Kakor smo zdaj

Mirjam Gostinčar

 

Že na prvi pogled mi ni všeč, mogoče ker se tako samoumevno razkreči pred mano na stolu in njegove na pol strgane leviske valovijo v vse smeri. Še najbolj proti meni, česar enostavno ne morem spregledati. Mimogrede mi pokaže eno od kosmatih nog, ki me neprijetno opomni, kako nisem več tako mlada. Vsaj ne tako, da bi me to lahko ganilo, še sploh pa ne tako, da bi se odločila za tipa s strganimi kavbojkami, kot bi se zlahka zgodilo svoje dni. Končno se odloči in nogi uporno prekriža, da bi mi na edini način – na katerega zna – dal vedeti, kdo je tu gospodar. Ob tem mi pred nos pomoli zlizane allstarke. Ampak – meni?! Presenečenj pa še zdaleč ni konec: »Ne misli, da sem v tiltu,« drzno reče. Še preden ga sploh kaj vprašam. To je preveč, tuhtam v sebi, dosti preveč, me mrzlično obliva, da to reče meni, ki naj tule vodim igro. Ampak jaz sem tega vendar vajena, se mirim, zato se mi tudi ni treba opredeliti. Naj je človek še tako skažen, mirno ga moram pokrpati, in če mi dajo na razpolago več časa, tem bolje – potem ga lahko celo na novo sestavim. Ni sicer tako lahko, kot je slišati, opravka imam samo s poškodbami, ki jih na zunaj ni videti. 

Mirno odprem okno, da pridobim nekaj dragocenih sekund, da se na primer ohladim. In on, ne morem si kaj, da ga naskrivaj ne ošinem. Pogled, ne da bi trenil, upre vame. To je tisto, kar spoštujem. Pri takih, kot je on, enostavno vem, da je še upanje. Pa vendar: ne smem se nagibati v kako smer, še sploh pa ne simpatizirati. Trdno se moram obdržati na točno določeni središčnici med vživljanjem vanj in objektivnim. Največ, kar smem, je, da mu v mislih tu in tam pritrdim. Da me ne odnese preveč, se na silo opomnim, kako so ravno njega sinoči k nam pripeljali iz sobe za intenzivno nego. Tam so mu pokrpali rane na rokah, pošili žile. Ga, skratka, komaj rešili. Samopoškodbe, kako tipično – en in isti refren. Lahko bi ga zapela, če popevka ne bi bila tako žalostna. Rezanje in anoreksija sta, tisočkrat potrjeno, kuga današnjega časa. Pred mano je kot na dlani, pa vendar ne morem razumeti, zakaj se nekdo trudi uničevati samega sebe, ko pa je že od zunaj toliko stvari, ki nas spodkopavajo? 

Ne pustim se zapeljati čustvom, raje se podkrepim z neslišno mislijo, ki me je še vedno obdržala nad vodo. Osebe kot on nekaj rečejo, ampak čisto nekaj drugega jim roji po glavi. In njihove misli so vrtoglave, težko jim je slediti in skoraj nemogoče jih je zriniti v kot. Iz njega moram tako ali drugače izbezati bistvo. Kolega pravi temu ruski ključ; če ne gre zlepa, gre pač zgrda. Mene pa niti slučajno ne zanima fasada, kaj šele besede. Ker: »Besede, besede, besede, so same laži …« in mogoče resnica, v najbolj nepredstavljivi obliki? Če nič drugega, so moj kruh in mleko, kar terja od mene določeno tveganje. Tudi napor; brez omahovanja se moram spustiti v nepredstavljive globine in ob koncu dneva iz njih spet spretno izplavati. In če smo že pri vodi, najin pogovor me ne spominja na nič drugega kot na ribolov v ledu. Čeprav sem ga imela priložnost videti samo na Geographic Channelu, je pustil določen vtis. Ker: kot riba na begu se jadrno zaletava v vsako razpoko v ledu, sleherni trk ga boli in na novo razsuje, ampak zlepa ne bo odnehal. Verjetno zato, ker se tako rad na novo sestavlja. Mene ob mučnih manevrih zebe in čutim, kako energija in toplota izgubljata moč, kaj šele potrpljenje. Ne smem odnehati. Gleda me in malce v zadregi je, ker nič ne rečem. Zdi se mu, da sem jaz tista, ki moram dati iztočnico, na kar bo on napletel na tone prediva. Počasi in brez pravega razloga naj bi vzajemno kvačkala in se zapletla v nekak gordijski vozel. To je njegov scenarij. Ampak z mano ne bo šlo tako zlahka, se nasmehnem, samo v mislih to storim. S supergami podrsava po tleh, zdolgočaseno zeha in viha rokave. Snel si je obveze, da lahko vidim brazgotine in šive, malo me izziva, ampak saj vem. Ne srečava se več z očmi. Pošljem ga v sobo, ker nimam nobene pametne ideje. Tam bo sam, kot jaz v dežurni, in mogoče se mu bo – ali vsaj meni – utrnila kaka misel, ki se jo vika. Če me ne bo spet zmotil dežurni, s katerim si tu pa tam skrajšava nočna dežurstva. Nič več kot seks in nepomembni pogovori. Bojim se, da se bo oboje prav kmalu sprevrglo v brezoblično gmoto.

