc je slišal odpiranje omaric.

»Nimam olivnega. Navadno olje je. Sončnično. Bo sončnično olje v redu?«

»Dokler ni bučno,« je odvrnil Nejc in se s komolci naslonil na kolena.

Neznanec je začel povsem odsotno mrmrati melodijo pesmi. Slišal je ropot, nekaj je padlo, nato je zacvrčala čebula, ko jo je vrgel v ponev.

»Prevroče imaš, ogenj moraš dati na manj,« ga je opozoril in neznanec se je zasmejal, a očitno tudi ubogal.

»Pripravi riž in ga splakni z vodo,« se ni pustil zmotiti Nejc. »Potem pa nareži por. Pred tem ga operi, včasih je vmes zemlja.«

»Vmes kje?«

»Med … listi. Plastmi? Karkoli že ima por,« se je Nejc udobneje namestil v naslonjaču. »Obnašaš se, kot da prvič kuhaš pošten obrok,« si je drznil pripomniti.

»Mm,« je prišlo iz druge strani. Nekaj trenutkov je slišal samo vodo, ko je neznanec sledil njegovim navodilom.

»Riž daj na čebulo. Do zdaj bi morala postekleneti.«

Zvok cvrčanja je naznanil, da je neznanec storil točno to. Spet je začel mrmrati tisto melodijo, potem pa rezati por, kar je Nejc ugotovil iz zvokov, ki so prihajali iz slušalke.

»Ne pozabi zaliti riža. Nekaj časa ga lahko pražiš brez vsega, ampak ne predolgo, sicer boš vse skupaj zažgal.« Nejc ni vedel, zakaj je čutil potrebo po tem, da ga vodi skozi vsak korak posebej. Ampak zdaj je bil že pregloboko v tem, da bi se lahko kar umaknil.

»Moram zrezati cel por?«

»Ne. Polovico. Ampak poskrbi za to, da ne boš zrezal samo belega dela. Zeleni del da okus. Tako vsaj mislim.«

»Misliš?« se je zasmejal neznanec. »Ali veš?«

Nejc se je namrščil. »Hočeš mojo pomoč ali ne?« je zinil, še preden bi se lahko ustavil. Neznanec je dojel ostrino njegovih besed.

»Daj no, saj nisem tako mislil,« je bil njegov glas nenadoma sladek. »Menda ja ne boš spet tako občutljiv.«

Kdaj pa je še Nejc bil občutljiv? Imel je slab občutek, da bi Anja lahko naštela nekaj primerov brez pomišljanja, ampak Anja je bila v službi in Nejc je imel druge skrbi.

»Slanina je že prišla narezana. Raje mi povej, kdaj jo moram dodati rižu.«

Nejc je zavzdihnil. »Najprej dodaj por, potem pa vse skupaj zalij. Slanino dodaš proti koncu.« Presedel se je v naslonjaču in poravnal telefonski kabel, ki je bil ves zamotan. Črna telefonska slušalka v njegovi roki je bila nerodna in v primerjavi z mobitelom, ki ga je bil navajen, prevelika in okorna.

»Kako si kaj? Saj veš, na splošno?« Neznančev glas je zvenel bolj resno.

»Mislil sem, da kuhava rižoto,« se je Nejc odločil, da njegovo počutje ni neznančeva stvar. Lahko mu je pomagal, s tem ni imel problemov. Ampak razpravljanje o čem drugem bi pomenilo prečkanje meje. Sicer je bila meja nevidna, in kolikor je Nejc vedel, je bil on edini, ki se je je zavedal, ampak nameraval je ostati na svoji strani.

»Seveda, prav imaš,« se je hitro strinjal neznanec, »samo zdelo se mi je, da bi ti prav prišlo, če se pogovoriva še o čem drugem.«

»Ne vem, če sva si dovolj blizu,« se je posmehnil Nejc.

»Hej, ne uporabljaj tega tona na meni!« se je zasmejal neznanec, kot da na vsem svetu ne bi imel nobene skrbi. »Ampak prav, saj sem dojel. Veš, kaj mi povej – ta riž lahko pustim nekaj časa? Pet minut? Moram se urediti.«

»Dokler imaš na nizkem ognju in je vsaj še nekaj tekočine, ne bi smelo biti problema.«

»Super. Okej, hvala ti za tole, rešil si mi življenje!«

Nejc je zavil z očmi.

