* * *

Vedno, skoraj zagotovo vedno, tukaj sem več kot prepričana, pride tista nevidna sila lune, ki je ni, v sanje, ki podaljšujejo spanec iz noči do popoldneva. V sanje, iz katerih se zbudiš z nenavadno utrujenostjo spanca. Kako je sploh možno, da si utrujen od sanj, spanja? Ne veš natančno, ali si se boril proti zmajem v času, ko so ti seveda še obstajali, ali te je utrudil bežen vpogled v prihodnost. In ko se ta prihodnost zgodi, se spomniš sanj in se čudiš svoji bojda jasnovidni moči. Skoraj tako kot ob gledanju kriminalnih nadaljevank alla CSI, ko že takoj   na samem začetku veš, kdo je morilec, čeprav pravzaprav tega niti približno ne veš. Pravzaprav nikoli ne sanjam dovolj intenzivno, kot bi hotela. Mogoče tega ne znam, kot še marsikaterih stvari, ki se odkrivajo drugim in jim odpirajo popolnoma drugačne razsežnosti. Ča pa slučajno že, so sanje zgolj skupek ljudi iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ki se nenaravno združijo skupaj in postanejo groteskne pošasti v grotesknem dogodku.

In kaj je tako drugače, ko lune ni, ko je vidna samo še v neki točno določeni obliki in se v nebo odpira v zgolj vidnih milimetrih? Nevidna luna požre sanje in ti podari insomnio. Insomnio z nepredstavljivo postpolnočno lakoto, ki se ji skušaš upreti s poceni vitaminskim napitkom ali presladkim sirupom, ki sploh nima okusa po malinah. Mogoče je to tako kot pri volkodlaku, ampak v obratu. Ne postaneš ravno kosmat volk s človeškimi potezami in prevelikimi čekani, ampak nekakšen lakodlak, sicer ne kosmat ne s preveliki čekani. Vendar čutiš navidezno slino, ki ti ob misli na hrano, ob tej nenavadni uri, curlja na sveže oprano posteljnino. Ne nazadnje se lakoti upreš in jo na nek način spraviš v kot. Po navadi z neko že presušeno pomarančo, ki se skriva na dnu košare s sadjem. Počasi jo lupiš s tistim majhnim nožičem in skušaš odstraniti vso tisto nepotrebno belino, ki se pojavi za trdo oranžno lupino. In lakota te slej kot prej mine pri zadnjem razdelku pomaranče, ki nenavadno spominja na tisto obliko lune, ki požanje spanec ob treh zjutraj, vsak mesec v tistem času, ko je ni.

Tekst je bil napisan na Urnih zgodbah.