 

2

 

Sedim v poltemi kabineta, pri oknu, kamor polna luna meče svoj enkraten odsev. Zamišljena sem, če ne predvsem začudena nad prepričanjem, v katerem živi preveč ljudi. Popolnoma neutemeljeno je, in velja predvsem za tiste, ki so zdaj lepo doma, zleknjeni pred televizorjem, in ki v foteljih berejo knjige, se sproščeno ljubkujejo in ne delajo z ljudmi. Prepričani so, kako zabavno se je posvečati tistim manj srečnim. Se vrteti v sinergiji z drugimi, pa čeprav ranjenimi. Vedno izveš kaj novega. Ni pomembno, če te presune, celo če se ti obrne v želodcu. V resnici je delo, ki sem ga izbrala, blazno samotno. Če hočeš biti dober in druge poti ni, potem si moraš vzeti ure ali celo dneve in v samoti prizadevno sedeti pa tuhtati. Neštetokrat v mislih prebirati njihove pripovedi, brskati med besedno drisko, in najti Tisto med vrsticami. Naostriti je treba ušesa in možgane, in izmed vsega še najbolj neslišen občutek. Ta je vselej na preži par milimetrov pod kožo in kot po pravilu nikoli ne zataji. Izzivi, ja, ti so edini, ki me mamijo, Makarenko me je uročil. S police vzamem eno njegovih knjig in ne morem si kaj – seveda jo pobožam, svetinjo. Vselej sam. A ni to čudno? Med ljudmi, za ljudi, a v resnici tako daleč od njih …

Stenska ura odšteva minute, mene pa doslej neznano koprnenje vleče v svet, kjer ne bi bilo treba misliti, čutiti, govoriti. Se mi mogoče že meša? Na vrata potrka dežurni. Tako zaresen se zdi, ko s sabo nosi kozico vroče kave. Na pladnju sta še smetana in tiramisu. Uf, pozabila sem, da praznuje. Noč bo še dolga, pomislim, ampak danes mi ni do tega, da bi jo skrajšala z valjanjem med rjuhami. Ne preostane nama drugega, kot da z nogami, stegnjenimi na okensko polico, buljiva v mesec in kadiva. Smejiva se lučkam cigaret iz sobe nasproti najini, kjer naskrivaj kadijo pacienti. Pa kaj, naj praznujejo z nama!

Takoj ko se naredi dan in odtiktaka moja izmena, se poženem skoz vrata, mudi se mi v objem domačih sten. Zatohel vonj po samoti me v slabih dneh ubija, ampak po svoje sem od njega odvisna. Vse preveč odvisna od grobne tišine in napol priprtih žaluzij. Tu in tam se v njih ujame kaka žuželka in odcveti. Ni kaj, privlači me življenje v celo tako skrajnih oblikah. Ko na omarico v predsobi končno odvržem ključe stanovanja in si odpnem pas na hlačah ter besno otresem hlačnice z nog, puf, ko vsa obleka po vrsti leti z mene, sem spet svobodna. 