»Točno – kako vem, kdaj bo tole užitno?«

Kot ne bi živela v dobi, ko je vse podatke mogoče najti na internetu.

»Riž mora biti mehak.«

»Huh?«

»Poskusiti boš moral,« se je moral Nejc kljub vsemu nasmehniti.

»No, potem pa tako reci! Prav, hvala ti, serbus!«

Še preden bi se Nejc lahko odzval, je neznanec odložil. Nekaj trenutkov je še strmel v črno slušalko, potem pa jo odložil na aparat in pograbil Outsiderja.

 

..

 

Ko je hišni telefon zazvonil drugič, je kadil na balkonu.

Anja je šele dobro odšla v službo, zato si je vzel čas. Ni marala, da kadi, zaradi česar je to počel na skrivaj in ob premišljenih trenutkih, večinoma takrat, ko je bilo treba oprati oblačila. Po opravljenem dejanju je tako zagnal pralni stroj in se zanesel na to, da do Anjinega prihoda iz službe ne bo več sledu o dimu, ki ga je tako prezirala.

Nejc je s pogledom ošinil cigareto. Bila je napol skajena. Ni se je splačalo ugašati. Telefon bo prej ko slej utihnil. Tako ali tako je potreboval nekaj trenutkov, da je čudni zvok sploh povezal z napravo v stanovanju.

Ni imel sreče. Ko je telefon nehal zvoniti, je po nekaj trenutkih začel znova. In znova. Odložil je cigareto, zaklel in stopil v notranjost.

»Ja?« je nejevoljno dvignil slušalko.

»Je pa trajalo,« se je na drugi strani zasmejal neznanec in Nejc se je namrščil. Njegov glas je prepoznal. Še vedno ni vedel, kdo je bil, ampak lagal bi, če bi rekel, da v preteklih dneh ni premišljeval o njem.

Ko je Anjo vprašal, ali je komu dala številko stacionarnega telefona, se je izkazalo, da sploh ne ve, da je presneta stvar priključena. Potem se ji je vse skupaj zdelo smešno, zato je bil prepričan, da krivda ni bila njena.

Seveda ga ni presenetilo, da ga je spet poklical.

»Te motim?«

Nejc je ob vprašanju privzdignil obrv. »Ne zares,« se je odločil. S pogledom je premeril razdaljo do balkonskih vrat, potem pa se s slušalko sprehodil do tja. Šlo je na tesno. Pograbil je celoten telefon in kabel previdno vlekel za seboj, dokler je lahko, potem pa je odložil telefon na tla in s slušalko stopil ven.

»Spet kuhaš?« se je namuznil Nejc, potem pa segel po cigareti in zadovoljno ugotovil, da še vedno gori.

»Danes samo preverjam, kaj se dogaja s tabo.«

»Kako je šla večerja zadnjič?« je Nejc prezrl zastavljeno vprašanje.

Zdelo se mu je, da je neznanec to opazil. Slišal je nasmešek v njegovem glasu, ko je po nekaj trenutkih odgovoril: »Dobro.«

Nejc se je namrščil, saj se mu je zdelo, da mu neznanec dolguje boljše pojasnilo. Odločil se je, da se ne bo odzval. Tišina je včasih ljudi pripravila do tega, da so povedali več, kot so nameravali.

Imel je prav.

»Mislim, bilo je čudno. Veš, tisti občutek, ko se res potrudiš za nekaj in potem pridejo ljudje in potem … Potem te ne vidijo. Ne zares. Imajo neko idejo, ampak potem se pogovarjaš z njimi in je vse zelo narobe. Tako.«

Nejcu je bilo skoraj žal, da je bil prej tiho.

»Pa je bilo vse narobe?«

»Še moj maček trmasto ni hotel v dnevno sobo,« se je neznanec le zasmejal. »Tistega večera je bilo nebo čudne modre barve.«

Nejc ni vedel, kaj naj na to odgovori, zato je vztrajno molčal. Zdrznil se je, ko je pepel s pozabljene cigarete padel na njegovo kožo.

»Ampak saj ni važno. Ne rabim se sekirati zaradi par kretenov, ki jim je bil bolj všeč tvoj riž kot pa jaz,« je zavzdihnil neznanec, očitno zatopljen globoko v svoje misli.

