Kdo, kaj in zakaj je urednik?

V letošnji že sedmi izvedbi Prepišnega uredništva so programsko shemo festivala ponovno krojili Nakratki, tj. drobna desetminutna predavanja, ki so bila tokrat posvečena uredniku in njegovemu delu. Tako so se v treh dneh v prostorih LUD Literatura zvrstila mnenja, vtisi in predvsem izkušnje urednikov različnih profilov. Vloga urednika pri procesu nastajanja knjižne izdaje zajema vse več kot osnovno urejanje, objavljanje in izdajanje besedil. Če si na tem mestu sposodim besede Jelke Ciglenečki, urednice novomeške založbe Goga, je urednik komunikacijsko stičišče med avtorjem, besedilom in bralcem.

Urednik seveda ne deluje sam, temveč sodeluje s sodelavci, kot sta lektor in pri prevodni literaturi prevajalec. Na to sodelovanje se je kot prva izmed gostujočih govorcev osredotočila Tatjana Jamnik, urednica in prevajalka pri KUD Police Dubove. Kompetenten urednik mora ne samo poznati, temveč tudi razumeti delo sodelavcev in celoten proces priprave knjige na izdajo. Razumevanje vloge sodelavcev in prehajanja med vlogami urednika, prevajalca in lektorja vidi predvsem skozi lupo izobraževanja, ki kot tako ni formalizirano. Urednik postaneš s prakso, delovnimi izkušnjami in predvsem po začetnih napakah, ki so lahko manj ali bolj usodne.

Govorci, ki so po večini prihajali z manjših založb, so večkrat izrazili mnenje, da je uredniško delo pot učenja in hkrati pot uresničevanja lastne vizije. Nadja Dobnik urednica založbe Hiša poezije, ki med drugim deluje kot pedagoginja in prevajalka, je izpostavila dejstvo, da je vzpostavitev društva zanjo predstavljala predvsem formalno pravno podlago za izdajanje knjig, s tem pa tudi možnost, da uredniško delo združi s svojim pedagoškim delom, predvsem s študenti prevajalstva, kjer poučuje prevajanje iz francoščine v slovenščino. Povezava teh dveh vidikov omogoča mladim prevajalcem, da pridejo do objave svojega prvega prevoda, s tem pa se seznanijo tako s procesom prevajanja kot izdajanja knjige.

Urednika, ki v želji, da bi uresničil svojo vizijo, vzpostavi društvo ali založbo, je Samo Rugelj označil za urednika, ki tvega lastno kožo. S tem je imel v mislih predvsem finančni vložek, ki nastane pri procesu izdaje knjige. Kot drugi tip je opredelil urednika, ki je naslednik že obstoječega programa in deluje znotraj večjega sistema. Tretji tip predstavlja urednik, ki z določeno založbo ali knjižnim programom deluje kot zunanji sodelavec, pri tem pa ni del izbora, temveč prisostvuje zgolj procesu izdaje določenega dela. Rugelj je založništvo in uredniško delo analiziral skozi prizmo denarja. Dejstvo je, da so tako manjše in neodvisne založbe kot tudi večje in že uveljavljene odvisne od subvencij in razpisov, stanje v slovenskem kulturnem prostoru pa kaže, da bi sredstva lahko bila nemara tudi bolj utemeljeno razdeljena.

Razvoj vizije knjižnega programa založbe mora biti, kot je ugotovljal Rugelj, jasno strukturiran, a hkrati odprt in fleksibilen. S tem je naslovil predvsem problematičnost zbirk, ki so lahko včasih preozko zastavljene, kar utegne pripeljati celo do njihove ukinitve. Vseeno pa poudarja, da se v vzpostavitvi knjižnjih zbirk znotraj založb odraža materializacija urednikove vizije, ki ima poleg že omenjene slabe lastnosti tudi pozitivne. O nišah in programskem jeziku pa je po drugi strani je spregovorila Valentina Smej Novak, urednica »butične« založbe Totaliteta, usmerjene v izdajo leposlovja (t.i. »neodvisnih« avtorjev), esejistike, praktične filozofije in priročnikov. Predvsem pri priročnikih ima urednik odločilno vlogo, saj je bralec oz. uporabnik pri slabo opravljenem delu celo oškodovan.

Kot bistven se je v predavanjih gostujočih urednikov vzpostavil dialoški odnos med urednikom in avtorjem besedila. Dušan Marolt z manjše neodvisne založbe Manični poet je v svojem nakratkem večkrat poudaril pomembnost uredniškega komentarja, ki mora zajeti tako pozitivne in negativne vidike besedila. Odzivnost, vsaj v največji možni meri, je pomembno vodilo najmlajše uredniške ekipe Novega zvona, ki jo je podrobneje predstavila glavna urednica Nina Kremžar. Neprofitna in neodvisna revija je na spletu brezplačno dostopna kot pdf-datoteka in je namenjena objavljanju avtorske proze, poezije, dramatike in zvrstnih hibridov; odprta je pravzaprav vsakomur, marsikateremu avtorju pa predstavlja celo mesto prve objave. Ravno ta odprtost je razlog, da se na uredništvu srečujejo z množico besedil, za katera je nemogoče prostovoljno pripravljati uredniške komentarje, vendar se trudijo, da (negativno ali pozitivno) odgovorijo prav vsakomur. S tem skušajo popraviti neodzivnost, ki jo lahko pogosto srečamo pri večjih in uveljavljenih uredništvih.

Prepišno uredništvo 2019.
Tonja Jelen, Zala Stanonik, Igor Divjak in Nina Prešern.
Nadja Dobnik, Alenka Vevar, Nina Kremžar in Samo Rugelj.