 

 

»Ne, zdaj pa ne gremo«, šepne Ljuba, čeprav je njen pogled že malce moten, z neprizanesljivo jasnostjo me spominja na vodo v akvariju doma. In na ribe. Ne morem se spomniti, kdo hudiča me je že nagovoril, da sploh nabavim tiste ribe. Če mi jih ni kupil dežurni? Omenjal je prvinsko življenje in seveda sem nasedla, ampak kaj to sploh pomeni? Ampak Ljubin pogled!! Po malem se zdi že bloden, ko zaječi: »Zdaj se je pa zgodila tista sprememba, Stazi, čutim jo!« Radovednost v momentu premaga slabo slutnjo v meni, kot se zmeraj rado zgodi, čeprav to nikoli ne prinese nič dobrega. Obvezno me ohromi in takoj nato zavede, da napeto sledim dogajanju, namesto da bi preprečila polomijo. Da bi na primer res na hitro vklopila razum. Ljuba znenada odločno vstane. Ljuba, ki ni nikoli odločna. Da ne rečem, kako redko vstane. Moč me zvečine ne gane, pa vendar je nekomu odrekati res ne gre. Tako ali tako se čutim utemeljeno odgovorna za spremembo, ko pa sem jo tolikokrat nagovarjala, naj vendar naredi korak. Naj se končno speča s kom in zares konča v postelji, namesto da o tem le sanja. S puncami se brez besed spogledamo in kar takoj odločimo, da ji pustimo nekaj minut, da se izživi, da se s kom do onemoglosti zaliže. Končno lahko tudi pogledamo vstran. In ona se res napoti proti plesišču, nam se pa zasvetijo oči. Mirno ji sledimo s pogledom, njej, ki nikoli ne pleše in je pravkar spila dva viskija zaporedoma, pa sicer ne pije. Če je potreben kak zagovor, potem nikakor ne moremo slutiti, kaj se plete v njeni glavi, ko stopi pred tistega tipa. Res je oduren in še maloprej ji je čisto brez občutka težil in mežikal. Mreži ga kot kaka profesionalka, ko se na svojih običajnih štiklih in v minici prav počasi pomika k njemu. Še preden bi katera izmed nas utegnila preprečiti tragedijo ali vsaj karkoli izustiti, ga silovito brcne nekam med noge. Vse samo zazijamo. Srčno si zaželimo, da je zgrešila. Ne kaže dobro, res nosi visoke pete, tip pa se z rokami na mednožju v nekakšni agoniji zvija na plesišču. Ona niti ne zajavka na pomoč, je pa res, da kar same skočimo. Potegnemo jo iz ognjenega obroča in odvihramo, kar nas nesejo noge. Če naj bi večer pomenil sprostitev po naporni službi, se namera v celoti izjalovi. Ljubo ročno strpajo v moj avto, in preostanek večera jo moram voziti s spuščenimi šipami po najbolj odročnih ulicah, da se ji razbistri glava in da njena ovdovela mama slučajno ne bo zavohala alkoholnih hlapov. Kot vselej jo vdano ali pač samo kot kontrolor čaka za zaprtimi vrati. Obvezno se zgodi; Ljubo napade strahovito obžalovanje. Spet ni spoznala nikogar primernega, zato bo, kot po navadi, za tolažbo potelefonirala svojemu sanjskemu izbrancu, ki je kajpada že oddan. Z njim se vsak dan brez besed, a z očitno naklonjenostjo, na jutranjem vlaku Škofja Loka–Ljubljana vozita v službo. Sita sem vedno istih zgodbic in namer, ampak vzdržim se komentarjev. Kdove v kaj bi se sprevrgli ljudje brez sanj?