Bi moral izjaviti kaj spodbudnega? Nejc je strmel v modrino neba. Najbrž ne.

»Si še tam?« Neznančev glas je zvenel mehkeje. »Počasi moram iti.«

Nejc je pokimal in nato dodal: »Seveda, ja, prav.« Ugasnil je cigareto v improviziranem pepelniku. »Uh, lepo bodi.«

Preden je prekinil linijo, se je neznanec zasmejal in Nejc se je skoraj spotaknil čez balkonski prag.

 

..

 

Nejc se je neznanca nekako navadil. Klici so prihajali ob nenavadnih urah in teme pogovorov so bile raznovrstne. Zdelo se mu je, da neznanec ve, kdaj ima čas. Klical je, ko Anje ni bilo doma. Nejcu se niti sanjalo ni, kako je vedel, ampak imel je občutek, da bi bilo kakršnokoli vprašanje o tem preveč.

Tako, nevljudno pač.

Zaradi tega ni nikoli kaj preveč spraševal. Tako ali tako je bil neznanec vedno oborožen s kopico vprašanj. Dobro si je zapomnil, kaj je Nejc rekel kdaj prej.

Bilo je nenavadno. To je bilo Nejcu jasno že od prvega klica naprej.

Ampak zdaj je bil vsega skupaj že navajen. Po svoje mu je popestrilo dan. Čas, ko je bila Anja v službi, je bil zdaj poln pričakovanja.

Veselo si je požvižgaval, ko je preskakoval po dve stopnici naenkrat. Bil je v trgovini – za kosilo je nameraval narediti rižoto s porom in skrbno je izbral sestavine, ki jih nista imela doma. Pri blagajni je vzel še cigarete in jih stlačil v žep jope namesto v platneno vrečo, ki jo je kupila Anja. Zadnje čase se je navduševala nad življenjem brez plastike.

V kuhinji je zložil stvari po omarah in por namočil v vodi.

»Boš nesla rižoto zraven za malico?« je zaklical proti dnevni sobi, kjer je na kavču posedala Anja in nekaj zavzeto tipkala na računalnik. Ko se ni odzvala, je pomolil glavo v prostor.

»Anja,« jo je poklical, da je dobil njeno pozornost.

Nekaj je zamrmrala v odgovor, potem pa za nekaj trenutkov dvignila pogled in zmajala z glavo. »Hvala, ne.«

Pustil jo je v miru delati in se vrnil v kuhinjo. Kljub njenemu odgovoru se je odločil narediti nekoliko večjo porcijo. Bo pač počakala v hladilniku, če je že Anja ni hotela. Zadovoljno se je lotil priprave in na drobno narezal čebulo ter jo vrgel v vok, da se je prepražila. Riž je splaknil pod vodo in ga vrgel na čebulo, potem pa vse skupaj zalil z jušno osnovo, ki jo je imel vedno pripravljeno v hladilniku.

»Nisem vedela, da so ti všeč,« je nenadoma pripomnila Anja. Ozrl se je čez ramo. Slonela je ob kuhinjskih vratih z nasmeškom na obrazu.

»Kdo?« se je namrščil.

»Muse. A ne mrmraš njihove pesmi?« se je zdaj namrščila Anja in skomignila z rameni. »Bo kosilo kmalu?«

Prikimal je v odgovor. Medtem ko je skuhal rižoto, se je Anja napravila za v službo. Skupaj sta pojedla in potem se je z bežnim poljubom na njegovo lice odpravila, Nejc pa je prižgal svoj računalnik.

Anja je imela prav glede pesmi, ki jo je mrmral. Videospot za pesem – ko mu ga je končno uspelo najti – je bil bizaren. Nejc je spremljal Terryja Crewsa, ki je na koncu skupaj z bendom pobijal … Morske prašičke? Vesoljske morske prašičke?

Pesem je nemudoma prepoznal kot melodijo, ki jo je na telefonski liniji vedno mrmral neznanec. Sam pri sebi se je namuznil, ker je imel nenadoma cel kup vprašanj zanj.

Pustil je računalnik, da je v ozadju predvajal glasbo, medtem ko je počistil kuhinjo. Pravzaprav že nekaj časa ni slišal od neznanca. Sam pri sebi se je namrščil, potem pa se obrisal roke in stopil v dnevno sobo.