Urednikovo delo se ne zaključi s trenutkom, ko knjiga pristane na policah knjigarn. Na tem mestu vstopi promocija oz. distribucija knjižnega dela in komunikacija s potencialnim bralstvom. Kot eno izmed bolj klasičnih oblik predstavitve novega dela je Tonja Jelen, urednica poezije pri založbi Litera, izpostavila literarni večer, ki mora biti prepričljiv, to pa naj bi se odražalo tako v avtorju kot tudi uredniku, ki morata složno stati in verjeti v skupno delo. Promocija literarnega dela in s tem tudi branja je še toliko pomembnejša pri mlajši populaciji. Alenka Vevar, urednica mladinskega leposlovja pri založbi Mladinska knjiga, je izpostavila, da stik z javnostjo sicer ne spada v uradni opis urednikovega dela, vendar predstavlja vitalen del pri ohranjanju dveh osrednjih zbirk za izvirno mladinsko literaturo Sinji galeb in Odisej. Ključni pomen pri tem nosijo tudi institucije, kot so Bralna značka, JAK, program Rastem s knjigo idr., ki še dodatno skrbijo za promocijo mladinske literature in branja. Pri delu urednice za specifično starostno skupino ji je pomemben neposreden stik z mladimi bralci, zato je tudi vodila najstniški bralni klub, iz katerega je kasneje nastala pobuda za Itn., festival angažiranega pisanja, ki je letos potekal že tretje leto zapored.

Časopisi in revije so se preselili na splet, nekatere revije ne izhajajo več. Tukaj gre za prevlado dometa, ki ga ima splet, in njegovo širšo dostopnost, vendar ima splet tudi določene omejitve. Eno izmed izhodiščnih vprašanj letošnjih kratkih predavanj je namreč naslovilo tudi vpliv širitve medijev na splet in kako ta vpliva na uredniško delo oz. ga spreminja. Nabiranje bralstva spletnega portala Vrabec anarhist, ki se je vzpostavil pred enim letom, je potekalo predvsem po Facebooku in s t.i. všečkanjem, vendar je to družabno omrežje le eden izmed spletnih naslovov, med katerimi se mladi portal bori za pozornost. Njegov urednik Igor Divjak je mnenja, da se boj z nabiranjem spletne pozornosti šele dobro začenja, zato v boju proti družabnim omrežjem predlaga rešitev pod pokroviteljstvom OZN-ja, kjer bi ustvarili algoritem za promocijo kulturnih vsebin. S prebijanjem spletnih mehurčkov, kot je svoje predavanje naslovil Divjak, se sooča tudi Nina Prešern, ki ureja blog Gospodična knjiga. Čeprav za promocijo svojega bloga uporablja tako Facebook kot Instagram, je do tega kritična, predvsem zaradi njune površinskosti, instantnosti.

Delo urednika tako nase vleče veliko mero odgovornosti, najprej do avtorja in kasneje tudi do bralca. Znanje, ki je pogojeno z literarno in splošno razgledanostjo, obvladovanjem jezika, sposobnostjo globinskega branja besedila, koordinacijskimi in komunikacijskimi sposobnostmi, je nekaj, kar se pri vsakdanjem delu meša s subjektivno intuicijo, t.i. gut feeling, ki se ga mora vsak urednik zavedati in z njim znati operirati. Nina Kremžar je v svojem predavanju denimo večkrat izpostavila prepletanje vloge urednika kot bralca in urednika kot kritika in vzpostavljanje njune simbioze pri uredniškem delu.

Če potegnemo črto pod letošnjo serijo nakratkih, lahko ugotovimo, da je uredniško delo tisto, ki v svoji večplastnosti skriva poslanstvo, zavezano knjigi, in željo po širjenju kvalitetne literature, s tem pa tudi skrb za ohranitev dostojne bralne kulture. Ta je še predvsem pomembna pri urejanju mladinske in otroške literarne produkcije ter predajanju bralne izkušnje na najmlajše, pri njihovem soočanju s svetom literature, ki lahko nudi tudi pobeg iz realnega sveta in varno pristanišče domišljije. Tako nekako je v svojem intimnem pismu knjigi razmišljala Zala Stanonik z založbe Pivec, kjer je urednica otroške in mladinske literature. Literatura lahko poleg svoje univerzalnosti pri kreiranju domišljijskih prostorov pri najmlajših bralcih vzpostavlja namreč tudi kritičen pogled na realnost, s tem pa tudi odnos ne samo do literature, temveč tudi do širšega materialnega in duhovnega prostora, skratka širino, ki se postavlja po robu vse bolj izrazito apatični drži sveta. Izdana knjiga kot plod avtorjevega in urednikovega skupnega dela pa je ob izidu šele na začetku svoje poti, katere usoda je v negotovih rokah založništva, ekonomije in knjigotrštva.

Čeprav je serija nakratkih zastavljena v neke vrste hitri in instantni formi, se je skozi 12 predavanj pretočilo nekaj vzpodbudnih, a hkrati nekaj perečih tem vloge urednika in uredniškega dela v sodobni literarni in založniški sferi. Eno izmed predavanj se je zaključilo s pomenljivim vprašanjem, ali bo bralec v prihodnosti sploh še potreboval urednika ali pa bo postal sam svoj urednik. V poplavi vsebin, ki so skoncentrirane na svetovnem spletu, pa se bi bilo treba vprašati, ali bodo urednika zamenjali algoritmi, ki jim bomo prepuščali izbiro in s tem vodenje našega literarnega okusa, kar se pravzaprav v grobih obrisih že dogaja. Prav zato so pogovori, skupna razmišljanja, okrogle mize in ne nazadnje kratka predavanja dobrodošel del premlevanja novih uredniških strategij, ki bodo zmogle premagati ovire in izkoristiti nove priložnosti.