 

4

 

Jezna sem nanjo, a ne toliko kot nase; je samo sel, ki me boleče spomni, da podobne neumnosti počnem tudi sama. Ne glede na analitično mišljenje, ki ga terja moja služba in ki ga obvladam, tudi če bi me sredi noči vrgli pokonci, pa na svojem teritoriju zatajim na celi črti. V pustih jesenskih večerih ali pred prazniki se ne morem obvladati, da ga tu pa tam ne pokličem. Njega, s katerim sva se brez pravega razloga razšla. Seveda odložim slušalko, ker se nimam namena izdati ali mu celo priznati, kako grozno ga pogrešam. To imam sicer na koncu jezika, v katerega pa se raje ugriznem in toliko bolj napeto prisluhnem njegovemu glasu, uf, tako nevzdržno zapeljivemu basu, ki v prazno sprašuje, kdo kliče. Še vedno je živ v mojih mislih in sanjah, tu ni kaj. Vendar bo čas zlagoma razpihal jasno izklesanost njegovega obraza in žareče oči naredil motne, predvsem pa razredčil spomin na vonj njegove kože. V času, ki mora obvezno miniti, da se v miru poslovim, si zadajam vse te nesmiselne rane. Kot pob iz ordinacije sem, ki si reže žile. In mudi se mi, jutri se začenja pogon. Olajšano odvržem obleko, po parketu v dnevni sobi frči, jaz pa se zavijem v rjuho in se ležerno zleknem v gugalnik. Brez teže na sebi lahkotneje in bolj okretno razmišljam. Čas je, da se naelektrim in potem spet razelektrim, pa da pitbul pod mano spet malo pobuta po ceveh. Tuhtam, ko me zvok odnaša po najbolj skrivnostnih poteh, ko skupaj z razganjajočimi akordi drzno preskušam stranpoti in slepe ulice. Ne morem nositi bremena vsega sveta na svojih plečih, pa vendar se ne neham trudit. Ko se dokopljem do načrta, grem v mislih še nekajkrat čez, podobno kot moja prijateljica, ki v nedogled dodeljuje svoje miniature. Kanček barve tu, rahla pikica tam in če komu ni jasno, šteje vsak najmanjši detajl. In potem si, podobno kot ona, zadovoljno pomanem roke. Čas je, da si privoščim ledeno hladen bambus, da ga spijem na dušek in v miru počakam nagrado. Popustila bo prekleta napetost, brez katere ne znam živeti, zlagoma bodo udi odreveneli in postala bom smela v sebi, ne le navzven. 

 

5

 

Jutranji kolegij je za vsako priložnost na novo sestavljena môra in ko sem že prepričana, da ne more biti huje, se izkaže, da se prekleto motim. To, da moramo vsi čez vse primere, me izčrpava bolj kot vsi moji pacienti. Če celo izvzamem dejstvo, da mi po nekem nenapisanem pravilu vselej dodelijo najbolj težavne. Ne vem, zakaj vztrajajo, da sem zraven, ko pa bi jim zdaj že moralo postati jasno, da jaz ne znam sodelovati. Sem svoj otok, popolnoma ločen od celine. Zato ob vsaki priložnosti zamudim, namenoma prihajam prepozno, da izpustim vsaj mukotrpen uvod. Ko vstopim, se predstojnik razkačen razkorači točno pred mano, to stori z rokami, sklenjenimi za hrbtom, in me nespravljivo okrega zaradi zamude. Skuša me disciplinirati z vedno istimi puhlicami. Hja, še nikomur ni uspelo. Dežurni mi pomežikne in me pod mizo za vsak primer še pomirljivo poboža z nogo. Nihče ni nezamenljiv, čeprav se tega vsi zavedajo dosti bolje kot jaz sama. Jaz, ki brez svoje službe sploh ne obstajam! Počasi si natakam kavo, da pridem k sebi, predstojnik se je namreč odločil pod drobnogled vzeti mojega poba. Kako si drzne, ko pa je bil le zaradi nesposobnosti, čeprav tudi pomembnih vez, nastavljen na vrh. Očitno zaripnem, saj dežurni z nogo pod mizo seže že čez vse meje spodobnega. Ravno pravi čas. Za hip presenečeno zajamem sapo, je pa prijetno. Pravzaprav me ima, da se skupaj kar najhitreje odtihotapiva do kabineta, oni pa naj razpredajo zgodbo o mojem Emilu. Ne dovolim jim nikakršnih intervencij. Sestanka je seveda kmalu konec. Vsak s svojega konca hodnika se z dežurnim zaletiva v mojo sobo, kjer se strastno dava dol za zaprtimi vrati. Odlično je. Za zaprtimi vrati. Na kaj me že to spominja? 