Obstal je pred telefonom. Starinskega aparata že nekaj časa ni več prekrivala plast prahu, saj ga je Nejc redno uporabljal. Zanimalo ga je, kdaj ga bo neznanec spet poklical. Iz radovednosti je dvignil slušalko in jo prislonil na uho.

Nič.

S prstom je pritisnil na nekaj gumbov.

Tišina na drugi strani je bila še vedno oglušujoča. Dobil je neprijeten občutek in iz žepa izbrskal svoj telefon ter poklical Anjo.

»Hej, kaj pa …« je začela, ampak Nejc ni imel časa za to.

»Nekaj je narobe s telefonom!« Slišal je drobce panike v svojem glasu, ampak ni si mogel pomagati.

Anja je nekaj trenutkov molčala, potem pa je le ugotovila, o čem govori. Nejc ni mogel verjeti, da se je zasmejala. »Oh, ja. Zadnjič si me spraševal, pa sem potem ugotovila, da je trapasta stvar res priključena in nama nabija stroške, zato sem klicala lastnico, naj ga odklopi, saj veš …«

Še vedno je brbljala dalje, ampak Nejc se je počasi sesedel v objem zelenega naslonjača in prekinil zvezo. Telefonski kabel se je ovil okrog njegove noge, ko je planil pokonci in se s tresočimi se rokami prebil do balkona, kjer mu je komaj uspelo prižgati cigareto. Opekel se je z vžigalico, zaklel in obliznil pekoče mesto na roki.

Ignoriral je mobitel, ki je začel zvoniti nekje v stanovanju. Najbrž je bila Anja. Zagotovo ji ni bilo všeč, da je prekinil. Vdihnil je dim globoko v pljuča. Mobitel je še vedno zvonil. Končno mu je prekipelo in s cigareto v roki je planil v stanovanje.

»Kaj?« je jezno zahteval, ko je dvignil telefon, ne da bi pogledal na zaslon.

»Opa, a ima nekdo slab dan?«

Neznanec na drugi strani se je zasmejal.

Nejc si ni mogel pomagati, da se ne bi tudi kotički njegovih ustnic ukrivili v širok nasmešek.

O avtorju. Sara Štern rada piše, še raje pa prebira knjige in o njih razpravlja. Ukvarja se z vsem po malem, čeprav so ji še posebej pri srcu kratke zgodbe. V prostem času je najraje izgubljena v naravi, inspiracijo pa išče v vsakodnevnih stvareh. Živi v Ljubljani, velikokrat pa se potepa tudi … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Marco pravi:

    I loved this story so much. It’s like a small, shiny gem that was waiting to be written. The author is very talented —it isn’t an everyday thing to throw the readers in medias res and to have them feeling immediately comfortable with it. You’re not only a passerby, you’re there with Nejc listening to his conversation, and after a moment you’re already like, “oh yeah, to tvojo slavno rižoto,” just like that. Boom. Hooked.

    I hope to read more from Sara Štern, and also —now I want to try that recipe…

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Velika noč

    Primož Sturman

    Oblaki so bili podobni razvlečenim sragam smetane. Za trenutek je vstal, stopil na prehod in se ozrl naokrog. Zagledal jo je tam zadaj, slabih deset vrst za svojim sedežem. Nikoli poprej je ni videl kje drugje, čas sta si delila le v hotelskih sobah. Zazdelo se mu je nenavadno, da je ni zagledal že ob vkrcanju, in vedel je, da ne sme iskati njenega pogleda.

  • Angeli nad Atosom

    Kazimir Kolar

    Njegova usta že devet dni niso okusila ničesar razen vode. Svet je razpadel na tla, molilno mizo in zid. Za zidom je bil vrt. Za vrtom strm travnik. Za travnikom, daleč spodaj, morska gladina. Včasih bleščeča in modra, večinoma pa temna.

  • Srečen konec

    Jasna Dimitrijević

    Zbudil me je dež. Vmešal se mi je v sanje in sprva nisem vedela, iz katerega sveta prihaja. Plavala sem v neskončnosti Pacifika. Vem, da je bil Pacifik, poznam ga iz televizijskih oddaj. Plavala sem skozi turkiz in kristal. Tako pravijo v reportažah, turkiz in kristal.

Izdelava: Pika vejica