 

6

 

Dolžnost me v hipu vrže pokonci. Na vrsti sem, da opravim delo, ki se mi upira in si ga je izmislil vrhovni, da nas dodobra izkoristi in poniža. »Bo že,« dežurni brez potrebe zamomlja v znak podpore. Ko vstopim, se skupina nič bolj zdolgočaseno kot prej zastrmi vame. Kakšna ideja – v en majhen krog so jih nagnetli z vseh oddelkov. Nezaslišano, da so na kupu samomorilci, narkomani na detoksikaciji, suhice z bulimijo ali anoreksijo, depresivneži, kleptomani, celo morilci. Skupine sovražim. Nekdo blekne: »Bomo spet brali?« Zaznati je skoraj nekakšen napredek. Tale A4 papirčič obdelujemo že vsaj tri moje termine. Ne glede na to ali pa ravno zato, ker je večina z nadpovprečnim IQ-jem, nikakor nočejo razumeti simbolike, trdovratno se upirajo možnosti, da bi povlekli kako vzporednico s sabo ali svojim življenjem. Ravno se odločam med tem, ali naj spet berem sama ali naj na slepo določim neko žrtev, ki bo z odporom vezala besede, ko: » Bom jaz,« Emil hlastno izpuli list iz mojih rok. »A zdaj se pa še prilizuješ tej stari koki?« nekdo navrže. Emil se ne pusti motiti. Mirno in razločno bere: »Želim ti skupnost ljudi, v kateri se boš počutil varnega in sprejetega, ki pa te bo tudi izzivala in popravljala tvoje mnenje. Želim ti trenutke v njej, ki bodo polni razumevanja in konfliktov, razočaranja in občutkov osamljenosti. Taka doživetja te bodo varovala pred napačno prilagoditvijo, pred kimanjem in nepravo ponižnostjo, pred napačnim odnosom do sebe in drugega. Želim, da v takih trenutkih spoznaš, da življenje ni nekaj statičnega in da ponovno poskusiš začutiti v sebi njegov utrip in življenjsko radost.« 

Niti ni slabo, me obide – estetski vtis bp –, mir v sobi tudi, epilog – to bomo pa še videli. Poba mirno zgane list in pomenljivo pogleda jezikavca ter seveda še druge v sobi. Kajpada zavlada mučna tišina, ki pa marsikaj obeta. Moje skupine so kratke, sicer pa njihovi komentarji niso drugačni. »Napišite kaj,« tulim za njimi, ki mi bežijo skoz vrata. Seveda bodo takoj potegnili dol rolete, jaz pa se bom zvečer polna pričakovanja zleknila v naslanjač in jih prebirala. Ne dosegajo kake globine in to me takoj spomni na Ljubo. Dela v dnevnem centru za starejše – večina jih ima demenco –, zato se je obsojena stalno soočati z nezmožnostjo in nemočjo. Tudi z mojimi ali mano ni dosti drugače. Kdaj bo kateri končno zbral te vsenavzoče atome moči in vstal pa besno zakorakal v svet? Ni boljšega občutka kot se posmejati usodi in jo obvladati, ampak kako naj to razložim nekomu, ki ni nikoli poskusil? Skočim na kratko kavo. Z dežurnim v mali kuhinji na hitro izmenjava nekaj štosov, avtomat mi kot že milijonkrat požre drobiž in skupaj ga zbrcava. Nikoli nama ne zmanjka časa, da bi oklevetala predstojnika. Neverjetno prepričljivo ga oponaša. In potem je tu ordinacija.

 

7

 

Ko vstopim, je že tam. Na stolu sedi, krotek kot kak jagenjček. Morda pričakuje, da ga bom zaradi geste pred skupino najmanj navesila z lovorikami. Ampak nič takega mi ne pride na misel. Čez rane nosi navzlic vročini in sopari, ki že zdaj vdira v sobo, flanelasto srajco z dolgimi rokavi. Skoraj spoštljiv je do mene. Vem, najhujši morilci so lahko vsaj tako dopadljivi kot on, v momentih, ko želijo ugajati. Zdaj je on nastavil vabo, hja. Sedem za mizo in prekrižam noge, on pa mi objestno gleda naravnost v oči. Kot bi lahko prebral vsako najmanjšo misel. To seveda ne drži povsem. On se ne bi mogel pregrebsti do mene. Ali pač? Ko postane od miselnega napora in svojega govoričenja že primerno upehan, ga pošljem ven, naj ga prevzame fizkulturni. Ležerno se nameri proti vratom ampak majhna neprevidnost me drago stane. Stopi tesno mimo mene, in prepozna sem, da bi se izmaknila. Preneumno. Z vso silo se upre ob mene in me potegne v objem, kaj objem, oklep, iz katerega se ne morem izviti. »Ne«, zagrčim, ampak tako je, kot bi ob sebi spet imela Njega, njegove prsi, po katerih bi do onemoglosti grebla. Z rokami tipa v vse smeri in od blizu se zazrem v neštete brazgotine. Podobne so suhi strugi v Dolini smrti in dajo jasno slutiti preteklost. To, kako je reka drzno grebla in izgrebla kanjon. Po svojih rokah je sicer grebel on, a nič manj vztrajno. Zanosno me oklepa in v hipu se prelevi v grobijana, oklofuta me in se besno zarine vame. Zraven sope: »Saj bi to rada, mrha?« Mrha?! Izmaknem se mu in ga pobožam in čeprav še vedno skuša besneti po meni, se znenada umiri. Erekcija je popustila že dosti prej. Potem otrpne. Solze – ne moje – se stekajo po robovih scefrane zdravniške halje. Za las je šlo, še uspem pomisliti, tik preden se spravi na noge. Poln besa vstane in s treskom vrat odvihra iz pisarne. Ujamem še zadnji pogled nanj, njegov zgrbljen hrbet vzdolž hodnika. Nekam osramočeno odhaja, ampak tudi odločno, in ne da bi se sploh obrnil.

 

8

 

Stojim pod tušem, da se delajo oblaki sopare in se voda v potokih steka po ploščicah proti odtoku, skupaj s spomini. Nedavnimi, nestrokovnimi ali kako naj jim sploh rečem, vključno z vonjem po njem, ki me je skoraj potegnil s sabo. Oba bi brez sledu potonila kot kamen v tistem severnem morju, ne da bi sploh kdo opazil. V sveži halji se utrujeno sesedem za mizo in v spomin v počasnem posnetku vračam brutalen prizor, da bi našla kak vzorec, sprožilni moment, karkoli. Ravno v tem odsotnem momentu v sobo s pokom butnejo vrata, da zavreščim od groze. Na sredo skoči dežurni z orhidejo, stavim, da jo je nabavil v bližnji porodnišnici. Ves razgret od nevidne sile se mi odločno približa in me strmo pogleda v oči, ob tem pa neobičajno resno vpraša: »Bi se poročila z mano?« 

Obstanem z napol odprtimi usti, ker ne morem dojeti, kako mimogrede je vso zadevo spedenal tale luftar, ni pa bil istega zmožen storiti človek, s katerim sva nekaj let delila posteljo in mizo. Nepričakovano se zgodi, zato padem v glasen krohot, s katerim pa ne mislim nič slabega. Še nikoli me ni nihče zasnubil, še sploh pa ne na osnovi nekaj bežnih avantur. Če smo čisto iskreni, niso bile nič posebnega. Predvsem pa je trenutek čisto nepravi. Saj ni on kriv, v mislih ga že iz navade opravičim, ampak primorana sem ga odsloviti. Kajpada presenečeno izbulji oči. Zdaj pač odgovarjam za pravo pravo življenje (svojega puščam vnemar) in če tega ni sposoben razumeti … Človek mora zmeraj znati najti prioriteto, so me naučili doma. 

Spustim žaluzije in v CD porinem Red hote. Can’t stop! Jaz se v tem momentu res ne morem ustaviti, pa čeprav bom verjetno vse izgubila. To je moja kockarska čud, razgrnem jo lahko pred sabo kot pregrinjalo. Le da je pregrinjalo z vsemi tistimi vzorci daleč prijetneje gledati. Jasno mi je, kaj pomenijo neizživete strasti, nemi kriki na pomoč, zvoki nedolžnega veselja ali brezdanje žalosti. Včasih so zatrti že v kali. Zavem se, da moram pri priči ustaviti njegov srd, saj sem mu ravno jaz preprečila, da bi se izrazil. Pa celo če pustim ob strani način, ki ga je izbral. Razpeta sem med več zadev. Če povem za incident, bo letel vsaj eden od naju, če sem tiho, verjetno oba, marsikdo si bo ob tem veselo mel roke. Mogoče bi se bilo pa laže odeti v mnenje večine? Tu se moj miselni krogotok ustavi. Stol s silo brcnem od sebe. Samo stvar je, pa mi je že žal. Bojijo se me, ampak to bom preživela. Dosti hujša je samota. 

Sprehodim se po hodnikih, v katerih v prazno odzvanjajo moji koraki. Tako gre vse do kuhinje, kjer je Emil dežuren in ravnokar briše pribor. Z nejevoljo to počne in nestrpno ga trpa v kovinske posode, nobenega občutka za urejenost ne premore. Spominja me name. Ne bi me začudilo, če bi vmes še pljunil nanj. Ali name. Nemirno dvigne pogled in se mi, ko me zapazi, ritensko umakne med kupe krožnikov. Od tam se do mene pretihotapi kljubovalen glas: »Kaj bi spet rada?« Odgovarjati nima smisla. Hipoma se odločim, potisnem ga skozi zasilni izhod. Tokrat je prav res tak. Posadim ga v avto, saj sva namenjena na nočni pohod na Polhograjsko Grmado. Zlizane superge zamenja z gojzarji bivšega, ki jih še zdaj prevažam naokoli v prtljažniku. Nobena sentimentalnost ne pomaga. Vržem jih torej pred Emila, naj bodo končno spet koristni. Vzpenjava se v tišini, v medlem odsevu čelnih lučk in v spremljavi upehanega sopenja, ne mojega. Tu pa tam huškne kaka senca iz gozda. Emil ima oči na pecljih in lahko ga slišim, kako šklepeta z zobmi. 

Dolgo ne reče nič. Ko začne zaostajati, vpije za mano: »Ubil te bom, krava.« »Če me boš le ujel,« mu vrne odmev. Bližava se vrhu, obdana sva z borovci, in zrak se rahlo redči. Ni več trde teme, bleda luna sveti čez pokrajino, ki je pod nama. Srkava čaj iz termovke in strmiva nekam dol, kjer ljudje mirno sopejo v spanju. Tisti, vsakdanji. Dovolim si misel, ki me poboža. Da mogoče kateri tudi izstopa. Vem, da sem storila prav. To vem po umirjenem dihanju, po tem, da se ne boji več goščave in temnih senc zunaj sebe ter seveda še bolj tistih znotraj. V nahrbtniku zabrni mobitel. Ljuba mi vzhičeno sporoča, da je končno naredila korak. Zjutraj se je na poti v službo zapletla v nepozaben poljub in – v nadaljevanju – mečkanje s sovozačem. Preprosto postavila se je predenj v zgodnji jutranji uri, ko niti približno ni bila razpoložena za sprenevedanje, in ga kot marioneto zvlekla iz kupeja. »Ne moreš si misliti,« z mojstrsko retoriko drdra v slušalko: »kar pustil se je. No ja, če bi morala ocenjevati, bi na lestvici 1–10 kotiral recimo …« 

V nedogled bi lahko izpeljevala njene stavke. Izklopim jo. Fenomenalen korak, ki v marsičem spominja na prizor pred mano; Emil z nogami binglja z visoke skale in ves obraz ima v nasmešku. V daljavi slepeča svetloba izpodriva kopreno teme, dani se. V dnevnik zdravljenja bo zapisal skop povzetek: Gor sva rabila 2 uri, dol tretjino manj. Čist sem prešvican. Brez veze.« Znova zabrni. Dežurni se prehiteva in tak mi je v bistvu še najbolj všeč: »Ej, Stazi, ena težava je, ampak za zdaj še ne paničari! »Od kod neki mu ideja, da bi jaz paničarila. Pogreje me, on pa še kar napleta: »Tisti tvoj pob je izginil. Poiskal ga bom, ne skrbi.« »Mogoče si je pa vzel prost večer,« namignem. Ne morem ga pustiti v negotovosti, ko pa me tolaži. »Zelo verjetno bo še pred zajtrkom nazaj,« dodam. »Kako to misliš?« zmedeno zadoni iz slušalke. A je res tako težko razumeti? Tu je tista razlika med nama, prepadi so, ki jih ni moč spregledati. V zadregi obmolkne, preden končno ne izdavi: »Pa tisto, o čemer sva še govorila prej?« Očitno je preveč ponižujoče, da bi ponovil. Naj mu povem, da sem ganjena, da mi laska, ampak … ? Zares sem počaščena, dandanes redko kdo vidi v meni še kaj drugega razen halje na meni. Zmeniva se, da čez kako uro ali dve pridem do njega, ja, tako odločim. To, kar mu imam povedati, ne gre po telefonu. Čeprav bi bilo neprimerno lažje. Sprijazniti se bo moral, ali kdo drug kdaj kasneje, da nisem tandem. Nasprotno, sem samoten plezalec v umaknjenih stenah, ki se zanese le na svoj oprijem. In pacienti z oddelka so moji otroci. Veliko jih pošiljam nazaj v svet, ko se okrepijo. Cele garnizije. V vseh pogledih dosti več, kot povprečna slovenska mati.

 

9

 

Spet zamujam, pa ne namenoma. V oknu gori luč, v drugem pritličnem oknu z leve, v katerem jasno zapazim njegov odsev. Mirno pije pivo in gleda košarko. Zdi se mi, da zraven navija. Pločevinke so nametane po mizi, prazne, ampak tolažeče. Ko mi odpre, nejeverno ošine nahrbtnik in blatne kavbojke, ampak vprašanje uvidevno zadrži zase. Teh mojih čudaških variant ne bo nikoli nihče razumel. Zato se raje zgnetem k njemu v fotelj. Prijetno zna biti in vedno je pripravljen na akcijo, zato ga brez omahovanja izkoristim. Kdove, koliko časa bo še pristajal na zvezo brez prihodnosti, ki pa je za zdaj več kot trdno usidrana v sedanjosti. 

O avtorju. Mirjam Gostinčar (1969), po srcu in tudi poklicu socialna delavka, se je po preizkušanju na različnih področjih socialnega dela, našla na Društvu za nenasilno komunikacijo. S srcem je seveda še pri marsičem; literaturi, filmih, glasbi in umetnosti nasploh ter neštevilnih drugih hobijih, ki ji osmišljajo življenje in ga delajo (skoraj) popolnega. Najraje izmed vsega ima kratke zgodbe.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Sinhroni plavalci

    Nina Kremžar

    Bedak me je imel zares rad. Ne vem, zakaj si je to zaslužil. Verjetno zato, ker so ga moje zlovešče skrivnosti nenavadno privlačile. Ker jih je hotel razsvetliti. In ker je bil tako otroško naiven, da je mislil, da jih lahko.

  • Lopa na ludshottski gmajni

    Nikolai Duffy

    In pomisliš na besede, toliko besed, nekatere izrečene, druge ne, mnoge izrečene zgrešeno, pri čemer je vrzel med sinapsami in usti tako pogosto zapolnjena z napačnimi občutji, z napačnim naslovnikom, besede zaradi besed, kako izpadejo v knjigah, in vsa skozi leta zgrešena branja, tvoja nič manj kot kogakoli drugega.

  • Sandra

    Clare Azzopardi

    Ne vem, zakaj me ključi tako mikajo, a vedno kadar kakšnega zagledam, mi pogled vztrepeta, srce poskoči, kolena se zašibijo, roke oznojijo, glava se zasuka levo in desno, in takoj ko se prepričam, da me nihče ne gleda, ga izmaknem, spravim v žep kavbojk ali torbico in počakam na pravi trenutek. 

Izdelava: Pika vejica